Miklavž Škofič-Maurer, 1962-2015

Spoznala sva se precej pozno v najini vojaški karieri. On je bil pilot, odličen pilot, pravijo njegovi sodobniki. Ker sem tudi sam ljubitelj letenja sva si imela veliko povedati vsakič, ko sva se srečala, kjerkoli so se križale službene poti. Letenje in ljubezen do letenja je nekaj, kar je neozdravljivo, ko se z njim okužiš. Od tod tudi izvira sposobnost razumeti se brez filozofije in odvečnih besed. Tako preprosto je to. 

miklavz_skofic_maurer_vvg_0022_01.jpgKo sem se pred nekaj dnevi spraševal, kaj neki počne zdaj, ko je v pokoju, me je v četrtek presenetila novica, da je odletel v nebo: »Piloti ne umrejo, samo odletijo v modro nebo in ne pristanejo več.« Novica je prišla iz oddaljene dežele, Sierra Leone, kjer je nazadnje delal ali bolje rečeno, letel.

Decembrski dan leta 1962 je moral biti zelo lep in srečen za slovensko pesnico Nežo Maurer, ki smo jo kot pesnico spoznali že, ko smo bili še otroci v osnovni šoli. Takrat je v Ljubljani na svet prijokal Miklavž. Da ga je navdušenje za letala prijelo takrat, ko ga je v 6. razredu osnovne šole s seboj v zrak vzel družinski prijatelj, ki je bil, kako priročno, pilot, je povedal v svoji predstavitvi. Kot je to za tisti čas bilo značilno, je bila edina pot do poklica pilota vojaška šola. Pri nepolnih štirinajstih letih je odšel v vojaško letalsko gimnazijo v Mostar. Da jo je končal z odliko je skoraj odveč navajati. Po selektivnem letenju in sprejemu na letalsko vojaško akademijo v miklavz_skofic_maurer_mama_in_sestra.jpgZadru, se je odločil za kariero pilota na helikopterju. Seveda je tudi diplomiral z odliko. Najprej je letel na helikopterju gazela, kasneje pa na Mi-8. V Zagrebu je služboval do leta 1991, ko je prestopil v Teritorialno obrambo Republike Slovenije.

Po ustanovitvi letalske enote TO je bil razporejen vanjo. Opravljal je različne dolžnosti in naloge. Bil je vodja posadke na helikopterju B-412, učitelj letenja in tudi preizkusni pilot. Do upokojitve oktobra 2010 je v Slovenski vojski opravljal veliko različnih nalog, med katerimi lahko naštejem mednarodne lete, sodelovanje v mirovnih operacijah, šolanje mladih pilotov, reševanje v gorah, cestno reševanje, prenašanje tovorov v gore za oskrbo planinskih postojank. Ukvarjal se je tudi z iskanjem novih smeri pri razvoju uporabe helikopterjev za potrebe civilne družbe.

NI naključje, da je bil zunaj vojske, v kateri je prebil vso poklicno pot, najbolj znan med gorskimi reševalci in nasploh med reševalci. Skupaj s kolegi iz helikopterske enote Slovenske vojske je bil na mnogih reševalnih akcijah in urjenjih za reševanje v gorah. Pri tem delu je bil mnogo več kot samo še eden od dežurnih pilotov, ki čakajo na klic in se nanj odzovejo. Bil je mislec, ki je znal vedno oceniti mejo med tveganjem in pomenom neke akcije. Njegovi pilotski kolegi trdijo, da je bil verjetno eden najboljših pilotov helikopterjev v Slovenski vojski.

miklavz_skofic_maurer_267.jpgŠele po upokojitvi smo izvedeli še za en njegov dar. Na pobudo kolegov in prijateljev je objavil nekaj zanimivih in čustveno navdahnjenih prispevkov za revijo Letalo in slovensko letalsko spletišče sierra5.net. Predpraznično razmišljanje , Belo na belem in Mala Anja ali reševanje na Kriški gori so poželi nemalo navdušenja med obiskovalci in bralci tega in spletišča. Prepričan sem, da je vsem žal, ker nam je njegova mnogo prezgodnja smrt odnesla še marsikatero zanimivo zgodbo. Morda tudi katero iz časa po upokojitvi, ko je delal v tujini. Ne bi pa smelo biti to odkritje presenečenje za poznavalce literature in dela njegove mame, Neže Maurer, saj je prav on izbral in za knjižno izdajo uredil vsaj dve pesniški zbirki: Kadar ljubimo (leta 1990) in Litanije za mir (leto 1991).

miklavz_skofic_maurer_0144_01.jpg

 

 

Težko je opisati vse dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal v svojem prekratkem življenju. Zato namesto konca samo: »Hvala, Miklavž, da smo lahko bili s teboj.

OPENSOARING , 8. februarja 2015, besedilo Milan Korbar, fotografije Rok Einhaver, osebni arhiv in PZS)