Vojna letala

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
06 Jul 07
Napisal Boris Knific Prebrano 963 krat

A310 AEW  | A-50 | ABL YAL 1A | atlantique | B737 AEW&C | B767 AWACS | E-2 | E-3 | E-4B | EMB-145 | nimrod | P-3S-3 | SR-71Tu-126 | U-2 /TR-2

Izvidniki, patruljna letala, letala za zgodnje odkrivanje

S to vrsto letal se je pravzaprav začela uporaba letal v vojaške namene. Pred prvo svetovno vojno v armadah po svetu še ni bilo samostojnega letalstva, pehotni generali in mornariški admirali so gledali na letala kot na bolj ali manj nevšečne zadeve, ki naj bi jim ne pripisovali posebnega pomena. Po njihovem naj ne bi bili v nobeno korist, da pa bi prizorišče bojevanja prenesli tudi v tretjo dimenzijo, se jim je zdelo naravnost smešno. Čisto proti svoji volji so morali nato med prvim svetovnim spopadom, začel se je leta 1914, priznati, da je mogoče z letali opravljati izvidniške in opazovalne naloge iz zraka bistveno bolj učinkovito kot s katerim koli drugim sredstvom. Prvo »orožje« letal so bile torej snemalne kamere, s pomočjo katerih so piloti, resnici na ljubo so bile kamere takrat še zelo velike in okorne naprave, posneli - negative na steklene plošče - položaj z višine 5000 m in več. Ob koncu tega spopada so kamere že dobile kolute s filmi, leče pa so bile celo ogrevane, da niso zamrznile.

lockheed_u_2_vir5.jpg

Tudi med drugo svetovno vojno so bile kamere še zelo velike, skoraj do višine moža, le mala pa je bilo posebnih namenskih izvidniških letal. Večinoma so bili to v osnovi lovci ali bombniki z dodatno vgrajeno izvidniško opremo, običajno pa so jim zaradi povečane količine goriva odstranili orožje in ostalo odvečno »navlako«, da so lahko leteli visoko, dolgo in hitro. V petdesetih letih je postalo zaradi vse bolj izpopolnjenih sistemov zračne obrambe letenje pod 15.000 m že skoraj samomorilsko. Iz tega obdobja izhaja še danes operativni višinski izvidnik U-2, pravzaprav motorizirano jadralno letalo (s fineso 27! - kar pomeni, da brez motorja prejadra z višine 1 km razdaljo 27 km). Prav U-2 je bil leta 1960 med enim od številnih vohunskih preletov nad ZSSR tudi prva žrtev novih, zmogljivih raketnih protiletalskih izstrelkov.

Ameriški Lockheed je razvil tako U-2 kot njegovega nekaj večjega naslednika TR-1. Kameram v teh letalih so že dodali visokotehnološko radarsko opremo, ki s širokokotnim opazovanjem navzdol zajame ogromne površine in jih podrobno preišče. Pogosto imajo ti današnji sofisticirani izvidniki tudi povezavo s kopenskimi bazami, kamor po podatkovnih zvezah pošiljajo podatke, ki jih obdelajo v najsodobnejših procesnih napravah, posneto stanje pa je jasno v realnem času.

Veliki naslednik U-2 je bil SR-71 blackbird, ena največjih »skrivnosti« v letalstvu še dandanes. Tehnološko je bil toliko korakov pred drugimi, da nekaterih dosežkov še danes ni uspelo nikomur razkriti. Sovjetska zveza se je mu je postavila po robu s po hitrosti in na nekaterih področjih podobnim visokozmogljivim izvidnikom MiG-25 (temelječem na višinskem prestrezniku). Orožji teh izvidnikov sta še danes velika višina, tudi nad 15 km, in hitrosti, ki presegajo trikratno hitrost zvoka.

In v čem je prihodnost izvidnikov? Že vsaj desetletje ponovno ravno izvidniška letala prebijajo novo področje, področje vse bolj uveljavljenih daljinsko vodljivih brezpilotnih letal. Tako se je tudi začelo z letalstvom v vojski - najprej z izvidniki, potem z oboroženimi verzijami ...

Mornariška patruljna letala
Nekoliko drugačno vlogo kot izvidniki imajo letala za patruljiranje nad morjem in oceani. Paleta teh letal je po velikosti kar precej različna, saj pokrivajo tako preprostejše naloge obalnega patruljiranja kot preiskovanje oceanskih prostranstev. Nekatera letala so celo oborožena, npr. s protiladijskimi izstrelki, protipodmorniškimi izstrelki in bombami, navsezadnje tudi s topovi. Predvsem so ti patruljniki veliki nasprotniki podmornic, ki se morajo zaradi njih umikati v velike globine oceanov. Za izsleditev podmornic uporabljajo celo vrsto občutljivih senzorjev - od elektroakustičnih boj do detektorjev magnetnih anomalij (zaznavajo razliko med Zemljinim magnetnim poljem in magnetnim poljem preiskovanega področja); s temi senzorji zaznani impulzi so lahko v času današnjih zmogljivih računalnikov komajda še zaznavni, pa vendar jih naprave zelo hitro obdelajo in postrežejo z realnim podatkom.

Rusija (Sovjetska zveza) je imela nekaj mornariških patruljnih letal, najmogočnejša pa je izpeljanka iz bombniškega letala Tu-95 »bear«, označena s Tu-142. Na Zahodu je najbolj uveljavljeno tovrstno letalo Lockheedov P-3 orion, štirimotorna turbopropelerska različica civilnega potniškega letala electra. Britanci že leta razvijajo in izpopolnjujejo svoje letalo (nimrod) za nadzor morij in oceanov ter vsega, kar se giblje na njihovih gladinah in pod njimi. Gre za predelavo cometa, prvega potniškega reaktivca iz let po drugi svetovni vojni.

Ta letala postajajo že zastarela in proizvajalci velikih letal ponujajo alternative, ameriški Boeing na eni strani svoj model B757, Airbus na drugi strani pa A310.

Letala za protielektronski boj
Kot majhen pododdelek bi lahko uvrstili v naš pregled še letala za elektronsko bojevanje, ki pa danes kot samostojna praktično izginjajo in izgubljajo svoj pomen. Po eni strani zaradi dejstva, ker so danes ustrezno opremo za elektronske protiukrepe in motenje že tako zmanjšali - ob enaki ali nekajkrat večji učinkovitosti, da jo lahko v zabojniku nosi praktično vsak lovec ali lovski bombnik, po drugi strani pa vsako od omenjenih dveh vrst bojnih letal v današnjem načinu vojskovanja tako opremo pravzaprav nujno potrebuje, če hoče izvajati svoje primarne naloge na zahtevani ravni. Med najbolj znana letala za elektronski boj sodijo palubni EA-6 prowler, štirised, izpeljan iz palubnega jurišnika A-6 intruder, neoborožen in opremljen izključno z opremo za protielektronski boj. Ta letala se počasi poslavljajo tako s palub ameriških letalonosilk kot z neba.

Naslednje takšno letalo v odhajanju je različica ameriškega lovskega bombnika F-111 in lahkega bombnika FB-111, ER-111 raven. Poleg tega ima na primer Nemčija posebnega tornada za elektronski boj in izvidniške naloge ECR, nekatera letala pa so namenjena tudi sama elektronskemu prisluškovanju, na primer ameriški EC-135.

Nadzor iz zraka
awacs.jpg

Ena najsodobnejših zvrsti nebojnih letal, pa vendar v boju še kako potrebnih, so leteče radarske postaje, običajno opremljene z občutljivimi radarji velikega dosega in drugimi občutljivimi senzorji ter s kopico zmogljive procesne opreme kar na samem krovu. Ta letala so sposobna preiskati vse območje in najti »iglo v kopici sena« v oddaljenosti do 350 km, v premeru do 750 km torej.

Prva tako zelo zmogljiva leteča radarska postaja za odkrivanje ciljev, njihovo identifikacijo ter zatem usmerjanje lastnih prestrezniških letal nanje je bil ameriški E-3 sentry (stražar). Po kratici, ki označuje namembnost tega letala, se danes kar vsa tovrstna letala imenujejo preprosto awacs - zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor, skrajšano tudi AEW (kar velja tudi za sisteme z zmanjšanim obsegom zmogljivosti), predvsem za zgodnje odkrivanje in opozarjanje, pridobljene podatke pa ta letala pošiljajo v obdelavo v kopensko bazo. E-3 sentry temelji na ostarelem štirimotornem Boeingu 707 izpred petih desetletij. Zamenjali naj bi ga z modelom B767 s samo dvema motorjema.

Sovjetska zveza je te zmogljivosti razvijala počasneje in v dosti manjšem obsegu kot ZDA in zahodne države. Šele v sodobnejšem času so dobili ustrezno letalo, Be-50 (izhaja iz potniškega letala in vojaškega transporterja Iljušin Il-76).

Več o nadzoru iz zraka

Nazaj

Nazadnje urejano na Petek, 06 Julij 2018 11:16

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« November 2018 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
      1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30