Alenia/Lockheed Martin C-27J spartan

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
10 Avg 07
Napisal Boris Knific Prebrano 3577 krat
Malokrat je zgodba o rojstvu novega letala podobna tej o C-27J spartanu. Povsem nadgraditi staro zasnovo, ki kljub dokaj majhnemu uspehu na trgu še danes pomeni "zakon" za to kategorijo letal, jo opremiti z novo elektroniko in motorji, pa poseči v novo tekmo na trgu in doseči precejšen uspeh je dosežek posebne vrste. Morda je zato dobro kaj vedeti o začetku. Začetek pa je bil srednje velik transportni G222, včasih so mu rekli preprosto fiat, potem je prešel v roke Aeritalie, nato Alenie.

alenia_aeronautica_c27j_proizvodnja_linija.jpgG222 je zasnoval konzorcij italijanskih letalskih proizvajalcev, nekaj komponent so izdelali še proizvajalci iz Velike Britanije, Francije in Grčije. Trup je tako skoraj povsem evropski. Letalo nosi nekaj manj tovora kot francosko-nemški C-160 transall, je pa hitrejše in se bolje vzpenja.

Vsem zagotovo ne bi bilo všeč, če bi Aeritalijino letalo G222 označili zgolj z izrazom "mini hercules", njegov pomen je dosti večji. Taktični transport iz južne Evrope (takrat je bil na zgodnji stopnji razvoja) je bil izziv za italijansko letalsko industrijo, hkrati pa ji je pomenil dobro popotnico za vstop v zahtevnejša mednarodna projekta, kot sta bila nemško-britansko-italijanski tornado in italijansko-brazilski AMX. Izvozni uspeh z G222 je bil bolj pičel, je pa ta dvomotorni transporter kmalu pomenil okostje zračnega transporta za domačo armado. Kljub temu je bilo, ko so leta 1985 prekinili serijsko proizvodnjo, to slutiti kot njeno dokončno zaustavitev. Že v devetdesetih letih pa se je zanimanje zanj povečalo, predvsem ko so ga izbrali za natečaj programa ameriških letalskih sil kot lahko transportno letalo za prevoze znotraj bojišča.

čŒe bi kdor koli dvomil o kraju izdelave G222, naj se samo ozre po linijah tega dvomotornega transporterja, če je le možno, seveda v zraku. Kar so Italijani uveljavili s konstrukcijami svojih športnih avtomobilov, jim je tokrat uspelo prenesti na letalsko raven: ta eleganten in postaven letalnik je poleg vsega še zmogljiv in vključuje vse zahteve, ki jih mora imeti sodoben letalski transporter. V zadku ima veliko nakladalno ploščad, kar precej olajšuje natovarjanje in raztovarjanje letala. To je potem seveda povezano s paroma povsem spuščenih glavnih pristajalnih koles in visokokrilno konstrukcijo, kar zagotavlja dovolj višine za namestitev trikrakih propelerjev na turbopropelerska motorja, veliko bolj gospodarnih na krajših razdaljah, kot so reakcijski.

V času nastajanja je bilo kar uveljavljeno, da so transporterje primerjali z Lockheedovim herculesom, ki je bil merilo (in je v marsičem še danes, kar dokazuje zunanji videz nekaterih ruskih transporterjev in navsezadnje tudi Airbusovega A400M!). S tega vidika je G222 ponujal nekaj več kot tretjino največje vzletne mase, polovico tovora in tretjino doleta s pol manj motorji kot slavni predhodnik.  Veliko bolje pa jo je G222 odnesel v primerjavi s francosko-nemškim dvomotornim turbopropelerskim tedaj transportnim letalom C-160 transall, s katerim je delil Rolls-Royceove motorje tyne v šibkejši izvedbi. Tovor in največja vzletna masa sta dosegla približno polovico transallove vrednosti, toda gospodarna hitrost in vzpenjanje ter dolet so že ponujali boljša razmerja.

Projekt V/STOL
alenia_aeronautica_c_27j_spartan.jpgSerijski G222 v operativni rabi je nekoliko drugačen od tistega, ki ga je pred dobrimi štirimi desetletji Fiat ponudil kot odgovor na Natovo zahtevo NBMR-4 po kratkovzletnem/pristajalnem transporterju V/STOL. Vodja konstruktorjev je bil profesor Giuseppe Gabrielli (od tod G v oznaki letala). Kljub izpolnjenim zahtevam iz Natovega projekta NBMR-4 je bila usoda G222 dolgo negotova, zato so ga povečevali in podaljševali, dokler zanj leta 1966 niso zahtevali novih motorjev General Electric CT64-820 s po 2282 kW (3060 KM). Italijansko vojaško letalstvo je takrat začelo iskati letalo za zamenjavo transporterjev fairchild C-119, zahtevalo pa transport 5.000 kg tovora na razdalji 2000 km. Prav domače naročilo naj bi ohranilo prihodnost tega transporterja, čeprav se je po lastnostih bolj približalo konvencionalnim letalom. Sledila je izdelava dveh prototipnih letal  s kabinama brez izenačenega tlaka v Casselu pri Torinu za ovrednotenje tega projekta. Prvi je vzletel 18. julija 1970. Tedaj je Fiat svoje letalske interese združil z drugimi italijanskimi letalskimi proizvajalci v novo podjetje Aeritalia.

V operativni rabi v letalskih silah
Italijansko vojno letalstvo je 28. julija 1972 privolilo v nakup 44 transporterjev G222. Prvo serijsko izdelano letalo je vzletelo 23. decembra 1975, vendar so bile potrebne še nekatere izpopolnitve, nenazadnje so zahtevali kabino z izenačenim tlakom, pa tudi 14 odstotkov močnejše motorje za boljše zmogljivosti letala v vročem vremenu. Močnejši motorji T64-P4D s po 2535 kW (3400 KM), licenčno so jih izdelovali v konzorciju Fiat/Alfa Romeo, so omogočili hkratno povečanje koristnega tovora na 9000 kg. Pri tem je bilo seveda treba upoštevati razmerje dolet/tovor, je pa letalo preseglo zahtevo letalskih sil Italije, saj je G222 s tovorom 5000 kg lahko preletel nad 2740 km s potovalno hitrostjo na optimalni višini. V končni zasnovi je G222 dobil konvencionalno taktično transportno obliko z  okroglim presekom. V pilotski kabini so bila za večino okoliščin predvidena tri mesta za pilota, sopilota in letalskega inženirja/radijskega operaterja.

Preprost in zanesljiv
Transporter G222 drži v zraku krilo iz aluminijevih zlitin s tremi nosilci in škatlaste sestave iz treh delov. V srednjem delu ima  krilo konstantno tetivo, na trup je pritrjeno na šestih točkah. Vse krmilne površine so iz tako imenovanega sendvič satovja, prekrite s kovinsko oplato. Krilca so upravljiva ročno, zakrilca z dvojnim precepom pa premikajo hidravlični pomičniki. Zakrilca zasedejo 60 odstotkov zadnjega roba kril, nad zunanjim delom zakrilc pa sta po dve sekciji spojlerjev, uporabljivih tudi pri spuščanju. Podobna je sestava repnega dela z dvema nosilcema višinskega stabilizatorja s spremenljivim vpadnim kotom in tremi nosilci smernega stabilizatorja. Upravljanje letala je tako rekoč brezhibno pri najmanjši hitrosti – z vsem »v izvlečenem položaju« - 155 km/h in hitrosti od 204 do 295 km/h za spuščanje padalcev ali tovora iz zraka.

alenia_c_27j_with_flares.jpgVzleta ali pristaja lahko na travi zaradi odličnega podvozja Messier-Hispano/CIRSEA, nosno kolo je dvojno in krmarljivo, vsa kolesa pa so obuta v nizkotlačne pnevmatike.

Med vojaškotransportnimi nalogami gre v G222 skupno 32 padalcev ali do 5000 kg tovora v 74 prostorninskih metrov tovornega prostora. V kabino, prirejeno za prevoz vojakov, gre 44 polno opremljenih, po tleh tovorne kabine pa je 135 točk za pričvrstitev tovornih palet. V tovorno kabino gre lahko tudi pet zabojnikov A-22 ali pet lahkih vozil. Značilen tovor sta tudi Fiatova kampagnola AR-59 v izvidniški izvedbi s 106 mm netrzajnim topom ali 250-kg prikolica, lahko tudi dva lahka tovornjaka CL-52 ali pa tovornjak CL-52 z vlečno havbico 105 mm. V  letalo gre tudi 36 nosil, dva stoječa ranjenca in štirje spremljevalci. Dokaj udobno potovanje v tovornem delu kabine zagotavlja izenačen tlak, ki je takšen kot na višini 1200 m vse do 6000 m.

Za G222 je veljalo, da je trdoživo in vzdržljivo transportno vojaško letalo. Kljub nemajhnim dimenzijam in navidezni okornosti je postal v svetu najbolj znan transportni akrobat. Izdelali so jih skupno 106, v ZDA so jim nadeli oznako C-27A, od začetka devetdesetih let pa jih deset uporabljajo v letalski bazi ameriških letalskih sil Howard v Panami.

Mlajši (še boljši) brat
Začetek C-27J je kot nekakšna poroka zaradi denarja: Alenia Aeronautica je vodilni italijanski letalski proizvajalec, podobno velja za ameriškega Lokheed Martina – vsaj na področju vojaškega letalstva. Italijani so si od nekdaj želeli uspeti na trgu srednje velikih transporterjev z izjemno konstrukcijo transportnega G222, po drugi strani pa je Lockheed Martin iskal možnosti za poplačilo – protidobave za italijanski nakup njihovih štirimotornih turbopropelerskih transporterjev C-130J hercules zadnje generacije. Italija jih je namreč naročila kar 20, njihova cena pa je približno 60 milijonov dolarjev.

Razvoj
In so leta 1996 – nekateri trdijo, da leta 1995 – začeli preučevati skupni projekt, potem pa na azijskem letalskem salonu podpisali pogodbo o njem. Skupno podjetje Lockheed Martina in Alenie Lockeed Martin Alenia Tactical Transport Systems – MATTS – so uradno ustanovili novembra 1996, takoj so začeli tudi pridobivati poddobavitelje.

Opredeljevanje projekta je trajalo od septembra 1996 do maja 1997, ko so določili osnovno obliko. Dejanski razvoj so začeli juniju 1997, v dobrem letu so konstruktorji pripravili vse sisteme. Tedaj je v Torinu »vzletel«  inženirski simulator kokpita C-27J. Nato so modificirali dve letali G222, Alenia pa je zasnovala nov trup. To se je dogajalo leta 1998, prvi C-27J spartan (NC4043, I-CERX) je zapeljal po stezi tovarniškega letališča v Casellu pri Torinu 14. junija 1999. Krstni polet sta septembra istega leta izvedla Gianluca Evangelisti in Agostino Frediani, vodji preizkuševalnih pilotov v Alenii, v zraku sta ostala dobre pol ure. Že prvi preizkusi letalnih sposobnosti so potrdili, da je C-27J vsaj dostojen naslednik manevrsko in letalno neprekosljivega srednje velikega transporterja – zanesljivega prvaka med »akrobati« v tem razredu – G222 (aleniag222). S tem prvim prototipnim letalom so opravili še vrsto preizkusnih poletov.

Naslednje prototipno letalo – NC4115, I-FBAX – je bilo že povsem standardni serijski primerek. Na prvem poletu 19. maja 2000 sta ga pilotirala ista človeka kot predhodnika, na njem pa so preizkušali letalsko elektroniko.

img_1194.jpgTretje prototipno letalo je bilo že skladno z zahtevami italijanskega vojaškega letalstva, takrat je bil kapitan Agostino Frediani in Gianluca Evangelisti njegov sopilot. Tretji C-27J je bil že opremljen z avioniko, ki je pridobila vsa potrebna dovoljenja in privolitve tudi za civilne letalske oblasti.

Zanimivo, da so najprej pridobili civilna dovoljenja za letenje. Standarde JAR25 so dosegli sredi leta 2001, potem ko so s prototipi opravili kar precej več kot 400 ur preizkusnih letov. Vojaški certifikati za letenje so prišli konec istega leta. Pri pridobivanju dovoljenj so poudarjali taktične zmogljivosti letala, ki so vključevale operacije na kratkih vzletiščih/pristajališčih, spuščanje padalcev in uporabo letala na slabo pripravljenih vzletno-pristajalnih stezah ter taktične pristanke. Za te namene so s spartanom opravili med skupno 445 poleti kar 793 ur preizkusnega letenja.

In kaj so o predhodniku (Američani so G222 označili s C-27A, kupšili pa so jih deset) menili pri Lockheed Martinu? To, da je nekoliko podhranjen, torej s premalo moči motorjev, predvsem za visoka vzletišča/pristajališča in vroče klimatske razmere. Italijanom pa so nedvoumno priznali konstrukcijsko dognanost, kajti ko so začeli letalo posodabljati in izpopolnjevati v izvedenko C-27J, so obdržali konstrukcijo trupa, kril in drugega, spreminjali so le avioniko in pogon.

Po začetni zamisli so elektronski sklop in pogonske motorje prenesli z večjega herculesa. Izvedli so seveda nekaj sprememb, predvsem na gondolah motorjev, v katere so namestili močnejša pogonska agregata (R-R), ki poganjata šestkraka Dowtyjeva propelerja iz kompozitnih materialov.

Ameriški sistemski inženirji so izdatno pomagali italijanskim pri snovanju programske podpore s ciljem vgraditi avioniko spartana s herculesovo. Tako dobro sodelovanje, pa veliko dognanj že pri razvijanju in nadgrajevanju herculesov ter odlična italijanska zasnova G222 so ponudili možnost za rojstvo novinca.

Na trg
V iskanju kupcev sta Lockheed Martin in Alenia leta 2002 obnovila sporazum o sodelovanju. Alenia je s tem leta 2003 postala prva pogodbena partnerica in zadolžena za tehnično plat letala. To je pomenilo, da bodo vse C-27J zgradili v tovarni pri Torinu, ki ima za zdaj zmogljivosti za izdelavo 16 do 18 letal na leto. Prav tako je Alenia odgovorna za produkcijsko podporo v vseh državah zunaj ZDA. Poseben sporazum o podobni podpori za ZDA pa  še nastaja. Lockheed Martin je tako postal glavni poddobavitelj, zadolžen za pogonske sisteme, avioniko in programsko podporo, pa tudi za šolanje kadrov in logistično podporo sistemov na letalu. Poleg tega bo »prodajal« vsa letala ameriški vladi.

čŒeprav je bila Italija prva naročnica spartanov, so prvi postali operativni grški C-27J, začetki dobav pa segajo v prvo polovico minulega leta. Italijani so svoj šolski center za usposabljanje pilotov C-27J organizirali v Pisi, prvi italijanski spartan pa je postal operativen v tamkajšnji armadi 24. oktobra letos.

Tovorne zmogljivosti
Tovorna kabina spartana je visoka 260 cm, vanjo pa gredo palete, visoke 211 cm. Dolžina tovornega prostora je 11,43 m, širina pa 3,33 m. Bistvena prednost tega transporterja je, da  je moč ves tovor na paletah pretovarjati neposredno iz C-130 herculesa ali vanj.

c-27j_spartan_2673.jpgMed zanimivejšim možnim tovorom spartana je na primer motor za helikopter, pa tudi celoten helikopter Bell 206 z zloženimi kraki glavnega rotorja, ali pa celo dva motorja za lovsko letalo, kot je naprimer typhoon. Vanj lahko zapeljeta dva humveeja, pa še marsikateri oklepnik ali lahko terensko oklepno vozilo. Zanimiv je tudi prevoz tega tovora: kar precej obložen spartan – z 11.500 kg – namreč ob izvajanju manevrov z obremenitvijo do 2,25 g preleti približno 1000 km. Potovalna hitrost je kar 600 km/h.

To transportno letalo je zelo primerno tudi za uporabo na slabih vzletnih stezah. Za vzlet mu zadostuje 580 m, z enim motorjem pa leti na višini nad 4000 m. Največja višina je nad 9000 m, s čimer se izogne vsem obstoječim protiletalskim ročnim raketnim sistemom. Opremljen je z vrsto naprav za zaščito pred nasprotnikovimi protiletalskimi sistemi, zanimivo je tudi hitro spuščanje: z višine 4500 m se spusti v poltretji minuti. Tovorna kabina v letalu ima izenačen tlak, kar je še zlasti pomembno ob prevozu ranjencev.

Spartana proizvajalec prodaja kot trdoživo taktično transportno letalo, ki dopolnjuje večjega brata C-130J hercules, poudarek pri tej povezavi pa so poenoteni sistemi, kot so na primer zasloni – pokazalniki v kokpitu, avionika in motorji, po0 drugi strani pa preprosto pretovarjanje tovora na paletah ali v zabojnikih iz manjšega spartana v večje herclesa (C-130) ali/in še večja C-5 galaxy in C-17 globemaster III (in seveda obratno). Na prvi pogled ga boste težko ločili od predhodnika G222, praktično v zraku in z večje razdalje pa nikakor. Premer trupa, mere in podobno je praktično ostalo enako, bistvene razlike so v motorjih, ki po novem poganjajo šestkrake propelerje. »Stari« Fiat – G222 je imel pogonska agregata General Electric T64-P4D, ki sta poganjala trikraka propelerja,  novi spartan ima Rolls-Royceova (Allison) AE 2100D2, ki vrtita šestkraka propelerja. Povsem nov je tudi »stekleni« kokpit Honeywell, pa seveda vsa elektronska oprema, novo je pristajalno podvozje ter pomožni izvor moči (APU). Že v začetku načrtovanja so preučevali poleg opravljanja transportnih nalog še možnost opreme za zgodnje odkrivanje (AEW z Ericssonovim radarjem erieye – hrbtno konzolo), pa mornariško patruljiranje in iskanje ter reševanje – SAR - ter tudi za elektronski boj.

Američani nameravajo s tem letalom zamenjati kar ostarele in na pogled povsem neaerodinamične Shortsove C-23 sherpe. Šerpe so uvedli že v osemdesetih letih in njihovo poimenovanje dobro pojasnjuje njihov namen.

Transportne C-27J so naročili tudi Grki (dobili so jih celo prvi), Bolgari in Litvanci – poleg Italijanov, seveda. Grki so sklenili pogodbo za 12 letal, rezervirali pa še tri. Prvi grški C-27J so operativni od septembra lani. Bolgari so podpisali pogodbo za osem letal februarja letos, prvo pa pričakujejo septembra prihodnje leto. Junija letos je šest C-27J naročila Litva.

Za spartane se zanimajo še številne evropske, ameriške in azijske države. Izjemno močni sta kampanji za nakup v Kanadi in ZDA. Američani bi s spartani nadomestili C-23 sherpe, C-12 in C-26, z njimi pa bi povečali transpoprtne zmogljivosti ob obstoječih transporterjih C-130, C-17 in C-5.

Kanadčani naj bi s spartani izpolnili zdajšnje zmogljivosti za iskanje in reševanje. 15 letal naj bi kupila vlada. Letalo C-27J spartan so uradno  ovrednotili še čŒeška, Slovaška, Slovenija, Irska, Norveška, Romunija, Avstralija, Malezija, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Tajvan.

Od leta 2007 naprej izdelujejo osrednji nosilec krila (Wing Box) za C-27J v čŒeškem Aero Vodochodyu. Do junija 2009 so naredili deset komponent, ki vključujejo vse podsisteme od žic, krilc, ležajev, senzorjev do samega testiranja komponente.

Tehnični podatki:
Alenia/Lockheed Martin C-27J spartan,
Italija in ZDA

Tip: srednje veliko vojaško transportno letalo
Proizvajalec: Lockheed Martin Alenia Tactical Systems (LMATTS) Italija/ ZDA
Posadka: 2 člana + operater za tovorpotniki
Padalci: do 62 popolnoma opremljenih vojakov (46 po standardih USAF) ali do 46 padalcev (34 po ameriških standardih) ali 36 nosil s šestimi medicinskimi spremljevalci
Tovor: palete, zabojniki in tovor, kot so helikopterji ali vozila; npr: tri havbice, dve paleti 223,5x317x223,5 cm, vozila, kot so HMMWV ali AML-90  ali M-101
Pogon: dva turbopropelerska motorja rolls-royce (allison) AE 2100D2 s po 3433 kW (4640 KM)
Propeler: šestkraki dowty R-391 iz kompozitov
Premer propelerja: 4,1 m
Trajanje leta: 9 ur in pol
 
Mere:  
- dolžina 22,70 m
- višina 9,64 m
- razpetina kril 28,70 m
- površina kril 82 m2
- premer trupa 3,55 m
Tovorni prostor:  
- dolžina (z repno vstopno-izstopno ploščadjo) 11,43 m
- širina tovornega dela – kabine 2,45 m
- višina tovornega dela – kabine 2,25 m
- površina tovorne kabine (z izstopno-vstopno
  ploščadjo)
21,0 m2
prostornina tovornega dela 58 m3
Masa:  
operativna masa praznega 16.500 kg
največji tovor pri obremenitvi 2,25 g 10.255 kg
- pri obremenitvi 2,5 g 9000 kg
- največja vzletna masa 31.800 kg
- največja pristajalna masa 30.000 kg
Gorivo v notranjem rezervoarju:  12.000 l
Zmogljivosti:  
- največja potovalna hitrost 600 km/h
- največja višina 9145 m
 - vzletna steza  410 m
 - vzletna steza s 15 m oviro  640 m
 - pristajalna steza  390 m
 - pristajalna steza s 15 m oviro  690 m
 Dolet:   
 - z 10 t tovora  2150 km
 - z vojaki  3330 km
 - s 6 t tovora  4630 km
 - v preletu  8525 km






































Nazaj
Nazadnje urejano na 0, 08.07.2009 03:27

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.