Borut Podgoršek

Borut Podgoršek

Ponedeljek, 09 Julij 2007 12:53

Kubanska kriza

Največji otok v Karibskem morju, ki je hkrati tudi komunistična oaza v tem delu sveta je tako zgodovinsko kakor kulturno gledano zelo privlačen za turiste. Velika večina ljudi pozna Kubo po njenem diktatorju Fidelu Kastru, svetovno znanih cigarah, rumu in salsi. Tisti, ki spremljajo vojaško - politično stanje v državi bi omenili še Prašičji zaliv in zloglasno ameriško vojaško oporišče Guantanamo.

kubansko_letalo.jpg

Kuba z petsto letno zgodovino se je začela razvijati kot španska kolonija. V devetnajstem stoletju se je tam naselilo veliko Američanov, ki so postajali veleposestniki in gojili predvsem tobak, kavo in sladkorni trs. Nekateri pa so se začeli ukvarjati tudi s turizmom. Danes najbolj znano turistično mesto je Varadero, ki pa turistu nikakor ne daje občutek, da je na Kubi. Ko je oblast na Kubi lata 1959 prevzel Fidel Kastro so se odnosi z ZDA poslabšali, do te mere, da so ZDA uvedle trgovsko blokado Kube in z njo prekinili vse diplomatske odnose. Castro je zasebno lastnino podržavil in ameriški veleposestniki ter industrijalci so se po večini umaknili s Kube.

Fidel se je povezal s Sovjetsko zvezo in težave so se s tem šele dobro začele. Takratni predsednik ZDA John F. Kennedy, ki je leta 1961 prevzel oblast je menil, da Castro predstavlja grožnjo za ZDA. V svojem mnenju pa ni bil osamljen, sa je že njegov predhodnih Eisenhower odobril skrivni načrt za invazijo na Kubo. Njegova administracija je pod okriljem CIE zato začela s tajnimi operacijami, ki bi pospravile s Castrom. CIA je imela s Kubo podoben načrt kakor z Gvatemalo, kjer so leta 1954 prav tako izvedli invazijo (z Gvatemalskimi izgnanci), vrgli dotedanjo oblast in postavili sebi (ZDA) prijazno vlado.

kuba_kamion_in_tank.jpg

Eisenhower je za invazijo na Kubo odobril finančna sredstva v višini 4,4 mio dolarjev. Načrt je vseboval štiri dele. Združiti ljudi, ki nasprotujejo Castrovemu režimu izven Kube (v ZDA); rezviti komunikacijske poti za masovno obveščanje Kubancev med invazijo; pridobiti notranje privržence, ki bi sledili ukazom in diverzantsko delovali na Kubi in ustvariti paravojaško enoto zunaj Kube (v popolni tajnosti so jih urili v Gvatemali), ki bi izvedla invazijo. ZDA so se na ta način hotele zaščititi pred očitki, da so same napadle Kubo. Castro se je tega dobro zavedal in se na invazijo dobro pripravil. Eisenhower, Kennedy in drugi visoki vojaški uradniki so do 31. oktobra 1960 zanikali kakršno koli pripravo operacij, ki bi bile uperjene proti Kubi. Njihovo sprenevedanje pa je na zasedanju ZN z dokazi razkril kubanski zunanji minister Raul Roa. Američanom in svetu je dokazal, da CIA rekrutira kubanske izgnance in jim plačuje po 400 dolarjev mesečno. Kontrarevolucionarji kot jih je imenoval Roa, naj bi dobivali dodatni denar tudi za vzdrževanje svojih družin. Ko so novinarji pet dni pred invazijo na tiskovni konferenci vprašali Kennedyja, kako daleč z vojaškim posredovanjem so ZDA pripravljene it na Kubi je zatrdil, da ameriški vojaki ne bodo nikoli napadli Kube. S stem sprenevedanjem seveda ni zanikal, da invazije ne bo.

kuba_minomet.jpg

Invazija na Kubo se je začela 14. aprila 1961, ko je šest ladij iz pristanišča Cabezas v Nikaragvi odplula proti Kubi. Naslednji dan so ameriški bombniki B-26 napadli štiri letališča na Kubi. Kubanci so svojo sicer maloštevilčno floto letal uspeli pred napadom skriti.

Pod pretvezo, da gre za notranji upor so američani svoje B-26 maskirali v Kubanske barve in slike enega od letal s pilotom 'dezerterjem' tudi objavili. Zvijača ni uspela in svet se je kmalu zavedel, da so dejansko ZDA tiste, ki napadajo Kubo. Ladje s sedaj vojaško usposobljenimi izgnanci so dosegle obalo Kube 16. aprila zvečer. Zaradi slabih obveščevalnih podatkov (iz slik, ki jih je posnel U-2 se ni videl koralni greben) se je izkrcanje zavleklo do jutranjih ur. Kubanski pilot Enrique Carreras Rojas je v jutrnjih urah potopili dve ameriški ladji, med njima tudi poveljniško ladjo Maropa. Enote kontrarevolucionarjev združene v brigado 2506 so se 17. aprila izkrcale na Playa Giron in Playa Larga v Prašičjem zalivu. Fidelova vojska je bila na invazijo pripravljena in od 1400 pripadnikov brigade 2506 so jih 1197 ujeli. Ostali so padli med invazijo.

kuba_ostanek_sestreljenega_letala.jpg

Sovjetski predsednik Nikita Hruščev je 17. aprila v pismu Johnu F. Kennedyju dejal, da ni nobena skrivnost več, da ZDA podpirajo invazijo na Kubo in da še ni prepozno, da se umaknejo. Američani, ki niso bili pričakovali takega odpora Kubancev in podpore Sovjetov so morali pod pritiskom svetovne javnosti odpovedati zračno podporo desantu in tako so pripadniki brigade 2506 ostali sami. Brez opreme in streliva so bil nemočni in invazija na Kubo se je končala v 72 urah. Fidel Castro je 20. aprila po radiu sporočil, da je bila invazija neuspešna in, da je revolucija ponovno zmagala.

Ujete kontrarevolucionarje so obsodili na 30 let zapora. Po dvajsetih mesecih pogajanj z Američani so jih večino izpustili. Američani so zanje plačali 53 mio dolarjev v hrani in zdravilih. Zaradi spodletele invazije je John F. Kennedy odpustil direktorja CIE. Kuba se je gospodarsko še bolj povezala s SZ in bližala se je že nova jederska kriza. Svet je v prihodnjem letu stal na robu jedrske vojne med ZDA in SZ, ki pa sta jo JFK in Hruščev pametno umirila. ZDA so morale SZ obljubiti, da vojaško ne bodo nikoli več intervenirale na Kubi. Od takrat pa do danes je Kuba zapadla v gospodarsko in socialno krizo. Pozabljena od sveta je do pred desetimi leti, ko so jo odprli za turiste postala največji muzej v naravi. Vsekakor vredna ogleda!


Fotografije: Borut Podgoršek

Nedelja, 18 Julij 2010 12:48

Berlinski zračni most

Po koncu druge svetovne vojne so Angleži, Francozi, Američani in Sovjeti zasedli poraženo Nemčijo in jo razdelili na štiri sektorje. Vsaka od držav je nadzorovala eno območje. Na štiri dele pa so si prav tako radelili razrušeni Berlin, ki je ležal v osrčju ruskega sektorja. 

berlinski_zracni_most_spomenik.jpg

Po uvedbi nemške marke v zahodnih sektorjih so sovjeti blokirali vse zemeljske poti v zahodni Berlin in na ta način želeli preprečiti uvedbo nove valute in posledično gospodarsko neodvisnost zahodnega Berlina. Prav to dejstvo je 24. junija 1948 leta pripeljalo do največje in najobsežnejše humanitarne akcije – berlinskega zračnega mostu.

Prvega januarja 1947 so Angleži in Američani združili svoja sektorja v ozemlje Bizonia (dve coni) z namenom, da ustvarijo pogoje za ekonomsko rekonstrukcijo Nemčije. To naj bi storili s pomočjo izvoljenega ekonomskega sveta 52 nemcev, ki je bil pod nadzorom zaveznic. Že čez slab teden so ekonomski svet preorganizirali v bodočo nemško vlado, ki je vključevala tudi francoski sektor. Sovjeti s tem seveda niso bili zadovoljni in so v upravljalskem svetu (po razdelitvi Nemčije so ustanovili upravljalski svet vseh štirih držav, ki je redno zasedal) zahtevali, da zavezniki prekinejo ekonomske reforme v zahodni Nemčiji, saj s tem kršijo sporazum z Jalte. Zavazniki na drugi strani so se opirali na Marshalov načrt in na bruselski sporazum - predhodnik zveze Nato. Nikakor niso mogli doseči dogovora zato so se Sovjeti na čelu z vojaškim guvernerjem Sokolovskym 20. marca 1948 umaknili z zasedanja sveta. To je pomenilo, da odstopajo od načelnih dogovorov z zahodnimi državami o statusu Nemčije po drugi svetovni vojni. Zavezniki so 18. junija v zahodnih sektorjih in zahodnem Berlinu uvedli novo valuto (nemško marko) in s tem sprožili kopensko blokado zahodnega Berlina. Sovjeti so zaprli glavne ceste, ki so vodile v zahodni Berlin in ustavili tudi železniški potniški in tovorni promet na železniški postaji Marienborn. Ves promet so preusmerili nazaj na zahod. Hkrati so okrepili nadzor na meji z zahodom in blokada zahodnega Berlina se je s tem uradno začela. Upravljalski svet se do padca berlinskega zidu leta 1989 ni več sešel.

berlin_sektorji.gif

Zavezniki so se zanšli pred zahtevno in tvegano nalogo. Ohraniti zahodni Berlin in s tem preprečiti širitev vzhodnega bloka na zahod ali prepustit sovjetom, da si prilastijo še zahodno Nemčijo. Vojaško invazijo so izključili iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da zavezniki niso imeli v Evropi ta čas dovolj oboroženih sil medtem, ko je imel Stalin v vzhodni Nemčiji 17 divizij Rdeče armade. Drug razlog je bil ta, da so bili zavezniki po drugi svetovni vojni izčrpani in si niso želeli novih konfliktov. Zelo elegantna in smela rešitev pa se je zdela ideja LT generala Alberta Wedermayerya, ki je predlagal oskrbovanje zahodnega Berlina z transportnimi letali. Izračunali so, da berlinčani potrebujejo minimalno 4500 ton hrane dnevno. Poleg tega bi morali Berlin oskrbovati še z vsemi ostalimi potrebščinami, kot so gorivo, zdravila, stroji itn.

Obstajala je vrjetnost, da bodo Sovjeti ovirali transportni promet s svojimi vojaškimi lovci. V najslabšem primeru bi lahko sestrelili katero od transportnih letal ali motili komunikacijske in navigacijske naprave. Slednje so tudi počeli. Vojaških bojnih akcij se Sovjeti niso posluževali, saj so se zavedali, da imajo amerišani v Angliji stacionirane bombnike z jedrskim tovorom. Po nekaterih podatkih naj bi Američani ravno v tem času načrtovali tajno operacijo 'Charioteer' (voznik zmagovalne kočije), ki je načrtovala bombardiranje 70 sovjetskih mest z 133 atomskimi bombami. Od tega naj bi jih osem odvrgli na Moskvo in sedem na Leningrad.

berlin_c_47_na_letaliscu_tempelhof.jpg

Kakor koli že oskrba Berlina s transportnimi letali C-47, avro york in handley page hasting se je začela 26. junija 1948. S 70 transportnimi letali so prepeljali v Berlin 225 ton hrane na dan. Organizacija je bila slaba, osebja in transportnih letal pa ni bilo dovolj. Prvega julija sta Amerika in Anglija javno podprli berlinski zračni most in Američani so poslali v Nemčijo dodatnih 75 transportnih letal C-54 skymaster in generala Williama H. Tunnerja, ki je prevzel organizacijo zračnega transporta.

Kaotično stanje, ki je pričakalo Tunnerja ob prihodu v Berlin se je zdelo neobvladljivo. Nihče ni vedel kaj bo počel v prihodnjih urah kaj šele naslednji dan. Tunner se je po preučitvi situacije odločil, da bodo letala letela v tri minutnih intervalih non stop. Vsako letalo, ki ne bo v prvem poskusu uspelo pristati se bo moralo vrniti nazaj na zahod. Vsi piloti morajo leteti po pravilih instrumentalnega letenja IFR. Posadka po pristanku ne sme zapustiti letala, ampak mora počakati, da ga raztovorijo in takoj odleteti nazaj. Nadaljne so skrajšali čas natovarjanja in raztovarjanja letal ter oskrbovalni čas letal z gorivom. C-54, ki sprejme 10 ton tovora je 12 ljudi natovorilo v šestih minutah. V Berlinu so ga raztovorili v petih minutah. Prej so potrebovali 17 minut. Latala so lahko ostala na letališču največ 30 minut. Tunner ja na ta način povečal učinkovitost operacije. Letala so prihajala v Berlin po dveh zračnih koridorjih širokih 32 km iz letalskih baz Rhein-Main, Wiesbaden in Fassberg. Slednja baza je bila tudi najbližje Berlinu, zato so jo začeli bolj množično uporabljati. Sočasno so z vsega sveta v zahodno Nemčijo prihajala nova ameriška transportna letala in promet je postajal vse gostejši. Tako gost, da so zaradi varnosti vsa letala, ki so zapuščala Berlin morala leteti po tretjem – srednjem - koridorju. Da bi sprostili promet na letališčih Tempelhof in Gatow so zavezniki usposobili bivšo Goeringovo protiletalsko vadbišče in ga preuredili v letališče. Pri tem je pod vodstvom petnajstih častnikov ameriške vojske sodelovalo 17.000 zahodnoberlinčanov. V samo 92 dneh jim je uspelo spremeniti zanemarjeno vadbišče v urejeno letalsko bazo Tegel, ki so jo začeli uporabljati novembra 1948. Količina tovora, ki so jo prepeljali v Berlin je stalno naraščala in dosegla vrhunec na velikonočno nedeljo 1949 leta. V operacijo je bilo tedaj vključenih preko 400 transportnih letal od tega 250 ameriških in preko 150 angleških. V štiriindvajsetih urah so z 1398 poleti prepeljali v Berlin 12.940 ton tovora. Zavezniki so tedaj v Berlin leteli tudi iz novo zgrajene baze Calle, ki je bila v angleškem sektorju.

berlin_al_avro_lancastrian.jpg

Po veliki noči skupna masa prepeljanega tovora v zahodni Berlin ni več padla pod 9.000 ton na dan. Sovjeti so doumeli, da je blokada zahodnega Berlina nesmiselna in so v pogajanjih z zavezniki 4. maja 1949 dosegli dogovor o prekinitvi blokade. Uradno so Sovjeti sprostili cestni in železniški promet v zahodni Berlin 12. maja 1949. Zavezniki so od začetka blokade v zahodni Berlin po zraku prepeljali 2.326.406 ton tovora. Od tega 1.500.000 ton premoga in pol milijona ton hrane. Ostali tovor je predstavljal tehnično robo in med drugimi tudi kameljega mladiča, intervencijska vozila za policijo in sadike dreves, ki so nadomestile posekana drevesa. Skupno so zavezniki opravili 278.228 poletov in preleteli 170 milijonov kilometrov. Medtem so izgubili 24 letal in 77 članov posadk. Preventivno so z zračno oskrbo zahodnega Berlina nadaljevali do 30. septembra 1949, ko se je zračna oskrba zahodnega Berlina tudi uradno končala.

berlinski_zracni_most_natovarjanje.jpg

Enajst dni po koncu blokade – 23. maja 1949 – je bila iz zahodnih sektorjev ustanovljena Zvezna republika Nemčija. Konec avgusta istega leta so zavezniki ustanovili zvezo Nato, ki se ji je priklučilo večino evropskih nekomunističnih držav ZDA in Kanada. Sovjeti so septembra uspešno preskusili svojo prvo atomsko bombo in dosegli vojaško ravnovesje z zahodom. Končno so 5. oktobra 1949 ustanovili tudi Demokratično Republiko Nemčijo. Meja med njima pa je postala tudi meja med vzhdonim in zahodnim blokom. Čas hladne vojne se je začel in trajal vse do padca berlinskega zidu leta 1989. Berlinski zračni most in vsi, ki so v njem sodelovali so dokazali, da je z voljo in sredstvi mogoče prav vse – tudi oskrba več milijonskega mesta. Berlinski zračni most je stal zaveznike 200 mio takratnih dolarjev. (danes preko 2,4 milijardi dolarjev – izračun na podlagi vrednosti unče zlata leta 1949 in leta 2005).

Letala, ki so sodelovala v berlinskem zračnem mostu:
ZDA: C-47, C-54, C-82, C-74, C-97
VB: C-47, York, Handley Page Hasting, Sunderland

Letališča s katerih so leteli zavezniki:
ZDA: Rhein-Main, Wiesbaden, Fassberg, Celle
VB: Wunstofr, Fassberg, Finkenwerder, Fuhlsbűttel, Lűbeck in Schleswigland

Letališča na katera so leteli:
Tempelhof, Gatow in Tegel

Promet in tovor: 
 

Tovor (ton)

Potniki

 

Leti

Skupaj

Hrana

Premog

Ostalo

V Berlin

Iz Berlina

ZDA

189.963

1.783.573

296.319

1.421.119

66.135

25.263

37.486

VB

87.841

541.937

240.386

164.911

136.640

34.815

130.091

Francija

424

869

Ni podatka

Ni podatka

Ni podatka

 

10.000

Skupaj

278.228

2.326.379


Zanimivost:
Med vojno v Bosni in Hercegovini so od julija 1992 do januarja 1996 po zraku v Sarajevo pripeljali 179.910 ton tovora. V zahodni Berlin so samo marca 1949 prepeljali več tovora kot v Sarajevo v štirih letih skupaj.

Letala, ki so prevažala premog so pred vzdrževalnim posegom po 100 urah letenja zaradi premogovega prahu tehtala 45 kg več.

berlinski_zracni_most.jpg
 
Uporabljena imena operacije:
LeMay Coal in Feed Delivery
ZDA: Operation vittles
VB: Plain Fare, Plaindafe

Candy bomber:
Med berlinskimi otroki je bil zelo priljubljen pilot Halvorsen, ki je z letala metal bombone. Bombone in žvečilne gumije je privezal na robčke in jih kot miniaturna padala metal skozi okno svojega transporterja. Njegova gesta je bila ljudem tako všeč, da so v ZDA in VB ljudje množično zbirali sladkarije in robčke. Skupno so piloti odvrgli 23 ton sladkarij in s tem osrečili nemalo otrok.

Primerjava:
Za dnevno oskrbo zahodnega Berlina z 4500 tonami tovora bi danes potrebovali:
Letalo C5 galaxy, ki lahko poleti z 145 tonami tovora bi moralo opraviti 31 letov na dan.
Z največjim tovornim letalom na svetu An-225 Mriya, ki lahko poleti z 250 tonami tovora bi morali opraviti 18 letov dnevno.
Tovorni vlak, ki bi danes moral oskrbeti zahodni Berlin z 4500 tonami tovora na dan bi potreboval 71 najnovejši tovornih vagonov Habbinss z nosilnostjo 63,5 ton. V primeru, da bi bila nosilnost vagonov 36 ton bi jih potrebovali kar 250. Taka kompozicija bi bila dolga kar 5,8 km, oziroma potrebovali bi 10 vlakovnih kompozicij z po 25 vagoni.
Petek, 06 Julij 2007 12:42

Dogodki

Sto let uporabe letal je zapisanih v zgodovini z velikimi črkami. Nekatere dogodke povzemamo tudi na teh straneh.

p_51_mustang.jpg

Vabljeni k oddajanju vaših zgodb, ki jih je spisala zgodovina!

Letališče v vasi Otok
Letališče Nadlesk


Berlinski zračni most
Kubanska kriza
Operacija Merkur - Invazija na Kreto

 

Nedelja, 18 Julij 2010 12:38

Letališče v vasi Otok

Letalo DC-3, imenovano tudi "Dakota" stoji v bližini vasi Otok. Postavljeno je bilo leta 1984 v spomin na medvojno obdobje, ko so zavezniki, zlasti Angleži, Američani in Rusi s takimi letali prinašali pomoč in odvažali ranjene in invalide na varno.

dc-3_dakota.jpg

DC-3 Letalo se nahaja ob cesti v vasico Otok (na relaciji Metlika-Črnomelj, 3.5 km od Metlike). Postavljeno je v spomin belokranjskim in ostalim slovenskim letališčem v času narodnoosvobodilnega boja. Zavezniki so med vojno z letališča v Otoku odpeljali 2000 otrok, žena in starcev na osvobojeno ozemlje, 1473 ranjenih partizanov v zavezniške bolnice ter pripeljali na tisoče ton hrane, obleke, zdravil, medicinske opreme, streliva, orožja in druge vojaške opreme. Motorno letalo tovarne Douglas je bilo eno najbolj popularnih v zgodovini letalstva med drugo svetovno vojno in po njej.

Ostarelo letalo Jugoslovanske ljudske armade so v spomin na medvojno zasilno partizansko letališče postavili leta 1984. Med drugo svetovno vojno so iz Bele krajine, ki je bila osvobojeno ozemlje, Angleži in Američani vozili ranjence v zavezniške bolnišnice v Italijo in partizanom pošiljali orožje in drug material. Notranjost letala ni dostopna.

At the edge of the meadow by the crosswords for the village of Podzemlje in the Bela Krajina region stands a military version of the plane DC-3. The plane has even been called Dakota.  The motor plane by the Douglas factory used to be one of the most popular in the history of aviation during World War II and after it.

The aged plane of the Yugoslav National Army was set years ago as a memory of the provisional partisan airport during the war.  The English and Americans used to fly the injured from Bela Krajina, which was liberated territory, to Allied hospitals in Italy during World War II as well as send weapons and other materials to the partisans. The interior of the plane is not accessible.



Članek o letališču Otok
Obnova DC-3 dakote leta 2010

Vir: http://www.slovenia.info/

http://www.slovenia-heritage.net


dc-3_p7290095.jpg

 

Petek, 06 Julij 2007 10:31

Vesoljski poleti

V obdobju hladne vojne pa je tekel še en prestižni boj! Boj za vesolje. Prestižna zmaga je pripadla Sovjetom, saj so bili prvi, ki so izstrelili človeka v vesolje. Z izstrelitvijo Vostoka 12. aprila 1961 leta je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je z vesoljskim plovilom obkrožil Zemljo. Osem let kasneje je Neil Aremstrong kot prvi človek stopil na Luno in izrekel legendarni stavek 'Majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo'.



jurij_gagarin_pred_prvim_poletom_v_vesolje_aprila_1961.jpgameriska_vesoljca.jpg


Več: Pol stoletja osvajanja vesolja
Več: Explorer 1

 

Petek, 06 Julij 2007 10:26

Hladna vojna

Pred koncem druge svetovne vojne, ko sta svet na dvoje razdelili konkurenčni politični ideologiji, so se v ameriški vojski pojavile potrebe po novem strateškem bombniku. Ta naj bi zamenjal starejše, sicer dobro preizkušene, a ne več dovolj zmogljive B-36, B-47 in B-50. S svojo jedrsko in konvencionalno oborožitvijo, naj bi bil namenjen predvsem odvračanju in zastraševanju nasprotnika. Spomladi leta 1946 je ameriška vojska izdala natečaj za novo strateško bombniško letalo B-52. V osemdesetih so strateške bombnike B-52 nadomestili Rockwell Internationalovi strateški bombniki B1-B (obe sta še danes v uporabi!).

b_52gvir5.jpg

rockwell_b_1b_vir5.jpg

S pričetkom hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo (ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik) se je razplamtela tudi oboroževalna tekma. Vse skupaj se je začelo z razdelitvijo Nemčije in Berlina na dva dela. Moč letalstva se je tu pokazala z vzpostavitvijo Berlinskega zračnega mostu. Polarizacija sveta je postala dejstvo in vidno vlogo pri tem je imelo letalstvo, ki je vstopilo v svoje najinovativnejše trenutke.

mig_15_vir5.jpg

Američani so s pomočjo Angležev in prebeglih Sovjetov prišli do opreme in znanja, ki jim je omogočalo razvijanje sodobnih tehnologij, ki so jih vgrajevali v več ali manj tajna letala. Plod tega sodelovanja so bila letala P-59 airacomet, F-80 shooting star, T-33 jet treiner in North American F-86 sabre.

Sovjeti so ta čas razvili MiG-15. Med korejsko vojno novembra v začetku petdesetih let 20. stoletja  je bil ravno MiG-15 tudi prvo sestreljeno reakcijsko letalo. Reakcijskega prestreznika je sestrelil lovec F-86 sabre.

tupoljev_tu_16_badger_vir5.jpg

Vzporedno z lovskimi letali so razvijali tudi bombnike. Največji bombnik vseh časov B-52 stratofortress so Američani začeli uporabljati leta 1955. Bombniki B-52 še danes letijo in s svojimi 31.500 kg bojnega tovora ohranjajo primat, ki ga imajo že 50 let. Sovjeti so na drugi strani prav tako gradili bombnike s katerimi bi ponesli jedrsko orožje nad ZDA. Tipična predstavnika tega obdobja sta Tu-16 badger in Tu-95 bear.

Kakšna napetost je vladala med američani in sovjeti pove podatek, da so imeli Američani v zraku neprekinjeno 70 bombnikov B-47 in B-52, poleg tega pa je bilo na tleh po vsem svetu za takojšnjo uporabo na voljo še 600 bombnikov.

 

Petek, 06 Julij 2007 10:11

Vojaška letala

Prvi človek, ki je letel z nadzvočno hitrostjo, je bil Chuck Yeager. Izurjeni vojaški pilot je s pomočjo B-29, ki je njegovo letalo Bell X-1 poneslo na višino 6000 m, 14. 10. 1947 dosegel hitrost zvoka. Sledila so mu serijsko izdelana lovska letala F-100 super sabre in F-104 starfighter. Konec petdesetih let je bila zahtevana hitrost za prestreznike dosegla machovo število 2.


chuck_yager_v_letalu_x_1vir5.jpg
north_american_f_86_sabrejet_vir5.jpg

Ti naj bi po prejetem alarmu v desetih minutah dosegli nasprotnikove bombnike. Nastajala so letala tretje generacije MiG-21, Mirage III, lightning F.1A in mnoga druga. Razvoj prestreznikov in njihova uporaba je bila zelo draga. Prestreznik F-106 je bil kar desetkrat dražji od F-86. Vojska se je zato usmerila tudi v razvoj raket. Rakete zrak – zrak in zemlja – zrak so spremenile taktiko bojevanja, saj nasprotnika ni bilo več potrebno videti, da bi ga sestrelil.

mig_21.jpglockheed_u_2_vir5.jpg

To je na svoji koži občutil tudi pilot vohunskega letala Lockheed U-2 Gary Powers. Sovjeti so ga maja 1960 sestrelili z višine 22 km. Powers se je izstrelil iz letala in končal v rokah Sovjetov, ki so ga po pogajanjih predali ZDA. Hladna vojna je dosegla vrhunec 1962 leta, ko so Sovjeti gradili izstrelišče raket srednjega dosega na Kubi. Tam so sestrelili tudi drugo letalo U-2 in pilot tega letala je postal tudi edina žrtev hladne vojne, ki bi lahko terjala smrt milijonov ljudi. Plod hladne vojne je tudi Lockheedovo strateško izvidniško letalo SR-71 blackbird. 

sr_71_black_bird_vir5.jpg

Black bird velja za najhitrejše in najvišje leteče letalo s posadko na svetu. Ameriški izvidnik je dosegel hitrost 3529,56 km/h in višino 30 km. SR-71 je sicer zbir vrhunske tehnologije, ki jo zaokrožuje radarska neopaznost 

(stealth). Ta lastnost pa je postala ključna pri izdelavi vseh sodobnih vojaških letal zadnjih generacij (F-117, B-2, F-22, JSF F-35).

hawker_siddeley_harrier_vir5.jpg
mig_29_fulcrum_vir5.jpg

Vse to pa ne bi bilo mogoče brez razvoja vojaške tehnologije, ki so jo več kot uspešno uvajali tudi v civilno uporabo. V sredini sedemdesetih let so namreč v lovce, kot sta F-14 tomcat in F-15 eagle, vgradili veliko elektronike, ki je pilotom omogočala lažje delo. Razvoj sodobnih konstrukcijskih materialov pa je konstruktorjem omogočal dosegati nemogoče. 

To je bilo obdobje, ko so nastajala najimenitnejša bojna letala, ki še danes predstavljajo hrbtenico vojnih letalstev. Težko bi našteli vse, še težje pa se je odločiti, katerih ne bi. Tu so torej harrier, F-16, F-18, tornado, mirage 2000, MiG-29, Su-27, gripen, radarsko slabo opazen F-117, F-22 in nenazadnje eurofighter. 

V operativno uporabo prihaja tudi skupni lovski bombnik JSF F-35, ki naj bi bil po napovedih verjetno zadnje zahodno bojno letalo s posadko. Brezpilotna letala (UAV) danes že uporabljajo v različne namene, medtem ko bojna brezpilotna letala (UCAV) šele preskušajo. Sodobna tehnologija je torej pregnala človeka od tam, kamor si je pred sto in več leti tako močno želel priti.

lockheed_f_117_stealth_fighter_vir5.jpgmcdonnell_douglas_f_15_eagle_vir5.jpg

jsf_f_35.jpg


 

Četrtek, 07 Junij 2007 09:58

Razvoj civilnega letalstva

Razvoj v civilnem letalstvu je bil seveda vzpodbujen z razvojem vojaškega letalstva. Letala z turbovijačnimi motorji so zamenjevala starejša letala z batnimi motorji. Ta letala so bila hitrejša in udobnejša. Angleži so razvili Vickers Viscounta, Bristol Britannio in Vickers Vanguarda. Lockheed pa je zgradil Model 188 electro. Sovjeti na drugi strani so leta 1957 začeli leteti s Tu-114, ki je bil ta čas največje potniško letalo na svetu s 170 sedeži in doletom 8800 km.

vickers_viscount_vir5.jpg

Vzporedno je tekel razvoj letala z turboreakcijskimi motorji. Spet so prednjačili angleži in kot prvi na svetu predstavili civilno potniško letalo gnano s turboreakcijskimi motorji. Izdelali so ga pri de Havillandu in ga poimenovali D.H. 106 comet. Aerodinamično 'čist' in z motorji vgrajenimi v krilo je predstavljal revolucijo v oblikovanju letal. 

boeing_707b.jpg

Poletel je 1952 leta vendar je bil deležen treh nesreč s smrtnimi izzidi, zato so ga leta 1954 za štiri leta umaknili iz prometa. Na njem so izvedli več konstrukcijskih izboljšav, medtem pa je sovjetski Tu-104 (sicer predelani bombnik Tu-16 postalo edino operativno potniško letalo z reakcijskim pogonom. Ko se je comet vrnil v promet ga je že prehitel Boeing z letalom B707, ki je prepeljal dvakrat toliko potnikov kot comet in letel s hitrostjo 960 km/h.

sud_aviation_caravelle.gif

boac_comet_med_letom.jpg

Čas potovanja med ZDA in Evropo se je skrajšal skoraj za polovico. Francozi so leta 1959 predstavili Sud Aviationovo caravello, Angleži pa leto kasneje tudi BAC 111. 

To so bila za tiste čase precej velika letala, ki jih je bilo težko napolniti, zato so začeli izdelovati manjša - danes bi jim rekli regionalna - letala. Prej skoraj odpisani Douglas je prišel 1966 leta na trg z zelo uspešnim letalom DC-9. Sledil mu je Boeing B737, ki je do danes postalo eno najuspešnejših potniških letal. Število potnikov se je skokovito povečevalo, hitrost potniških letal pa se je v tridesetih letih obstoja skoraj potrojila in dosegla 960 km/h. Pred civilnim letalstvom je stal nov cilj. Leteti s hitrostjo višjo od zvočne. Izziva so se lotili tako na vzhodu kakor na zahodu.

boeing_b737.jpg

Angleži in Francozi skupaj so razvili in zgradili prvo nadzvočno letalo concord(e). Sovjeti so podoben projekt Tu-144 uspešno pripeljali do prvega vzleta le nekaj mesecev pred vzletom concorda. Američani so projekt nadzvočnega potniškega letala začeli nekoliko kasneje, a zato toliko bolj veliko potezno. 

concorde_vir5.jpg

Boeingov nadzvočni ptič B2707 naj bi bil enkrat večji od concorda in naj bi letel s trikratno hitrostjo zvoka. Zaradi tehničnih in finančnih težav ter okoljevarstvenih pritiskov so projekt odpovedali. Concorde je uspešno letel do junija 2000, ko je strmoglavil v bližini Pariza. Doba nadzvočnega potniškega letenje se je končala oktobra 2003 z zadnjim pristankom British Airwaysovega concorda na londonskem letališču Heathrow.

boeing_b747.jpg

Boeing je medtem razvil prvo širokotrupno potniško letalo s 416 sedeži Boeing B747  in začel dobo množičnih potovanj. Sledila sta mu Lockheed z tristarom in McDonald Douglas z DC-10. V Evropi so 18. decembra 1970 ustanovili Airbus, ki je s potniškim letalom Airbus A300 postal največji tekmec Američanom. 

douglas_dc_10_vir5.jpg

Airbus je uvajal nove tehnologije in na trg sredi osemdesetih prišel s prvim 'fly-by-wire' letalom Airbus A320, ki je imel tudi 'steklen' kokpit. Boeing mu je z enako tehnologijo sledil šele leta 1995 z letalom Boeing B777. Danes Airbus prevzema vodilno vlogo na področju velikih potniških letal, katerega vrhunec je operativna raba Airbusa A380, ki je največje potniško letalo na svetu. A380 bo sprejel vsaj 555 potnikov, prvič je poletel 27. aprila 2005. Med preizkušanji se je izkazalo, da so na letalu konstrukcijske napake in dobava se je zavlekla za dve leti (2007).

boeing_787.jpg

Boeing se na drugi strani trudi z različnimi projekti (sonic cruiser in B787), ki so predvsem odgovor na Airbusov izziv. Projekt obzvočnega letala sonic cruiserja je neslavno končal že pred leti, medtem ko je B787 dreamliner prava uspešnica. 

airbus_a350_virairbus.jpg

Airbus je v letu 2006 predstavil konkurenčno letalo dreamlinerju A350 XWB. Prvič je v komercialnem prometu v barvah Qatar Airways poletelo 15. januarja 2015 med Doho in Frankfurtom. Za njegov razvoj so porabili več kot 13 milijard evrov. Airbus je zaradi napovedanih zamud pri dobavi A380 zabredel v precejšnje težave. Soočajli so se z največjo krizo po ustanovitvi podjetja, saj so letalske družbe odhajale h konkurenci, z njimi pa tudi finančna sredstva. Po dobavi prvega A380 Singapore Airlines oktobra 2007 in A350 leta 2014 se Airbusu obetajo lepši časi. Njihov paradni konj še vedno ostaja družina letal A320neo. Julija 2018 so predstavili tudi A220-300, ki je nekdanje Bombardierjevo letalo CS300.


a380_med_letom_vir5.jpg


















Nazaj

 

Četrtek, 07 Junij 2007 09:55

Medvojna leta

Po prvi svetovni vojni letala niso našla pravega mesta. Države so večinoma podpirale razvoj cestne in železniške infrastrukture in letalstvo se je kmalu znašlo v veliki krizi. To so v ZDA prebrodili z vladnimi subvencijami, ki so spodbujale prevoze pošte, tovora in nenazadnje potnikov. Subvencije v letalski industriji so se še danes obdržale v veliki večini držav. Razvoj je šel tudi v smeri zračnih ladij – cepelinov, ki so prevažali potnike. Zgodba o množični uporabi cepelinov se je zaključila leta 1937, ko je med pristankom v Lake Hurstu pri New Yorku eksplodiral in zgorel LZ129.

junkers_f_13.jpg

Vojaške bombnike so na veliko predelovali v potniška letala, ki pa zaradi hrupa motorjev, tresljajev, neudobja in še česa med potniki niso bila najbolje priljubljena. Francozi so tako v potniško različico predelali Farmanovega F60 goliatha, ki je lahko ponesel 12 potnikov in bil v uporabi od leta 1919 naprej. Razvoj vojaških letal v Nemčiji je po vojni zaradi mirovne pogodbe zastal, toda že leta 1926 so Nemčiji dovolili civilno letalstvo. Ustanovili so letalsko  prevozniško družbo Lufthansa, ki se je hitro razvila v veliko podjetje s številnimi letalskimi linijami. Poleg te dejavnosti  so družbo izrabili še za pripravo vojnega letalstva. Na čelu Lufthanse je bil Erhard Milch, kasnejši maršal letalstva in Göeringov namestnik. V Rusiji v Lipecku je bila ustanovljena visoka šola za nemške letalce. Tako je nastalo jedro Luftwaffe. Nemške tovarne so razvijale nove tipe letal za potniški promet, ki pa so bili konstruirani tako, da so jih brez težav uporabili tudi kot bombnike. 

lindbergh_s_svojim_letalom_31_maja_1927.jpg

Lep primer sta He-111 in Ju-52. Junkers je že leta 1919 izdelal popolnoma kovinsko letalo F-13, ki je bilo prvo namensko zgrajeno potniško letalo. Proizvodnja tega letala je tekla do leta 1932, ko so jo zaključili s 322 izdelanimi letali. Letalo je poganjalo več različnim motorjev z močjo od 119 do 231 kW.

Med prvo in drugo svetovno vojno je prvi samostojni prelet Atlantika z letalom posatal eden najodmevnejših dogodkov. Charles Lindberg je z letalom Spirit of St. Louis za 5760 km dolg polet med New Yorkom in Parizom potreboval 33 ur in pol. To se je zgodilo 21. maja 1927 in Američani so po bratih Wright ponovno prevzeli glavno pobudo v izgradnji letal.

Bill Boeing in Donald Dauglas sta v svojih podjetjih začela z izgradnjo potniških letal. Začela se je zlata doba potniških letal. Med legende tistega časa sodijo B 247, B 307 stratoliner, DC-3, DC-6, FW 200 condor in še mnoga druga letala. Z naraščanjem letalskega prometa so nastali zametki kontrole letenja in letalskih družb v današnjem smislu. Začetek druge svetovne vojne je prekinil izdelavo civilnih letal, ki so jih v večini primerov predelali v vojaška transportna letala.

boeing_b247.jpgletala_douglas_dc_3_dc_4_dc_6_in_dc_7_vir5.jpg





 

Torek, 17 Julij 2007 15:13

Druga svetovna vojna

messerschmitt_bf_109g.jpg

Letala druge svetovne vojne so bila praviloma enokrilniki iz kovinskih materialov, brez povezovalnih jeklenih žic in opremljeni z zmogljivejšimi motorji (do 735 kW). Letalski inštrumenti so pilotom že omogočali letenje v vseh vremenskih pogojih. Vihra vojne je zajela ves svet in dosegla vrhunec z bombardiranjem Hirošime 6.avgusta1945. Bombnik B-29 superfortresses z imenom 'Enola Gay' je na ta dan odvrgel prvo atomsko bombo na civilni cilj. Bombniki so se v vojno vpletli že na samem začetku. Njihova uporaba se je razmahnila leta 1940. Nemci so začeli z bombardiranjem Londona in nekaterih pristaniških mest na jugu Anglije.

hawker_huricane.jpg

Dobro je znana Bitka za Britanijo, ki je bila odločilna za morebitno prevlado Nemcev nad Angleži. Angleži so se branili z vsem, kar so imeli. Po nekaterih ocenah so imeli poleti leta 1940 700 letal, Nemci pa kar 3300. Vendar pa so imeli Angleži tudi radar in brezžično komunikacijo z letali. Vsa južna Anglija je bila prepletena z radarji in telekomunikacijskimi ter opazovalnimi napravami, ki so obveščevalne podatke sporočali v operativni center lovskega poveljstva RAF. Prav radar in velika požrtvovalnost sta Angleže rešila pred porazom. Nemci so angleška mesta bombardirali s Heinkli He-111, Junkersi Ju-88 in Dornierji Do-17. Medtem, ko so se Nemški lovci Bf-109 in Bf-110 ukvarjali z spitfireji, so hawker huricani sestreljevali nemške bombnike. Do konca oktobra 1940, ko se je Bitka za Britanijo končala, so Angleži izgubili 900 letal, Nemci pa še enkrat toliko.

avro_lancaster.jpg

Angleži pa se niso samo branili, so namreč tudi napadali in bombardirali nemška mesta. Spomladi 1940 so Angleži zaradi velikih izgub prekinili dnevna bombardiranja. Bombardirati pa so začeli tudi civilne cilje. Bombniki pa so bili vse prej kot varno mesto, njihove posadke so bile statistično gledano v večji nevarnosti kot ljudje v bombardiranih  mestih. S pomočjo prihajajoče navigacijske opreme pa so tudi bombniki vse bolj točno zadevali svoje cilje. Enega silovitejših bombnih napadov je opravilo 735 bombnikov halifax in lancester, ki so v noči s 27. na 28 julij 1943 na Hamburg odvrgli kar 2564 ton bomb. Ta napad je zahteval preko 40.000 žrtev in je bil do napada na Dresden leta 1945 najsilovitejši. Leta 1942 so Angležem pri bombardiranju nemških mest začeli pomagati tudi Američani. Prevzeli so dnevno bombardiranje in kaj kmalu ugotovili, da je zadeva mnogo bolj nevarna, kot so predvidevali. Njihovi Boeingi B-17 flying fortress in Consolidate B-24 liberatorji so vzletali z angleških in severnoafriških letališč. Prvi so ponesli 2724 kg bomb, kar je p_51_mustang.jpg

bilo kar pol manj od RAF-ovih lancestrov. Bombnike so na njihovih morilskih letih spremljali lovci Republic P-47 thunderbolt in kasneje tudi North American P-51 mustang. Sloviti nemški general Adolf Galland je v svojih pripovedih izjavil, da se je zavedel dejstvfa, da je za Nemce vojna izgubljena v hipu, ko je nad Berlinom ugledal ameriške lovce. Nemci so bombnike zelo uspešno prestrezali z lovci Messerschmitt Bf-109 in Focke Wulf Fw-190. Luftwaffe je v prvi polovici leta 1944 izgubila polovico lovcev, zavezniki so tako prevzeli nadzor nad evropskim nebom.

b2_b_vir5.jpg

Poleg bombnikov so najpomembnejšo vlogo v drugi svetovni vojni odigrali nemški Ju 87B-2 stuka (na začetku vojne), Messerschmitt Bf 109, angleški hurricane IIB in supermarine spitfire, ameriški P-51D mustang, P-38J lightning in P-47 thunderbolt, sovjetski MiG-3 in Yak-9 ter japonski zero. Že od začetka vojne je v ZDA Northrop Grumman razvijal povsem novo obliko letal - leteče krilo, ki pa praktične uporabe ni dočakalo še dolgo let. Danes je eno najbolj prepoznavnih letal prav leteče krilo podjetja Northrop bombnik B-2B.

he_s_3_motor_za_he_178_hans_von_ohain_vir5.jpg

Vojna bi se vsekakor razvijala drugače, če bi v operativno uporabo prišla letala na reakcijski pogon, katerih začetek sega tik pred začetek druge svetovne vojne. Nemec Hans voh Ohain je namreč izdelal prvi motor na reakcijski pogon in ga vgradil v letalo Heinkel He-178, ki je dosegalo hitrosti do 640 km/h. Sočasno z Ohainom je reakcijski motor razvil tudi Anglež Frank Whittle in ga vgradil v letalo gloster E.28/39. Nemci so svoje prvo letalo na reakcijski pogon messerschmitt Me-262, ki ga je konstruiral  Willy Messerschmitt. dobili v operativno rabo šele julija 1944, na sam potek druge svetovne vojne in neizbežno kapitulacijo Nemčije pa ni imel več vpliva.


mitsubishi_a6m_zero.jpgmig_3.jpg


Zanimivost:
Zadnji zračni dvoboj med nemškim in zavezniškim letalom se je zgodil v aprilu 1945. Pravzaprav sploh ni šlo za dvoboj, saj sta pilot poročnik Duane Francies in topniški opazovalec poročnik William S. Martin kar s svojima coltoma 45 na tla spravila nemško štorkljo. Vse skupaj se je zgodilo nad bojiščem 9. armade, ko sta letalca s svojim piper cubom »Miss Me« opravljala izvidniški let. Nenadoma sta opazila nemško štorkljo, ki je letela nad krošnjami in se ji približala. Iz razdalje sedmih metrov sta Američana izpraznila svoja colta v nemško letalo. Presenečen nemški pilot sploh ni odreagiral. Gledal je v Američana in nenadoma se je njegovo letalo začelo vrteti. Martin, ki je preko oddajnika poročal o poteku boja je kriknil: »Imava ga, imava ga!« (We got him.) Zaradi razburjenja je govoril tako nerazločno, da je podpolkovnik Israel Washburn v svojem oklepnem vozilu razumel: »Zadeta sva!« (We got hit.) Štorklja je padala in nazadnje treščila na tla, da se je odlomilo krilo. Američana sta pristala na travniku nedaleč stran. Nemška letalca sta skušala uiti vendar zaradi strelne rane, ki jo je dobil opazovalec v nogo nista prišla daleč. Francis je preiskal ranjenega opazovalca in v njegovem škornju našel kroglo colta 45. Obvezal ga je nemški letalec pa se mu je prijazno zahvalil »Hvala, hvala, hvala.« Zadnji zračni dvoboj v drugi svetovni vojni se je končal tako, kakor se je prvi zračni dvoboj v prvi svetovni vojni začel. Brez žrtev in z spoštovanjem nasprotnikovih letalcev, ki so jim pomagali kar sami letalci, ki so jih »sestrelili«.