Josip Križaj – junak nad oblaki

josipkrizaj.jpgVelika gospodarska kriza v svetu med letoma 1929 in 1932 je vplivala na notranjepolitične razmere v Španiji, ki je bila po razglasitvi republike leta 1931 razcepljena. Na eni strani so bile privilegirane in politično močne skupine, kot so bili zemljiški veleposestniki, lastniki velekapitala, cerkev, monarhisti in falange, na drugi pa republikanci, katalonski in baskovski separatisti, socialisti, komunisti ter anarhisti. Leta 1936 je na oblast prišla levičarska vlada Ljudske fronte, temu pa so sledili nemiri. Julija 1936 sta generala Jose Sanjurjo in Francisco Franco v španskem Maroku neuspešno poskušala izvesti udar proti republiki. Začela se je španska državljanska vojna. Španski republiki so se v boju za ohranitev demokracije pridružili prostovoljci z vseh koncev sveta. Na strani republike naj bi se borili prostovoljci (Mednarodni prostovoljci svobode – Voluntarios Internacionales de la Libertades) iz kar 54 držav, med njimi 1700 Jugoslovanov. Eden izmed njih je bil legendarni pilot Josip Križaj, ki bi letos praznoval 100-letnico rojstva.

Josip Križaj se je Josipu in Mariji rodil 13. marca 1911 v kraški vasici Kopriva kot najmlajši izmed treh otrok. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije je Kopriva pripadla Italiji. Italijanske oblasti so poskušale zasedene dežele italijanizirati, zaradi česar je šola, ki jo je mali Josip obiskoval, postajala vse bolj italijanska. Njegova starša sta se zato odločila, da se bo sin šolal v Ljubljani. Zaradi finančnih težav staršev se je Josip vrnil domov brez mature. Na željo staršev, da bi pridobil poklic, je odšel k stricu, ki je imel trgovino v Ajdovščini. Po končani vajeniški dobi je Josip odšel za pomočnika k trgovcu na Opčine, toda delo ga ni veselilo, zato je poskušal najti drugo delo. To mu zaradi splošne krize in vedno večjega sovraštva do Slovencev ni uspelo.

josip_krizaj0.jpgNazadnje je sklenil, da se bo prijavil na prostovoljno služenje vojaškega roka. Oktobra 1929 je italijansko kraljevo letalstvo razpisalo natečaj za vpis v podoficirsko letalsko šolo. Križaj, ki je bil nad letali prevzet že od rane mladosti, je zbral potrebne dokumente in se prijavil. Ko so ga italijanske oblasti varnostno preverile, je začel vojaško službo. Obvezal se je, da bo po opravljenem pilotskem izpitu 18 mesecev služboval v italijanskem vojnem letalstvu. Vojaške oblasti so ga poslale v Capuo pri Neaplju, kjer je opravil pilotski tečaj. Od tam so ga poslali v šolo za civilno letenje v Sesto San Giovani. Avgusta je šolanje nadaljeval v bližini Rima in 26. septembra 1930 dobil diplomo vojaškega pilota. Po njej ga je poveljstvo letalstva najprej poslalo v 71. lovsko eskadriljo na letališče Milafiori, od koder je bil po dveh mesecih premeščen v 70. eskadriljo na letališče Bresso pri Milanu. Avgusta 1931 je Križaju potekel dvoletni vojaški rok. Njegova prošnja, da bi ga kot profesionalnega pilota sprejeli v vojsko, je bila zavrnjena. Razporejen je bil v vojaško rezervo in se vrnil domov.

Poleti leta 1932 je bil Križaj poklican na vojaške vaje v Videm. Na vaje so pripeljali nova letala in piloti rezervisti so imeli na njih usposabljanje. Letalsko usposabljanje je Križaj sklenil izkoristiti za svoj pobeg v Jugoslavijo. 25. junija je mehanikom naročil, naj napolnijo letalske rezervoarje, vodstvu letališča pa napovedal daljši polet zaradi urjenja navigacije. Z letalom fiat AS1 se je povzpel na višino 3600 metrov in ga usmeril proti Gorici, nato pa pot nadaljeval po Vipavski dolini do Nanosa ter od tam čez Postojno na jugoslovansko ozemlje. Pristal je na letališki stezi v Šiški.

V Jugoslaviji Križaj ni doživel takega sprejema, kot ga je pričakoval. Jugoslovanske obveščevalne službe so ga temeljito zaslišale, pozneje pa so mu sledili tako italijanska kot jugoslovanska policija. Jugoslovanske vojaške oblasti so mu priznale čin narednik v rezervi, kot ga je imel v italijanski vojski, vendar z letenjem še vedno ni bilo nič.

Po začetku španske državljanske vojne se je Križaj odločil, da se je aktivno udeleži. Finančno pomoč za odhod v Španijo je dobil od primorske emigrantske organizacije. Najprej je odšel v glavno naborno pisarno v Pariz in se takoj povezal z italijanskimi protifašisti, ti pa so ga povezali s predstavniki republikanske Španije.

V začetku vojne je bila letalska moč na strani republike, večina pilotov pa je prestopila na stran nacionalistov, zato so bili španski republiki v veliko pomoč piloti prostovoljci iz različnih držav. Organizator skupine letalcev prostovoljcev je bil francoski pisatelj Andre Malraux, ki je letalce zbiral za mednarodno letalsko eskadriljo Escuadrilla Espana. Ta je bila najprej nameščena v Barceloni, nato pa na letališču Barajas pri Madridu. Iz Pariza so Križaja napotili v Toulouse, kjer je bil sprejemni center za pilote, od tam pa v Madrid.

facebook.jpgKrižaj je na madridsko letališče Barajas prispel prve dni septembra. Takoj se je odpravil v zrak. Njegovo prvo letalo je bilo nieuport 52, s katerim je spremljal bombnike, ki so napadali uporniške položaje pri Siguenzi in Toledu. 11. septembra je letel nad Talavero, ko sta ga napadla lovca fiat CR 32 in pilot enega izmed njih ga je po daljšem zasledovanju zadel v hladilnik motorja. Križaju je uspelo, da je zasilno pristal na republikanski strani fronte. Po tem neuspehu je prešel na sodobnejšega lovca dewoitine D. 371 s številko 13. Nekateri viri navajajo, da je bil Križaj s tem letalom sedemkrat uspešen, toda bolj verjetno je, da je zmagal v treh zračnih bitkah. Manj Križajevih zmag v zračnih bitkah je posledica dejstev, da je pogosto pilotiral bombnike potez 540.

Križaj se je konec oktobra s svojo trinajstico odpravil na še enega izmed bojnih poletov. Letel je kot zaščita bombnikov, ki so bombardirali uporniške položaje pri Salamanci, ko so ga napadli trije fiati CR 32. čŒeprav je Josip Križaj letel, kot bi bilo jospi_krizaj1.jpgnjegovo letalo že zadeto, ga je eden izmed njih prerešetal. Kljub poškodbam je Križaju uspelo izskočiti iz gorečega letala na približno 3000 metrih. Pristal je za sovražno črto, ne dalečod reke Tajo. Naslednjega dne sta ga našla človeka, ki sta o tem obvestila najbližjo vojaško enoto, ki ga je odpeljala v bolnišnico v Tavalero. Križajevo aretacijo je posnel reporter filmske družbe Paramount. Po jugoslovanskih krajih so nato predvajali novice s španskih bojišč omenjene družbe in tako so se med Križajevim zdravljenjem v Tavaleri po Jugoslaviji razširile številne legende o njegovi smrti. Križaj je bil iz bolnišnice premeščen v zapor v Salamanci. 29. julija 1937 so frankisti v zameno za tri italijanske pilote skupaj s Križajem osvobodili Španca Joseja Bastida Porrosa in Gvatemalca Manuela Gomeza. Po osvoboditvi je Križaj nekaj časa preživel v Parizu, nato pa se je v Jugoslaviji nastanil na Ptuju pri sestri Stanislavi. Dva meseca po koncu ujetništva se je vrnil Španijo v Valencio, kjer mu je bila zaupano poveljstvo 1. eskadrilje 71. skupine. Postal je najmlajši poveljnik eskadrilje v vrstah Gloriose, kot so imenovali republikansko letalstvo. Dobil je nalogo, da organizira obrambo španskih sredozemskih mest.

Konec septembra 1938 je španska vlada izdala ukaz, da se morajo vsi prostovoljci z bojišč umakniti v zaledje. Francija je že pred tem privolila, da se mednarodni prostovoljci lahko umaknejo na njeno ozemlje, toda pod pogojem, da bodo zaprti v taboriščih. Sredi novembra so prve skupine prostovoljcev začele zapuščati špansko ozemlje. Francoski žandarji so jih pričakali na meji, razorožili in jih poslali v taborišče Argeles-sur-Mer, Saint-Cyprien, Vernet ali Gurs. Mnogi med njimi so ostali v taborišču do leta 1941, nekateri celo do leta 1942. Med temi je bilo približno 60 slovenskih prostovoljcev.

Križaj naj bi ostal v Španiji do aprila 1939. S činom poročnik španske republikanske vojske se je v Francijo skupaj z drugimi tujimi piloti umaknil z letalom in se tako izognil konfinaciji.

spominsko_obelezje.jpgJugoslovanske oblasti Križaja niso sprejele odprtih rok. Po nasvetu prijateljev se je nastanil v Srbiji v Somboru in pozneje v Petrovaradinu. Zaposlil se je kot letalski inštruktor v letalskem klubu, poleti 1939 pa v Smederevski Palanki, kjer je bil inštruktor na predvojaški šoli. Šola je organizirala pilotski tečaj, ki so se ga udeležila tri dekleta, kar je bila v takratni kraljevini Jugoslaviji velika senzacija. Ena izmed tečajnic Jelena Stefanovič‡ je razvnela Josipovo srce in se z njim poročila.

Križaj je prva leta druge svetovne vojne preživel najprej v Kragujevcu, pozneje pa v Rači pri Kragujevcu. Tam je družina mirno živela do 10. oktobra 1944, ko so enote partizanske 21. divizije osvobodile Račo. Križaja so mobilizirali in ga poslali v Pančevo, kjer so začeli zbirati letalce, da bi oblikovali partizanske letalske enote. Prve dni novembra je bil poslan na prešolanje v Zemun, kjer je s kolegi spoznaval sovjetska lovska letala JAK-1 in JAK-7. Kot izjemen pilot je letenje na novih letalih hitro obvladal.

Konec decembra je bil v oporišču v Veliki Radinici ustanovljen 112. lovski polk, kamor so poslali Križaja. Ta polk so 29. decembra priključili komaj ustanovljeni 11. lovski diviziji, ki je bila oblikovana v okviru sovjetske 256. lovske divizije. 112. polk je deloval na sremski fronti, kjer je Križaj kot poveljnik 3. eskadrilje s činom mlajši vodnik opravil 28 bojnih poletov. Piloti lovci njegove skupine so večinoma spremljali jurišne bombnike šturmovik IL-2, večkrat pa so tudi sami napadali d371.jpgsovražnikove položaje na fronti. Po koncu vojne je Križaj ostal v vojaškem letalstvu Jugoslovanske ljudske armade. Avgusta 1945 je bil povišan v podporočnika in odlikovan z redom za hrabrost. Najprej je služboval na letališču Velika Gorica. Konec leta 1945 se je njegov polk preselil v Mostar. Marca 1946 je bil premeščen v Ečko, kjer je postal poveljnik eskadrilje v šoli za lovske pilote. Maja 1947 je bil Križaj skupaj z divizijo premeščen v Ljubljano. Divizija je imela letala nameščena na letališčih Polje in Pulj. Križaj, takrat že s činom kapetan, je bil pomočnik komandanta divizije za letenje in je bil odgovoren za operativo. Leta 1948 je resolucija Informbiroja močno pretresla notranje- in zunanjepolitične razmere Jugoslavije, zaradi česar so potekali številni vojaški manevri. Po enem izmed njih skupini častnikov zaradi slabega vremena 8. oktobra 1948 ni uspelo odleteti z letališča v Polju. Ko se je nekoliko zjasnilo, so poslali Križaja v zrak, da bi preveril vremenske razmere. To je bil njegov zadnji polet, saj se je zaletel v južno pobočje Snežnika. Nesreča se je pripetila približno dva do tri kilometre zračne linije od vrha Snežnika, na ozemlju današnje Republike Hrvaške. Josip Križaj počiva v dveh grobovih. Z vojaškimi častmi je bil 8. oktobra 1948 pokopan na ljubljanskih Žalah, del njegovih ostankov pa so sorodniki pokopali na Snežniku, kjer se je končala njegova junaška življenjska pot.

 

Avtor: Rok Filipčič
Foto: Rok Filipčič (kip) in www.zbiralci.com
čŒlanek je bil objavljen v reviji Slovenska Vojska, Letnik XIX/6 22. april 2011

  

Viri in literatura:
– Antič‡, Vicko, Jugoslovani v Španskem letalstvu: Petrovič‡, Križaj, Jazbinšek, v: Naši Španci, ur. Aleš Bebler, Založba Borec, Ljubljana, 1978.
– Dimitrijevič‡, Bojan B., Jugoslovensko ratno vazduhoplovstvo 1942–1945, Institut za savremenu istoriju, Beograd, 2006.
– Križaj, Miomir, Življenjska pot pilota lovskega letala Josipa Križaja, v: Vojnozgodovinski zbornik, št. 24, Logatec, 2006.
– Ravbar, Alojz, Zakaj je padla španska republika, Zavod Borec, Ljubljana, 1971.
– Thomas, Hughes, Španjolski grač‘anski rat, Otokar Kerševan - Rijeka, Reka, 1980.
– Škerk, Walter, Na jeklenih krilih skozi vojne vihre, v: Jadranski koledar 1998, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1997.