Mikojan-Gurjevič MFI (MiG 35)

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
21 Dec 07
Napisal Boris Knific Prebrano 4292 krat

Generacija bojnih letal 5. generacije je začela nastajati v začetku osemdesetih let. Na ameriški strani je bil to projekt ATF (izpopolnjeni taktični lovec), naslednik prestreznika F-15 eagle (takrat so eagli resda šele začeli prihajati v operativne enote USAF). Na drugi strani, takrat v nasprotnem vojaško-političnem bloku, so odgovorili s projektoma MFI (mnogofunkcionalni frontovoi istrebitel) in LFI (ljohkij frontovoij istrebitelj) konstrukcijskega biroja MiG. Predrazvojne študije obeh projektov, MFI so označili s kodo 512 in LFI s 412, so tekle še v različnih drugih letalskih ter sorodnih raziskovalnih inštitucijah, med drugih tudi v Centralnem aerohidrodinamičnem inštitutu - CAGI. Postavljene zahteve so bile velike, kakršne pač pritičejo bojnemu letalu pete generacije. Konkurirati mora seveda ameriškemu projektu F-22, ki je za novega lovca pete generacije postavil visoke standarde.

mikojan_mig_mfi.jpgOb začetku projektiranja že omenjenega večnamenskega lovca MFI so imeli v konstrukcijskem biroju MiG že obilo izkušenj z aerodinamiko letala konstrukcije racman-delta. Naposled je bil za takšne preizkušnje konstruiran MiG-21 analog. Preizkušanje takšne zasnove v Centralnem aerohidrodinamičnem inštitutu (CAGI) so samo še pospešile novice obveščevalne službe, ki so podobne usmeritve zasledile na Zahodu. Aerodinamične prednosti nestabilne racman konstrukcije in dokajšen volumen, ki je omogočal spravilo velike količine goriva, so odločilno vplivale na izbor tovrstne zasnove pri projektu 1.42.

Prvi narisani načrti projekta 1.42 segajo v leto 1986. Vodja konstruktorske skupine je postal Georgij Sedov, njegovi pomočniki pa Jurij Vorotnikov, A. Zažgin, kasneje pa se jim je pridružil še konstruktor Poljakov. Zaradi pomembnosti projekta pa sta nad 1.42 bdela tudi generalni konstruktor biroja MiG Rostislav Beljakov in  njegov pomočnik Anatolij Belosvet.

Projekt 1.42 se je kar precej razlikoval od tedanje četrte generacije sovjetskih bojnih letal. V nasprotju s Su-27 in MiG-29 je imelo letalo premočrtni, gladek sprednji rob krila. Krilo prav tako nima podaljškov v korenu (LERX), namesto tega nastane vrtinčenje, ki generira zračni tok prek krila pod velikim vpadnim kotom že na profilu predkrila-kanardu.

Prvotna konstrukcija 1.42 je imela konvencionalne povsem pomične kanarde z neprekinjenim sprednjim robom, "pasji zob" so dodali kasneje zaradi povečevanja vrtinčenja. Kanardi s pasjim zobom so edinstvena konstrukcija, edino letalo s podobnimi predkrili - kanardi je bil MiG-35, zelo modificirana verzija MiG-29, po zatrjevanju nekaterih zgolj potegavščina.

Postopoma je Mikojanov projekt dobival jasno obliko. Znamenit je postal po številnih krmilnih površinah, prirejenih za prilagajanje aerodinamike letala v vseh načinih letenja.

Za letalo so načrtovali zbir orožij v notranjosti, v prvi vrsti zaradi zmanjšanja radarske slike, pa tudi zaradi lažjega letenja z nadzvočno hitrostjo brez delovanja sistema dodatnega zgorevanja. Mikojanovi konstruktorji so tako v eni od faz načrtovali jašek za orožje pod trupom iz katerega bi hidropnevmatsko potisnili orožje tik pred samo izstrelitvijo.

Radarsko sliko - odboj radarskega snopa od letala so zmanjšali z za okoli 15° navzven obrnjenima smernima stabilizatorjema, zelo pa so zmanjšali tudi vse reže med krmilnimi površinami in trupom. Nekatere konstruktorske poteze pa naravnost povečujejo radarsko sliko, na primer hrbtišče trupa in podtrupna repna smerna stabilizatorja.

mig142-line.gifPosebne omembe je vredna kombinacija sistema za krmarjenje. Poleg običajnih površin za krmarjenje ima 1.42 še dve sekciji zakrilc na zadnjem robu in dve sekciji krilc-zakrilc, pa tudi sistem usmerjenega potiska. Vse te površine krmari pilot prek digitalnega računalniškega sistema. Sistem vseskozi nadzoruje obnašanje statično nestabilnega letala v vseh načinih letenja in obenem skrbi, da letalo ne preide v nekontrolirano letenje.

Lovec pete generacije je, povsem jasno, potreboval tudi motor pete generacije. Najbolj se je temu približal Ljulka-Saturnov turboventilatorski motor nove generacije z dodatnim zgorevanjem AL-41F, že zasnovan namensko za Mikojan-Gurjevičevo konstrukcijo MFI. Kar velik zalogaj. Zahtevano potisno moč so namreč lahko dobili le s povečano specifično obremenitvijo motorja, kar  bi na eni strani povečalo razmerje tlakov, po drugi strani pa zmanjšalo število kompresorskih stopenj. To je zahtevalo uporabo povsem novih materialov, pogoj pa je bila uporaba povsem digitaliziranega sistema za upravljanje motorja, integriranega s sistemom krmarjenja letala. Ena poglavitnih zahtev, ki je močno zapletla in otežila konstrukcijo novega motorja, je bila zahteva po režimu nadzvočnega letenja brez dodatnega zgorevanja.

Pogonski agregat AL-41F je bil tolikanj zahteven, da je njegov razvoj nekaj časa celo zaviral celoten projekt 1.42. Temperatura v zgorevalni komori tega motorja je še za 250° Celzija višja kot v komori izredno zmogljivega motorja AL-31F. čŒeprav so prva ugibanja govorila, da naj bi bil motor AL-41F s svojimi dvodimenzionalnimi potisniki na moč podoben potisnikom ameriškega lovca pete generacije F-22, se je izkazalo, da je bolj podoben pogonskemu agregatu istega proizvajalca AL-37FU za pogon superkrmarljivega lovca Su-37.

Zaskrbljenost nad usodo letala je bila, ob stalnih prelaganjih in velikih zamudah, povsem samoumevna in le redki so še verjeli v uspeh. V zadnjih dneh 1998 so v dnevniku Nezavisnaja Gazeta objavili prve posnetke, 12. januarja 1999 pa so Mikojanov projekt MFI pripeljali iz hangarjev pred javnost. Letalo je nekajkrat zapeljalo po stezi, kar naj bi vzbujalo vtis pripravljenosti za skorajšnji prvi polet. Ta pa se je zgodil vendarle šele kasneje, hoteli so ga opraviti na dan ruskega vojaškega letalstva 24. februarja 2000, vendar so ga odložili na 29. februar 2000. Bil pa je precej kratek let, trajal ni niti dvajset minut, MFI je pilotiral poskusni pilot Vladimir Gorbunov. Dvignil se je na vsega 1.000 m in pospešil do največ 600 km/h.

MFI je težki dvomotorni lovec s predkrili - kanardi, navzven nagnjenima smernima repnima stabilizatorjema, na pogled pa podoben tako evropskemu typhoonu kot ameriškemu F-22 raptorju. Delta krili sta nameščeni sredi trupa, sprednja robova sta ravna, po celotnem sprednjem robu se raztezajo predkrilca, na zadnjem pa dve sekciji krilc/zakrilc. Tik pod pilotsko kabino sta veliki predkrili-kanarda z značilnim pasjim zobom ob korenu.

Repna smerna stabilizatorja sta kar precej oddaljena drug od drugega in nagnjena navzven, kar spominja na F-22. Pod repnim delom sta na obeh straneh trupa precejšnja podtrupna smerna stabilizatorja. Nenavadni sta krmilni površini, nameščeni med izpušnima šobama - potisnikoma motorjev in smernima stabilizatorjema, tako imenovani notranji višinski krmili, ki dopolnjujeta nosna kanarda.

Motorja sta nameščena precej skupaj, uvodnika zraka sta škatlasta in spominjata na konstrukcijo pri evropskem lovcu typhoon. Izpušni šobi sta pomični, potisk je torej moč usmerjati. S pomočjo tega sistema izpolnjuje zahteve po superkrmarljivosti.

mikojan_mig-35_mfi.jpgEden sinonimov bojnih letal pete generacije je slaba radarska opaznost. Običajno so konstruktorji posegli po oblikah, ki radarski snop odbijajo nepravilno, ali pa uporabili krovne radarsko absorbcijske materiale in premaze. Rusi so seveda spet poskušali najti svojo pot do radarske "nevidnosti". Lotili so se povsem netradicionalnih tehnologij stealth, tako imenovanega "stealthogeničnega" sistema. Radarsko nevidnost naj bi dosegli s pomočjo sistema, po katerem naj bi z elektromagnetnim poljem ustvarili okoli letala za radarje nepredirno plazmo, ki bi jo generirale posebne naprave na letalu. Ta plazma naj bi radarske žarke dobesedno posrkala in tako zmanjšala radarsko sliko letala približno za stokrat.

Že med nastajanjem projekta MFI je prišlo obdobje, ko se je v tekmo za bojno letalo pete generacije ruskih letalskih sil začelo potegovati še letalo iz Suhojevega konstrukcijskega biroja. Suhoj s sredstvi ni imela težav, kajti vrstila so se naročila uspešnih dvomotornih lovcev iz družine Su-27. Naročili so jih Vitenam, Kitajska in Indija. Suhojevega demonstratorja tehnologije bojnega letala pete generacije so označili najprej z S-32, potem pa S-37, medtem ko dandanes nosi oznako Su-47. Pri Suhojevu so bili uspešnejši in hitrejši, pod nebo se je njihov demonstrator dvignil pred MFI, že 25. septembra 1997. Vendar o tem več v predstavitvi Suhojevega "zlatega orla" - berkuta, kot ga imenujejo. Kaže, da bo Su-47 ostal edini kandidat za novo rusko bojno letalo pete generacije.

Podatki o MFI so zelo skopi, po ocenah naj bi letalo merilo v dolžino nad 20 m, razpetina kril 15 m, običajna vzletna masa naj bi bila okoli 30 t, največja pa do 35 t. Dosegel naj bi gospodarno hitrost med Machovim številom 1,4 in 1,6 brez dodatnega zgorevanja, najvišja hitrost pa bi presegla Machovo število 2,35.

MFI torej praktično nima prihodnosti, onemogočil ga je predvsem sam gospodarski položaj v Rusiji, ki preprosto ne zmore denarja za razvoj tega dragega projekta, kje je potem šele začetek serijske proizvodnje. Cena posameznega letala naj bi po ocenah presegla 70 milijonov dolarjev. MFI čŒaka torej usoda, kakršno je doživelo že nešteto projektov ruskih bojnih letal: pristal bo v muzeju Moninu.

Tehnični podatki:
Mikojan-Gurjevič MFI (MiG-35)
Rusija

Tip: enosedo večnamensko bojno letalo pete generacije
Pogon: dva turboventilatorska motorja AL-41F brez dodatnega zgorevanja s potiskom 2 x 17.150 kg

Mere:   
- dolžina  16,4 m 
- razpetina kril   21,70 m 
   
Mase:   
- normalna vzletna 28.000 kg
- največja vzletna 35.000 kg
   
Zmogljivosti:   
- hitrost   
- največja  M = 2,3 
- potovalna  M = 1,5 
- dolet    
- z nadzvočno hitrostjo 2500 km 
- s podzvočno hitrostjo 4500 km 

 

















Cena:
nad 70 milijonov USD


Nazaj 
Nazadnje urejano na 1, 11.01.2008 17:38

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.