V Nadlesku so pristajala zavezniška letala

Leta 1943, ko je nemška vojska v Evropi že doživljala težke udarce zaveznikov in ko so se britanske vojaške misije prepričale, da je v Jugoslaviji partizansko gibanje veliko bolj aktivno v boju proti Nemcem in njihovim zaveznikom kot četniško, je počasi pričela pritekati zavezniška pomoč NOVJ.

nadlesk.jpgV južni Italiji je bila osnovana oskrbovalna baza, od koder so zavezniki pošiljali pomoč v Jugoslavijo. Sprva je pomoč prihajala le na spuščališča, a se je hitro pokazala potreba po letališčih, tudi na slovenskih tleh. Slovensko partizansko vodstvo sprva nad idejo ni bilo navdušeno, saj se je balo, da bi letališča olajšala Britancem izkrcanje v Istri. V letu 1944 je zaradi težkih bojev število partizanskih ranjencev močno naraslo. Zavezniki so bili pripravljeni sprejeti ranjence v svoje bolnišnice, a pod pogojem, da partizani uredijo primerna letališča.

Pogoj za izgradnjo letališča je bilo dovolj veliko osvobojeno ozemlje. V Sloveniji sta bili v prvi polovici leta 1944 taki območji Bela Krajina in Loška dolina. V Beli Krajini je bilo letališče že pripravljeno, a zaradi sovražnikove ofenzive zavezniška letala na njem niso mogla pristajati. Tako je prvo partizansko letališče pričelo delovati v Loški dolini.

Sredi junija 1944 se je v Loški dolini zbrala ekipa za pripravo letališča. Ob pomoči domačinov so partizani na Nadleškem polju zravnali jarke in vzpetine, posekali grmovje, odstranili lesene in kamnite mejnike ter pripravili vse potrebno za pristanek letal. Letališče je bila dolgo 1200 metrov in široko 100 metrov, s koordinatami 45° 42' 10'' severno in 12° 7' 36'' vzhodno od Pariza. V kartah, ki so jih uporabljali zavezniški piloti, je bilo letališče označeno kot Picadilly Club. Poveljstvo letališča se je sprva nahajalo v Nadlesku, konec avgusta pa se je premaknilo v bližnjo Šmarato.

Glavni štab NOV in PO Slovenije je izdal posebna navodila za delovanje letališča. Dostop do letališča tistim, ki tam niso bili zaposleni, je bil najstrožje prepovedan. Enota, ki je skrbela za varnost letališča, je o pristanku letala morala biti obveščena na dan pristanka. Partizani, določeni za signalno službo, so morali ostati na svojih mestih, dokler jih nadrejeni ni odpoklical. Potrebno je bilo zagotoviti zadostno količino drv, da bi signalni ognji ves čas enakomerno goreli. Po pristanku se letalu ni smel nihče približati, dokler ni komandant letališča za to izdal ukaza. Sledilo je iztovarjanje tovora, ki ga je izvedla posebej za to določena skupina. Tovor je moral biti še isto noč pretovorjen na vnaprej določena mesta. Raztovarjanju letala je sledilo vkrcavanje ranjencev in ostalih potnikov, ki so morali čakati na točno določenem mestu na letališču. Vsi manevri so morali zaradi varnosti potekati kar najhitreje.

21. julija je bilo vse nared, da sta v Nadlesku pristali prvi zavezniški letali. Za evakuacijo ranjencev in bolnikov, njihov prevoz na letališče in njihovo oskrbo med čakanjem na polet je bila odgovorna uprava Slovenske vojne partizanske bolnice Snežnik (SVPB-S). Za zavarovanje letališča so bile zadolžene različne partizanske enote. Poleg domačega Notranjskega odreda so to nalogo v različnih obdobjih izvrševale še Gubčeva, Ljubljanska in 9. brigada.

Major Scott je bil vodja zavezniške letališke ekipe na letališču v Nadlesku. Poleg njega so bili v ekipi še vodnik Poole, vodnik Wright, desetnik Lowel ter A. C. Brombey. V Slovenijo so prispeli 2. avgusta 1944. (arhivska fotografija, major Scott, telegrafist in domačini iz Nadleska, Žgajnar 91)

major_scott_telegrafist_in_domacini_iz_nadleska_zgajnar_91.jpg

Letališče v Nadlesku se je v zgodovino zapisalo tudi kot del izredne humanitarne zgodbe, ko so partizanske ranjence iz skrivnih partizanskih bolnišnic na Primorskem po enotedenski dolgi in naporni poti v drugi polovici avgusta 1944 prepeljali v Loško dolino, od koder so jih večino evakuirali v zavezniške bolnišnice v južni Italiji.

Zadnja letala so v Nadlesku pristala 9. septembra 1944. Dan kasneje so letališče napadle združene nemško-domobranske enote, ki jim delovanje letališče ni bilo skrito praktično od njegovega pričetka. Letališki ekipi se je med napadom uspelo varno umakniti. Odtlej so zavezniška letala pristajala v Beli Krajini.

Partizansko letališče Otok

Besedilo in fotografiji: Rok Filipčič