Borut Podgoršek

Borut Podgoršek

Ponedeljek, 19 November 2018 08:10

S hrano proti stresu

Leta 2012 sem imel možnost leteti s 75 let starim letalom Polikarpov Po-2. Občutek je bil veličasten. Srčno verjamem, da se prvi potniki, ki so leteli na redni liniji med Londonom in Parizom leta 1919, niso počutili dosti drugače od mene.

Lani sta Slovenijo in Ministrstvo za obrambo obiskala astronavtka Sunita Williams ter general Frank Gorenc. Oba potomca Slovencev, ki so se izselili v ZDA, sta dokazala, da s pridnim delom in vztrajnostjo lahko uspeš. Decembra smo objavili intervju s Sunito Williams, tokrat pa smo pripravili intervju z generalom Frankom Gorencem, ki je avgusta lani postal poveljnik zračnih sil Nata in hkrati poveljnik ameriških zračnih sil v Evropi ter Afriki. (interview with Frenk Gorenc in English)

Ponedeljek, 16 Februar 2015 08:14

Tow tractors

push_back_img_0991.jpg

Modern airports allow passengers to pass rapidly through terminals and board aircraft via boarding bridges. In these cases the aircraft are parked with their noses right up against the airport building. In order to reach this position on arrival or return to the apron centreline, from where they can continue under their own power, on departure, aircraft are assisted by special aircraft tow vehicles that are known in technical jargon as “pushback tractors”. Tudi v slovenščini

push_back_img_0997.jpg

At Ljubljana Airport, which is also the home of Adria Airways, aircraft pushback operations are carried out by four vehicles that differ in terms of weight and engine power – and therefore the total weight they are capable of moving. The most powerful vehicle is a Schopf F300, which is capable of moving aircraft with a maximum take-off weight of up to 400 tonnes and costs half a million euros. It weighs an impressive 43 tonnes and its 173 kW engine can power it to a maximum speed of 30 km/h. The heaviest aircraft it has towed to date is an Antonov An-124, which has a fully laden weight of 400 tonnes. The ground handling service at Ljubljana Airport has 21 trained aircraft pushback operators who work in three teams. On average they carry out around 20 aircraft pushbacks each day: slightly fewer in winter and more (up to 25) in summer. They also look after those aircraft that need to be moved from the apron to hangars or other parking spaces.

push_back_img_0988.jpg

Once all passengers have boarded an aircraft, the loading of baggage, freight and mail has been completed and all ground handling vehicles have withdrawn to a safe distance, the captain or first officer requests the airport control tower for permission to start the engines and move the aircraft back from the terminal building. Pushback is carried out by a ground crew team consisting of a “ramp agent” and a tractor operator. The drawbar can be attached to the aircraft once passenger embarkation or disembarkation is complete and the steering bypass has been engaged, meaning that the aircraft's nose wheel is now controlled externally. The drawbar attachment and drawbar itself differ for different types of aircraft (aircraft type and weight, specific restrictions). After attaching the drawbar to the aircraft's nose gear, the operator attaches the other end to the towing tractor and, with the permission of the person in command of the aircraft, removes the chocks from the aircraft's wheels. He then waits for the signal from the ramp agent, who first checks that the area around the aircraft is clear and then talks to the pilot via the intercom. The tractor operator is advised by the operator in the ground handling service's technical centre that the aircraft is cleared to move and then waits for the signal from the ramp agent, who unclenches his fist to signal that the operation can begin. The tractor operator switches on rotating red warning lights, to show that the pushback operation is now under way. As soon as the aircraft is cleared to move from its position, the aircraft's crew switch on the anti-collision lights – flashing red lights on the aircraft's fuselage – which sends a clear message to everyone on the apron: “The aircraft is about to move. Keep your distance!” Pushback follows the planned curves of the taxiways. In the case of a non-standard pushback, Ground Movement Control (GMC) communicates with the tractor operator and gives instructions on where to move the aircraft.

push_back_img_0984.jpg

Usually pushback is from the parking position to the centreline of the apron, from where the aircraft can continue under its own power in accordance with GMC instructions. During the pushback operation the ramp agent controls the thrust of the aircraft's engines. When pushback has been completed, the ramp agent first uncouples the tractor from the drawbar. He then detaches the drawbar from the aircraft's nose gear and re-attaches it to the tractor, and restores control of the nose wheel to the aircraft's crew. The pushback tractor then moves out of the taxiway safety zone. This concludes the pushback operation. The duration of the operation depends on the complexity of the procedure but on average pushback takes between 3 and 6 minutes.

The movement of aircraft is carried out according to precisely defined instructions and procedures laid down by the responsible airport services, air traffic control and aircraft manufacturers. If this were not the case, there could be a risk of damage to the aircraft (the nose wheel) or airport equipment (such as the draw bar) or even a risk of collision with another aircraft or with a ground handling vehicle. According to pushback tractor operators, it is easier to move large aircraft because they are more stable and it is easier to see what is happening. Apparently they also handle better during pushback.

push_back_img_1006.jpg

Text and photographs: Borut Podgoršek

 

Ponedeljek, 20 Avgust 2018 08:04

Letališke službe

V tej rubriki predstavljamo letališke službe.

Vozila za vleko letal - Tow tractors

Zbirka Parka vojaške zgodovine je bogatejša za nov, dragocen eksponat –lovski bombnik F-84G Thunderjet (polna oznaka: Republic Aviation F-84G Thunderjet 10642 (serija F-84G-31RE, serijska številka 52-2910). Letalo, ki je eksponat Vojaškega muzeja Slovenske vojske, bo v naslednjih dneh sestavljeno in odslej na ogled obiskovalcem Parka.

f-84g_-_pivka1.jpg

Sobota, 07 December 2013 12:19

We are lucky that we live on this planet

Modest, unassuming, but extraordinary in all respects, Sunita Williams is one of the many descendants of Slovenians who went abroad to realise their dreams. However, the dreams of the parents have been fulfilled primarily by their children, Sunita being one of them. This year, she visited Slovenia for the second time. She also visited the Ministry of Defence. She presented her outstanding achievements, which are plenty, to Slovenians. Nobody was left indifferent.

 

sunita_williams_space_mission_295.jpg



Today, Sunita is the Director of Operations Russia in the Star City near Moscow. In that capacity, she runs an office which provides all the logistics for the US, European, Japanese and Canadian crewmembers training in Star City and who are preparing to go to space.
Tudi v slovenščini

sunita_williams_wikipedia.jpg

How did work and book of Herman Potočnik Noordung The Problem of Space Travel - The Rocket Motor from 1928 influenced the development of space traveling and living in space?

I can’t exactly tell you from a historical perspective, but I am sure it was a huge influence on the first individuals who designed spacecraft.  As a visionary, Noordung’s influence has been realized in many rocket and space ship designers plans.

You have been in Cultural Centre of European Space Technologies in Vitanje? In your opinion how can we bring space and living in space to ‘normal’ people and vice versa?

Certainly!  Thru the center and the work that is going on with the International Space Station, we are hoping to share the visionary ideas and the actual scientic events that are occurring to help bring the concept of space and space travel into the household of all humans.  Lots of work in this field is out there for the public and one goal would certainly be to get as many people involved to tap into their new and creative ideas.

How can this center contribute to conquer the space, the universe?

The center is a great place as a museum and a center for advanced thought. The atmosphere of the place allows people to open their minds like Noordung did.  Creativity and imagination is the next step in advancement.  In the words of Albert Einstein, knowledge is useless without an imagination.

sunita_williams_img_2296.jpg

Would you go to the Mars? And what would you miss most?

Sure I would go to Mars. With today’s technology it would be a long trip, and we have a lot of work to ensure the crews are safe from radiation and micro gravity induced issues on the human body.  However, I think before long we will have the knowledge and technology to solve those problems.  Advancements in propulsion will be needed to send people further out to the reaches of our solar system for sure.  I think that might take a bit longer, but it WILL happen eventually.  I think the things that we miss about earth and unique to earth – our air, wind, ocean, water, other living beings that we know.  So, some memories of all these things of course would be important.  Specifically family and a sense of connection with earth thru pictures or some media would be of high importance to me.

What are you doing at present?

As an experienced ISS, Shuttle and Soyuz crewmember, I am also part of many working groups that interact with our Russian counterparts, to include Soyuz technical support – launch, rendezvous and landing - , EVA (spacewalk), Crew equipment, clothing and food, training planning, etc.  So every aspect of training and working with our Russian counterparts I seem to get involved in…funny, but it is overarching, and certainly fun, never boring.

sunita_williams_nasa_expedition-32.jpg

Do you believe that there is another inhabited planet somewhere?

Absolutely.  There are millions of stars in the universe that we know.  Of course there has to be a star that is somewhat similar to our sun, which has planets that may possible be a distance that would sustain the atmospheric conditions to contain life.  Maybe not exactly as we know it, but even here on earth we are discovering new species living in very different environments, like at the bottom of an ocean in what we considered toxic gases.  So, more than likely yes.

Will Earth in 2100 still be the green planet or we will have to move?

That is a great question.  I think only we can do as much as we can to sustain life here.  Then of course there is always the possibility of us getting hit by some sort of asteroid that would change the landscape of the planet.  Nature is by nature very balancing.  When things get out of balance, it seems that generally our planet takes care of it.  However very fast change from humans is tough for our planet to keep up with. I think we all must think about how we can conserve and help our planet as much as possible and possibly slow down dramatic changes that would change our atmosphere for example. If we as humans want to remain here.

sunita_williams_reuters.jpg

What was your first impression when seeing the Earth from the space and feel the 0g?

Incredible.  The planet is simply beautiful and alive and peaceful.  I wonder at how lucky we are to be on this planet and how we as humans all should see this view and then I am sure we would all be nicer to each other.

What does it mean cancellation of Space shuttle program for future? Does NASA have near future plans to built new vehicle or you will rely on Russia and their transport capabilities?

NASA is building a new vehicle to hopefully take us out of low earth orbit.  The space shuttle was an amazing vehicle and it was absolutely needed for us to build the International Space Station.  However, we now would like to go further than low earth orbit – someplace that doesn’t necessarily have a runway to land on – like the moon or Mars.  So we need a vehicle that can land under a parachute or with landing jets.  We are working on that future vehicle which will safely transport people further and return them.  It is the next good logical step in exploration.  In the meantime, our Russian counterparts are helping us out by transporting humans to the ISS.  We should have commercial providers, just like the airline industry which will soon take over that function of delivering people to low earth orbit alongside the Russians.

sunita_williams_iss-32_american_eva_b6_.jpg

You have been launched also with Soyuz. What was the main difference compared to space shuttle launch?

Both are essentially the same.  Except the shuttle uses solid rocket booster primarily for the first stage.  The Soyuz uses all liquid engines in distinct stages for each propulsion to space.  However, both rides are about the same amount of time, dictated by physics and both spacecraft are made to be the home to humans in space.  They have different seats, but that is primarily for the landing phase of flight.

What do you think about privat companies like SpaceX, Orbital Science Corporation?

I think they are great.  With them, there will be competition for the job to take humans to low earth orbit.  With competition we will have a vehicle to do that job before long.  There is a lot of young, new innovation with these new companies. I love their work ethic and their enthusiasm.

How would you rate Pipistrels achievements in NASA competitions? You visited Pipistrel.

Pipistrel is a wondering company. I love that their work is so innovative. They are really guiding the way of future general aviation. Their ideas and way of working is so clean, precise and elegant.  This is the way our future will advance – thru technology that is good for our planet.  I had a wonderful time visiting with the folks who work at Pipstrel, and I feel they are a family.  They care about each other as well as their product.  Cooperation, sharing ideas is the way of the future.

sunita_williams_uprs.jpg

What does it mean to you the medal of merit which you got from the president of Republic of Slovenia?

The award and everything that it means was totally humbling.  There are so many people and events which occurred to get me into space that I can only say that the award is really for all of them too.  Of course my parents are a huge influence on me, so this award is really for them.  I have had the opportunity to be taught by so many amazing people from elementary school to test pilot school.  This award is for them.  I have also worked alongside many international partners preparing for my spaceflights, this award is also for them.  I just hope I am representing all of these people, their commitment, dedication and professionalism, to merit such a great honor.

sunita_williams_in_borut_podgorsek_img_3314-001.jpg

What do you think about Slovenia and Slovenians?

Slovenia and Slovenians are awesome!  I love the country.  I feel at home there for both of those reasons.  The people are as warm and inviting as the landscape.  I love the natural feel of the country and pride that the people who live there take in keeping it that way. I think Slovenians really understand what the meaning of preserving our planet is.  They love and appreciate nature and love to be part of it.  I am very pleased to be from a place on the planet that epitomizes these ideas and ideals.

Author of the interview Borut Podgoršek and Sunita Williams on the left photo

Foto: NASA, UPRS, MORS, Reuters

On 20 November 2013, the International Space Station (ISS) celebrated the 15th anniversary of the launch of its first module to space. The station was jointly built by five space agencies. It is divided into the Russian and American parts, which are used by several countries. The ISS is used as a research laboratory carrying out experiments in biology, physics, meteorology and other sciences. Sunita Williams has been on the ISS twice and was the second woman to become commander of the ISS.

 

Sobota, 07 December 2013 11:08

Srečni smo lahko, da živimo na tem planetu

sunita_williams_reuters.jpgSkromna, neopazna, toda v vseh pogledih izjemna Sunita Williams je ena izmed mnogih potomcev Slovencev, ki so odšli v svet, da bi uresničili svoje sanje. No, sanje svojih staršev so uresničili predvsem njihovi otroci, med katerimi je tudi Sunita.

Letos je drugič obiskala Slovenijo, gostili pa smo jo tudi na Ministrstvu za obrambo. Svoje izjemne dosežke, ki jih je kar nekaj, je predstavila Slovencem, tudi Urši, Romani in Andreji. Nikogar ni pustila ravnodušnega. Danes je Sunita Williams vodja operacije Rusija v Zvezdnem mestu (Star City) pri Moskvi. V tej vlogi vodi urad, ki zagotavlja vso logistiko za ameriške, evropske, japonske in kanadske člane posadk, ki se usposabljajo v Zvezdnem mestu in pripravljajo za odhod v vesolje. Interview is also in English

Leta 2003 sem imel priložnost obiskati letalonosilko Harry S. Truman, ki se je zasidrala v Koprskem zalivu. Pogled na letalonosilko oziroma plavajoče mesto pred Koprom je bil veličasten in prav imajo tisti, ki poudarjajo psihološki učinek navzočnosti teh strojev, ne le v bližini kriznih žarišč, temveč povsod, kjer se pojavijo.


uss_ike_cvn-69_vir_wikipedia.jpg

Letalonosilke predstavljajo velikansko moč in vzbujajo strahospoštovanje tudi pri najbolj pogumnih.

Sprehod po Trumanu pred skoraj desetimi leti sem si zapomnil zaradi veliko varnostnih pregledov in po zelo hitrem obisku, ob katerem mi ni uspelo videti veliko, le hangar v podpalubju z nekaj letalniki, dispečersko sobo in palubo z ducatom mirujočih letal. Letalonosilka je bila videti zapuščena in je tudi bila, saj se je skoraj 6000 njenih prebivalcev potepalo po Sloveniji in si ogledovalo njene lepote. Med njimi je bil tudi pilot palubnega lovca tomcat Marcus A. Hitchcock.Tokrat sem imel priložnost, da si letalonosilko ogledam v njeni osnovni funkciji in tam, kjer je njeno mesto, sredi širnega morja v bojni operaciji. Priti na letalonosilko ni preprosto, toda s pomočjo pravih ljudi na pravih mestih se mi je po pol leta dogovarjanj le uspelo vkrcati na transportno letalo C-2 greyhound, ki je imelo prav poseben cilj: jedrsko letalonosilko razreda nimitz USS Dwight D. Einsenhower – CVN69, ki jo ljubkovalno kličejo Ike. Lokacija: Zaupno! Letališča Ike ni na seznamu letališč in turističnih destinacij, zato je bil let s Krete, kjer smo se vkrcali na letalo C-2, še posebno vznemirljiv.

uss_ike_borut_img_3134.jpg Priprave na let smo začeli v letališki avli, kjer smo dobili rešilne jopiče in čelade. Sledili sta skupinsko fotografiranje in vkrcanje na letalo. Sedeži so obrnjeni v nasprotni smeri letenja, da se sile na telo ob pristanku porazdelijo po sedežu. Prav pristanek na letalonosilki in vzlet z nje sta se mi zdela najbolj vznemirljiv del obiska na Iku, saj nisem pričakoval, da bomo tako rekoč padli v vojno stanje. Ike je bil na poti v bližino Sirije. Zaradi zaupnosti nam lokacije Ika niso povedali, toda GPS-koordinate, ki sem jih videl na mostu, so mi doma omogočile natančen vpogled na točko v Sredozemlju, kjer smo bili.

Mogočna zunanjost
Piloti, ki so usposobljeni za pristajanje na letalonosilkah, so med najboljšimi na svetu. Paluba Ika je dolga 330 in široka 76 metrov, pristajalni del palube pa je dolg 220 ter širok 22 metrov. Vsak, ki je kdajkoli letel z letalom, si lahko predstavlja, kako natančen mora biti pilot pri pristajanju z 220 km/h, če želi pristati v kvadrantu štirih jeklenic, ki so na razdalji 24 metrov, in pri tem, da se letalonosilka premika v ritmu morja, kar lahko pomeni tudi večmetrsko nihanje palube. Sam med pristankom nisem videl iz letala, saj je bilo brez oken. Mogoče je prav tako, saj je že občutek, da boš pristal na površini rokometnega igrišča pri 220 km/h, dovolj razburljiv. Piloti se morajo ob slabem vremenu popolnoma zanesti na kolege v belih telovnikih, ki skrbijo, da je letalo na pravi, torej na priletni smeri 3°. V pomoč jim je tudi posebna navigacijska naprava, imenovana the ball, na levem delu letalonosilke, ki s svetlobnimi znaki označuje vertikalni odmik od idealne priletne smeri. Med pristankom letalo s posebno kljuko ulovi eno izmed štirih jeklenic, ki se razprostirajo čez palubo in ustavljajo letala. Zaradi varnosti piloti ob dotiku s palubo dodajo poln plin, saj bi, če bi zgrešili vse štiri jeklenice, letalo lahko končalo v morju, tako pa ima dovolj potisne sile, da varno nadaljuje z vzletom. Ob dotiku zaviralne kljuke in jeklenice se telo prilepi na sedež, zato sile niso tako obremenjujoče kot pri vzletu, ko te hoče iztrgati iz sedeža in te na njem držijo le štirje varnostni pasovi. Vse zaviralne jeklenice zamenjajo po 100 ujetih letalih, če na njih najdejo kakršnekoli fizične poškodbe, pa že prej. Zaviralne jeklenice letalo ustavijo na dolžini 100 metrov. Tudi nas so in občutek je bil nepozaben.

uss_ike_img_8096.jpg
Na Iku je približno 5000 ljudi, vključno z letalskim osebjem, mi je povedal kapitan letalonosilke Marcus A. Hitchcock, ki je bil sicer bojni pilot in je opravil več kot 3400 ur letenja in 620 pristankov na letalonosilkah. Leta 2003 in 2004 je bil poveljujoči letalski eskadrilji Swordsmen, ki je bila na letalonosilki Harry S. Truman in je delovala v operaciji Iraška svoboda, obiskal pa je tudi Koper ter bil nad Slovenijo navdušen.

uss_ike_img_8103.jpg ZDA imajo sicer deset letalonosilk razreda nimitz. Prvo, po kateri se razred tudi imenuje, USS Nimitz so splavili leta 1975, zadnjo USS George H. W. Bush pa leta 2009. Glavne naloge letalonosilk so po besedah poveljnika bojne skupine 8 admirala Michaela C. Manazirja podpora bojnim operacijam, izvajanje pomorskih varnostnih operacij (nadzor plovnih poti in pomorskih blokad), podpora ekspedicijskim silam, obveščevalna dejavnost, protiteroristična dejavnost in tudi orodje diplomacije. Manazir, sicer bojni pilot s 3500 urami letenja in 1000 pristanki na letalonosilkah, poveljuje bojni skupini 8, v kateri so poleg Ika še križarka, rušilca, podmornica in oskrbovalna ladja. Z letalonosilkami podpirajo in omogočajo delovanje bojnim ter drugim vojnim letalom, ki so vpletena v bojne in druge operacije. Na Iku so štiri eskadrilje z letali F/A-18 hornet in super hornet, eskadrilja letal za zgodnje odkrivanje in opozarjanje E2-C hawkeye, eskadrilja letal za elektronsko bojevanje EA-6B prowler, eskadrilja protipodmorniških helikopterjev SH-60 seahawk in eskadrilja za logistično podporo z letali C-2 greyhound. Skupaj je več kot 60 letalnikov, katerih operativnost zagotavlja 2500 pripadnikov letalskih sil ameriške vojske.

uss_eike_f-18_img_8136.jpg Lovci F/A-18 hornet in super hornet so vzletali vsakih nekaj minut, vmes sta se v zrak dvignila E2-C hawkeye ter SH-60 seahawk. Po končani misiji se je na Ika vrnil še EA-6B prowler. Hrupa, tresljajev, vročine in navideznega kaosa se ne da opisati. Na palubi je kot na mravljišču. Pravzaprav mravljišče ni prava beseda, saj je vse pisano. Osebje, ki opravlja svoje delo na palubi, torej enem najbolj nevarnih delovišč, ima barvne telovnike z enako barvo čelade. Vsaka barva ima natančno določen pomen in ljudje opravljajo svoje delo po natančnih predpisih. Že najmanjša napaka lahko pomeni smrt, zato so varnostni ukrepi zelo strogi. Kar osem barv čelad in telovnikov lahko vidite, medtem ko osebje hiti po palubi ter opravlja svoje delo. Brez znakovnega jezika bi delo na letalonosilkah obstalo. Naključnemu opazovalcu se zdi, da osebje preganja mrčes, toda vsak gib ima svoj pomen. Nam, laikom, je bil razumljiv le dvignjen palec.

uss_ike_img_8093.jpg Skrivnostna notranjost
Ko se sprehajaš po notranjosti letalonosilke, se ti z vsakim korakom odkrivajo nove zanimive podrobnosti. Popolno obnovo Ika so končali leta 2005, ko so ga po štirih letih vrnili v operativno uporabo. Obnova je obsegala obnovo vseh sistemov in menjavo gorivnih palic v reaktorjih, saj Ika poganjata jedrska reaktorja, ki mu omogočata 25 let plovbe. Cena obnove je bila 2,5 milijarde dolarjev, Ike pa je sicer vreden 4,5 milijarde dolarjev. Obnovili so tudi kapitanovo rezidenco, ki pa je ohranila videz iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in na prvi pogled deluje precej starinsko. Naključni obiskovalec bi prej pomislil, da je v muzeju kot na najsodobnejšem bojnem stroju na svetu. Masivno pohištvo, kristal, veličastni lestenci in kraljeva masivna postelja govorijo o pomembnosti moža, ki ji poveljuje. Gibanje po Iku je precej oteženo, saj je ladijska konstrukcija narejena tako, da so hodniki in stopnišča ozki ter tudi slabo prezračevani. Dvigal ni, zato je potrebno precej napora, da prehodiš iz podpalubja na most in nasprotno. Ike je od gredlja do vrha nadgradnje visok kar 74 metrov.

uss_eike_ea-6b_prowler_img_8079.jpg
V dolžino meri 340 metrov, kar je toliko, kot je visok Empire State Building v New Yorku. Kljub množici ljudi na letalonosilki ni bilo opaziti pretirane gneče. Poveljnik Ika Hitchcock mi razloži, da na dan pripravijo 15.000 obrokov in da je račun za hrano ter pijačo kar 70.000 dolarjev na dan. Na Iku imajo svojo destilarno, v kateri lahko pripravijo milijon in pol litrov vode na dan, ker bi zadostovalo za 2000 domov. Poleg delovnih prostorov, strojnice, hangarjev, skladišč za letalsko gorivo in orožje ter vsega, kar ima povprečna slovenska občina, razen osnovne šole, imajo tudi pošto in zapor. Kljub vsej sodobni tehniki se še vedno zanašajo tudi na preverjene stare metode. V dispeču imajo tako model palube letalonosilke, na kateri so lesena letala, na njih pa vijaki in matice raznih barv. V realnem času vse premike letal na krovu prenesejo tudi na model in tako imajo pod nadzorom vse, kar se z letali in na njih dogaja. O premikih odločajo v kontrolnem stolpu (Pri-fly), ki ima najelitnejšo lokacijo na Iku. Tako imenovani air boss ureja letalski promet na letalonosilki in v njeni okolici, poleg tega je tudi odgovoren za vse, kar se na palubi dogaja.

uss_ike_img_8257.jpg
Odhod v stilu
Paluba Ika omogoča katapultiranje letal s štirimi parnimi katapulti, ki pospešijo letalo iz mirovanja na 240 km/h v komaj dveh sekundah. Osebje na palubi lahko katapultira dve letali v 37 sekundah in vmes lahko eno tudi pristane, ponoči pa so ti časi nekoliko daljši. Občutki med pristankom in katapultiranjem letala so izjemni. Roke pred prsmi prekrižaš in se primeš za varnostne pasove, zobe stisneš skupaj, glavo pa daš v predklon. Z nogami se opreš v tla in ko tehnik letalec zakriči: »Here we go, here we go, here we go,« lahko le še čakaš. Vibracije, hrup motorja, ki deluje na polno, in pričakovanje neznanega dvigajo raven adrenalina. Sunek, krčenje mišic, begajoče misli in veličastni dve sekundi, ki smo ju vsi čakali, se zdita neskončni dolgi. Telo ob vzletu občuti obremenitve do 6 g. Dve sekundi, kolikor smo potrebovali za vzlet in dosego hitrosti 240 km/h, sta se vlekli v neskončnost. Telo ni vajeno takih pospeškov, zato se občasno zgodi, da kdo izmed potnikov omedli, je po pristanku na Kreti povedal pilot letala Glen Mankin, ki ima za seboj več kot sto pristankov. Mi smo vzlet pospremili z aplavzom in si želeli še. Še kak odhod v tem stilu!

Fotogalerija
Video - YOUTUBE
Foto: Borut Podgoršek

uss_ike_img_8184.jpg

Tehnični podatki:

  • izdelana: Newport News Shipbuilding, Virginija, ZDA,
  • dolžina: 340 m,
  • dolžina palube: 330 m,
  • širina: 76 m,
  • višina: 74 m,
  • teža: 95.000 t,
  • površina palube: 16.178 m2,
  • pogon: jedrska reaktorja,
  • največja hitrost: 56 km/h+,
  • katapulti: štirje parni katapulti,
  • dvigala za letalnike: 4, zmogljivost: dva letalnika hkrati,
  • letalniki: 60+.

Pomen barv čelad in telovnikov:

  • rumena: usmerjevalci prometa na palubi,
  • bela: skrbniki varnosti in pregledov letal pred vzletom,
  • zelena: upravljavci katapultov in zaviralnih jeklenic ter vzdrževalci letal,
  • vijolična: skrbniki letalskega goriva,
  • rjava: skrbniki letal,
  • modra: upravljavci dvigal, vozniki vlečnih vozil, odgovorni za pozicioniranje letal,
  • rdeča: orožarji,
  • srebrna: preiskovalci nesreč in gasilci.

Oborožitev letalonosilke:
Letalonosilko ščitijo spremljevalne ladje in podmornica ter tudi letala in helikopterji, če je treba. Na svojem krovu ima ofenzivne in defenzivne obrambne sisteme:

  • protiletalske in protiladijske rakete sea sparrow,
  • obrambni sistem za zaščito pred protiladijskimi raketami (Rolling Airframe Missile – RAM),
  • zaščito proti torpedom,
  • motilce signalov. 
Petek, 30 Maj 2008 12:11

Anin zadnji let

Sedem let mi je bilo, ko je letalo Inex Adrie Avioprometa treščilo v goro San Pietro in vse, kar sem si zapomnil, je bil seznam z imeni ponesrečencev, ki so se nemo izpisovala na črni podlagi televizijskega zaslona. Kar ni in ni jih hotelo biti konec.

img_5688.jpg

Sedemindvajset let po nesreči sem imel možnost oditi na goro in se prepričati, kakšno razdejanje je ostalo po dvaintrideseti največji letalski nesreči vseh časov. Kosi letala so ležali po pobočju in polnili globeli pod vrhom 1365 metrov visoke gore. Če ne bi videl, ne bi verjel, da je mogoče, da so ostanki letala ostali tako dolgo skoraj popolnoma ohranjeni. Konstrukcijski materiali, iz katerih so izdelana letala, so najvišje kakovosti, kar je bilo ob pogledu na razbitine videti. Kakor da bi se zgodilo včeraj, toda od tega je že dobrih 26 let in skrajni čas je bil, da se ostanke razbitin pospravi. Prav s to nalogo je na Korziko odšlo 60 reševalcev iz Uprave RS za zaščito in reševanje, Gorske reševalne zveze Slovenije ter Slovenske vojske in poklicnih gasilcev, ki so v dobrih dveh tednih goro očistili in ji vrnili mir.

img_5406.jpg

Prvi teden reševalne akcije so se okrog gore zgrinjali temni oblaki, megla, veter in dež, ki so prav neverjetno za ta letni čas ovirali delo reševalcev ter ga na trenutke tudi onemogočali. Poleg tega se je pokvaril helikopter in reševalci so morali na goro večkrat peš. V dežju in megli so bili povsem premočeni, še preden so prišli na delovišče in začeli delo. Zdi se, da je gora hotela obdržati tisto, kar je njeno že sedemindvajset let in so ji zdaj hoteli vzeti. Vztrajnost, strokovnost in požrtvovalnost najboljših mož, ki so se dela lotili z velikim spoštovanjem do preminulih in gore, se ne da opisati. Kdor jih je videl delati na gori, se je lahko prepričal, da so to možje, ki jim lahko zaupaš. Kakor uglašen stroj so se gore lotili z vrha navzdol in pobirali kos za kosom in vse drugo, kar bi lahko pripadalo letalu ali njegovim nesrečnim potnikom. Zelo velike bele transportne vreče, v katerih so zbirali ostanke letala, so se hitro polnile. Gasilci so rezali in žagali prevelike kose letala, gorski reševalci pa so jih opremili z jeklenicami za helikopterski prevoz na zbirno mesto. Skupina reševalcev se je medtem spuščala čez prepadne stene in iskala posamezne kose letala, ki so obtičali na najbolj nedostopnih krajih. Zelo zahtevno delo so opravili tudi tisti, ki so z dreves spravljali ostanke krila in trupa letala, ki so se že vrasli v drevesa ter postali del njih. Težko je vzeti naravi tisto, za kar misli, da je njeno. Območje nesreče je spominjalo na mravljišče, kjer vsakdo natančno ve, kaj dela. In res je bilo tako, saj so delo usklajevali iz baze na prav tistem letališču, kamor je bila Ana namenjena – v Ajacciu. Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je kaj delal, ker so vsi skupaj delali eden za drugega in eden z drugim za skupni cilj, in sicer uspešno končati asanacijo kraja letalske nesreče.

img_5357.jpg

Po pobočju so bele transportne vreče spreminjale videz gore kakor bele snežinke. Nekdanji župan občine Petreto-Bicchisano Fieschio Toussaint mi je s solzami v očeh povedal, da ga zvok helikopterja spominja na tiste dni, ko so z gore prav tako vozili bele vreče, takrat s človeškimi ostanki. Med najinim pogovorom je tudi nebo jokalo kot ves prvi teden asanacije. Čustva med najinim pogovorom so bila pristna, kakor da bi se poznala že veliko let. Fieschio Toussaint je bil zelo hvaležen Slovencem, da so opravili to, kar bi moral nekdo drug opraviti že pred mnogimi leti. Ko sem z vrha pečine opazoval helikopter Slovenske vojske, ki je lebdel 50 metrov stran in nižje od mene ter dvigal največji del trupa letala YU-ANA, sem zatrepetal in pomislil sem, da je to Anin zadnji let. Trup letala je zanihal pod helikopterjem, kot da se še zadnjič poslavlja od gore, od ljudi, od usode, ki ga je za 26 let in pol prikovala na ta kraj. Počasi, zelo počasi se je helikopter dvignil in deset minut sem ga opazoval na obzorju, ko je nazadnje le izginil za grebenom te nesrečne gore. V ozadju se je slišal zvon cerkve iz Petreto-Bicchisana, kakor da mu bije v slovo.

fotogalerija FB
video YT

Torek, 23 November 2010 12:01

Na most!

Spodnji zapis ima z letalstvom bore malo skupnega. Morda besedo plovba (ob kateri mi g. Pavle vedno napiše litanijo) in besedo pilot. Vse ostalo je za dušo!


triglav.jpg Stojim v koloni pred Štampetovim mostom na primorski avtocesti in zazvoni mi telefon. Kadar me kliče šef, je nekaj resnega. »Živijo, ali motim?« »Ne, grem s Počka!« »Ali bi šel na prevzem ladje v Rusijo. Za 17 dni.« »Joj! A toliko? Ja, no, če že nihče drug noče, potem pa grem!« Prekinem zvezo in pomislim! Jaz na ladjo? Že ob misli na to mi je postalo slabo. Z barkami si nisem blizu. V bistvu mi je šlo vedno na bruhanje, kadar sem bil na barki, toda, ja, grem! Bom že kako! Malo tablet in obliž čez popek in bo šlo. V najslabšem primeru lahko na Kreti pobegnem z ladje in na letalo. Dan odhoda se bliža! Povsem sem miren, vseeno mi je in sem v pričakovanju nove pustolovščine. Ja, tako službo imam. Lepo, zanimivo, polno izzivov in nikoli ne vem, kje bom končal. To me žene naprej. Nekaj dni v hotelu, potem na ladjo.

sunset_ships_img_1248.jpg V nedeljo zvečer kapitan Andrej skliče posadko. Pripravi ladjo za izplutje! Slišim aplavz. Na slabost sem že pozabil. Čakam met zadnje vrvi, s katero smo privezani na dok, in na dvig slovenske zastave. Tema! Nad krmo se oddaljuje Novorossiysk, nad premcem pa nič ne vidim. Malo me zaskrbi, toda saj fantje vedo, kaj delajo. Ob štirih se spravim spat, vendar ne morem zaspati. Preveč adrenalina. Grem nazaj na most in vsi so tam. Vsi smo budni že 22 ur. Ko sem prejšnje dni opazoval fante na ladji, nisem razumel, kaj jih žene v ta poklic. Barvajo, pometajo, brusijo, gledajo zemljevide, preverjajo stanje olja v motorjih, kuhajo, dvigajo in spuščajo zastave, čistijo orožje, ribajo, ukazujejo en drugemu in tako naprej. Vsak dan enako in vedno nekaj delajo! Zakaj? Grem na stolp in gledam okrog sebe.

Signalist mi pove, da so nas ob odhodu pozdravili z ruske vojaške ladje. »Kako pa to veš?« ga vprašam. »Ja, dvignili so zastavi, ki pomenita srečno pot! In mi smo odgovorili lep pozdrav!« »Spet z zastavami?« ga vprašam. Seveda. Stvar postane zanimiva. Mornarji imajo svoj »zastava jezik«. Vrhunsko. In zastavice na bojah imajo pomen? Ja, vsaka svoj! Ko korakam naprej po ladji, zadiši iz kuhinje. Pogledam vanjo in že se mi smejijo vsi trije, kuharja in pomočnik. »Si lačen?« Ja, ob takem vonju sem lačen tudi na ladji. Diši. Večerjo pojem z največjim veseljem. Pozabil sem, da mi gre že ob misli na ladjo na bruhanje. Hrana je vsak dan boljša. In ne, ne pretiravam. Zjutraj grem najprej na most. Za menoj pride mornar in glasno reče: »Na most!« Častnik ponovi: »Na most!« In me že zanima, zakaj je to dobro. Izvem, da je to zato, da vedo, kdo je kje in kje je kdo. Če ni na mostu, je na svojem mestu. In poveljnik mora vedeti, kje je kdo. Od zdaj naprej sem tudi jaz na mostu.

most_na_ladji_triglav.jpg

Mornarsko življenje mi postaja všeč, toda še vedno jih ne razumem, zakaj so izbrali ta poklic. Ladja pljuje naprej, približujemo se Bosporju. Megla, da bi jo lahko rezal. Na radarju kup zelenih lis v kvadratku. Navigator mi razloži, da so to ladje in da čakajo na prehod ožine. Tudi mi bomo počakali na pilota, da nam pomaga skozi. Ladja stoji! Valovi niso veliki, toda meni je slabo ob tem guganju. Grem na palubo in zamižim. Globoko vdihnem in zrak mi pomaga. Pred premcem vidim jato delfinov, ki še nekaj časa sledi ladji. Spremljata nas tudi turška fregata in obalna straža. Res smo zanimivi. Vsi imajo v rokah fotoaparate. S pomočjo navigacijskih kart in radarja smo našli cilj v temi ter megli. Fantje obvladajo! Res me zanima, kako bi šlo s sekstantom. Megla se dvigne, pilot pride. »Ali ga potrebujemo?« vprašam navigatorja. Taka so pravila. Varnost je na prvem mestu! Bospor in Istanbul zažarita v jutranjem soncu. Čudovito. Križarjenje mi postaja všeč. Sprehod po ladji me zanese še v podpalubje. Nekoč sem bil v strojnici Ankarana. Zdržal sem deset sekund, potem pa mi je bilo že slabo. Tokrat zadržim pol ure. Vse je v redu. Hrup in vročina sta neznosna. Pot kaplja z glav strojnikov. Motorji brnijo, strojniki preverjajo količino olja, temperaturo, vrtljaje in vse je v redu. Vročina in zatohlost me nazadnje preženeta nazaj na svež zrak. Počutim se že del njih, dobil sem majico in kapo z napisom VNL Triglav 11, vendar dotikam se lahko le kozarca, pribora in omela. Hrana je odlična! Zdaj, ko smo zapustili turške vode, lahko pokažemo trgovskim ladjam, da smo vojaška ladja. Orožarji dvignejo zaščitne prevleke s topa in mitraljezov. To ni vsa naša bojna moč. Imamo še kar nekaj orožja na zalogi, toda naj raje ostane v skladišču.

sunset_img_1312.jpg

Dočakam sončni zahod. Kamera in fotoaparat bosta pregorela. Tega pogleda nočem zamuditi. Če ne bi bilo hrupa motorjev, bi bilo že romantično. A ja, tudi žensk ni na ladji, tako da z romantiko ne bo nič. Sonce utone in na morje pade noč. Luna sije s pol moči, jaz pa počasi začenjam razumeti, zakaj so se odločili za ta poklic. Dežurajo v treh izmenah po štiri ure. Ko niso na dolžnosti, imajo druge opravke. Dela na ladji nikoli ne zmanjka. Ladjo so vzeli za svojo in svoje delo opravljajo z ljubeznijo. Zdaj jih razumem. Radi imajo svoje delo in nič jim ni težko.

ladja_triglav_img_1315.jpgOb kosilu se pogovarjamo o prihodu v koprsko pristanišče. Kje bo kdo stal, kaj bo kdo delal. Vsi imajo svoje mesto in delo. Midva civilista sva nekako odveč. Izstopala bova. Vsi bodo v mornariških oblekah, mogoče tudi slovesnih. »Koliko imaš številko noge?« se napol zadere poveljnik odreda Stanko. »46!« »Če si postrižeš nohte, lahko nosiš moje gojzarje.« Kapitan, ki je tako velik kot jaz, mi ponudi svojo delovno uniformo. Uuuu, kakšna čast! Vzeli so naju za svoja. Čin si lahko izbereva sama. Komaj čakam, da pridemo v Koper. V čast mi je bilo pluti na krstni plovbi naše slovenske ladje Triglav. Srečno mornarji!

Besedilo in fotografije: Borut Podgoršek
Članek je bil objavljen v reviji Slovenska vojska, letnik XVIII/18, 19. november 2010, str. 16 in 21.