Enciklopedija letalstva

Enciklopedija letalstva (569)

08 Avg 07
Napisal

Gre za izvedenko korporacijskega – poslovnega helikopterja, pri katerem so pač v ospredju povsem druge zahteve, kot veljajo za vojaške helikopterje. Gre pa tudi za edinega tovrstnega v proizvodnji Sikorskega. In njegova poglavitna prednost: po dva zmogljiva pogonska agregata (sprva Allison, potem P&W Canada in tudi Turboméca arriel). Dajeta mu namreč odlične letalne zmogljivosti in sta tiha. Tako tiha, da so pri Sikorskem sprejeli odločitev o rekonstrukciji repnega rotorja, ki je (p)ostal preglasen.

sikorsky_s-76_kokpit_photo_sikorsky.jpg


Pri Sikorskem je nastal v sedemdesetih letih, ko so najavili svojo odločitev o gradnji helikopterja za civilni trg, saj naj bi ta potreboval primerne helikopterje za civilne operacije. Res je potem nastal dvomotorni helikopter z oznako S-76 za zelo udoben prevoz do 12 potnikov, hrup so namreč zmanjšali na več kot znosno raven. S pridom so uporabili razvojne dosežke s projekta vojaškega helikopterja UH-60 black hawk.

Za civilne namene so helikopter namenili za prevoz 12 potnikov, v izvedbi VIP pa so potniško kabino primerno ozaljšali, ima seveda nekaj manj sedežev, le 6.

Nekaj kasneje so načrtovali tudi vojaške izpeljanke, namenjene tako prevozom desantov kot iskalnim in reševalnim akcijam, logistični podpori in spektru splošnih vojaških nalog, vključno z uporabo helikopterja kot oborožene ploščadi. Tako naj bi jih za protipodmorniški boj oborožili s torpedi, za protiladijski pa s protiladijskimi izstrelki. Najštevilčnejši kupec bi bila Južna Koreja, ki je sprva načrtovala nakup kar 157 SH-76 v militarizirani izvedbi, vendar do uresničitve tega posla ni prišlo nikoli.

Tako so ostali helikopterji S-76 večinoma za prevoze VIP in prevoz potnikov v obalnem območju.

Tehnični podatki:
Sikorsky  S-76C
ZDA

Tip: dvomotorni večnamenski helikopter
Posadka: 1-2 pilota , v izpeljanki VIP 6 sedežev, v potniški 12
Pogon: dva  turbogredna motorja Turboméca arriel 2S1 s po 2 x 638 kW ob vzletu ali 592 kW kontinuirane moči ali 730 kW za 30 sekund v sili. Motor P&W Canada  PT6B-36A  razvije 732 kW, Allison pa 485 kW.  

Mere:  
- dolžina trupa 13,22 m
- dolžina z rotorjem 16,00 m
- višina  4,42 m (z vrtečim
repnim rotorjem)
- širina trupa  2,13 m
- premer glavnega rotorja 13,41 m
- premer repnega rotorja 2,44 m
- disk glavnega rotorja 141,26 m2
Kabina  
- dolžina potniškega dela  2,46 m
- širina 1,93 m 
- višina 1,35 m
- prostornina 5,78 m3
- površina potniške kabine  4,19 m2
   
Mase:  
- prazen   3691 kg v »de lux« poslovni
izvedbi, 3235 kg v običajni
-  tovor   1616 kg
- obešeni tovor   1497 kg
- največja masa   5306 kg
- gorivo 1064 l (+ 405 dodat.)
   
Zmogljivosti:  
- največja hitrost  287 km/h
- gospodarna hitrost   259 km/h
- vrhunec leta 3841 m
- vzpenjanje – najboljše 8,26 m/s
- lebdenje s
talnim efektom 
1722 m 
- največji dolet  713 km ali 814 km
brez rezerve 
-  trajanje leta  240 min



sikorsky_s-76a_photo_sikorsky.jpg


Verzije: S-76D (z motorji P&W), S-76C, S-76B (z motorji PT6), S-76A mk II, S-76A+ (z motorji arriel), S-76A (z motorji Allison)
Uporabniki: ZDA, Južna Koreja, vlada Turkmenistana ipd.
Cena: 5,8 do 5,9 milijona USD.   

S-76D (februar 2013)
Sikorsky S-76 se je v preteklosti izkazal kot popularen v razredu civilnih srednjih helikopterjev, saj so jih od leta 1979, ko so jih začeli izdelovati prodali kar 800. Danes v Sikorskem izdelujejo osmo različico osnovnega modela z oznako S-76D.

sikorsky_s76d_ovr_a.jpg

Helikopter je pridobil certifikat FAA oktobra lani. V kratkem pričakujejo certificiranje tudi v Kanadi, Evropi in na Japonskem. Temu bodo sledile prve dobave kupcem že letošnje poletje. Ciljni kupci so tudi pri seriji D naročniki, ki opravljajo prevoze na naftne ploščadi, VIP, HNMP in SAR. Novosti, ki so jih pripravili za serijo D so plod večletnega sodelovanja z uporabniki, piloti, vzdrževalci in znanja, ki so ga pridobili z razvojem večjega S-92.

sikorsky_s76d_kokpit.jpg

Med najbolj opaznimi so močnejši motorji, nove rotorske lopatice, steklen kokpit in sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov ter zmanjševanje vibracij.

Nova turbogredna motorja P&W Canada PW210S, ki poganjata S-76D proizvedeta 14% več moči in potrošita 14% manj goriva, kot njuna predhodnika Turbomecina Arries 2S2 na S-76C++.

Rotorske lopatice so izdelane iz kompozitnih materialov in imajo daljšo tetivo – posledično višji vzgon in preoblikovane konice lopatic, ki povzročajo manj hrupa. Prav tako so nekoliko globje lopatice repnega rotorja, ki z novo obliko profila lopatic omogočajo višji vzgon in posledično potrebujejo nižjo vrtilno hitrost. Povzročajo občutno nižji hrup kot lopatice serije C. Zunanji hrup je 86dBA v kabini pa 83dBA. (serija C: 92dBA in 87dBA). Lopatice glavnega in repnega rotorja imajo vgrajen tudi sistem za razledenitev. Ta sistem omogoča letenje v pogojih zaledenitve in je na voljo kot opcija. Certificiranje tega sistema pričakujejo v obdobju 2014-15.

sikorsky_s-76d_kabina.jpg

Za pilote najobčutnejša sprememba je steklen kokpit. Starejše serije helikopterjev S-76 niso imele digitalnih inštrumentov. Serija C++ pa ima le nekaj digitalnih inštrumentov, ki jih je izdelal Parker-Gull. V seriji D večino avionike izdeluje Thales. Rocwell Collins dobavlja Pro Line sistem, ki podpira radijsko komunikacijo in navigacijo. Honeywell pa sistem Mark XXI, ki opozarja na bližino terena. Avionka TopDeck omogoča pilotoma enostavno upravljanje s helikopterjem. V sredinski konzoli je vgrajena krogla, ki deluje na principu računalniške miške. Pilot jo vrti in kurzor spravi na želen položaj na LCD zaslonu in potem stisne in s tem potrdi ukaz.

Sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov, ki ga je izdelal United Technologies Aerospace Systems sporoča parametre sistemov v nadzorni center, kjer Sikorsky načrtuje vzdrževanje helikopterjev. Sistem je originalno vgrajen na helikopter S-92, kjer so uporabniki več kot podvojili čas med vzdrževanjem določenih komponent in s tem občutno znižali operativne stroške.

Sistem za zmanjševanje vibracij je opcijski in vsebuje do šest generatorjev blažilcev vibracij. Uporabniki se bodo sami odločali kako 'miren' helikopter želijo.

Vir: Aviationweek
Foto: Sikorsky

 

01 Apr 13
Napisal

Sikorsky S-76 se je v preteklosti izkazal kot popularen v razredu civilnih srednjih helikopterjev, saj so jih od leta 1979, ko so jih začeli izdelovati prodali kar 800. Danes v Sikorskem izdelujejo osmo različico osnovnega modela z oznako S-76D.

sikorsky_s76d_ovr_a.jpg

Helikopter je pridobil certifikat FAA oktobra lani. V kratkem pričakujejo certificiranje tudi v Kanadi, Evropi in na Japonskem. Temu bodo sledile prve dobave kupcem že letošnje poletje. Ciljni kupci so tudi pri seriji D naročniki, ki opravljajo prevoze na naftne ploščadi, VIP, HNMP in SAR. Novosti, ki so jih pripravili za serijo D so plod večletnega sodelovanja z uporabniki, piloti, vzdrževalci in znanja, ki so ga pridobili z razvojem večjega S-92.

Med najbolj opaznimi so močnejši motorji, nove rotorske lopatice, steklen kokpit in sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov ter zmanjševanje vibracij.

Nova turbogredna motorja P&W Canada PW210S, ki poganjata S-76D proizvedeta 14% več moči in potrošita 8% manj goriva, kot njuna predhodnika Turbomecina Arries 2S2 na S-76C++.

sikorsky_s76d_kokpit.jpg

Rotorske lopatice so izdelane iz kompozitnih materialov in imajo daljšo tetivo – posledično višji vzgon in preoblikovane konice lopatic, ki povzročajo manj hrupa. Prav tako so nekoliko globje lopatice repnega rotorja, ki z novo obliko profila lopatic omogočajo višji vzgon in posledično potrebujejo nižjo vrtilno hitrost. Povzročajo občutno nižji hrup kot lopatice serije C. Zunanji hrup je 86dBA v kabini pa 83dBA. (serija C: 92dBA in 87dBA). Lopatice glavnega in repnega rotorja imajo vgrajen tudi sistem za razledenitev. Ta sistem omogoča letenje v pogojih zaledenitve in je na voljo kot opcija. Certificiranje tega sistema pričakujejo v obdobju 2014-15.

Za pilote najobčutnejša sprememba je steklen kokpit. Starejše serije helikopterjev S-76 niso imele digitalnih inštrumentov. Serija C++ pa ima le nekaj digitalnih inštrumentov, ki jih je izdelal Parker-Gull. V seriji D večino avionike izdeluje Thales. Rocwell Collins dobavlja Pro Line sistem, ki podpira radijsko komunikacijo in navigacijo. Honeywell pa sistem Mark XXI, ki opozarja na bližino terena. Avionka TopDeck omogoča pilotoma enostavno upravljanje s helikopterjem. V sredinski konzoli je vgrajena krogla, ki deluje na principu računalniške miške. Pilot jo vrti in kurzor spravi na želen položaj na LCD zaslonu in potem stisne in s tem potrdi ukaz.

sikorsky_s-76d_kabina.jpg

Sistem za samodejni nadzor delovanja sistemov, ki ga je izdelal United Technologies Aerospace Systems sporoča parametre sistemov v nadzorni center, kjer Sikorsky načrtuje vzdrževanje helikopterjev. Sistem je originalno vgrajen na helikopter S-92, kjer so uporabniki več kot podvojili čas med vzdrževanjem določenih komponent in s tem občutno znižali operativne stroške.

Sistem za zmanjševanje vibracij je opcijski in vsebuje do šest generatorjev blažilcev vibracij. Uporabniki se bodo sami odločali kako 'miren' helikopter želijo.

Vir: Aviationweek
Foto: Sikorsky

 

23 Dec 13
Napisal

Kristina Gorišek Novakovič je bila prva slovenska letalka. Rodila se je na današnji dan leta 1906 v Mekinjah. Umrla je leta 1996.

15 Jun 07
Napisal

Joseph Sutter se je rodil marca 1921 v Seattlu v ZDA. Že kot otrok se je spogledoval z letali in se v njih zaljubil do te mere, da se je vpisal na Univerzo v Washingtonu, kjer je leta 1943 diplomiral in si pridobil naslov inženir aeronavtike. Vihra druge svetovne vojne ga je odnesla na južni Pacifik, kjer je služil na ameriškem vojaškem rušilcu. Od tam se je vrnil v Seattle, kjer se je zaposlil kot specialist analitik za aerodinamiko. Hitro je napredoval in postal vodja projektov in kasneje glavni inženir. S svojim naravnim talentom in delavnostjo je uspel skonstruirati nemalo potniških letal. Med največje uspehe, ki jih je dosegel vsekakor spada vodenje in konstruiranje projekta B747. 

joe_sutter_je_sluzivl_v_ameriski_mornarici_kot_letalski_inzenir.jpg

Tudi zato ga imenujejo oče Boeinga B747.

sutter_v_sredini_ob_predstavitvi_b747xqlr_v_singapuru_2001.jpg

Za izjemne dosežke na področju letalstva mu je predsednik ZDA Ronald Reagan leta 1985 izročil posebno odlikovanje. Joseph Sutter se je upokojil 1986 leta kot podpredsednik Boeinga. Od tedaj je kot svetovalec Boeingu pomagal pri razvoju nove generacije potniških letal. V svoji zelo uspešni karieri je sodeloval tudi z vesoljsko agencijo NASA in bil član ekipe, ki je raziskovala nesrečo raketoplana Challenger. Umrl je 30. avgusta 2016.

15 Jun 07
Napisal

Rodil se je 9. marca leta 1934 v Klushinu, majhni vasici sto kilometrov zahodno od Moskve. Njegov oče je bil pohištveni mizar, tesar in kmet. Mati je bila kravja dekla, oba pa sta delala na kolhozu. Po političnih merilih je bil Jurij torej neoporečen. Med vojno so nacisti Gagarinove izselili iz njihove hiše in odpeljali dve hčeri. Do konca vojne so živeli v zasilnem bivališču (jami) in se potem preselili v Gziatsk, kjer je kot najstnik opazoval ruske lovce yak, ki so zasilno pristajali na bližnjem letališču. Navdušen nad piloti teh letal in njihovim pogumom se je odločil, da bo tudi sam postal eden izmed njih.

 

jurij_gagarin_v_uniformi_vir1.jpg

V šoli sta mu bila zelo blizu matematika in fizika zato se je vpisal v tehniško šolo v Saratovu. Ko je bil v četrtem letniku se je pridružil letalskemu klubu, kjer je prvič samostojno poletel leta 1955. Njegov inštruktor Dmitry Pavlovich Martyanov je takoj ugotovil, da bo Gagarin odličen pilot. Sočasno se je učil tudi padalskih veščin, ki so mu prišle zelo prav, ko se je po vrnitvi iz vesolja leta 1961 izstrelil iz vostoka 1. Po nasvetu Martyanova se je priključil Sovjetskim zračnim silam in odšel v letalsko šolo v Orenburg, kjer se je postal pilot Miga. Tam je spoznal tudi svojo bodočo zapeljivo ženo Valentino Ivanovo Goryachevo.

jurij_gagarin_kozmonavt_vir1.jpg

Z odliko je Gagarin leta 1957 končal letalsko šolo in postal poročnik Sovjetskih letalskih sil. Njegova prva služba v uniformi vojaškega pilota je bila na skrajnem severu SZ, kjer je prve polete opravil ob polarnem siju. Prav v tem obdobju so Sovjeti lansirali Luno 3, ki je posnela oddaljeno stran Lune. Pisalo se je leto 1959. Gagarin se je prijavil za kozmonavta in bil seveda sprejet. Družina se je tako preselila v Zvezdno mesto blizu Moskve. Gagarin je tam opravil zelo zahtevne fizične in psihološke teste in bil vedno med najboljšimi. Zdravniki so bili najbolj začudeni nad njegovim smislom za humor, ki ni prenehal, niti med najzahtevnejšimi testiranji.

Ko je Jurij povedal svoji ženi, da je izbran za prvi polet v vesolje ga je z drhtečimi ustnicami vprašala: 'Zakaj ti?' Po pogovoru in neprespani noči mu je rekla: 'čŒe si prepričan vase pojdi. Vse bo v redu.'

jurij_gagarin_pred_prvim_poletom_v_vesolje_aprila_1961.jpg

12. aprila 1961 je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je videl zemljo iz vesolja. Zemljo je v vesoljskem plovilu Vostok 1 obkrožil enkrat v orbiti z višino med 169 in 315km pri hitrosti 28.968 km na uro. Gagarin je bil na tem poletu predvsem potnik, saj je bil polet popolnoma avtomatiziran. V primeru okvare pa bi moral odpreti zapečateno kuverto, vtipkati določeno kodo in Vostok 1 bi lahko upravljal tudi ročno. To ni bilo potrebno in Gagarin je po 108 minutah s padalom varno pristal na zemlji. čŒez noč je postal narodni heroj in prejel najvišja državna odlikovanja.

Gagarin se je leta 1967 začel pripravljati za naslednji polet v vesolje s Soyuzom. Usoda je hotela drugače in Gagarin se je 27. marca 1968 smrtno ponesrečil med testnim poletom z letalom Mig-15. Okoliščine nesreče niso bile pojasnjene. Gagarina so pokopali ob drugih Sovjetskih narodnih herojih v Kremlju.

 

15 Jun 07
Napisal

Nemški inženir in znanstvenik, ki je patentiral reakcijski motor.

hans_von_ohain.jpg


27. avgusta 1939 je letalo heinkel He-178 opravilo prvi polet na reakcijski pogon. Letalo je poganjal centrifugalni reakcijski motor HeS-3b. 

Tekom druge svetovne vojne je Ohain opustil centrifugalni način pretoka zraka in se osredotočil na aksialni tok zraka skozi motor. Njegov aksialni reakcijski motor je poganjal prvo lovsko letalo Me-262. Po vojni se je Ohain preselil v ZDA, kjer je nadaljeval svoje delo za letalske sila ZDA. Postal je vodja raziskovalnega laboratorija v letalski bazi Wright-Patterson v Daytonu.

 heinkel_he_178.jpg

15 Jun 07
Napisal

Najmlajši od štirih otrok je Marcel Bloch že kot otrok izkazoval veliko zanimanje za tehniko posebej za elektrotehniko. Nekega sončnega dne se je spominjal Dassault je stal na dvorišču šole in nad Eifflovem stolpom uzrl Wrightovo letalo. Prej še nisem videl letala. Tam in takrat sem se zavedel, da bo letalstvo postalo del mojega srca in mojih misli. Po težavah v srednji elektrotehniški šoli je leta 1913 diplomiral na Ecole Supérieure d'Aéronautique.

marcel_dassault_v_zreli_dobi.jpg


Znanje, ki ga je pridobil v aeronavtičnem laboratoriju Chalais Meudon je med prvo svetovno vojno uporabil za oblikovanje propelerja (Éclair 1916) in dvosedežnega lovca SAE 4 (1918). Pri tem sta mu pomagala Henry Potez in Louis Coroller.

marcel_dassault_v_mladosti.jpg

Bloch se je poročil leta 1919 in imel dva sinova. Dobrih deset let se je ukvarjal s prodajanjem nepremičnin in avtomobilov. Leta 1930 je okrog sebe zbral skupino ljudi in se ponovno začel ukvarjati z letalstvom. Povod za to je bil dan, ko je Charles Lindbergh s Spiritom of Saint Louis po preletu Atlantika pristal na Letališču Le Bourget pri Parizu. Marcel je doumel pomembnost tega poleta za razvoj civilnega letalstva. Njegovo podjetje so leta 1936 nacionalizirali in Bloch je še istega leta ustanovil novo Société Anonyme des Avions Marcel Bloch (SAAMB). 12. december je tako tudi uradni datum ustanovitve Dassault Aviation. Sočasno je bil direktor podjetja Société Nationale des Constructions Aéronautiques du Sud-Ouest (SNCASO), ki je gradilo njegova letala.

Ob izbruhu druge svetovne vojne so ta letala uporabili za obrambo Francije. Bloch je zavrnil sodelovanje z okupatorjem in ob podpisu premirja med nacisti in višijsko vlado je z družino vred končal v zaporu Montluc Fort v Lyonu. Zaprt je bil tudi v koncentracijskih taboriščih Drancy in Buchenwald. Kljub oslabelosti zaradi paralize po preboleli davici (med leti 1945 in 1953) je nadaljeval svoje delo v aviaciji.

dassault_breguet_super_etendard_viravionsmilitares.jpg

Leta 1949 so Blochovi spremenili priimek v Dassault. Dassault je bilo partizansko ime Marcelovega brata generala Paula Blocha, ki je sodeloval z francoskim odporniškim gibanjem. Svojo kariero je nadaljeval v časopisnem založništvu, politiki in nenazadnje v letalski industriji. Ustanovil je podjetje Dassault Aviation, ki danes proizvaja civilna in vojaška letala. Poleg tega je deloval tudi na področjih arhitekture, kinematografije, bančništva in borze. Francija mu je za velike zasluge podelila najvišje francosko priznanje Veliki križ legije časti (Legion of Honor's Grand Cross).

Marcel Dassault je umrl 17. aprila 1986.

15 Jun 07
Napisal

Sin vinskega trgovca se je rodil v Frankfurtu na Maini 26. junija 1898. V mladosti je prijateljeval z Friedrichom Hartom znanim izdelovalcem hidroplanov. Hart se je leta 1914 pridružil nemški vojski in v tem času je Messerschmitt nadaljeval njegov nedokončan projekt – jadralno letalo S5. Tudi sam se je leta 1917 priključil nemški vojski in šele po koncu vojne sta skupaj nadaljevala svoje delo. Messerschmitt se je medtem vpisal na Munchensko tehniško univerzo in leta 1921 je poletelo njegovo prvo jadralno letalo S9.

willi_messerschmitt.jpg


Hart in Messerschmitt sta se leta 1923 razšla in Messerschmitt je v Augsburgu ustanovil svoje podjetje. Najprej je gradil hidroplane potem pa je preko jadralnih letal (z in brez motorja) začel graditi mala motorna letala. Največje uspehe je dosegel z letaloma M 17 in M18. Njegov naslednji projekt pa je pokopal njegovo podjetje. Lufthansa je namreč uporabljala njegova lahka transportna letala M 20, ki sta bili vpleteni v dve nesreči s smrtnimi izidi. Takoj so preklicali nadaljnja naročila in posledica tega je bil bankrot Messerschmittovega podjetja. Za nameček si je nakopal še veliko sovraštvo direktorja Lufthanse Erhardta Milcha, ki je kasneje postal minister za letalstvo v Hitlerjevi vladi. Nacistična vlada je imela velike apetite in zato so favorizirali tudi letalsko industrijo.

Messerschmitt je ponovno začel delati in s pomočjo Roberta Lusserja skonstruiral nizko krilno športno letalo M 37, bolj znano kot Bf 108 taifun. Že naslednje leto je vojski ponudil lovca Bf 109. Zaradi zamere, ki jo je Milch še vedno gojil do Messerschmitta le-ta ni mogel prodati svojih letal vojski. Messerschmitt si je zato trg za svoja letala M 36 in M37 poiskal v Romuniji. Milch ga je zato ožigosal kot izdajalca in obiskal ga je Gestapo. Samo dobremu poznanstvu z vodilnima nacistoma Rudolfom Hessom in Hermanom Göringom se ima zahvaliti, da ga je Gestapo kmalu za tem pustil pri miru.

bf_109.jpg

Messerschmitt je z lovcem Bf 109 leta 1936 zmagal na vojaškem razpisu in njegovo letalo je postalo paradni konj Luftwaffe. Do danes je Bf 109 najmnožičnejše izdelano lovsko letalo. Skupno so jih izdelali okrog 35.000. Svoj položaj je utrdil tudi z zmago letala Bf 110 v segmentu večnamenskih lovskih letal. V naslednjih letih je konstruiral naslednika letala Bf 110 (Bf 210), ki pa mu ni prinesel uspeha. Tudi njegova nadgradnja Bf 410 ni bila uspešna. Toliko bolj odmeven pa je bil njegov projekt iz leta 1938 -nadzvočno lovsko letalo Me 262.

Po drugi svetovni vojni je emigriral v Argentino in se leta 1950 vrnil in nadaljeval s svojim delo. Nemčija do leta 1955 ni smela proizvajati letal zato je v svojih tovarnah izdeloval montažne hiše, šivalne stroje in avtomobile. Kasneje je po licenci za zahodno nemško vojsko izdeloval Fiat G91 in Lockheed F-104 Starfighter. Messerschmitt je svoje podjetje leta 1968 združil z Bölkow in leto kasneje še z Hamburgškim Flugzeugbau. Združeno podjetje se je preimenovalo v MBB (Messerschmitt-Bölkow-Blohm), ki je danes del EADS.

 

15 Jun 07
Napisal

S sedemnajstimi leti se je vpisal na vojaško mornariško akademijo v Annapolisu. Večino svojega časa je posvečal izgradnji in preskušanju modelov letal. Družina, prijatelji in profesorji so bili prepričani, da ga bo interes za letala kmalu minil, a ni bilo tako. Vsi so bili zelo presenečeni, ko je še pred diplomo zapustil akademijo in si poiskal delo v letalstvu. Kmalu je ugotovil, da potrebuje teoretično podlago in začel študirati aeronavtiko na Massachusetts Institute of Technology. Štiri letnike je zaključil v dveh letih in zaradi izjemnih sposobnosti in znanja takoj dobil službo asistenta aeronavtike na tem inštitutu.

donald_douglas.jpg

 

Kariero je leta 1915 nadaljeval kot svetovalec v družbi Connecticut Aircraft Co., kjer je pomagal pri konstruiranju prvega mornariškega letala. Avgusta istega leta se je pridružil Glenn L. Martin Co., kjer je postal glavni inženir. V tej funkciji je vodil razvoj prvega dvomotornega bombnika MB-1. Bombnik MB-1 in njegovo transportno različico je razvil za ameriško vojsko. To letalo je prvič poletelo 17. avgusta 1918. Martin Co. Se je medtem preselila iz Los Angelesa v hladen Cleveland. Donald, njegova žena Charlotte ter njuna sinova so pogrešali blagodejno klimo Los Angelesa, zato so se leta 1920 preselili nazaj v LA.

Donald, ki ni imel finančnih sredstev za preživljanje družine in ustanovitve svojega podjetja je opravljal raznovrstna priložnostna dela. Od pletja paradižnikov do pranja avtomobilov. Končno je Donald dobil prvo naročilo. Športnik in milijonar David R. Davis je pri njem naročil letalo, ki bo brez pristanka preletelo iz vzhodne na zahodno obalo ZDA. Njegov vložek je znašal 40.000 dolarjev. Ustanovila sta podjetje Davis-Douglas, ki ja zgradilo Cloudsterja. Cloudster nikoli ni preletel želene razdalje, zato je Davis svoj delež prodal Douglasu. Ta je julija 1921 ustanovil podjetje Douglas Corporation. Cloudster pa se je zgodovino vpisalo kot prvo letalo, ki je lahko poletelo s tovorom težjim od samega letala. Z ameriško mornarico je kmalu podpisal pogodbo o izgradnji torpednih letal DT-1 (Douglas Torpedo, First). Za 130.890 dolarjev je do leta 1922 šest teh letal dobavil ameriški vojni mornarici. V Santa Monici je nato kupil opuščeno dvorano, kjer je začel izdelovati Douglas World Cruiserje. Leta 1924 so z temi letali prvič v zgodovini človeštva obkrožili zemljo.

douglas_dc_4_berlinski_zracni_most.jpg

Douglasova slava je zrasla njegovo podjetje pa je bilo vredno že 28 milijonov dolarjev in zaposlovalo najboljše inženirje. Leta 1932 je začel graditi transportno letala DC-1 (Douglas Commercial), kateremu so sledila DC-2 in eno od najuspešnejših letal vseh časov DC-3. S prodajo letal je do leta 1940 zaslužil že 61 milijonov dolarjev. Med drugo svetovno vojno je povečal proizvodnjo letal z odprtjem tovarn v Long Beachu, El Segundu, Chicagu, Oklahoma Cityju in Tulsi. Po koncu vojne je nekaj od teh obratov zaprl in nadaljeval proizvodnjo komercialnih in vojaških letal ter raket. Do leta 1957, ko ga je zamenjal njegov sin, je bil predsednik Douglas Co. Kasneje je bil predsednik nadzornega sveta in se ob prodaji Douglasa  McDonnellu leta 1967 upokojil. Do svoje smrti 1. februarja 1981 je ostal častni predsednik nadzornega sveta združenega podjetja McDonnell Douglas Co.

15 Jun 07
Napisal

Leta 1903 je zaključil študij na Univerzi Yale. Po zaključenem študiju se je prav tako kakor njegov oče ukvarjal s prodajo stavbnega lesa. Izkušnje, ki si jih je nabral v tem poslu so mu prišle zelo prav, ko se je začel ukvarjati z letalstvom. Leta 1914 je kupil hidroplan in kaj kmalu ugotovil, da sam lahko izdela boljšega. S prijateljem, ki je bil kapitanom v vojni mornarici ZDA Conradom Westerveltom sta zgradila hidroplan B&W. Leta 1916 sta ustanovila podjetje Pacific Aero Products, ki je proizvajalo ta letala. Svojo dejavnost je leta 1920 razširil na prevoz pošte in potnikov in ustanovil Boeing Transport Company. Ob izvolitvi Roosvelta leta 1933 so njegovo korporacijo razbili in Boeing se je iz protesta umaknil. Postal je najuspešnejši ameriški rejec čistokrvnih konj in se med drugo svetovno vojno kot svetovalec vrnil v Boeing. Umrl je 1956 leta.

william_boeing.jpg