Enciklopedija letalstva

Enciklopedija letalstva (557)

18 Jul 10
Napisal

Letalo DC-3, imenovano tudi "Dakota" stoji v bližini vasi Otok. Postavljeno je bilo leta 1984 v spomin na medvojno obdobje, ko so zavezniki, zlasti Angleži, Američani in Rusi s takimi letali prinašali pomoč in odvažali ranjene in invalide na varno.

dc-3_dakota.jpg

DC-3 Letalo se nahaja ob cesti v vasico Otok (na relaciji Metlika-Črnomelj, 3.5 km od Metlike). Postavljeno je v spomin belokranjskim in ostalim slovenskim letališčem v času narodnoosvobodilnega boja. Zavezniki so med vojno z letališča v Otoku odpeljali 2000 otrok, žena in starcev na osvobojeno ozemlje, 1473 ranjenih partizanov v zavezniške bolnice ter pripeljali na tisoče ton hrane, obleke, zdravil, medicinske opreme, streliva, orožja in druge vojaške opreme. Motorno letalo tovarne Douglas je bilo eno najbolj popularnih v zgodovini letalstva med drugo svetovno vojno in po njej.

Ostarelo letalo Jugoslovanske ljudske armade so v spomin na medvojno zasilno partizansko letališče postavili leta 1984. Med drugo svetovno vojno so iz Bele krajine, ki je bila osvobojeno ozemlje, Angleži in Američani vozili ranjence v zavezniške bolnišnice v Italijo in partizanom pošiljali orožje in drug material. Notranjost letala ni dostopna.

At the edge of the meadow by the crosswords for the village of Podzemlje in the Bela Krajina region stands a military version of the plane DC-3. The plane has even been called Dakota.  The motor plane by the Douglas factory used to be one of the most popular in the history of aviation during World War II and after it.

The aged plane of the Yugoslav National Army was set years ago as a memory of the provisional partisan airport during the war.  The English and Americans used to fly the injured from Bela Krajina, which was liberated territory, to Allied hospitals in Italy during World War II as well as send weapons and other materials to the partisans. The interior of the plane is not accessible.



Članek o letališču Otok
Obnova DC-3 dakote leta 2010

Vir: http://www.slovenia.info/

http://www.slovenia-heritage.net


dc-3_p7290095.jpg

 

06 Jul 07
Napisal

V obdobju hladne vojne pa je tekel še en prestižni boj! Boj za vesolje. Prestižna zmaga je pripadla Sovjetom, saj so bili prvi, ki so izstrelili človeka v vesolje. Z izstrelitvijo Vostoka 12. aprila 1961 leta je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je z vesoljskim plovilom obkrožil Zemljo. Osem let kasneje je Neil Aremstrong kot prvi človek stopil na Luno in izrekel legendarni stavek 'Majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo'.



jurij_gagarin_pred_prvim_poletom_v_vesolje_aprila_1961.jpgameriska_vesoljca.jpg


Več: Pol stoletja osvajanja vesolja
Več: Explorer 1

 

06 Jul 07
Napisal

Pred koncem druge svetovne vojne, ko sta svet na dvoje razdelili konkurenčni politični ideologiji, so se v ameriški vojski pojavile potrebe po novem strateškem bombniku. Ta naj bi zamenjal starejše, sicer dobro preizkušene, a ne več dovolj zmogljive B-36, B-47 in B-50. S svojo jedrsko in konvencionalno oborožitvijo, naj bi bil namenjen predvsem odvračanju in zastraševanju nasprotnika. Spomladi leta 1946 je ameriška vojska izdala natečaj za novo strateško bombniško letalo B-52. V osemdesetih so strateške bombnike B-52 nadomestili Rockwell Internationalovi strateški bombniki B1-B (obe sta še danes v uporabi!).

b_52gvir5.jpg

rockwell_b_1b_vir5.jpg

S pričetkom hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo (ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik) se je razplamtela tudi oboroževalna tekma. Vse skupaj se je začelo z razdelitvijo Nemčije in Berlina na dva dela. Moč letalstva se je tu pokazala z vzpostavitvijo Berlinskega zračnega mostu. Polarizacija sveta je postala dejstvo in vidno vlogo pri tem je imelo letalstvo, ki je vstopilo v svoje najinovativnejše trenutke.

mig_15_vir5.jpg

Američani so s pomočjo Angležev in prebeglih Sovjetov prišli do opreme in znanja, ki jim je omogočalo razvijanje sodobnih tehnologij, ki so jih vgrajevali v več ali manj tajna letala. Plod tega sodelovanja so bila letala P-59 airacomet, F-80 shooting star, T-33 jet treiner in North American F-86 sabre.

Sovjeti so ta čas razvili MiG-15. Med korejsko vojno novembra v začetku petdesetih let 20. stoletja  je bil ravno MiG-15 tudi prvo sestreljeno reakcijsko letalo. Reakcijskega prestreznika je sestrelil lovec F-86 sabre.

tupoljev_tu_16_badger_vir5.jpg

Vzporedno z lovskimi letali so razvijali tudi bombnike. Največji bombnik vseh časov B-52 stratofortress so Američani začeli uporabljati leta 1955. Bombniki B-52 še danes letijo in s svojimi 31.500 kg bojnega tovora ohranjajo primat, ki ga imajo že 50 let. Sovjeti so na drugi strani prav tako gradili bombnike s katerimi bi ponesli jedrsko orožje nad ZDA. Tipična predstavnika tega obdobja sta Tu-16 badger in Tu-95 bear.

Kakšna napetost je vladala med američani in sovjeti pove podatek, da so imeli Američani v zraku neprekinjeno 70 bombnikov B-47 in B-52, poleg tega pa je bilo na tleh po vsem svetu za takojšnjo uporabo na voljo še 600 bombnikov.

 

07 Jun 07
Napisal

Že od tedaj, ko se je človek postavil na noge in vzravnal hrbtenico, je začel razmišljati o tem, kako bi si skrajšal razdalje. Sanje so bile velike. Od naprav, ki bi mu skrajšale razdalje po zemlji, prek naprav na vodi pa vse do razmišljanj o napravah, ki bi letele kot ptice. Vrhunec razmišljanja pa je bil navpični vzlet. Mnogo let je minilo, da so se sanje uresničile.

helikopterji.jpg

Skozi vso zgodovino so bile sanje o letenju dovolj močne, vendar pa je bila tehnologija večni problem. Eden največjih letalskih sanjačev in izumitelj Igor Sikorsky je v svoji avtobiografiji takole opisal tehnološke probleme: Najprej je treba doumeti aerodinamiko in rešiti problem vertikalnega toka, ki drži letalno napravo v zraku. Rešitev drugega problema je nakazal izum motorjev z notranjim zgorevanjem. Zatem sledijo problemi primernih materialov, ki bi povezali rotor, motor, pilota in koristni tovor. Naslednje je vprašanje stabilnosti in krmarljivosti. Ko so letalne naprave že poletele, so se pojavile nove težave s tresljaji in hrupom, kar negativno vpliva na zgradbo letalnih naprav, članov posadk in nenazadnje na okolico. Na ta vprašanja še dandanes ni dokončnih odgovorov. Še celo več, postavljajo se nova, ki potiskajo voz razvoja letalnih naprav naprej.

leonardo_da_vincijev_helikopter_vir5.gif

Pa se vrnimo daleč nazaj, v čas, ko so Kitajci doživljali svoj kulturni razcvet. To je bilo obdobje nekako štiristo let pred našim štetjem. Tedaj so proučevali in izdelovali prve leteče naprave, ki pa niso bile namenjene letenju, ampak igranju. Vendar so se od tu črpale ideje, kako leteča semena, ki letijo vertikalno, povečati in prirediti tako, da bi se z njim dalo poleteti.

Minilo je skoraj dva tisoč let, ko so se pojavile prve pisne zamisli o tem, kako poleteti vertikalno. Leta 1483 je Leonardo da Vinci objavil svojo idejo letečega vijaka, ki ga je zasnoval na podlagi ladijskega vijaka. Poleg skice je napisal tudi besedilo, ki govori, da je narisani objekt zračni vijak, ki se vrti in prodira skozi zrak. Napisal je tudi nekakšen tehnološki postopek, v katerem govori, da se letalna naprava lahko naredi iz lesa, vrvi in lanenega platna. 

zracna_kocija_sira_georga_cayleya_vir5.jpg

Četudi pa je da Vinci sanjal tudi o motorjih, turbinah, zobnikih, ni razmišljal, da bi v svoj leteči vijak vgradil pogonski agregat, kaj šele, da bi razmišljal o vrtilnih momentih, ki jih povzroča zračni vijak.

Zelo znan po svojem delu je tudi Sir George Cayley, ki se je zgledoval po Kitajcih in je ob koncu 18. stoletja izdelal kar nekaj uspešnih vrtečih se modelov. Z njimi je proučeval aerodinamične sile na vrtečih se krilih. Veliko je tudi pisal in postavil temelje današnji aerodinamiki. Leta 1843 je izdal delo, v katerem je do potankosti predstavil zamisel o letalni napravi z navpičnim vzletom, poimenovano  »Aerial Carriage«.

V zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja pa se prvič pojavi ime helikopter. Francoz Ponton d'Amécourt, ki je izdelal in tudi preizkušal kar nekaj letalskih modelov, jih je poimenoval hélicoptres (beseda je grškega izvora in pomeni spiralno krilo oziroma pero). Leta 1863 je izdelal s parnim motorjem gnan helikopter, ki pa žal ni imel dovolj moči za vzlet. D'Amécourt je s tem naredil še en korak naprej pri razvoju letalnih naprav in dal marsikateremu sanjaču tistega časa idejo o novih letalnih napravah, vendar pa je ravno pretežak parni agregat nekoliko zavrl nadaljnji razvoj helikopterjev.

Nov korak naprej je konec 19. stoletja napravil Thomas Alva Edison, ki je poskušal poleteti z majhnim helikopterskim modelom. Za pogon si je najprej izbral motor, ki je bil predhodnik batnega motorja in ga je poganjala zmes smodnika in bombaža. Kasneje je motor zamenjal z elektromotorjem in z njim naredil kar nekaj uspešnih lebdenj. Uspehu sta botrovala lažji pogonski agregat in rotor z večjim premerom, ki ga je Edison leta 1910 patentiral. Dosegel pa ni samo uspeh, pojavila se je nova težava, trdnost krakov.

paul_cornu_v_svojem_helikopterju_1907.jpg

Brata Wright sta s svojim prvim letalskim poletom v začetku 20. stoletja pospešila razvoj helikopterjev. Samo štiri leta kasneje, leta 1907, je Francoz Paul Cornu izdelal prvi helikopter, ki je v zrak ponesel človeka. Letalno napravo je predstavljala palična konstrukcija, na kateri sta bila primerno uležajena dva rotorja s po dvema togo vpetima krakoma. Rotorja sta se vrtela vsak v drugo, prvemu nasprotno smer in s tem rešila vprašanje vrtilnega momenta. Napravo je poganjal bencinski motor, moč pa se je z motorja na rotor prenašala z jermenskim pogonom. Naprava je imela tudi zametke krmilne naprave, ki sta jo predstavljali majhni krilci, postavljeni navpično pod rotorjema. Istega leta sta prav tako Francoza, brata Breguet, izdelala letalno napravo, ki je ponesla v zrak človeka, in jo poimenovala Giroplane. Naprava je imela podobne težave kot Cornuvova.

boris_yuriev.jpg

V carski Rusiji sta dve leti kasneje Boris Jurijev in Igor Sikorsky povsem neodvisno zgradila koaksialno letalno napravo, ki pa ni nikoli poletela. Imela je prešibek motor in preveč vibracij. Leta 1912 sta se ponovno lotila konstruiranja letalske naprave, ki je bil že nekoliko bolj podobna današnjim helikopterjem. Imela je močnejši motor, en glavni rotor in enega repnega. Tudi ta naprava ni nikoli poletela, a je pomenila še en kamenček v mozaiku razvoja helikopterjev, kajti tu se je prvič omenjala ideja o cikličnem nastavljanju korakov rotorja, podobno kot to srečamo na današnjih helikopterjih. Neuspeh je Sikorskega tako prizadel, da se je preusmeril in postal uspešen konstruktor letal. V carski Rusiji pa se je s koaksialnimi helikopterji, vendar manj uspešno, ukvarjal tudi profesor Žukovski, bolj znan kot teoretik na področju vzgona letalskega krila.

ellehammer_1906.jpg

Med pionirje helikopterskega razvoja lahko uvrščamo tudi Danca Jensa Ellehammerja, ki je leta 1914 izdelal koaksialno napravo. Na rotorju, ki ga predstavljata dva aluminijasta obroča, je bilo pritrjenih po šest relativno kratkih krakov. Na spodnji obroč je bila pritrjena tkanina, ki je služila kot padalo, če je vse skupaj odpovedalo. Podobno kot v primeru Jurjeva in Sikorskega je imel sistem vgrajeno eno izmed zgodnjih cikličnih naprav, s katero naj bi pilot krmilil. Naprava je sicer nekajkrat odskočila od tal, vendar nikoli vzletela.

V istem času sta v ZDA veliko pionirsko delo opravila oče in sin Emile in Henry Berliner, ki sta se ukvarjala z letalnimi napravami z enim in koaksialnim rotorjem. Prijavila sta tudi nekaj patentov, vendar podatkov o izgradnji teh naprav ni. Pač pa je zanimiva naprava, ki sta jo leta 1920 predstavila na letališču College Park - letalna naprava, katere trup je letalski, prav tako rep, na katerem so vertikalni in horizontalni stabilizator ter pomožen rotor, katerega os vrtenja je postavljena vertikalno. Namesto kril ima nastavke, na katere sta uležajena dva vertikalna rotorja. Letalna naprava se je krmilila z nagibanjem gredi glavnih rotorjev. Avtorja sta jo poimenovala »helikoplane«.

emile_berliner_ob_svojem_helikopterju_leta_1908.jpg

Oče in sin Berliner sta močno vplivala na Britanca Louisa Berennana, ki je konec dvajsetih let in v začetku tridesetih izdelal letalno napravo. Imela je zelo velik premer glavnega rotorja, ki sta ga gnala dva propelerja na koncu krakov. S tem se je pojavil še en način, kako premagati vrtilni moment. Naprava je sicer nekajkrat poletela, a se na koncu polomila, tako da je Berennan opustil razvijanje helikopterjev in se posvetil avtogiru. Sočasno je svojo letalno napravo preizkušal v Španiji in Franciji živeči Argentinec Raul Peskara. Poizkuse je izvajal z dvojnim koaksialnim rotorjem, ki je vsega skupaj štel 20 profiliranih krakov, togo vpetih v rotor. Peskara je že dodobra razvil ciklično komando in začel uvajati mehanizem za kolektivno spreminjanje korakov, s katerim je kompenziral vrtilni moment. Prva verzija naprave je imela prešibak motor in ni nikoli poletela. Kasnejši poskusi so bili bolj uspešni, a so se vedno končali z resno poškodbo naprave, kar je botrovalo, da je bil projekt opuščen.

Ruski izseljenec v ZDA Georges de Bothezat pa ni prekinil razvoja svoje uspešne letalne naprave zaradi neuspehov, ampak zaradi »perspektive« avtogirov. Naprava, katere soavtor je bil Ivan Jerome, je naredila kar nekaj uspešnih poletov. Tudi sama zasnova ni bila slaba. Imela je dva glavna rotorja, ki sta bila postavljena na koncih trupa. Napravo je bilo moč krmiliti s spreminjanjem kolektivnega in hkrati cikličnega koraka rotorja.

Konec tridesetih je na Nizozemskem izvajal poskuse von Baumahauer. Z obliko letalne naprave se je že zelo približal obliki današnjih helikopterjev. Konstrukcija je bila palična. Naprava je imela enojni glavni rotor in repni rotor za kompenzacijo vrtilnega momenta, ki sta ju ločeno poganjala dva motorja. Glavni rotor je imel členkasto vpeta dva kraka, ki sta bila med seboj povezana z žico, da je bilo nihanje krakov v smeri gor-dol usklajeno. de_la_ciervov_helikopter_1920__1936.jpg

Krmiljenje naprave je bilo izvedeno prek nagibne plošče in ciklične komande. Težava je bila v tem, da glavni in repni rotor nista bila med seboj usklajena, zato so bile velike težave s upravljanjem naprave.

Ti poskusi so za tisto obdobje predstavljali vrhunec raziskav na področju vertikalnega vzleta. Vendar pa je pravi čas za prave, uporabne helikopterje šele prihajal, medtem ko je razvoj letal doživel že pravi  razmah. Letala so postajala vse večja in vse bolj zmogljiva in tudi idej je bilo vse več in več. Tako je v koncu tridesetih Špancu Juanu de la Ciervi padla ideja o novi letalni napravi, imenovani avtogir.

Doba avtogirov
Avtogiri so predstavljali nekakšen desetletni odmor pri razvoju helikopterjev, so pa prinesli vir novih dejstev s področja aerodinamike in upravljivosti vrtečih se kril. Njihov uspeh je vlil nov raziskovalni navdih novodobnim načrtovalcem helikopterjev.

kamov_avtogiro_a7_1934.jpg

Največji napredek pri razvoju avtogira je dosegel de la Cierva, ki je na svoje klasično letalo postavil prosto vrteči se koaksialni rotor in ga zaradi prevelikih medsebojnih motenj zamenjal z enojnim. Rotor se je poganjal s pomočjo avtorotacije, ki je nastala zaradi letenja avtogira skozi zrak. Ker je bil avtogir prva leteča naprava z rotorjem, so se sprva pojavile težave z vzdolžno stabilnostjo plovila. De la Cierva je kmalu spoznal, da brez vetrovnikov ne bo šlo, zato je blizu Madrida postavil dva vetrovnika, kjer je sistematično raziskoval aerodinamiko in kinematiko rotorjev. Ugotovil je, da je vzrok vzdolžne nestabilnosti v različnih hitrosti dotoka zraka na krak rotorja zaradi letenja rotorja oziroma avtogira. 

pionirka_amelia_earhart_ob_avtogiru.jpg

Težavo je de la Cierva odpravil s členkastim vpetjem krakov v glavo rotorja, s čimer je bilo omogočeno prosto gibanje krakov gor-dol, kar je povzročilo izenačitev vzgona po celi površini rotorja in povečalo vzdolžno stabilnost. De la Ciervov izum je seveda približal letalo helikopterju, a ni posegel v njegovo bistvo. Res da so bile vzletno-pristajalne površine za avtogire precej krajše od letalskih, vendar avtogir ni mogel vzleteti in pristati vertikalno. Večja slabost kot pristanki so bili vzleti, ki niso bili vedno uspešni. Bili so prava loterija. Avtogir je pri povečevanju vzletne hitrosti poskakoval kot žaba.

heinrich_focke_fw_61_prvi_helikopter_ki_je_bil_dejansko_krmarljiv_1938.jpg

De la Ciervovo delo je na področju avtogirov v sredini štiridesetih dopolnjeval Hafner. Domislil se je, da bi rotor avtogira pognal kar na zemlji. Poskus je bil uspešen, Ni bilo več poskakovanja in vzleti so postajali vse bolj zanesljivi. Hafner tudi ni več uporabljal de la Ciervovega mehanizma, ki je nagibal os rotorja, ampak je prek nagibne plošče nagibal samo ravnino vrtenja rotorja (tak sistem nagibanja je v uporabi še danes).

S tem izumom Hafner še ni izdelal helikopterja, je pa pomenil spodbudo pri nadaljnjem razvoju helikopterjev.

Prvi uspehi helikopterjev
Prvi večji omembe vreden uspeh pri razvoju helikopterjev sta v letih 1930-36 doživela Francoza Louis Breguet in René Dorand. Na sliki je prikazan helikopter iz leta 1935, ki ima koaksialen rotor. Kraka sta na rotor pritrjena členkasto. Vrtilni moment se je kompenziral zaradi različnih kolektivnih korakov rotorjev. Za krmiljenje se je uporabljala ciklična in kolektivna komanda, ki je prek nagibne plošče krakom spreminjala kolektivni in ciklični korak. Z napravo so takrat podrli časovni (62 minut) in dolžinski (44 km) rekord. Izveden je bil tudi prvi pristanek s pomočjo avtorotacije, ki se je končal s poškodovanjem naprave. Delo pri tem projektu se je zaradi bližajoče se vojne prekinilo.

sikorsky_vs300.jpg

Leta 1936 je Nemec Heinrich Focke ob pomoči Georga Wulfa in Gerda Achgelisa predstavil izdelek z imenom FW-61. To je bil helikopter, katerega trup, rep in podvozje so bili letalski, namesto kril pa je imel dva nasproti vrteča se rotorja. Krmarljivost je zagotavljal mehanizem, ki je prek nagibne plošče krakom spreminjal ciklični korak. Gibanje helikopterja po vertikalni smeri pa ni bilo zagotovljeno s kolektivnim korakom, pač pa s spreminjajočimi obrati rotorjev. FW-61 je prvi izvedel avtorotacijski pristanek brez poškodbe, letel je na vrhuncu 3300 m, maksimalna hitrost je bila 75 vozlov in maksimalna razdalja 80 km. Bil je pravi propagandni material za nemško vojaško »mašinerijo« in dobra osnova pri razvoju helikopterjev povojne Sovjetske zveze.

Med drugo vojno se je spet lotil razvoja helikopterja, tedaj že kot Američan, Igor Sikorsky. Njegov prvi, leta 1940 izdelani projekt je bil VS-300. Imel je en glavni in dva pomožna repna rotorja, ki so zagotavljali navpične manevre. Na repu je imel še tri vertikalne rotorje, ki so zagotavljali prečno in vzdolžno krmarljivost in stabilnost. 

sikorsky_r4b.jpg

Njegov naslednji poskus je bil VS-300A, ki je od prejšnjega modela ohranil le še glavni in pa en vertikalni repni rotor, ki je s spreminjanjem koraka zagotavljal smerno stabilnost. Smerno krmarljivost in krmarljivost po hitrosti je zagotavljal ciklični mehanizem, ki je spreminjal nagib samo ravnini vrtenja krakov in ga poznamo še danes. Prav tako kot tudi danes, so se vertikalni manevri izvajali s pomočjo kolektivnega mehanizma. Model VS-300A ni bil zadnji projekt Sikorskega. Že leta 1941 je izdelal nov model in ga poimenoval R-4, leta 1943 pa še zmogljivejšega R-5, ki je imel dva sedeža in veliko boljše lastnosti kot predhodnik. Leta 1946 je podjetje Westlad Helicopters v Veliki Britaniji po licenci prvič izdelalo helikopter Sikorskega z oznako WS-51 in s tem se je začelo obdobje dveh velikih proizvajalcev, ki še dandanes izdelujeta uspešne modele helikopterjev.

arthur_young.gif

Sikorsky v ZDA ni bil sam pri razvoju helikopterjev. Veliko konkurenco so predstavljali Frank Piasecki, Charles Kaman in Arthur Young. Slednji je veliko truda vložil v razvoj zelo uspešnega rotorja, poimenovanega »teetering rotor«. Poskuse je izvajal z električnim modelom. Na gred rotorja je na en očesni ležaj vpel dva kraka in pravokotno postavil vzvodno palico z utežmi na koncih. Vzvodna palica je bila direktno povezana z mehanizmom za spreminjanje koraka. Če je rotor vznemirila motnja, je na vzvodno palico z utežmi začel delovati giroskopski efekt, ki je rotor postavil v začetno, ravnovesno lego. Tak način stabilizacije rotorja je zelo enostaven in učinkovit, zato se je Young leta 1942 odločil izdelati prototip (Bell-300), s katerim je leto kasneje tudi uspešno vzletel. Prototip je po nekaj testnih letih in izboljšavah preimenoval v Bell-47, to pa je bil prvi helikopter, ki so ga priznale civilne letalske oblasti; doživel je pravi poslovni uspeh, podobno kot njegov naslednik Bell-206, znan tudi po imenu jetranger.

bell_47.jpg

Prvi helikopter, ki ga je leta 1943 preizkusil Piasecki, je bil "helikopterček" PV-2. Razvil ga je z izkušnjami, pridobljenimi pri delu na področja avtogirov. Vendar je ta model in tudi kasnejši zahteval veliko vzdrževanja, zato se je Piasecki preusmeril, leta 1943 ustanovil firmo ter pričel izdelovati večje helikopterje s tandemskima rotorjema. Zaradi specifičnega trupa so dobili vzdevek »leteče banane«. Helikopter je bil zelo velik, močan, vendar še vedno nezanesljiv. Piaseckijevo firmo je leta 1952 prevzela firma Vertol in izdelala bolj uspešno verzijo tandemskega helikopterja, Vertol-107, kasneje pa še modela CH-46 in CH-47. Danes firma Vertol (od leta 1956) deluje pod okriljem firme Boeing Helicopters.

boeing_ch46_sea_knight.jpg

Kaman je svoje helikopterje preizkušal s tako imenovano poševno konfiguracijo rotorjev, znano kot sinhropter. Gre za helikopter, ki ima dva sinhronizirano, nasproti vrteča se rotorja, katerih osi sta postavljeni pod kotom. Svoj prvi model je poimenoval K-125A in z njim poletel leta 1947. Zanimiva je naslednja verzija Kamanovih helikopterjev, ki jih prvič v zgodovini helikopterjev poganja turbogredni motor. Kaman je z naslednjimi modeli prešel h klasični konfiguraciji helikopterja (en glavni in en repni rotor), a se je z zadnjo uspešnico leta 1991 na tržišču spet pojavil z sinhropterjem, modelom K-max.

Lahko bi rekli, da so zgoraj opisani avtorji s svojimi letalskimi napravami pionirji helikopterskega razvoja. Postavili so trdne temelje današnji helikopterski industriji. Na vprašanje, ali bo helikopter vsaj toliko dobra letalna naprava kot letalo, je Sikorsky dejal, da helikopter nikoli ne bo tako dobra naprava kot letalo in da tudi letalo nikoli ne bo zmoglo tega, kar zmore helikopter. Jaz bi še dodal, da niti helikopter ne zmore tega, kar zmore letalo. Ali pač?


kaman_virkaman.jpg

 

06 Jul 07
Napisal

Prvi človek, ki je letel z nadzvočno hitrostjo, je bil Chuck Yeager. Izurjeni vojaški pilot je s pomočjo B-29, ki je njegovo letalo Bell X-1 poneslo na višino 6000 m, 14. 10. 1947 dosegel hitrost zvoka. Sledila so mu serijsko izdelana lovska letala F-100 super sabre in F-104 starfighter. Konec petdesetih let je bila zahtevana hitrost za prestreznike dosegla machovo število 2.


chuck_yager_v_letalu_x_1vir5.jpg
north_american_f_86_sabrejet_vir5.jpg

Ti naj bi po prejetem alarmu v desetih minutah dosegli nasprotnikove bombnike. Nastajala so letala tretje generacije MiG-21, Mirage III, lightning F.1A in mnoga druga. Razvoj prestreznikov in njihova uporaba je bila zelo draga. Prestreznik F-106 je bil kar desetkrat dražji od F-86. Vojska se je zato usmerila tudi v razvoj raket. Rakete zrak – zrak in zemlja – zrak so spremenile taktiko bojevanja, saj nasprotnika ni bilo več potrebno videti, da bi ga sestrelil.

mig_21.jpglockheed_u_2_vir5.jpg

To je na svoji koži občutil tudi pilot vohunskega letala Lockheed U-2 Gary Powers. Sovjeti so ga maja 1960 sestrelili z višine 22 km. Powers se je izstrelil iz letala in končal v rokah Sovjetov, ki so ga po pogajanjih predali ZDA. Hladna vojna je dosegla vrhunec 1962 leta, ko so Sovjeti gradili izstrelišče raket srednjega dosega na Kubi. Tam so sestrelili tudi drugo letalo U-2 in pilot tega letala je postal tudi edina žrtev hladne vojne, ki bi lahko terjala smrt milijonov ljudi. Plod hladne vojne je tudi Lockheedovo strateško izvidniško letalo SR-71 blackbird. 

sr_71_black_bird_vir5.jpg

Black bird velja za najhitrejše in najvišje leteče letalo s posadko na svetu. Ameriški izvidnik je dosegel hitrost 3529,56 km/h in višino 30 km. SR-71 je sicer zbir vrhunske tehnologije, ki jo zaokrožuje radarska neopaznost 

(stealth). Ta lastnost pa je postala ključna pri izdelavi vseh sodobnih vojaških letal zadnjih generacij (F-117, B-2, F-22, JSF F-35).

hawker_siddeley_harrier_vir5.jpg
mig_29_fulcrum_vir5.jpg

Vse to pa ne bi bilo mogoče brez razvoja vojaške tehnologije, ki so jo več kot uspešno uvajali tudi v civilno uporabo. V sredini sedemdesetih let so namreč v lovce, kot sta F-14 tomcat in F-15 eagle, vgradili veliko elektronike, ki je pilotom omogočala lažje delo. Razvoj sodobnih konstrukcijskih materialov pa je konstruktorjem omogočal dosegati nemogoče. 

To je bilo obdobje, ko so nastajala najimenitnejša bojna letala, ki še danes predstavljajo hrbtenico vojnih letalstev. Težko bi našteli vse, še težje pa se je odločiti, katerih ne bi. Tu so torej harrier, F-16, F-18, tornado, mirage 2000, MiG-29, Su-27, gripen, radarsko slabo opazen F-117, F-22 in nenazadnje eurofighter. 

V operativno uporabo prihaja tudi skupni lovski bombnik JSF F-35, ki naj bi bil po napovedih verjetno zadnje zahodno bojno letalo s posadko. Brezpilotna letala (UAV) danes že uporabljajo v različne namene, medtem ko bojna brezpilotna letala (UCAV) šele preskušajo. Sodobna tehnologija je torej pregnala človeka od tam, kamor si je pred sto in več leti tako močno želel priti.

lockheed_f_117_stealth_fighter_vir5.jpgmcdonnell_douglas_f_15_eagle_vir5.jpg

jsf_f_35.jpg


 

07 Jun 07
Napisal

Razvoj v civilnem letalstvu je bil seveda vzpodbujen z razvojem vojaškega letalstva. Letala z turbovijačnimi motorji so zamenjevala starejša letala z batnimi motorji. Ta letala so bila hitrejša in udobnejša. Angleži so razvili Vickers Viscounta, Bristol Britannio in Vickers Vanguarda. Lockheed pa je zgradil Model 188 electro. Sovjeti na drugi strani so leta 1957 začeli leteti s Tu-114, ki je bil ta čas največje potniško letalo na svetu s 170 sedeži in doletom 8800 km.

vickers_viscount_vir5.jpg

Vzporedno je tekel razvoj letala z turboreakcijskimi motorji. Spet so prednjačili angleži in kot prvi na svetu predstavili civilno potniško letalo gnano s turboreakcijskimi motorji. Izdelali so ga pri de Havillandu in ga poimenovali D.H. 106 comet. Aerodinamično 'čist' in z motorji vgrajenimi v krilo je predstavljal revolucijo v oblikovanju letal. 

boeing_707b.jpg

Poletel je 1952 leta vendar je bil deležen treh nesreč s smrtnimi izzidi, zato so ga leta 1954 za štiri leta umaknili iz prometa. Na njem so izvedli več konstrukcijskih izboljšav, medtem pa je sovjetski Tu-104 (sicer predelani bombnik Tu-16 postalo edino operativno potniško letalo z reakcijskim pogonom. Ko se je comet vrnil v promet ga je že prehitel Boeing z letalom B707, ki je prepeljal dvakrat toliko potnikov kot comet in letel s hitrostjo 960 km/h.

sud_aviation_caravelle.gif

boac_comet_med_letom.jpg

Čas potovanja med ZDA in Evropo se je skrajšal skoraj za polovico. Francozi so leta 1959 predstavili Sud Aviationovo caravello, Angleži pa leto kasneje tudi BAC 111. 

To so bila za tiste čase precej velika letala, ki jih je bilo težko napolniti, zato so začeli izdelovati manjša - danes bi jim rekli regionalna - letala. Prej skoraj odpisani Douglas je prišel 1966 leta na trg z zelo uspešnim letalom DC-9. Sledil mu je Boeing B737, ki je do danes postalo eno najuspešnejših potniških letal. Število potnikov se je skokovito povečevalo, hitrost potniških letal pa se je v tridesetih letih obstoja skoraj potrojila in dosegla 960 km/h. Pred civilnim letalstvom je stal nov cilj. Leteti s hitrostjo višjo od zvočne. Izziva so se lotili tako na vzhodu kakor na zahodu.

boeing_b737.jpg

Angleži in Francozi skupaj so razvili in zgradili prvo nadzvočno letalo concord(e). Sovjeti so podoben projekt Tu-144 uspešno pripeljali do prvega vzleta le nekaj mesecev pred vzletom concorda. Američani so projekt nadzvočnega potniškega letala začeli nekoliko kasneje, a zato toliko bolj veliko potezno. 

concorde_vir5.jpg

Boeingov nadzvočni ptič B2707 naj bi bil enkrat večji od concorda in naj bi letel s trikratno hitrostjo zvoka. Zaradi tehničnih in finančnih težav ter okoljevarstvenih pritiskov so projekt odpovedali. Concorde je uspešno letel do junija 2000, ko je strmoglavil v bližini Pariza. Doba nadzvočnega potniškega letenje se je končala oktobra 2003 z zadnjim pristankom British Airwaysovega concorda na londonskem letališču Heathrow.

boeing_b747.jpg

Boeing je medtem razvil prvo širokotrupno potniško letalo s 416 sedeži Boeing B747  in začel dobo množičnih potovanj. Sledila sta mu Lockheed z tristarom in McDonald Douglas z DC-10. V Evropi so 18. decembra 1970 ustanovili Airbus, ki je s potniškim letalom Airbus A300 postal največji tekmec Američanom. 

douglas_dc_10_vir5.jpg

Airbus je uvajal nove tehnologije in na trg sredi osemdesetih prišel s prvim 'fly-by-wire' letalom Airbus A320, ki je imel tudi 'steklen' kokpit. Boeing mu je z enako tehnologijo sledil šele leta 1995 z letalom Boeing B777. Danes Airbus prevzema vodilno vlogo na področju velikih potniških letal, katerega vrhunec je operativna raba Airbusa A380, ki je največje potniško letalo na svetu. A380 bo sprejel vsaj 555 potnikov, prvič je poletel 27. aprila 2005. Med preizkušanji se je izkazalo, da so na letalu konstrukcijske napake in dobava se je zavlekla za dve leti (2007).

boeing_787.jpg

Boeing se na drugi strani trudi z različnimi projekti (sonic cruiser in B787), ki so predvsem odgovor na Airbusov izziv. Projekt obzvočnega letala sonic cruiserja je neslavno končal že pred leti, medtem ko je B787 dreamliner prava uspešnica. 

airbus_a350_virairbus.jpg

Airbus je v letu 2006 predstavil konkurenčno letalo dreamlinerju A350 XWB. Prvič je v komercialnem prometu v barvah Qatar Airways poletelo 15. januarja 2015 med Doho in Frankfurtom. Za njegov razvoj so porabili več kot 13 milijard evrov. Airbus je zaradi napovedanih zamud pri dobavi A380 zabredel v precejšnje težave. Soočajli so se z največjo krizo po ustanovitvi podjetja, saj so letalske družbe odhajale h konkurenci, z njimi pa tudi finančna sredstva. Po dobavi prvega A380 Singapore Airlines oktobra 2007 in A350 leta 2014 se Airbusu obetajo lepši časi. Njihov paradni konj še vedno ostaja družina letal A320neo. Julija 2018 so predstavili tudi A220-300, ki je nekdanje Bombardierjevo letalo CS300.


a380_med_letom_vir5.jpg


















Nazaj

 

07 Jun 07
Napisal

Po prvi svetovni vojni letala niso našla pravega mesta. Države so večinoma podpirale razvoj cestne in železniške infrastrukture in letalstvo se je kmalu znašlo v veliki krizi. To so v ZDA prebrodili z vladnimi subvencijami, ki so spodbujale prevoze pošte, tovora in nenazadnje potnikov. Subvencije v letalski industriji so se še danes obdržale v veliki večini držav. Razvoj je šel tudi v smeri zračnih ladij – cepelinov, ki so prevažali potnike. Zgodba o množični uporabi cepelinov se je zaključila leta 1937, ko je med pristankom v Lake Hurstu pri New Yorku eksplodiral in zgorel LZ129.

junkers_f_13.jpg

Vojaške bombnike so na veliko predelovali v potniška letala, ki pa zaradi hrupa motorjev, tresljajev, neudobja in še česa med potniki niso bila najbolje priljubljena. Francozi so tako v potniško različico predelali Farmanovega F60 goliatha, ki je lahko ponesel 12 potnikov in bil v uporabi od leta 1919 naprej. Razvoj vojaških letal v Nemčiji je po vojni zaradi mirovne pogodbe zastal, toda že leta 1926 so Nemčiji dovolili civilno letalstvo. Ustanovili so letalsko  prevozniško družbo Lufthansa, ki se je hitro razvila v veliko podjetje s številnimi letalskimi linijami. Poleg te dejavnosti  so družbo izrabili še za pripravo vojnega letalstva. Na čelu Lufthanse je bil Erhard Milch, kasnejši maršal letalstva in Göeringov namestnik. V Rusiji v Lipecku je bila ustanovljena visoka šola za nemške letalce. Tako je nastalo jedro Luftwaffe. Nemške tovarne so razvijale nove tipe letal za potniški promet, ki pa so bili konstruirani tako, da so jih brez težav uporabili tudi kot bombnike. 

lindbergh_s_svojim_letalom_31_maja_1927.jpg

Lep primer sta He-111 in Ju-52. Junkers je že leta 1919 izdelal popolnoma kovinsko letalo F-13, ki je bilo prvo namensko zgrajeno potniško letalo. Proizvodnja tega letala je tekla do leta 1932, ko so jo zaključili s 322 izdelanimi letali. Letalo je poganjalo več različnim motorjev z močjo od 119 do 231 kW.

Med prvo in drugo svetovno vojno je prvi samostojni prelet Atlantika z letalom posatal eden najodmevnejših dogodkov. Charles Lindberg je z letalom Spirit of St. Louis za 5760 km dolg polet med New Yorkom in Parizom potreboval 33 ur in pol. To se je zgodilo 21. maja 1927 in Američani so po bratih Wright ponovno prevzeli glavno pobudo v izgradnji letal.

Bill Boeing in Donald Dauglas sta v svojih podjetjih začela z izgradnjo potniških letal. Začela se je zlata doba potniških letal. Med legende tistega časa sodijo B 247, B 307 stratoliner, DC-3, DC-6, FW 200 condor in še mnoga druga letala. Z naraščanjem letalskega prometa so nastali zametki kontrole letenja in letalskih družb v današnjem smislu. Začetek druge svetovne vojne je prekinil izdelavo civilnih letal, ki so jih v večini primerov predelali v vojaška transportna letala.

boeing_b247.jpgletala_douglas_dc_3_dc_4_dc_6_in_dc_7_vir5.jpg





 

17 Jul 07
Napisal

messerschmitt_bf_109g.jpg

Letala druge svetovne vojne so bila praviloma enokrilniki iz kovinskih materialov, brez povezovalnih jeklenih žic in opremljeni z zmogljivejšimi motorji (do 735 kW). Letalski inštrumenti so pilotom že omogočali letenje v vseh vremenskih pogojih. Vihra vojne je zajela ves svet in dosegla vrhunec z bombardiranjem Hirošime 6.avgusta1945. Bombnik B-29 superfortresses z imenom 'Enola Gay' je na ta dan odvrgel prvo atomsko bombo na civilni cilj. Bombniki so se v vojno vpletli že na samem začetku. Njihova uporaba se je razmahnila leta 1940. Nemci so začeli z bombardiranjem Londona in nekaterih pristaniških mest na jugu Anglije.

hawker_huricane.jpg

Dobro je znana Bitka za Britanijo, ki je bila odločilna za morebitno prevlado Nemcev nad Angleži. Angleži so se branili z vsem, kar so imeli. Po nekaterih ocenah so imeli poleti leta 1940 700 letal, Nemci pa kar 3300. Vendar pa so imeli Angleži tudi radar in brezžično komunikacijo z letali. Vsa južna Anglija je bila prepletena z radarji in telekomunikacijskimi ter opazovalnimi napravami, ki so obveščevalne podatke sporočali v operativni center lovskega poveljstva RAF. Prav radar in velika požrtvovalnost sta Angleže rešila pred porazom. Nemci so angleška mesta bombardirali s Heinkli He-111, Junkersi Ju-88 in Dornierji Do-17. Medtem, ko so se Nemški lovci Bf-109 in Bf-110 ukvarjali z spitfireji, so hawker huricani sestreljevali nemške bombnike. Do konca oktobra 1940, ko se je Bitka za Britanijo končala, so Angleži izgubili 900 letal, Nemci pa še enkrat toliko.

avro_lancaster.jpg

Angleži pa se niso samo branili, so namreč tudi napadali in bombardirali nemška mesta. Spomladi 1940 so Angleži zaradi velikih izgub prekinili dnevna bombardiranja. Bombardirati pa so začeli tudi civilne cilje. Bombniki pa so bili vse prej kot varno mesto, njihove posadke so bile statistično gledano v večji nevarnosti kot ljudje v bombardiranih  mestih. S pomočjo prihajajoče navigacijske opreme pa so tudi bombniki vse bolj točno zadevali svoje cilje. Enega silovitejših bombnih napadov je opravilo 735 bombnikov halifax in lancester, ki so v noči s 27. na 28 julij 1943 na Hamburg odvrgli kar 2564 ton bomb. Ta napad je zahteval preko 40.000 žrtev in je bil do napada na Dresden leta 1945 najsilovitejši. Leta 1942 so Angležem pri bombardiranju nemških mest začeli pomagati tudi Američani. Prevzeli so dnevno bombardiranje in kaj kmalu ugotovili, da je zadeva mnogo bolj nevarna, kot so predvidevali. Njihovi Boeingi B-17 flying fortress in Consolidate B-24 liberatorji so vzletali z angleških in severnoafriških letališč. Prvi so ponesli 2724 kg bomb, kar je p_51_mustang.jpg

bilo kar pol manj od RAF-ovih lancestrov. Bombnike so na njihovih morilskih letih spremljali lovci Republic P-47 thunderbolt in kasneje tudi North American P-51 mustang. Sloviti nemški general Adolf Galland je v svojih pripovedih izjavil, da se je zavedel dejstvfa, da je za Nemce vojna izgubljena v hipu, ko je nad Berlinom ugledal ameriške lovce. Nemci so bombnike zelo uspešno prestrezali z lovci Messerschmitt Bf-109 in Focke Wulf Fw-190. Luftwaffe je v prvi polovici leta 1944 izgubila polovico lovcev, zavezniki so tako prevzeli nadzor nad evropskim nebom.

b2_b_vir5.jpg

Poleg bombnikov so najpomembnejšo vlogo v drugi svetovni vojni odigrali nemški Ju 87B-2 stuka (na začetku vojne), Messerschmitt Bf 109, angleški hurricane IIB in supermarine spitfire, ameriški P-51D mustang, P-38J lightning in P-47 thunderbolt, sovjetski MiG-3 in Yak-9 ter japonski zero. Že od začetka vojne je v ZDA Northrop Grumman razvijal povsem novo obliko letal - leteče krilo, ki pa praktične uporabe ni dočakalo še dolgo let. Danes je eno najbolj prepoznavnih letal prav leteče krilo podjetja Northrop bombnik B-2B.

he_s_3_motor_za_he_178_hans_von_ohain_vir5.jpg

Vojna bi se vsekakor razvijala drugače, če bi v operativno uporabo prišla letala na reakcijski pogon, katerih začetek sega tik pred začetek druge svetovne vojne. Nemec Hans voh Ohain je namreč izdelal prvi motor na reakcijski pogon in ga vgradil v letalo Heinkel He-178, ki je dosegalo hitrosti do 640 km/h. Sočasno z Ohainom je reakcijski motor razvil tudi Anglež Frank Whittle in ga vgradil v letalo gloster E.28/39. Nemci so svoje prvo letalo na reakcijski pogon messerschmitt Me-262, ki ga je konstruiral  Willy Messerschmitt. dobili v operativno rabo šele julija 1944, na sam potek druge svetovne vojne in neizbežno kapitulacijo Nemčije pa ni imel več vpliva.


mitsubishi_a6m_zero.jpgmig_3.jpg


Zanimivost:
Zadnji zračni dvoboj med nemškim in zavezniškim letalom se je zgodil v aprilu 1945. Pravzaprav sploh ni šlo za dvoboj, saj sta pilot poročnik Duane Francies in topniški opazovalec poročnik William S. Martin kar s svojima coltoma 45 na tla spravila nemško štorkljo. Vse skupaj se je zgodilo nad bojiščem 9. armade, ko sta letalca s svojim piper cubom »Miss Me« opravljala izvidniški let. Nenadoma sta opazila nemško štorkljo, ki je letela nad krošnjami in se ji približala. Iz razdalje sedmih metrov sta Američana izpraznila svoja colta v nemško letalo. Presenečen nemški pilot sploh ni odreagiral. Gledal je v Američana in nenadoma se je njegovo letalo začelo vrteti. Martin, ki je preko oddajnika poročal o poteku boja je kriknil: »Imava ga, imava ga!« (We got him.) Zaradi razburjenja je govoril tako nerazločno, da je podpolkovnik Israel Washburn v svojem oklepnem vozilu razumel: »Zadeta sva!« (We got hit.) Štorklja je padala in nazadnje treščila na tla, da se je odlomilo krilo. Američana sta pristala na travniku nedaleč stran. Nemška letalca sta skušala uiti vendar zaradi strelne rane, ki jo je dobil opazovalec v nogo nista prišla daleč. Francis je preiskal ranjenega opazovalca in v njegovem škornju našel kroglo colta 45. Obvezal ga je nemški letalec pa se mu je prijazno zahvalil »Hvala, hvala, hvala.« Zadnji zračni dvoboj v drugi svetovni vojni se je končal tako, kakor se je prvi zračni dvoboj v prvi svetovni vojni začel. Brez žrtev in z spoštovanjem nasprotnikovih letalcev, ki so jim pomagali kar sami letalci, ki so jih »sestrelili«.

 

17 Jul 07
Napisal

wan_ho_na_stolu_za_raketami_vir5.gif

Zgodovina letalstva se ni začela s prvim nadzorovanim poletom motornega letala bratov Wright, temveč mnogo prej. Prve poskuse, da bi se dvignili v zrak, so opravili že Kitajci. Znana je legenda o Ikarusu in Dedalu ter številnih drugih poskusih, da bi ljudje leteli po zraku. Iz novejše zgodovine je nedvomno najbolj znana skica predhodnika helikopterja Leonarda da Vincija (1452-1519). Leonardo da Vinci je verjel, da bi človek lahko letel kakor ptice. Z njegovih skic je vidno, da si je zamislil leteče stroje s premikajočimi krili (podobno kakor pri pticah). Letenje s takimi napravami, ki bi jih s svojo močjopoganjal človek je okoli leta 1670 ovrgel italijanski matematik Alfonso Bernuli. Teorija današnjega letenja je nastajala stoletja v glavah znanstvenikov in entuziastov, ki jim vožnja s kočijami, parniki in vlaki ni bila več dovolj. Nov izziv so našli v prostoru, kjer so dotlej kraljevale ptice. Mednje sta prva poletela brata Montgolfier 21. novembra 1783.
da_vinci_vijak.jpgmontgolfierov_balon_vir5.jpg

Prve praktične izračune s področja aerodinamike je opravil Sir George Cayley (1773-1857) in jih prenesel tudi v prakso. Cayleyev kočijaž je pod njegovim nadzorom opravil prvi polet z jadralnim letalom leta 1853. Po poletu je izjavil, da je bil najet za vožnjo po tleh in ne po zraku. Cayleyu je sledil Otto Lilienthal (1848-1896), ki je zgradil šestnajst različnih jadralnih letal in opravil nad dva tisoč poletov.

jadralci_georga_cayleya_vir5.jpgaerodrome_na_plavajoci_hisi_vir5.gif


Začela se je tekma za prvi motorni polet. Kljub pobudi Samuela P. Langleya, ki je neuspešno poskušal vzleteti z »aerodromom«, sta prvi kontrolirani motorni polet opravila brata Wright. To se je zgodilo 17. decembra 1903 v Kitty Hawku v Severni Karolini. Polet je trajal 12 sekund, Orville pa je v tem času preletel 37 metrov. Začelo se je obdobje motornega letenja. Slovensko čast sta v tem obdobju zelo uspešno zastopala Edvard Rusjan in Jože Rusjan. Njegov jadralec številka 11 pa je bilo prvo letalo, ki so ga izdelovali serijsko. Lilienthal je umrl v letalski nesreči 9. 8. 1896 leta, rekoč 'Žrtve morajo biti!'. Njegov uspeh je navdihnil množico ljudi, ki jim je letenje pomenilo velik izziv. Med njimi je bili tudi Octave Chanute.

prvi_kontroliran_polet_bratov_wright.jpg

»Dajte mi motor in kmalu vam bomo dali uporabno letečo mišino« Hiram Maxim, 1892 

"Ta je nadaljeval Lilienthalovo delo in najprej zgradil letalo z dvanajstimi krili. Leta 1896 pa dvokrilca z navpičnim in vodoravnim repnim smernikom.

V carski Rusiji je prava jadralna letala gradil A. V. Špikov v Tbilisiju (1906), po navodilih iz brošure profesorja kijevskega tehnološkega inštituta N.B. Delona pa so v različnih krajih začeli graditi njegovega planerja, ki je tako postalo prvo jadralno letalo za množično uporabo.

V Nemčiji sta se z jadralstvom leta 1910 največ ukvarjala Hardt in pozneje znani konstruktor druge svetovne vojne Messerschmitt - njun drsalec je bil vzor vsem takratnim drsnim brezmotornim letalom." (Marjan Moškon, Jadralno letalstvo, Ljubljana 1995) 

prevoz_poste_z_letalom_curtiss_model_c_700.jpg

Konstruktorji in piloti so letala izdelana iz lesa, platna in jeklenih pletenih žic začeli predstavljati na letalskih prireditvah. Letalstvo so tako približali občinstvu, piloti pa so postajali heroji. Kmalu se ja za letala začela zanimati tudi vojska. Na začetku so bili sicer bolj zadržani, ko pa so ugotovili prednosti, ki jih je prinašalo zračno opazovanje, slikanje in prenos pošte, je letalstvo začelo doživljati svoj razcvet. Prevoz pošte z letalom Curtiss Model C-700 Leta 1910 je Američan Eugene Ely prvič vzletel z ladje USS Birmingham, Giulio Gavotti je 1.11.1911 kot prvi človek iz letala odvrgel štiri granate, Albert Berry je bil prvi človek, ki je skočil iz letala s padalom (1.3.1912). Pjotr Nesterov je avgusta 1913 opravil prvi luping. Raznovrstni rekordi in novosti so se dogajale vsak dan, letalstvo pa je postajalo inštrument vojne.




Nazaj

 

17 Jul 18
Napisal

Prvih sto let letalstva je minilo v znamenju hitrega razvoja aeronavtičnih znanosti in človeku odprlo tretjo dimenzijo o kateri so naši predniki le sanjali.


bell_boeing_mv_22.gif

Prvi koraki

Prva svetovna vojna

Medvojna leta

Druga svetovna vojna

Razvoj civilnega letalstva

Vojaška letala

✈ Helikopterji

Hladna vojna

Vesoljski poleti

✈ Konvertiplani