Afganistanska razglednica

uh-1_img_1426.jpgNarava mojega dela je podobna mojemu značaju. Vedno moram biti v gibanju in vedno se mi mora nekaj dogajati. čŒe se ustavim, razmišljam in če razmišljam preveč, to ni dobro. Tokrat sem se kar preveč zamislil. Zakaj? Moja naslednja destinacija je bila vojno žarišče, nemirni Afganistan. Kaj bolj norega mi lahko ponudi ta služba?

Priznam, da o Afganistanu nisem vedel veliko. Poznam sicer izraze Taliban, Paštun, Tadžik, burka in glavne geografske značilnosti Afganistana, to pa je tudi vse. Nikdar me ni zelo zanimala ta oddaljena dežela, v kateri je že potekalo nekaj vojn in ki je zmeraj zmagala. No, mogoče ni zmagala, toda tudi izgubila ni. Ko sem prebral knjigo Khaleda Hosseinija Tek za zmajem, sem Afganistan spoznal z drugega zornega kota. Knjiga čudovito opisuje kruto življenje v deželi pod Hindukušem, kjer je v izobilju le kamenja, peska in prahu, toda kljub temu so bili ljudje tam srečni. Zdaj sem imel priložnost to deželo videti sam.

c13oj_kokpit_img_1408.jpg

Veliko potujem, tako zasebno kot službeno. To potovanje je imelo dodaten naboj. Najprej sem moral izvedeti krvno skupino in ob tem sem se domislil. čŒe nekoga zanima tvoja krvna skupina, boš pomagal ohraniti življenje nekomu ali pa, bog ne daj, ga bo nekdo pomagal ohraniti tebi. V mojem primeru je bila zadnja možnost bolj realna. Popolnoma nepričakovano sem potem dobil še kovinsko ploščico za okrog vratu s svojim imenom, EMŠO in krvno skupino. Uh, priznam, da so se mi kolena rahlo zašibila. Priprave na pot, ki smo jih opravili v Ljubljani, so bile tako temeljite, da ni bilo dvoma, da je za vse poskrbljeno. Komaj čakam, da grem!

V Kabulu smo pristali ponoči. Letalo je bilo zablindirano, luči ugasnjene, fliri pripravljeni za izmet. čŒelade na glavah in neprebojni jopiči na telesih. Tišina! Vsak nepričakovan pok, tlesk med pristajanjem je pritegnil mojo pozornost, pa verjamem, da ne le mojo. Welcome to Kabul je bil napis, ki sem ga opazil ob prihodu na terminal. Tu sem! Sledila sta krajši tako imenovani briefing in prevoz do hotela. Kolona oklepnih vozil si je utirala pot po prašnih kabulskih cestah. Oboroženi vojaki, policisti, varnostniki in, ne vem, kdo vse, so stali po križiščih s kalašnikovkami v rokah, z mrkimi pogledi in oblečeni v facebook.jpgtemna oblačila. Mimo nas so v vseh smereh hiteli protestniki, na kolesih, motorjih, toyotah in peš. čŒe bi imel kdo izmed njih slab dan, bi ga imeli tudi mi. Opazoval sem z odprtimi očmi, hotel sem videti vse. Začetni adrenalin je popustil in začel sem uživati v vsakem trenutku. Ko so dnevi minevali, sem že pozabil, da sem v vojni. Osredotočil sem se na delo, ki je bilo kakor običajno zanimivo in ga nikdar ni zmanjkalo. Obiskali smo naše vojake v bazi Arena v Heratu, Balabaluku, Šindadu in bazi Stone. Budni smo bili po 18 ur in vedno aktivni. Razmere za delo so bile težke. Prah je bil moj največji sovražnik. Elektronika in prah namreč ne gresta skupaj, zato je bilo treba posebno pozornost namenjati čiščenju opreme. Še dobro, da sem v odlični telesni kondiciji, saj bi drugače omagal pod težo neprebojnega jopiča, čelade, nahrbtnika z opremo, kamere in stojala, skupaj težkih približno 30 kilogramov. V takih izrednih razmerah je zelo pomembno, da ima človek glavo na pravem mestu, saj je bil fizični napor zelo velik. Zelo pomembno je tudi, da imaš urejene misli. Zdaj mi je jasno, zakaj vedno poudarjajo, da morajo biti vojaki psihično in fizično v odlični kondiciji.

afganistan_img_1459.jpg

Tam na drugem koncu sveta si velikokrat odvisen sam od sebe. Ne moreš po telefonu poklicati domov, naj te pridejo iskat, da ti je zmanjkalo te in one stvari. Tam si in vojaki so pogosto odvisni od svoje iznajdljivosti, usposobljenosti in seveda notranje moči. čŒe se psihično zlomiš, ti tudi močno telo in oprema ne moreta pomagati. Jaz sem kar dobro odnesel, aspirin in po dveh urah sem bil nazaj. Vsi nimajo te sreče. Dogodki so se zelo hitro vrstili. Najbolj vznemirljiv del poti je bil obisk naših vojakov v Balabaluku in Šindadu. Tja smo leteli z blackhawki, ki sta jih spremljala in ščitila apacha. Za dodatno zaščito smo imeli v helikopterju strelca, na vsakem boku po enega. Leteli smo nizko nad pokrajino, ki se mi je takrat pokazala v vsej lepoti.

Kamorkoli sem se ozrl, skale in pesek. Redko poseljen Afganistan povezuje krožna cesta, ki se je iz zraka zdela kot svilena nit. Mogoče je del poti ostanek svilene ceste, ki je pred tisočletji povezovala Kitajsko in Evropo in pomenila razcvet tako na enem kot drugem koncu. Razcveta tu že dolgo ni. Le zakaj je ta dežela v tako neprijetnem položaju? Kdo, predvsem pa kako ji lahko pomaga? Ali sploh želijo in potrebujejo pomoč? Ne vem in tudi nikoli ne bom izvedel.

afg_protesti_img_1454.jpg

V Afganistanu se danes piše leto 1389. Zdi se, da letnica ustreza našemu štetju. Življenjske razmere v Afganistanu so namreč zelo skromne, če ne katastrofalne. Tekoča voda ima okus po slanem morju. Obdelovalnih površin je 12 odstotkov, s kmetovanjem pa se ukvarja 85 odstotkov Afganistancev. Seveda so nasprotja, toda bogata je le peščica od 28 milijonov prebivalcev. Tam sta reki, ki ju večinoma izrabljajo za namakanje. Kot naključnemu obiskovalcu mi še danes ni jasno, kako in od česa živijo. Imeli smo namreč premalo časa, da bi o tem lahko povprašal ljudi. Prav to mi je tokrat manjkalo. Stik z domačini. To naredi vsako potovanje, pa čeprav službeno, nepozabno. Res sem imel okrog sebe čudovito ekipo sodelavcev, toda stik z domačini bi pomenil piko na i. Mogoče bi potem laže razumel njihov način življenja v peščeni deželi in mogoče me prav zato vleče nazaj. Prvič, odkar sem v tej službi, sem namreč začutil, da se s poti nisem vrnil z izpolnjenimi pričakovanji. Pa jih sploh potrebujem?


Besedilo in fotografije: Borut Podgoršek
čŒlanek je bil objavljen v Reviji Slovenska vojska, Leto XIX, 21.1.2011, str. 18-19

Fotogalerija