Boeing B-52 stratofortress

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
26 Sep 07
Napisal Borut Podgoršek Prebrano 3491 krat

Pred koncem druge svetovne vojne, ko sta svet na dvoje razdelili konkurenčni si politični ideologiji, so se v ameriški vojski pojavile potrebe po novem strateškem bombniku. Ta naj bi zamenjal starejše, sicer dobro preizkušene, a ne več dovolj zmogljive B-36, B-47 in B-50. S svojo jedrsko in konvencionalno oborožitvijo, naj bi bil namenjen predvsem odvračanju in zastraševanju nasprotnika. Spomladi leta 1946 je ameriška vojska izdala natečaj za novo strateško bombniško letalo.

boeing_b_52.jpgLegendarna je že sama zgodba o nastanku bombnika B-52. Začenja se v hotelu Van Cleve v Detroitu, kjer je skupina šestih Boeingovih inženirjev nekega vikenda izdelala predlog za novo letalo. V dveh dnevih so pripravili 33 strani dolgo poročilo in 35 cm veliko maketo letala. Predstavili so ga poveljstvu letalskih sil, ki je bilo nad predlogom tako navdušeno, da je kljub nepopolnemu izpolnjevanju zahtev z Boeingom nedolgo zatem podpisalo pogodbo o izdelavi dveh prototipov. Poleg Boeinga sta na natečaju tekmovala še dva proizvajalca. Veliko vloženega dela je obrodilo sadove in meritve v vetrovniku so potrdile matematične izračune. Letalo je izpolnjevalo večino zahtevanih pogojev in letalske sile ZDA so z Boeingom marca 1951 podpisale pismo o nameri, s katerim so potrdile proizvodnjo letal B-52.

Prototipa XB-52 in YB-52 so ob ostrih varnostnih ukrepih začeli graditi v halah zaprtega območja Boeingovih obratov v Seattlu. Po dobrem letu gradnje sta bila prototipa pripravljena za testni polet. Zaradi težav s pnevmatskim sistemom na letalu XB-52 je prvo vzletelo letalo YB-52. To se je zgodilo 15. aprila 1952 na domačem letališču tovarne Boeing. Krstni polet je opravil testni pilot podjetja Alvin M. Johnson. Med poletom so preverili delovanje pristajalnega podvozja, krmilnih površin in ostalih sistemov. Letalo je po dveh urah in sedemnajstih minutah pristalo v letalski bazi Larson v Moses Lake-u. Tisti čas je bil to najdaljši in najuspešnejši testni polet v Boeingovi zgodovini. Takrat pa nihče ni upal niti pomisliti, da bodo 'bratje' tega letala čez 50 let (še vedno) predstavljali steber ameriških strateških letalskih sil.

Zgodovinski razvoj letala
Med leti 1952 in 1962 so izdelali skupno 744 letal B-52 v osmih različicah in dva prototipa. Prototipoma XB-52 in YB-52 so sledila tri testna letala z oznako B-52A. Bistvena razlika med prototipnima letaloma in ostalimi tremi je bila v razporeditvi pilotovega in sopilotovega sedeža. Medtem ko sta bila sedeža v prototipu postavljena en za drugim, sta bila v B-52A nameščena en poleg drugega – klasična razporeditev sedežev pri bombnikih. Prvi bombniki, ki so prišli v operativno uporabo ameriških letalskih sil, so nosili oznako B-52B. To se je zgodilo 29. junija 1955. V svojo enoto jih je dobil 93. bombniški polk iz letalske baze Castle v Kaliforniji. V primerjavi z B-52A so imeli večjo nosilnost in zmogljivejše motorje. Od 50 izdelanih jih je 27 imelo posebno opremo za opazovanje in snemanje iz zraka; od drugih so se ločili po oznaki RB-52B. Hiter tehnološki razvoj je omogočil nove posodobitve sistemov in uporabo kakovostnejših konstrukcijskih materialov. Tako so povečali dolet letala in zvišali njegovo največjo vzletno maso na 202.500 kg ter mu v imenu dodali črki C in D. Skupno so izdelali 35 letal B-52C in 170 letal B-52D. Slednja so bila enako zmogljiva kot letala serije C, niso pa imela opreme za opazovanje in snemanje iz zraka.

boeing_b-52.gifTem letalom so sledila letala z oznakama E in F. Posodobitve elektronskih, navigacijskih in bombnih sistemov ter možnost prečrpavanja goriva v zraku so bile najpomembnejše izboljšave novih tipov. Prav z omogočanjem prečrpavanja goriva v zraku so letalu zagotovili teoretično neomejen dolet in s tem boljšo realizacijo bojnih nalog. Letala serije E in F so bila zadnja, ki so jih poganjali Pratt & Whitneyevi turboreakcijski motorji J57-43W s 61,2kN potisne sile. Prvo letalo serije E je poletelo leta 1957; sledilo mu jih je nadaljnjih 100, dodatno pa so izdelali tudi 89 letal serije F. Prav z iztekom proizvodnje v seriji F so tudi dokončno zaprli tovarno v Seattlu, v kateri so poleg obratov v Wichiti gradili te še danes največje bombnike.

Tekom leta 1970 so iz operativne uporabe umaknili tudi vse preostale operativne B-52, izvzemši serije D, G in H. Na serijah bombnikov z oznakami G in H so opravili mnogo konstrukcijskih in sistemskih prenov. Krilo letala so preoblikovali in s tem povečali volumen krilnih rezervoarjev, s čimer so bombnikom brez prečrpavanja goriva v zraku omogočili 3600km daljše polete. Bombniki so dobili tudi nove, tišje in varčnejše Pratt & Whitneyeve turboventilatorske motorje TF-33-P-3/103 s 75,6kN potisne sile. Na novo so oblikovali tudi vertikalni stabilizator, ki je tako postal nekoliko manjši. Posodobili so tudi avioniko, sisteme za protielektronske ukrepe (radarski opozorilnik, elektronski motilnik, lanser svetlobnih vab,…) ter ofenzivne sisteme (upravljanje z oborožitvenimi sistemi, sodobni navigacijski in nadzorni sistemi). Poslednji bombniki serij G in H so bili zgrajeni v tovarni v Wichiti; kar 295 so jih izdelali do poletja 1962 ko so zaključili s proizvodnjo teh letal.

Strateška trdnjava danes
Bojni arzenal se je seveda skozi vsa ta leta temeljito spremenil, še vedno pa je ogromen. Oborožijo ga lahko s kar 20 izstrelki zrak-zemlja z jedrska ali konvencionalno bojno konico. Prav po zaslugi svoje velikosti in prostornosti je B-52 zelo prilagodljiv in omogoča vgradnjo najrazličnejših, tudi najsodobnejših oborožitvenih sistemov, na primer vse od klasičnih 227- do 907-kilogramskih bomb, pa sodobnih bomb kasetnic in lasersko vodljivih bomb. Poleg vseh, danes imenovanih »pametnih« orožij, kot so manevrirne rakete AGM-86, protiladijski izstrelek harpaon, pa TV vodljive rakete AGM-142, bo v skorajšnji prihodnosti oborožen še z nastajajočim izstrelkom AGM-158.

Danes v operativni uporabi ostajajo le še bombniki B-52H. Opremljeni so z moderno avioniko in sistemi za zagotavljanje lastne varnosti ter veliko paleto najsodobnejših vodenih orožij (rakete zrak-zemlja kratkega dosega AGM-69A SRAM, manevrirne rakete AGM-86B ALCM, protiladijski izstrelki AGM-84D Harpoon), obvezno seveda tudi z osnovnimi prostopadnimi bombami in minami. Svoj bojni tovor (konvencionalni, jedrski, biološki ali kemični) lahko ponesejo kamorkoli na zemljski površini in cilj napadejo z veliko natančnostjo tako z velikih kot majhnih višin.

boeing_b_52_airborn.jpgDa bi letalo ostalo v operativni uporabi še karseda dolgo, ga nenehno posodabljajo. V začetku leta 2003 je Boeing logističnemu centru letalskih sil ponudil zamenjavo starih TF-33-P-3/103 motorjev z novimi. Tako naj bi vseh osem motorjev na posameznem letalu zamenjali s štirimi novimi, Allisonovimi RB-211-535 (te motorje danes uporabljajo tudi civilna potniška letala, npr. Boeing 757). Letalske sile naj bi v zakup dobile povsem nove motorje za vsa preostala operativna letala. Teh je po zadnjih podatkih še 94, vključno z osmimi, ki so v rezervi. Vso logistično podporo pri vzdrževanju motorjev naj bi prevzeli pri Allisonu, Boeing pa bi poskrbel za kompatibilnost pri vgradnji le-teh. Pogodba v vrednosti 1,3 milijarde dolarjev naj bi v naslednjih tridesetih letih ohranila zmogljivosti B-52H na še višji stopnji operativnosti. V tem času bi ameriškim davkoplačevalcem prihranili 200 milijonov dolarjev letno, skupno torej celih 6 milijard v tridesetih letih.

Najmanj toliko časa bo strateška trdnjava ostala strah in trepet vseh nasprotnikov zaenkrat še vojaško dominantnih Američanov. Niso pa redki celo tisti poznavalci letalstva, ki so prepričani, da bo legendarni bombnik brez posebnih težav v operativni uporabi naposled dočakal svoj stoti rojstni dan.

Konec leta 2002 je bilo v oborožitvi nekaj nad 60 bombnikov B-52H, ki bi po nekaterih predvidevanjih lahko ostali v oborožitvi vse do leta 2040. Torej bodo spravili do svoje upokojitve še kar precej generacij pilotov, nekateri od teh dandanes še niti letijo ne!

V zadnjem desetletju so bombniki B-52 aktivno sodelovali v vojnih operacijah v Afganistanu, Jugoslaviji in Iraku. Njihov bojni pohod se je sicer začel že sredi šestdesetih let v Kambodži in nato nadaljeval v Vietnamu.

Težkemu strateškemu bombniku velikega doleta je v začetku petdesetih let malokdo prerokoval tako dolgo kariero. Praktično najdaljšo, kar si jo je moč zamisliti za bojno letalo. Daleč od tega, ker bi bil B-52 po svoji zasnovi tehnična in tehnološko tako revolucionaren, da bi mu ob nastanku načrtovali karieri, ki bi zlahka lahka dosegla tudi nad 80 (!) let. V tem se (bo) morda z njim kosa(l) samo še ruski lovec MiG 21, potem pa v kategoriji starostnikov med bojnimi letali konkurence za strateško trdnjavo že zmanjka.

Bombnike B-52 so v začetku petdesetih let načrtovali za oborožitev z jedrskimi bombami. Slednje naj bi ponesel na zelo oddaljene cilje, sposoben je bil preleteti tudi 13,000 km v enem mahu brez dodatnih rezervoarjev ali polnjenja rezervoarjev v zraku. Dandanes je ob vseh sistemih za oskrbovanje z gorivom v zraku glavni omejevalni dejavnik dolžine trajanja preletov predvsem utrujenost posadke. Tako so omejili dolet na nekako 14.000 km, v teh preletih pa leti tik pod 1000 km/h. Eno najdaljših akcij je opravil B-52H na primer med napadom na Irak leta 1991, ko je poletel iz ZDA proti Iraku, izstrelil manevrirne rakete na cilje in po 35 urah ponovno pristal v ZDA. V notranje rezervoarje spravi kar 175.000 l goriva.

»Svojo« vojno so imeli B-52 v Vietnamu. V večini akcij so sodelovale verzije - D in -F, v začetku so bombniki vzletali na 12 ur trajajoče bojne palete iz ameriškega pacifiškega letalskega oporišča Guam. Verzije -F so lahko nosile samo prvotni bojni tovor s 27 konvencionalnimi bombami po 227 ali 340 kg. So pa na primer verziji G in H tolikokrat nadgradili in izpopolnili, da so stroški nadgradenj tudi po nekajkrat presegali prvotno ceno letala.

Oktobra 2010 je bilo v operativni uporabi še 85 letal B-52H (devet v rezervi).

Tehnični podatki
Boeing B-52H stratafortress,
ZDA

Tip: strateški bombnik, nosilec manevrirnih izstrelkov
Pogon: osem turboventilatorskih motorjev Pratt & Whitney America TF33-PJ103 s po 76,5 kN (7711 kg) potiska

Mere:  
Krila  
- razpetina 58,4 m
- površina  371,6 m2
Trup  
- dolžina 48,5 m
višina  12,4 m
   
Mase:  
- prazno  88.450 kg
- največja vzletna 229.000 kg
  256.738 kg (ob prečrpavanju, goriva v zraku)
- gorivo notranje 175.000 litrov
   
Zmogljivosti:  
- največja hitrost visoko 957 krn/h
  nizko 652 km/h
- največja višina   14.300 m
- vzletna steza 2895 m
- dolet  16.303 km






















Oborožitev:

 -bombe - do 30,000 kg:

- 84 po 227 kg v jašku + 24 po 340kg pod krili

- jedrske bombe v jašku

- »pametne« - lasersko vodljive bombe

- bombe kasetnice


Manevrirne rakete:

- 8x SRAM na vrtljivem lanserju v jašku in

- 12 x SRAM na podkrilnih nosilcih

- štirje mitraljezi 12,7 mm v repni kupoli

Uporabnik: ZDA
Cena:  ni podatka


Nazaj

Nazadnje urejano na 0, 13.10.2010 16:47

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.