Sinhronizirana strojnica

Oceni ta prispevek
(3 glasov)
11 Mar 18
Napisal Prebrano 1650 krat
Objavljeno v Novice

Oseminštirideset ur za izum

Prva svetovna vojna je predstavljala prelomnico v vojskovanju. Postregla je z dvema revolucionarnima orožjema, ki sta spremenila taktiko bojevanja in viteške boje spremenila v krvave obračune, kjer se sovražnika nista več borila s prsmi ob prsi. Prinesla je tank in letalo. In prav slednje je s pomočjo izuma Anthonya Fokkerja iz letečega postalo bojni stroj.

Antony Fokker
  Antony Fokker

Letala so v začetku prve svetovne vojne uporabljali večinoma za izvidovanje iz zraka. Poznani so primeri, ko so piloti iz izvidniških letal metali bombe in granate ali celo z revolverji in pištolami streljali na sovražna letala. V zraku je bilo precej bolj varno kakor na zemlji in piloti so bili posebna – zelo spoštovana kasta. Letalce je ogrožal predvsem baražni ogenj nasprotnikov in slaba kvaliteta njihovih letal ter motorjev, ki pa večinoma niso bili usodni. Nekatera eno in dvo sedežna letala so na obeh straneh začeli opremljati s strojnicami, ki pa so bile precej nezanesljive streljanje z njimi pa je bilo zelo težavno. Letala s potisnim propelerjem pa so imela strojnico vgrajeno v smeri leta letala in jo je upravljal pilot. Vendar pa so bila ta letala okorna in zato neprimerna za boj. Strojnice so bile težke, njihov učinek zaradi zastojev majhen in zato so se nekaterim pilotom zdele popolnoma nepotrebne in celo odveč. Njihova letala so bila brez strojnice lažja, hitrejša in zato so se jim piloti v veliki meri odpovedovali. V zraku je bilo zato precej varno in mirno. Ne pozabimo, da so bila letala takrat večinoma namenjena za opazovanje. Vsa ta idila pa se je sesula v prah prvega aprila leta 1915, ko so štiri nemška izvidniška letala letela nad bojiščem na zahodni fronti.

Letalom se je približalo enosedežno francosko letalo, ki je letelo naravnost proti Nemcem. Nič ni kazalo, da se namerava umakniti in jih preleteti ali leteti pod njimi. Nemci se niso kaj prida ozirali na prihajajoče letalo, saj niso imeli vzroka za skrb. Prej so se neštetokrat srečali z nasprotnimi letalci si pomahali ali v najslabšem primeru izmenjali nekaj strelov iz pištol ali revolverjev, redko iz strojnic, ki so bila vgrajena na nekatera letala in precej netočna. Brezskrbno so gledali, kako se jim bliža, ko se je iznenada izza propelerja zasvetil oranžni ogenj in kmalu zatem proti njim priletel svinčeni curek. Nemogoče, a vendar je strojnica streljala skozi vrteči se propeler morane parasola in v hipu sestrelila dve nemški letali albatros. Mož, ki ju je sestrelil, je bil eden najslavnejših francoskih akrobatskih letalcev in sedaj poročnik Roland Garros. Med Nemci je zavladala prava panika, saj je Roland Garros v naslednjih tednih sestrelil še tri nemške izvidnike in Nemci so se od tedaj naprej francoskih letal na daleč izogibali.

Fokker in Platz nmed testiranjem strojnice
  Fokker in Platz med testiranjem strojnice

Nekaj mesecev pred izbruhom prve svetovne vojne je francoski konstruktor Raymond Saulnier preskušal sistem, ki bi omogočal streljanje skozi vrteči se propeler. Kljub velikim naporom in sodelovanju francoske vojske mu ni uspelo izdelati uporabnega sistema, ki bi omogočal sinhronizirano streljanje skozi vrteči se propeler. Neuspeh in nenazadnje neučakanost je pripeljala do tega, da je na eliso pritrdil kovinske deflektorje, ki so izstreljene krogle odbijale od elise. Kar nekaj krogel je šlo skozi vrteči se propeler, veliko pa jih ga je tudi zadelo. Vojski se ta način ni zdel zanesljiv in so od Raymonda Saulnierja zahtevali, naj jim strojnico vrne. Jedro težave pri streljanju skozi vrteči se propeler je v tem, da krogle iz strojnice povsem naključno letijo mimo elise ali pa naravnost vanjo. V slednjem primeru se elisa na točki zadetka obrablja in slej ko prej tudi razčesni, kar pa pomeni izgubo moči in posledično nezmožnost letala za letenje. Zaradi velikih kinetičnih energij, ki se sproščajo ob trku krogle in elise, se preko pogonske gredi na motor prenaša energija in tresljaji, ki so nemalokrat poškodovali motor ali ga celo vrgli iz ležišča. Od elise pa so se odbijale tudi izstreljene krogle, ki so prav tako poškodovale letalo, motor ali pa celo pilota. Kljub temu je Raymond Saulnier na željo Roland Garrosa na njegovo letalo vgradil strojnico in deflektorje, ki so mu prinesli prvo zračno zmago. Francija in Anglija sta prevzeli pobudo v zraku, a ne za dolgo. Roland je moral zaradi zamašene cevi za dovod goriva 19. aprila 1915 s svojim letalom pristati za Nemškimi linijami. Pristal je v torek ob 8 ih zjutraj. Še preden je uspel letalo sežgati (to je bilo pravilo, če je pilot pristal na sovražnem ozemlju) so ga Nemci ujeli. Roland Garros je postal vojni ujetnik in zanj je bila vojna končana. Nemci so ga spoštovali, saj je bil pogumen mož. Z vsakim strelom skozi vrteči se propeler je namreč ogrožal tudi sebe, saj je tvegal, da bodo odbite krogle uničile prav njegovo letalo in z njim vred tudi njega. Nemci so Garrosovo letalo hitro popravili in ob petih popoldan je njegov morane parasola že letel proti Berlinu, kjer naj bi ga pregledali oficirji iz generalštaba nemške vojske. V Berlin pa so poklicali tudi mladega Nizozemca Anthonya Fokkerja.

Fokker E4 - dvojna strojnica
  Fokker E4 - dvojna strojnica

Tam so ga pričakali nemški oficirji, ki so mu pokazali revolucionarno napravo in jo temeljito analizirali. Polkovnik za zvezo von Hoeppner je Fokkerju priskrbel strojnico parabelum, ki je bila tedaj standardna oborožitev pehote. To je bila standardna strojna puška z zračnim hlajenjem, ki je lahko izstrelila nepretrgan rafal 100 krogel. Flamcu so dali tudi propeler Garrosovega letala in mu ukazali, da mora v roku oseminštiridesetih ur najti rešitev – streljanje skozi vrteči se propeler. Zaradi slabega vremena v Berlinu se je Fokker vrnil v Schwerin, kjer je imel tovarno z vlakom. Na vlaku je imel svoj vagon, kjer je takoj razstavil strojnico in jo dodobra preučil. Potem je vzel beležko in svinčnik ter začel računati. Ko je vlak v večernih urah prispel v Schwerin, je Fokker menil, da je morda le našel odgovor. S pomočjo sodelavcev Reinolda Platza, Heinricha Lübbea in Bernarda de Waala, ki so bili vsi odlični mehaniki, so do naslednjega dne našli rešitev. Najprej so natančno izmerili hitrost streljanja strojnice. Potem so izmerili število vrtljajev Garrosovega propelerja, ki so ga pričvrstili na neki motor. Jasno jim je bilo, da Garrosova rešitev ni dobra, saj bi krogle slej ko prej uničile tako eliso kot tudi motor. Rešitev je bila v tem, da bi strojnico sprožil sam propeler in Fokker je skiciral mehanizem, ki naj bi to tudi storil. Teoretično je bil problem rešen, kako se bo odrezal v praksi pa ni vedel nihče. Fokker je na propeler pritrdil majhen gumb, ki je zadeval ob vzvod, ko se je propeler vrtel. Ta vzvod je bil povezan na sprožilec strojnice in sinhronizacija strojnice z propelerjem je bila končana. Strojnica je res streljala med listoma propelerja. Sedaj je moral Fokker rešiti še problem povezave med pilotom in gumbom, ki je prožil strojnico. Navsezadnje je bil pilot tisti, ki je odločal, kdaj bo strojnica streljala. Fokker je po nekaj urah rešit tudi to težavo. Mehanizem je vgradil na enosedežno letalo Fokker eindekker (E-1). Po temeljitem preskušanju sinhroniziranega delovanja elise in strojnice ter po oseminštiridesetih urah nepretrganega dela je velel poklicati oficirje generalštaba v Schwerin.

Naslednje  jutro so v Fokkerjevo tovarno prispeli visoki oficirji iz letalstva in generalštaba. Z razočaranjem so opazovali eindekkerja in propeler, ki ni bil okrepljen s kovinskimi ploščami, kakor Garrosov propeler. Fokker je pognal motor svojega letala in na tleh opravil prvi preskus. Trikrat po deset krogel je izstrelil iz strojnice v tarčo in ugasnil motor. Propeler je bil popolnoma nepoškodovan, a oficirji so bili še vedno skeptični, rekoč, da naj izprazni saržer stotih krogel. Tudi to je Fokker opravil brez posledic na krakih propelerja. Zanimanje oficirjev je naraslo, a hoteli so še dokaz, da je strojnica uporabna tudi med letom letala. Fokker je na koncu letališča postavil stara krila in velel oficirjem naj si od blizu ogledajo rezultate streljanja. Pod starimi krili je bil kamen in Fokker je vedel, da bodo krogle švigale vse naokrog. Ko je sprožil rafal so krogle pretrgale platneno krilo in se od kamna odbile v vse smeri. Presenečeni opazovalci so se razbežali na vse strani. Fokker je nato pristal in vidno prestrašeni opazovalci so si ogledali propeler, ki je bil nepoškodovan. Še vedno so bili skeptični in kot zadnji dokaz, da je strojnica res učinkovita so od Fokkerja zahtevali, da se odpravi na bojišče in sestreli sovražnikovo letalo. Že naslednji dan je bil na bojišču v štabu generala von Heeringena pri Laonu, nedaleč od Verduna. Pred nemškim prestolonaslednikom in oficirji je moral ponovno dokazovati vrednost svojega izuma. Vse skupaj je pripeljalo celo tako daleč, da so nevtralnega Nizozemca oblekli v nemško uniformo, mu dali čin poročnika in ga poslali v lov za sovražnimi letali.

Sprožilni mehanizem
                                       Sprožilni mehanizem

Flamec je res kmalu ugledal nasprotnikovo letalo ga spremljal in imel celo na muhi, vendar se za pritisk na sprožilec ni odločil. Vse skupaj se mu je zdelo mesarsko klanje in nobene potrebe ni čutil, da bi za Nemčijo pobijal Francoze. Vrnil se je na letališče Douai in se po kratkem prerekanj z Nemci domenil, da bo z letalom poletel nemški pilot. Fokker se je vrnil v Berlin, kjer je prejel sporočilo, da je poročnik Oswald Boelcke sestrelil neko zavezniško letalo. Že naslednji dan je to uspelo tudi Maxu Immelmannu in zavezniki so nebo prepustili Nemcem. Oswald in Immelmann sta postala prva nemška letalska asa. Fokker je naposled le dobil potrditev o vrednosti svojega izuma z velikimi naročili letal, opremljenih s sinhronizirano strojnico. Izum je veljal za tako pomembnega, da so vsem letalcem, ki so imeli vgrajeno sinhronizirano strojnico, prepovedali leteti za sovražnikovo linijo. Kljub temu je po štirih mesecih neki nemški pilot zašel v megli in pristal za francoskimi linijami. Vojaki so ga zajeli in letalo takoj poslali v Pariz, kjer so ga natančno pregledali in odkrili skrivnost. Francozi in Angleži so Fokkerjev izum dopolnili in izboljšali z strojnično napravo, ki jo je izumil Constantinesco. Ta je poleg mehanike uporabil tudi hidravlični sistem, ki je bil podoben tistemu pri avtomobilski zavori. Po skoraj letu dni so tudi zavezniki tako prišli do odkritja prva svetovne vojne – lovskega letala. Na nebu pa je zavladala prava krvava vojna.

Fokker je dolgo po vojni izvedel, da je August Euler že leta 1910 rešil vprašanje streljanja skozi vrteči propeler. Svojo napravo je tudi patentiral, vendar je ni nikoli izpopolnil v tolikšni meri, da bi bila praktično uporabna. Mogoče tudi zato, ker so takrat letala uporabljali za izvidovanje in opazovanje nikakor pa ne za bojne akcije. S problemom sinhronizacije so se ukvarjali tudi Romun Georges Constantinesco (katerega ugotovitve so s pridom izkoristili zavezniki), Anglež Sopwith in Američan Browning. Slednja dva sta stavila na električni sinhroni sistem, ki pa ga nista uspela razviti do te mere, da bi bil učinkovit. Anthony Fokker je ta problem rešil v oseminštiridesetih urah s svojo genialnostjo in tudi zato velja za enega najboljših konstruktorjev tistega časa.

Foto: wikipedia

 

Nazadnje urejano na Četrtek, 09 Avgust 2018 14:11

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« December 2018 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
          1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31