Boeing B-17 flying fortress

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
24 Sep 07
Napisal Dr. Peter Starič Prebrano 4857 krat

Tisti, ki smo preživeli drugo svetovno vojno, se še dobro spominjamo zavezniških letal, ki so letela čez Slovenijo, da bi bombardirala Nemčijo. Večinoma so bili to liberatorji B-24 in leteče trdnjave B-17, in ta letala so ponavadi vzletavala z letališča Foggia v južni Italiji. Bombniki so leteli tako visoko, da smo mogli s prostim očesom videti na nebu le pičico in za njo kondenzacijske trakove. Kdor je imel daljnogled, jih je videl natančneje in je mogel celo opaziti dvotrupne lovce lightninge P-38, ki so nad bombniki leteli cikcak, nekako tako kot "kužek, ki spremlja gospodarja". Povprečen Slovenec je redkokdaj, če sploh kdaj, imel možnost videti kak sestreljen bombnik od blizu, kaj šele odznotraj. Zato smo takrat le ugibali, kakšna so ta letala, kakšni so fantje v njih in kakšna je vsa organizacija, ki je skrbela, da so bombniki prihajali v vedno večjem številu. Da ustrežemo tistim, ki bi radi o tem izvedeli kaj več, bomo tu opisali bombnik B-17.

Zasnova bombnika ter izdelava vseh najpomembnejših različic
Že maja 1934 so pri US Army Air Corps razpisali natečaj za bombnik, ki naj bi nosil dobrih 900 kg bomb (2000 lbs) ter zmogel poleteti 800 km (500 milj) daleč. Ponudbo sta poslala Glenn L. Martin Company ter Boeing Company, in pri slednji so leta 1935 naročili bombnik model 249. Takrat je veljal štirimotorni bombnik, ki so ga zasnovali, za orjaško letalo. Imel naj bi razpetino kril 45,42 m in dolžino 26,52 m. Prvotno so zahtevali motorje s 1000 KM (745,7 kW), vendar so mogli vgraditi le take s 633,8 kW, ki jih je dobavilo podjetje Pratt & Whitney, saj močnejših takrat še niso izdelovali. Še preden je bilo prvo letalo narejeno, so mu pri Letalskih silah ZDA dali ime "XB-15". Tam so svoje zahteve tudi dopolnili: naročili so še izboljšan bombnik, ki naj bi ponesel 900 kg bomb najmanj 1640 km daleč ter pri tem letel s hitrostjo 320 km/h ali raje s 400 km/h. Prototip naj bi bil nared najkasneje avgusta 1935.

boeing_b-17.jpgAmeriška vojska je nameravala uporabiti bombnik predvsem za obrambo pred napadi z morja. Ker se je zaradi tega čutila njihova mornarica močno prizadeta, so tam na vse kriplje nasprotovali naročilu. Takrat še niso imeli izkušenj in šele druga svetovna vojna je dokazala, kako pomembno je letalstvo pri napadih na podmornice in na drugo sovražnikovo ladjevje. Za vsoto 275.000 USD se je Boeing lotil izdelave novega prototipa, modela 299. Celotno letalo je bilo narejeno iz aluminija in je imelo čisto spredaj v nosu mitraljez. Pilot in sopilot sta sedela drug zraven drugega, kot pri komercialnih letalih. V bombni jašek so mogli natovoriti 2177 kg bomb.

Takoj za bombnim jaškom je bil radijski prostor. Strelci so bili nameščeni še za "mehurji" iz prosojne plastike, na vsaki strani pasu, na trebuhu in na hrbtu letala, tam, kjer je bil radijski prostor, tako da je bila celotna oborožitev pet mitraljezov. Radialne motorje z močjo 560 kW je dobavilo podjetje Pratt & Whitney.

Zaradi za takratne čase nenavadno močne oborožitve je dopisnik časopisa Seattle Times imenoval bombnik kar "leteča trdnjava", kar je bilo vodstvu Boeinga tako všeč, da so to ime zaščitili. Prvi preizkusni polet je bil 28. julija 1935 in letalo je vodil glavni preskusni pilot Les Tower. Vseh poskusnih poletov so opravili sedem, v seštevku 14 ur in 5 minut.

Dne 20. avgusta 1935 pa je bombnik poletel na daljšo razdaljo z aerodroma Wright Field, Ohio. Za polet 3380 km je potreboval le 9 ur in 3 minute, kar je takrat pomenilo neverjetno hitrost 375 km/h! Boeingovo letalo je močno prekosilo Douglasov novi bombnik B-18, ki je bil v bistvu prenarejen potniški DC-2, tip B-10. Dne 30. oktobra istega leta so ponovno preskusili letalo. Vodil ga je glavni preskusni pilot Ployer Hill, Les Tower pa je bil opazovalec. Ker je Hill pred poletom pozabil odstraniti zunanjo blokado višinskega krmila, je letalo najprej uspešno vzletelo, pozneje pa je padlo na nos in se razbilo. Pri tem je bil Hill takoj mrtev, Tower pa je umrl čez nekaj dni.

boeing_b-17c_raf_no-an529.jpgčŒeprav je bil vzrok nesreče čisto človeški faktor, se je poveljstvo letalskih sil odločilo za nakup Douglasovega bombnika B-18. Šele 17. januarja 1936 je Boeing dobil naročilo za trinajst letal. Pri modelu 299 so morali opraviti nekaj sprememb, med katerimi je bila najpomembnejša povečana moč motorjev na 634 kW (tip R-1820-39, Cyclone podjetja Wright). Dobavljena letala so prvič vzletela 2. decembra 1936 in so pozneje opravila vsega 9293 ur brezhibnih poletov. Zelo odmevni so bili poleti v Južno Ameriko. Vojska si jih je prizadevala naročiti še več, vendar je bil ameriški Kongres močno proti, da bi zapravljali denar za tako velika letala. Medtem so pri Boeingu vgradili turbo polnilnike, ki so precej povečali sposobnost letala, zlasti hitrost na velikih višinah. Končno so avgusta 1937 le dobili prvo večje naročilo za 39 letal B-17B. Pri teh so opustili mitraljez v nosu, ki so ga v njegovem spodnjem, srednjem delu nadomestili z ravnim steklom za bombardirja.

Celo potem, ko je v Evropi izbruhnila vojna, se pri letalskih silah niso mogli zediniti glede cene in lastnosti letala. Končno so le naročili 38 letal B-17C, pri katerih so opustili plastična "mehurja" v pasu. Namesto tega sta imela strelca kapljičasto oblikovano odprtino, skozi katero sta veliko laže streljala, vendar sta bila močno izpostavljena prepihu in mrazu. Strelec v pasu je pri streljanju nazaj moral klečati v izboklini, podobni kopalni kadi. V krila so namestili nove, samopopravljive rezervoarje za gorivo.

boeing_b-17_mad_natovarjanjem_bomo.jpgDvajset letal B-17C so prodali Veliki Britaniji, kjer jih je Royal Air Force (RAF) uporabila v boju. Tam so si pridobili dragocene izkušnje, ki so jih posredovali Boeingu ter drugim britanskim in ameriškim podjetjem, kjer so pri vsaki novi seriji vgrajevali izboljšave. Ko so Nemci ugotovili, da so zavezniški bombniki slabo branjeni čisto od spodaj, so leta 1943 na svoje lovce Bf-110G in Ju-80C namestili po dva vzporedna navzgor obrnjena topa kalibra 20 mm, kar so imenovali "Sckröge Musik". (Tako so nacisti imenovali jazz glasbo, ki je bila v Nemčiji prepovedana). Lovec je poletel približno 300 m pod bombnikom; ko ga je ujel v vertikalni namerilnik, je sprožil in granate so dobesedno razparale letalo nad njim. V lovce Me-109E so za enak namen vgrajevali po en vertikalni natrzajni top kalibra 30 mm, kar so imenovali "Bombersäge" (žaga za bombnike). Za obrambo pred napadi odspodaj so zavezniki namestili na trebuh bombnikov kupolo z dvojnim mitraljezom in "Bombersäge" ter "Sckröge Musik" sta prenehala... Strelec v tej kupoli je imel zelo neugoden položaj, saj je moral ves čas, ko je bil v pripravljenosti, sedeti z močno skrčenimi nogami na hudem mrazu nekaj deset stopinj pod ničlo, kar je ponavadi trajalo kake štiri ure! Za zaščito posadke in nekaterih pomembnih delov letala pred drobci granat protiletalskega topništva, so v bombnike začeli vgrajevati vedno več jeklenih oklepnih plošč, kar je precej povečalo maso letala in porabo goriva. Naslednja različica letala je bila B-17D, ki so jih naredili 60 ter jih uporabili pretežno na Pacifiku. Od teh so Japonci pri napadu na Pearl Harbor 7. decembra 1941 večino uničili kar na letališčih, ne samo na Havajih, ampak tudi na Filipinih. Tista letala, ki so jih poslali na Havaje, niso imela oborožitve, ki so jo nameravali vgraditi kar tam, pa jih je zalotil nepričakovani japonski napad, ki je potegnil ZDA v drugo svetovno vojno.

Pri nadaljnji verziji B-17E so temeljito spremenili in okrepili zadnji del trupa, kjer so povečali hrbtno plavut in smerno krmilo, uvedli primitivne servo sisteme za krmiljenje mitraljezov, vgradili še več jeklenih oklepov za posadko ter povečali defenzivno zaščito. V tem smislu so dodali prostor za strelca z dvojnim mitraljezom na hrbtu in v repu letala ter daljinsko upravljano trebušno kupolo z dvojnim mitraljezom. Tudi oba strelca v pasu sta dobila vsak svoj dvojni mitraljez s Sperryjevim ojačevalnikom za upravljanje. Ker se je zaradi dodatne oborožitve in jeklenih oklepov masa letala močno povečala, so vgradili še zakrilca in povečali moč motorjev na 895 kW. Po tem ko so naredili 112 takih letal, so pri naslednjih štiristotih zamenjali daljinsko upravljano kupolo pod trebuhom z malo večjo, da je bil v njej prostor še za strelca, ki je imel tako boljši pregled na vse strani od spodaj.

Šele naslednja različica B-17F je sledila potem, ko so svoje izkušnje z bombardiranja v Evropi posredovali tudi Američani. Na zunaj se je ta model razlikoval od vseh drugih, ker je imel sprednjo zastekleno kupolo z ravnim delom za bombardirja izdelano v enem samem kosu, kar je omogočalo boljši pregled naprej. Namesto srednjega mitraljeza v nosu so vgradili po en mitraljez na vsakem "licu" letala. Tega je mogel upravljati bombardir, če ni bil ravno zaposlen z odmetavanjem bomb. Vsega so dodali kar 400 novih izboljšav, med njimi še izboljšano zaščito za posadko ter obese za zunanje bombe, da je bombnik na krajših poletih mogel ponesti do 9435 kg bomb. Namestili so še enojni mitraljez na hrbtu, da je z njim mogel streljati radist. V ta model so vgradili tudi elektronskega avtopilota.

Z dodatkom k Nordnovemu namerilniku za bombardiranje je mogel bombardir sam prevzeti krmiljenje letala in precej natančneje zadevati. Izboljšali so tudi sistem za napajanje s kisikom. Motorje so opremili še s samozaceljivimi rezervoarji za olje, na vstopne šobe pri uplinjačih pa so namestili filtre. Podvozje so okrepili in ga opremili z dvojnimi zavorami ter dodali rezervoarje za 4133 litrov goriva. Izboljšali so tudi motorje ter namestili učinkovitejše propelerje z veslastimi listi. Tako opremljen bombnik je mogel tehtati pri vzletu do 32.659 kg. Vseh takih letal so izdelali 3405.

boeing_b-17g.jpgZadnja verzija leteče trdnjave je bila B-17G. Ker so Nemci ugotovili, da jim je pri napadu točno od spredaj najlažje sestreliti letalo, so se Američani zavarovali z daljinsko upravljanim dvojnim mitraljezom pod brado letala in z njim je streljal bombardir. Pri tej verziji so opustili enojni mitraljez na hrbtu ter izboljšali položaj strelca v repu tako, da je mogel videti in streljati v večjem prostorskem kotu. Oba strelca v pasu letala so premaknili med seboj, da se pri streljanju nista ovirala. Tudi okna, skozi katere sta streljala, so zasteklili s pleksi steklom ter ju tako zaščitili pred ledeno mrzlim vetrom. Letalu so izboljšali turbo polnilnik ter instrumente v pilotski kabini, kjer so vpeljali primitivno servo krmiljenje in tako precej razbremenili pilota. Teh bombnikov so naredili največ, in sicer 4053 pri Boeingu 2395 pri Douglasu in 2250 pri Vegi.

Pri tej različici je letalo nekako dozorelo. Nadaljnjih izboljšav se ni več izplačalo delati, saj so pri Boeingu že leta 1942 začeli razvijati nov, veliko boljši bombnik B-29, pri katerem so upoštevali tudi vse dotakratne izkušnje iz letalske vojne v Evropi in na Pacifiku. Tu smo opisali le glavne različice B-17, ki so jih izdelovali v večjih serijah. Mimo njih so naredili še številne specialne izvedbe tega letala, ki so jih izdelali le v zelo majhnih serijah ali pa celo kot unikate, kot je bilo naprimer tisto za vrhovnega poveljnika na Pacifiku, generala McArhurja, s sedeži za 38 potnikov.

Bojne in druge izkušnje
čŒeprav smo že opisali nekaj usodnih srečanj z nemškimi lovci, ki so dala povod za vgraditev izboljšav, je bila celotna pot od prvih poletov bombnika B-17 vse do konca vojne polna neprijetnih presenečenj. Že prve izkušnje pri letenju na velikih višinah so pokazale, da bo treba precej izboljšati sistem za napajanje s kisikom. Sicer je imel vsak član posadke še svojo majhno prenosno jeklenko, ki pa je zadostovala le za kratek čas. Vse prevečkrat so odpovedali tudi motorji včasih že kar pri vzletu, še večkrat pa na velikih višinah. Značilen je bil prvi polet treh letečih trdnjav, ki so se iz Anglije odpravile bombardirat Wilhelmshaven v Nemčiji.

Zaradi mehanske napake je moralo eno letalo predčasno naenkrat odvreči vse bombe in se obrniti proti domu, drugemu pa so bombe obvisele v jašku, ko jih je bombardir nameraval odvreči nad ciljem (najbrž je mehanizem za sprostitev bomb zamrznil). Tretji bombnik je odvrgel bombe na cilj, vendar niso mogli ugotoviti, s kakšnim uspehom. V dveh letalih so opazili, kako se proti njim dvigajo lovci Me-109E, zato sta se dvignili na 9800 m. Tako visoko lovci niso mogli, kar je bombnike rešilo, saj se z mitraljezi, ki so trdno zamrznili, ne bi mogli braniti.

boeing_b-17_kokpit.jpgUgotovili so tudi, da je bil prvotno vgrajeni bombni namerilnik premalo natančen za ciljanje z velikih višin. Še največ težav pa so povzročale izjemno nizke temperature na višinskih poletih. Najhujšemu mrazu in prepihu sta bila izpostavljena strelca v pasu, tisti v repu oziroma na trebuhu pa le mrazu. Repnemu strelcu, ki je moral ves čas sedeti v zelo tesnem prostoru, so k vsej krzneni obleki dodali še velik krznen predpasnik, ki mu je v celoti pokrival noge. Nekoliko na boljšem je bil trebušni strelec, ki je zlezel v kupolo šele takrat, ko so prileteli v doseg sovražnikovih lovcev in flaka (Flak je nemška kratica za Flugabwehrkanone, ki so jo prevzeli tudi zavezniki). Potem ko so vgradili močnejše električne generatorje, so opremili posadko z električno ogrevanimi oblekami. Strelce so še dodatno ovirale čelade in neprebojni jopiči, ki so si jih morali nadeti, ko so prišli v območje sovražnika.

Britanci so že zgodaj spoznali, da je varneje bombardirati Nemčijo ponoči, kar so pozneje priporočili tudi Američanom. Tem pa se je zdelo škoda, da ne bi bombardirali še podnevi, saj so kmalu vgradili zelo zmogljiv Nordnov namerilnik s servo krmiljenjem letala, ki je bil namenjen predvsem bombardiranju podnevi. Na bojne polete so zavezniki najprej poslali dvomotorne bombnike mosquito mk-IV, ki so bili neoboroženi. To so bili nekakšni "stezosledci" (pathfinders). Opremili so jih z napravami za hiperbolično navigacijo in z bombami za zaznamovanje cilja (ponoči s svetilnimi, podnevi pa z dimnimi). Ker so bili leseni, so jih nemški radarji zelo težko zaznali. Mogli so leteti do 580 km/h in do višine 10.000 m, zato so jim nemška protiletalska obramba ter lovci zelo težko prišli do živega.

Ko so "stezosledci" zaznamovali cilj, so tja priletele formacije bombnikov. Ti so leteli le na kakih 5000 do 7000 m visoko, ker so bili pač otovorjeni z bombami, dostikrat pa so se pri bombardiranju spustili še niže. Razporejeni so bili v nekakšnih "škatlah", da so se mogli uspešno braniti pred sovražnimi lovci, ki jih je bilo včasih tudi po sto ali še več naenkrat. Najbolj so bila izpostavljena letala, ki so bila zadaj ali pa tista, ki so zaradi poškodb zaostala. Velikokrat pa so se korajžni nemški lovci zapodili kar v sredo formacije, kjer jih je bilo zelo težko sestreliti, saj bi mitralješki ogenj iz bombnika, ki se je branil, mogel poškodovati kakega drugega v skupini. Dostikrat se lovci niso menili za flak in niso prenehali napadati. Grozljive so z letal posnete slike, ki prikazujejo, kako zavezniški bombniki letijo skozi območje, ki je na gosto posejano s črnimi eksplozijami protiletalskih granat. Sprva je moral vsak član posadke opraviti 25 bombardiranj, da je bil oproščen nadaljnjih poletov. V povprečju sta na petindvajsetih poletih dve tretjini posadk bodisi izgubili življenje ali pa padli v ujetništvo, dostikrat s težkimi poškodbami. V zadnjih dveh letih vojne, ko so bila letala že bolje opremljena in jih je varovalo vedno več domačih lovcev, pa so število obveznih poletov postopoma zvišali na petintrideset! Tako so pri RAF zapisali takšen pogovor: "Kaj boš delal za božič, Michel?", "Za božič? Saj takrat ne bom več živi" Letalske izgube zaveznikov so bile povprečno 10 % pri vsakem bombardiranju, pri nekaterih napadih, npr. na tovarno krogličnih ležajev v Schweinfurtu, ki so jo prvič napadli s 376 bombniki, drugič pa z 291, so vsakič izgubili kar 60 letal!

boeing_b-17_junija_1944_so_americani_na_nemcijo_odvrdli_120ton_bomb.jpgVodilnim bombnikom v jati so na trebuh namesto stolpiča z dvojnim mitraljezom vgradili plastično kupolo z vrtljivo parabolično anteno za centimetrski radar, ki so ga Angleži imenovali H2S, Američani pa H2X. S to napravo, ki je na zaslonu Braunove elektronke prikazovala nekakšen primitivni zemljevid ozemlja pod letalom, je bilo možno bombardirati tudi skozi oblake. Nemci so dostikrat uspešno motili hiperbolično navigacijo, ki je delovala na metrskih valovih, proti centimetrskim valovom (sprva kakih 3 cm, pozneje celo 1,5 cm) radarja na letalu pa so bili brez moči. Dne 12. decembra 1942 je moral le rahlo poškodovani bombnik B-17, ki je imel radar H2S, zasilno pristati blizu nizozemskega mesta Leeuwarden. Šestim članom posadke se je posrečilo pobegniti, štirim pa ne, in zraven njih so Nemci dobili še bombnik, ki so ga zlahka usposobili. Pozneje jim je padlo v roke še več "popravljivih" zavezniških bombnikov, ki so jih uporabljali za kake tajne naloge. (Poslikali so jih z običajnimi nemškimi simboli, npr. s kljukastim križem na repu). Tako so se strokovnjaki tretjega rajha dokopali do centimetrskega radarja, katerega glavni del je votlinski magnetron. Do konca vojne jim je uspelo izdelati le nekaj razvojnih kosov centimetrskega radarja, kar je bilo za učinkovito obrambo pred zavezniškimi bombniki nepomembno. Serijsko izdelavo sta jim preprečila skoraj popolno uničenje nemške industrije ter konec vojne.


Pač pa so izdelali sprejemnik za radar, imenovan "Monica", kakršnega so zavezniki vgrajevali v repe bombnikov, da bi jih opozoril, če se jim bliža sovražni lovec od zadaj. S takimi sprejemniki so začeli opremljati svoje lovce, da so že na razdalji do 120 km mogli izslediti zavezniški bombnik, saj so bili impulzi radarja zelo močni. Šele proti koncu vojne v Evropi so zavezniki ugotovili, da so z repnimi radarji pomagali sovražnim lovcem izslediti bombnike, namesto da bi jih varovali. V temi, ali če je bilo oblačno, so nemški lovci poskušali ujeti tudi navzdol obrnjeni snop radarja H2X, da jih je pripeljal do sovražnika. Ker sta imela oba zavezniška radarja zelo ozek snop (zlasti "Monica"), ju je bilo precej težko poiskati, kar je pomagalo, da ni bilo med zavezniškimi posadkami še več žrtev.

Včasih pa leteče trdnjave in drugi bombniki niso odmetavali bomb. Nekaj so jih preuredili, da so poleti 1943 začeli po nemškem nebu sejati staniolske trakove, ki so onemogočali nemške radarje, zlasti "Würzburg". S tem radarjem so Nemci vodili svoje lovce v napad na bombnike, oziroma so z njim ugotavljali višino, da so strelci flaka mogli pravilno tempirati svoje granate. Trakovi so bili dolgi polovico valovne dolžine radarja, ki so ga hoteli motiti. Ta je bila pri radarju "Freya" (za zgodnje odkrivanje do 120 km) 2,4 m, pri "Würzburgu" pa le 53 cm. Trakovi, s katerimi so zavezniki posuli nemško nebo, so resonirali na signal nemškega radarja ter odbijali njegov elektromagnetni snop skoraj tako močno kot zavezniški bombnik. Tak način protiradarske obrambe, ki je popolnoma zaslepil sovražnika, so zavezniki imenovali "Window".

čŒlovekoljubne polete pa so opravile leteče trdnjave v zadnjem mesecu vojne leta 1945, ko so iz njih odmetavali pakete hrane za sestradano prebivalstvo Nizozemske, ki je bila takrat še pod nemško okupacijo. Po posebnih koridorjih so v dogovoru z Nemci dovažali hrano tudi za svoje vojne ujetnike v Nemčiji, ki so jo prav tako odmetavali s padali. Verjetno so bile proti koncu vojne (tudi) uničene prometne zveze krive, da so od tega, dobili ujetniki vedno manj in Nemci vedno več.

Sklep
Leteča trdnjava B-17 je odigrala pomembno vlogo pri zlomu tretjega rajha. Avgusta 1944 je bilo kar 4574 teh letal v službi, od teh 2311 v kontinentalni uporabi ZDA za razne namene, 2263 pa na raznih bojiščih v Evropi. Potem, zlasti po koncu vojne v Evropi, pa je začelo njihovo število strmo upadati. Ko so leta 1946 ustanovili Strateško zračno poveljstvo (USAAF), jih je bilo v ZDA uporabnih le še nekaj sto, večino drugih pa so poslali na "letalsko pokopališče" Davis-Monthan Field v Tucksonu, Arizona. Razne specialne različice so obdržali še nekaj let po vojni, danes pa je na obeh straneh oceana samo še po nekaj muzejskih primerkov, ki jih skrbno in spoštljivo vzdržujejo v uporabnem stanju. Ti "veterani" pridejo prav zlasti pri snemanju vojnih filmov, kot npr. "Memphis Belle", ki smo ga mogli videti na naši televiziji.

Avtor: Dr. Peter Starič

Zahvala

Z arhivskimi fotografijami za članek je veliko pomagal Tom Lubbesmeyer iz podjetja The Boeing Company, Seattle, Washington, ki se mu avtor prisrčno zahvaljuje.

Uporabljena literatura

l. W. N. Hess, B-17 Flying Fortress; Combat and Development History of the Flying Fortress, zbirka Warbird History, založba Motorbook International, Osceola 1994
2. Boeing B-17; die Fliegende Festung, AERO, das Illustrierte Sammelwerk der Luftfahrt, zv. 13, str. 349-356, založba Biiro Gerhard Sondermann, Hamburg
3. C. Chant, An Illustrated Data Guide to World War II Bombers, založba Tiger Books International PLC, Twickenham 1997
4. Die groEen Luftschlachten des Zweiten Weltkrieges; Flugzeuge, Erfolge, Niederlagen, založba Kaiser, Klagenfurt
5. I. V. Hogg, German Secret Weapons of World War 2, založba Arms and Armour Press, London 1970
6. R. A. Freeman, Raiding the Reich, založba Arms and Armour Press, Lon¬don 1997
7. E. Jablonski, A Pictorial History of the World War II Years, založba Wing Books, New York 1977
8. M. Hastings, Bomber Command, založba Pan Books, London 1981.
9. Pekel iz zraka; Ilustrirana zgodovina letalstva, založba Mladinska knjiga, 1987

Tehnični podatki:
Bombnik B-17G

Preveč prostora bi nam vzelo, da bi navedli tehnične podatke prav vseh glavnih različic bombnika, zato bomo navedli samo tiste za najbolj izpopolnjeno verzijo B-17G:

Površina kril: 131,92 m2
Masa praznega letala: 16.206 kg,
- navadno natovorjenega pri vzletu 22.029 kg
- maksimalno natovorjenega 25.628 kg
Motorji: R-1820-97 radialni, z močjo 895 kW pri vzletu in 746 kW na 7620 m
Rezervoarji za gorivo: 9539 I (za daljše polete so vgradili dodatne rezervoarje)
Dolet: 2575 km, z dodatnimi rezervoarji 7113 km
Višina poleta: z 2722 kg bomb 6096 m
-
največja možna 11.430 m
Največja hitrost: 360 km/h na 4572 m, ekonomična 257 km/h na 1524 m višine
Oborožitev: dvojni mitraljezi 12,7 mm v repu, na hrbtu, na trebuhu, na vsaki strani v pasu in spredaj pod brado ter dva enojna mitraljeza (7,62 mm) v licih letala

Bombniki B-17 so se v Evropi pojavili leta 1942 v sestavi 8. armade, nameščene v Angliji. Od tam so leteli v bombniške akcije po vsej Evropi. Po izkrcanju zaveznikov v Italiji so ustanovili 15. letalsko armado, ki je imela v sestavi 4 skupine bombnikov B-17. Leteli so iz Foggie in v napadih na cilje v Avstriji in Nemčiji preletavali tudi Slovenijo. Med napadom na Dunaj v novembru 1943 je bil eden od B-17 nad Prekmurjem zadet, vendar ne tudi sestreljen in je odletel nekam proti Hrvaški. Že v začetku leta 1944 (7. januarja) so leteče trdnjave B-17 bombardirale nemško tovarno letalskih motorjev na Teznem v Mariboru. V tem napadu je bilo 55 ljudi ubitih, 52 pa ranjenih. Poročajo tudi o pristanku B-17 v Raduhovi vasi pri Trebnjem. V Martinjaku pri Cerkn

Nazadnje urejano na Petek, 20 November 2009 11:13

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.