Partizansko letališče Otok

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
26 Nov 10
Napisal Marko Malec Prebrano 3965 krat

Leta 1943, ko je nemška vojska že doživljala težke udarce zaveznikov in ko so se britanske vojaške misije prepričale, da se v Jugoslaviji proti Nemcem in njihovim zaveznikom bojujejo le partizani, je počasi začela pritekati njihova pomoč NOVJ. Pomoč je prihajala le z letali in je bila v začetku zelo skromna, saj je šlo le za odmetavanje raznega vojaškega materiala, predvsem razstreliva. Na drugi strani pa so partizani zavezniškim letalcem, sestreljenimi nad Slovenijo, pomagali pri rešitvi in vrnitvi v svoja najbližja zavezniška oporišča.

Pošiljanje same pomoči je bilo odvisno od pripravljenosti spuščališč, letališč, vremena in dejavnostjo okupatorja in njegovih sodelavcev. Na slovenskih tleh je bilo v letih 1944 za ta namen narejenih več letališč in pripravljenih nekaj spuščališč. V začetku maja 1944 so zavezniki sporočili Vrhovnemu štabu NOVJ, da so zavezniška letala pripravljena tudi na odvoz ranjencev, kajti partizanske bolnišnice kljub odlični organizaciji niso bile kos velikemu številu ranjencev. Vendar so zavezniki postavili pogoj, da dokler v Jugoslaviji ne bo zagotovljenih primernih letališč, ustrezne signalizacije in varnosti za pristajanje letal, letala ne bodo prišla. Zato so se pospešeno lotili pripravljanja letališč. Letališča so bila večinoma na poljih, ki so jih partizani in civilno prebivalstvo, ki je podpiralo partizane, primerno utrdili in ustrezno označili z baklami, tako da so bila pripravljena za pristajanje letal. V času NOB so v Sloveniji nastala letališča Nadlesk, Otok, Krasinec, Rečica in Pri Mlaki.

c-47_ameriskega_vojnega_letalstva_na_letaliu_otok.jpg

Letališče Otok
Partizani so spomladi 1944 začeli graditi na polju ob Kolpi letališče Otok. O pripravi letališča so se sporazumeli Glavni štab Slovenije in enote narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Hrvaške. Gradil ga je tehnični oddelek GŠS pod vodstvom inženirja, majorja Franja Mamilovič‡a. Pozneje se je gradbeni ekipi pridružil stotnik angleškega letalstva Neil Whylley, ki je nadzoroval tehnična dela. Delo je opravljalo približno 200 ljudi, od domačinov do partizanov. Zravnali so teren, posekali grmičevje in redko drevje ter zasipali jarke. Tako so zgradili letališče z dvema vzletno pristajalnima stezama. Konec maja je bilo letališče že nared, vendar so ustaši takrat napadli osvobojeno ozemlje in prodrli do Metlike, zato so morali z uporabo letališča počakati. Ko je bil napad ustašev odbit, so napadli še okupatorji iz Novega mesta in ogrozili delovanje letališča. Partizani so zato pospešili gradnjo letališča v Nadlesku. Vendar so po sovražnikovem vdoru na to področje opustili letališče v Podlesku in premestili osebje na letališče Otok. Na letališču samem ni bilo nobenih posebnih naprav ali stavb. GŠS je izdal za letališče Otok, pa tudi za druga, posebna navodila. Najstrožje je bil prepovedan dostop do letališča vsem, ki tam niso delali. Pa tudi letališke posadke so bile na letališču le, če so morale odlet_enega_od_c-47.jpgtam opraviti kakšno delo. Za vsako letalo posebej je bila sproti določena delovna skupina z vodjo, ki je imela nalogo, da raztovori prispelo letalo in pomaga ljudem pri vstopanju v letalo. Na letališču oziroma v njegovi neposredni bližini so morala biti ločena zborna mesta za ranjence, za ekipo, ki je pomagalo pri transportu na letališču, za evakuirane prebivalce in za prispeli material. Ves material je bilo potrebno evakuirati takoj, ko je prispel. Letališče Otok so uporabljali večinoma ponoči in manj podnevi. Letališče je imelo presenetljivo močno protiletalsko zaščito, ki je bila nameščena na okoliških gričih: na Kučarju, Plešivici in na Primostku. Sestavljalo jo je pet protiletalskih oddelkov z osmimi protiletalskimi mitraljezi. Imeli so še štiri težke brede, deset lahkih strojnic in približno sto pušk. Protiletalski mitraljezi so bili večinoma sneti z ameriških letal, ki so padla ali zasilno pristala na območjih, ki so bila pod nadzorom partizanov. Zavezniško ime za letališče Otok je bilo Picadilly hope, sovjetsko pa EK-B1, saj so na letališču pristajala tudi sovjetska transportna letala Lisunov Li-2. Prva britanska letala so pristala 17. septembra, ruska pa 24. septembra.

odlet_opazuje_skupina_partizanov.jpgPrvi letalski napad je letališče Otok doživelo 20. januarja 1945. Tega dne so pričakovali zavezniška letala, ki naj bi odpeljala na zdravljenje v Bari večje število ranjencev. Ti so se že zbirali na robu letališča. Med 15. in 16. uro pa je iz smeri Zagreba priletelo sedem sovražnikovih letal, ki so takoj napadla letališče. Odvrgli so nekaj bomb, ki so poškodovala letališče in del vasi Otok. Drugič je bilo letališče napadeno 1. februarja. Sovražnikova letala so odvrgla štiri bombe in obstreljevala letališče in vas. Tretjič je do napada prišlo 5. februarja. Napadlo pa je samo eno letalo, ki je odvrglo dve bombi, ki pa sta padli v vas.

Letališče je bilo relativno majhno. V dolžino je merilo 800 metrov in sto metrov v širino. Ker pa je bilo letališče na močvirnatem terenu, je bilo ob vsakem malo močnejšem deževju skoraj neuporabno. To pa je povzročalo dokaj velike težave, saj je bilo potrebno lete napovedati dva dneva vnaprej, vremenske napovedi pa mnogokrat niso bile natančne. Kljub temu pa se je na letališču Otok zgodila samo ena nesreča, ki ji je botroval razmočen teren. 10. februarja je na raztovarjanje_materiala.jpgletališču pristalo šest angleških letal. Ker so bila tla razmočena, posadka prvega letala ni vzela ranjencev, druga pa le tri ali štiri. Štiri letala so ostala na letališču do jutra naslednjega dne in čakala, da tla preko noči vsaj nekoliko pomrznejo. Letala so nato le vzletela, vendar v nobenega niso dali več kot osem ranjencev. Na zadnje letalo pa so na posebno prošnjo vkrcali 16 nosečnic, kar pa se je izkazalo za preveč. Letalo je sicer vzletelo, vendar zaradi nizke višine zadelo jelše, ki so rasle ob bregu Kolpe. Nato se je zrušilo na travnik pod Primostkom. Letalo je zagorelo, vendar so vsi v letalu nesrečo preživeli brez večjih poškodb.

Na letališču Otok so pristajala in vzletala predvsem angleška letala tipa douglas C-47 dakota. Proti koncu vojne so jih na letih nad Slovenijo spremljali tudi lovci spitfire iz sestava 352 (Y) eskadrilje, katerih pilot je bil tudi Marjan Semolič iz Opatjega sela. In med enim od teh spremljevalnih letov se je Semolič s sopiloti v zraku srečal z nemškimi focke wulfi. To se je zgodilo 26. marca 1945. Naloga 352(Y) eskadrilje je bila lovska zaščita skupine trinajstih transportnih letal douglas C-47 dakota. Za nalogo varovanja transportnih letal je bilo dodeljenih osem lovcev spitfire, razdeljenih v dve četvorki, ki so ju sestavljali piloti Šoič‡, Lošič‡, Delič‡ in Rugi, ter Ivaniševič‡, Semolič, Gavrilovič‡ in Kovačič. To je bila meseca marca že četrta takšna naloga, ko so Angleži pristali na partizanskih letališčih in dovažali orožje in opremo, nazaj pa so v zavezniške bolnice v Italiji prepeljali ranjence, ženske in otroke. Osmerica lovskih letal spifire, razdeljena v pare, se je priključila transportnim letalom in jih ščitila tako, da so leteli nad in pod njimi in izvajali S manevre ter s tem oprezali za morebitnimi sovražnimi letali, obenem pa so spremljevalni lovci zaradi nižje hitrosti transportnih letal lahko ostali ves čas v njihovi protiletalski_polozaj.jpgbližini. Po pristanku transportnih letal na letališču Otok pri Metliki so spitfiri ostali v zraku, medtem pa so iz transportnih letal izkrcali orožje in opremo, vkrcali pa ranjence, ženske in otroke. V času vzleta transportnih letal se je vreme poslabšalo. Po vzletu so v približno desetih minutah spitfiri spet vzpostavili formacijski let, takrat pa je pilot Gavrilovič‡ v daljavi opazil osamljeno lovsko letalo, ki je letelo na enaki višini kot oni. Vodja lovske zaščitne skupine Hinko Šoič‡ je izdal ukaz, da identificirajo in po potrebi napadejo neznano lovsko letalo. Zato je Gavrilovič‡ s svojim spremljevalcem Kovačič‡em nekoliko zmanjšal hitrost in dopustil, da se jima je neznano letalo približalo. Opazila sta, da gre za nemško lovsko letalo focke wulf FW-190, zato sta izvedla oster levi zavoj, kar pa je storil tudi nemški pilot. Vodja para Gavrilovič‡ ga je ujel v levem zavoju, vendar se je FW-190 strmo spustil in začel bežati. Kovačič‡ je z dokaj velike oddaljenosti sprožil proti njemu kratek rafal, vendar zgrešil. Hkrati je Šoič‡ opazil še drugo nemško letalo, ki pa se je začelo takoj oddaljevati. Drugi par spitfirev, ki sta ga sestavljala Delič‡ in Rugi, in ki sta ščitila zaostali C-47, je opazil še enega FW-190, ki je proti zaostalemu C-47 že sprožil rafal, zgrešil in se nato strmo spustil stran od skupine. Spitfira sta začela zasledovati obe bežeči nemški letali. Kljub dokaj veliki oddaljenosti, ta je bila približno 500 metrov, je Rugi sprožil proti Nemcema rafal, ki pa je bil neučinkovit. To srečanje z nemškimi FW-190F-8 iz sestava jurišne SG-2 (Schlachtgeschwader), ki so se potem vrnili na njihovo matično letališče Lučko pri Zagrebu, se je končalo z umikom nemških pilotov predvsem zaradi njihove striktne zapovedi, da se ne zapletajo v zračne spopade z zavezniškimi letali. Preostanek leta je nato minil brez posebnosti. Spitfiri so spremili C-47 do italijanske obale, nato pa so odleteli proti letališču Prkos pri Zadru.

To je bil tudi eden zadnjih letov zavezniških letal na letališče Otok pri Metliki. Uradno pa so vse aktivnosti na letališču Otok prenehale 28. aprila 1945.

Partizansko letališče Nadlesk

Avtor: Marko Malec
Fotografije: Edi Šelhaus, Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Nazadnje urejano na Sreda, 23 November 2011 12:36

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.