Operacija Merkur - Invazija na Kreto

Po okupaciji celinske Grčije leta 1941 so se zavezniške sile umaknile na Kreto, kjer so načrtovali reorganizacijo svojih enot in potem naskok nazaj na celino. Kreta je bila strateškega pomena tudi za sile Osi, saj bi s Krete nadzirali dobršen del vzhodnega Sredozemskega morja in od tam napadli tudi Ciper, Egipt in Malto. Britanci pa bi s Krete lahko ogrožali naftna polja v Romuniji in dominirali v Egejskem morju.

Prvotno je imelo Nemško vojno letalstvo dva načrta za napad na Kreto. Prvi, ki ga je predstavila 4. Letalska flota, ki je delovala na Balkanu pod poveljstvom generalpolkovnika Alexandra Löhra, je predvideval letalski desant na zahodnem delu Krete mad Chanio in Malemejem. Od tam naj bi potem postopoma zasedli tudi vzhodni del otoka. Dobra stran tega načrta je bila ta, da bi imeli Nemci zgoščene sile na zahodu, medtem ko bi na vzhodnem delu otoka zaveznikom ostala Retimo in polozaj_enot_in_smeri_napada.jpgHeraklion z letališči vred. Drugi načrt, ki ga je predstavil XI. Letalski korpus z generalmajorjem Kurtom von Studentom na čelu, je predvideval sočasen padalski desant na sedmih točkah. Po tem načrtu naj bi Nemci v enem zamahu zasedli vse pomembne točke na otoku. Invazijo na Kreto bi v tem primeru podpirala tudi lovska letala Bf-109 iz letališč v Grčiji. Slaba stran tega načrta je bila razdrobljenost nemških enot in posledično njihova težja oskrba. XI. letalski korpus je imel v svoji sestavi 500 trtansportnih letal Ju-52 in 80 jadralnih letal DFS 230. Napadalčeve sile so sestavljali: desantni jurišni polk (Luftlande-Sturmregiment – generalmajor Meindl), 7. letalska (padalska) divizija (7. Flieger-Division – generalpolkovnik Süssmann) in 5. gorska divizija (genralmajor Ringel), ki je zamenjala 22. Pehotno divizijo, ki je ta čas v Romuniji varovala naftna polja. Zamenjava teh dveh divizij pa ni bila prav posrečena, saj gorska divizija ni imela izkušenj s padalskimi operacijami. Na drugi strani je obrambo Krete pripravljal poveljnik novozelandskih ekspedicijskih sil generalmajor bernard_cyril_freyberg.jpg. Na razpolago je imel eno novozelandsko divizijo, eno britansko brigado, eno avstralsko brigado in osem grških bataljonov. Skupaj preko 42.500 vojakov. student.jpgTudi njegov načrt obrambe Krete je bil izdelan do potankosti z eno izjemo. Ni predvideval tako obsežnega zračnega desanta nemške vojske. General Freyberg je svoje sile razporedil v štiri skupine. Zaščitil je vsa tri letališča (Maleme, Retimo in Heraklion) in pristanišče v zalivu Souda ter nekatere dele obale. Najmočnejša skupina je varovala Maleme. Zaradi pomanjkanja tovornjakov je bila povezava med posameznimi skupinami minimalna. Hermann Göering se je naposled odločil za mešanico obeh načrtov in tako predvidel desant 22.500 padalcev, 750 vojakov naj bi priletelo na Kreto z jadralnimi letali, 5000 naj bi jih pripeljali s transportnimi letali in pomorski desant s 7000 vojaki. Napad se je začel 20. maja , drugi val pa osem ur kasneje. Operacijo Merkur je vodil nemški letalski general Kurt von Student. Rojen v vojaški družini v Prusiji je služil že v prvi svetovni vojni kot poveljnik letalskih enot. Med vojnama je poveljeval pehoti in bil prav zato najprimernejši za izvedbo desanta na Kreto. Ob izbruhu vojne so se prav padalske enote in letalstvo izkazale za strateško in taktično nepogrešljive v ‘Blitzkreigu’. Na podlagi izkušenj iz Norveške in Beneluksa je Student pripravil natančen načrt desanta na Kreto. Pri tem je dobil Hitlerjevo odobritev (25. aprila 1941 je Hitler podpisal direktivo št. 28) in Operacija Merkur se je lahko začela. Napad je bil razdeljen med tri bojne skupine center (Gruppe Mitte), zahod (Gruppe West), vzhod (Gruppe Ost). Zračnemu desantu je sledil še pomorski desant. Za pomorsko podporo četam na Kreti je bil zadolžen kontraadmiral Karl George Schüster, ki pa ni imel na voljo večjih ladij nemške mornarice. Za prevoz čet, težke oborožitve in tankov je imel na voljo le dva oddelka parnikov in dva oddelka motornih jadrnic ter zaplenjene čolne in manjše ladje grških ribičev. Varovanje pomorskih desantnih enot je tako prevzela italijanska mornarica z dvema rušilcema, 12 torpedovkami, podmornicami, hitrimi čolni in minolovci.

Obveščevalna priprava
Zavezniki so prvič uporabili obveščevalne podatke, ki so jih pridobili preko Enigme. Freyberg je zato zahteval uničenje letaliških stez, da bi bile v primeru zasedbe Krete s strani Nemcev neuporabne. Nadrejenim v Aleksandriji se to ni zdelo potrebno, ker so bili prepričani v hitro zmago nad Nemci. S pomočjo Enigme so namreč dokaj natančno poznali nemški načrt invazije na Kreto. Tudi Nemci so imeli podatke o stanju zavezniških sil na Kreti. Admiral Wilhelm Canaris, vodja obrambe je poročal o 5000 britanskih vojakih na Kreti. Po njegovih podatkih grških vojakov na Kreti ni bilo. Še danes ni povsem nemski_padalci_se_vkrcavajo_v_ju-52_copy.jpgjasno, zakaj je tako nizko ocenil zavezniške sile na Kreti. Nekateri ugibajo, da je bil že takrat proti Hitlerju in da je bil to del njegovega načrta proti nacizmu. Admirala so kasneje usmrtili, ker je pomagal pri atentatu na Hitlerja 20. julija 1944, ki ga je sicer izvedel Claus von Stauffenberg. Obramba je predvidevala tudi podporo lokalnega prebivalstva zaradi nasprotovanja monarhiji. Grški kralj George II se je prav preko Krete umaknil v Alelsandrijo. Evakuirali so ga z ladjo HMS Decoy 22. maja 1941. Dejansko stanje vojaštva na začetku invazije na Kreto je bilo 28.500 zavezniških in 14.000 grških vojakov. Od tega je bilo 5000 vojakov, ki so bili dobro opremljeni. Ostalo so predstavljali vojaki, ki so se umaknili iz celinske Grčije. Grško vojsko pa so sestavljali tudi kadeti in policaji. Nemce je tako na Kreti pričakalo nekajkrat več vojakov, kakor so predvidevali. Dan pred invazijo so Britanci s Krete umaknili vsa letala (imeli so jih 18, med katerimi jih pol ni bilo operativnih). Britanska mornarica je bila ta čas v Egejskem morju dovolj močna, zato so predvidevali, da brez pomorskega desanta Nemci ne morejo osvojiti Krete. General Alexander Löhr je predvideval, da bodo Kreto zasedli z dvema divizijama. Kljub temu je v Atenah v rezervi pustil 6. alpinsko divizijo. Potek bojev je pokazal, da se je odločil pravilno.

Začetek invazije

20. maj
Zgodaj zjutraj so nemški strmoglavci Ju-87 stuke in lovska letala Bf-109 VIII. Letalskega korpusa napadla Maleme, Chanio in zaliv Souda, mesta na severozahodnem delu Krete. Napad je bil tako silovit, da je večina branilcev morala poiskati zavetje, da ne bi bili takoj ubiti. Nemci so uničili telefonske povezave in komunikacije v okolici letališč. Seriji zračnih napadov so ob osmih zjutraj sledila jadralna letala DFS 230 s po dvanajstimi vojaki, ki so pristala na letališčih ali kar na plažah severne Krete. Sočasno so v desetih naletih s 15-minutnimi presledki v serijah po 200 iz letal Ju-52 izskočili padalci. Dva od treh padalcev sta imela še padalo z opremo in orožjem. Za razliko od jutranjega ‘zatišja’, so padalce sprejeli z močnim ognjem iz vseh razpoložljivih orožij, ki jih je imela zavezniška pehota na voljo. Veliko Nemcev je bilo ubitih še preden so se dotaknili tal, tisti, ki pa so preživeli ognjeni krst in pristali na otoku, pa so se soočili s pomanjkanjem orožja, municije, opreme in veliko zmedo. Osebna oborožitev nemških padalcev je bila zaradi slabih padal omejena le na pištolo, štiri granate in nož. Vse ostalo so morali poiskati v zabojnikih, ki so jih vrgli iz letal. To pa med srditimi boji ni bilo lahko.

crete-german-paratroopers.jpg

Bojna skupina zahod
Poveljnik bojne skupine zahod generalmajor Eugen Meindl, ki je napadal Maleme je bil hudo ranjen takoj po pristanku letala. Poveljstvo nad desantnim jurišnima polkom je prevzel major Edgar Stentzler, poveljnik II. bataljona. Pripadniki I., III. in IV. bataljona istega polka so pristali na območju od Malemeja do Kissamosa, ki ga je branila 10. Novozelandska brigada. Največje izgube je utrpel III. bataljon, ki so pristali na položaje 5. Novozelandske brigade. Do konca dneva je bilo ubitih 400 od 600 pripadnikov III. bataljona. Glavna naloga skupine zahod, ki je napadla Maleme je bila zavarovati letališče in okolico, da bi lahko tja pripeljali okrepitve, orožje in opremo. Cilj so dosegli šele naslednji dan, potem ko se se pripadniki 21., 22., in 23. bataljona novazelandske vojske, ki so branili letališče in koto (hrib) 107, ki je južno od letališča v Maleme, pomotoma umaknili. Zgodovinarji so ta umik podpolkovnika L. W. Andrewa poveljnika 22. bataljona novazelandske vojske ocenili kot največjo napako zaveznikov pri obrambi Krete. V sklopu 2. novozelandske divizije, ki je branila sektor zahod, je bila tudi 4. novozelandska brigada. Bojna skupina center Generalpodpolkovnik Wilhelm Süssmann poveljnik 7. letalske divizije (7th Airborne Division) in bojne skupine center se je ubil z jadralnim letalom že med vzletom letala. Kmalu po vzletu se je namreč strgala vlečna vrv in jadralno letalo je treščilo na tla. Poveljstvo nad bojno skupino center je prevzel Altman. Bojna skupina center je pristala na širšem področju Retima in naletela na močan odpor zavezniške vojske, ki se je poskrila v oljčne nasade, od koder so imeli idealno zavetje za napade na Nemce. 2. padalski polk (brez II. bataljona, ki je bil namenjen v Heraklion) je pristal v Retimu ob 15. uri. Na območju, ki ga je branila 19. Avstralska brigada. Polk je bil razpršen po veliki površini, nekateri celo na napačnem kraju. 3. padalski polk je pristal na območju Chanie. Zaradi skalnatega terena je bilo veliko vojakov poškodovanih ob pristanku. Ta sektor sta pokrivala tudi dva grška bataljona. Nemci so imeli velike izgube, bataljoni pa se niso mogli povezati med seboj, zato je bil njihov položaj kritičen. Še najmanj težav je imel padalski inženirski bataljon, ki je pristal severno od Alikianousa.

Bojna skupina vzhod
Bojni skupini vzhod je poveljeval polkovnik Bruno Braüer. V drugem valu invazije na Kreto (med 15. in 16.30 uro) so Nemci brez podpore bombnikov in lovcev naskočili Heraklion. Njihovi podatki o moči upora zaveznikov na zahodnem delu Krete so bili bundesarchiv_bild_101i-166-0512-392c_kreta_ju_52.jpgnepopolni, zato so mislili, da bo šlo na vzhodnem delu Krete za hitro zasedbo želenih točk. Prav zato se je tudi ta napad za Nemce začel katastrofalno. Zaradi nesporazumov in slabe orientacije so padalci izskočili na napačnem kraju in se takoj znašli v močnem ognju. Kljub na videz izgubljenem položaju so se z močno voljo in velikimi žrtvami uspeli obraniti in obdržati svoj položaj. V Heraklionu sta I. padalski polk in II. bataljon II. padalskega polka pristala vzhodno od mesta. Druga dva bataljona I. padalskega polka sta pristala zahodno od mesta. Razpršenost enot je pomenila, da ta dan ne bodo mogli zasesti letališča. Heraklion je branila 14. britanska pehotna brigada, z dodanim 2./4. avstralskim bataljonom in grškim 3., 7. in Kretskim bataljonom (del 5. Kretske divizije). Grki so bili slabo oboroženi, saj je velika večina Kretske divizije odšla v celinsko Grčijo. Nemci so prebili obrambo Herakliona in okupirali pristanišče. Grki so jih s protinapadom zasedli nazaj, a so se že naslednj dan po bombardiranju mesta umaknili proti Knossosu. Šele izvidniški leti nad Kreto so Nemcem razkrili pravo situacijo, v kateri so bili. Prvi dan niso dosegli nobenega zastavljenega cilja.

21. maj – pomorska invazija
V noči na 21. maj se je angleški mornarici uspelo prebiti v vode severno od Krete, kjer so iskali nemške ladje. Admiral Schuster je zato odpoklical ladijski konvoj, ki je z otoka Milosa na Kreto peljal okrepitve (vojake, artilerijo, protioklepne topove, municijo in opremo). Medtem so Nemci in Italijani že našli angleške ladje skupin Force A1 (poveljeval ji je admiral Rawling) in C (poveljeval Admiral King). Potopili so rušilec Greyhound in poškodovali dve križarki (Warspite in Carlisle - petsto mornarjev s teh ladij sta naslednje jutro rešili Kandahar in Kingston). Nemški ladijski konvoj se je zato lahko vrnil proti Malemeu. Ob enajstih zvečer je Britanska kraljevska mornarica (Force D) pri rtu Spatha napadla nemški konvoj in ga zdesetkala. Onesposobili so italijansko vojno ladjo Lupo in potopili večino od 63 ribiških bark, jadrnic s pomožnim motorjem in dugih ladij, ki so jih Nemci zaplenili grškim ribičem in s katerimi so na Kreto peljali del 5. alpinske divizije. Peta gorska divizija je izgubila 506 mož, od tega 18 častnikov, 242 pa se jih je rešilo. Drugi konvoj, ki je pravkar prispel na Milos, so pokldfs-230-3.jpgicali nazaj v Pirej, da ga ne bi doletela enaka usoda kakor prvega. Britansko mornarico pa je že naslednje jutro uničilo nemško vojno letalstvo(potopili so rušilec Fiji, poškodovali križarko Gloucester), s čimer je Nemčija zavladala nad Egejskim morjem. Nemška letala so v Maleme dopoldne pripeljala neznatne količine opreme in tako vlila novo upanje nemškim vojakom. Zaradi nezmanjšanega upora zaveznikov so se Nemci odločili za nov padalski desant na Maleme. Polkovnik Bernhard Ramcke je zbral 550 padalcev, ki so ostali v rezervi in z njimi v štirih skupinah izskočil v okolici Malemeja. Zračni napadi so se začeli okrog 14.30. Napadu je sledil desant rezervnih enot 1. in 2. padalskega polka. Desant je bil podprt s strmoglavci in lovci, a je kljub temu dve skupini padalcev veter zanesel neposredno pred cevi zaveznikov. Njihova usoda je bila tako zapečatena. Drugi dve skupini sta pristali dokaj varno in se združili s soborci in skupaj so zasedli Maleme. Z zajetim angleškim tankom so očistili letalsko stezo. Kljub artilerijskem ognju so Nemci ob 16. uri začeli pristajati na letališču v Maleme, kamor je XI. letalski korpus pripeljal 650 pripadnikov 6. alpinske divizije. Poveljstvo nad skupino zahod je prevzel polkovnik Ramcke. Poleg moštva so pripeljali tudi prepotrebno orožje in opremo. Usoda Krete se je lomila prav v Malemeju, zato so zavezniki pripravili protinapad. Izvedla sta ga 20. bataljon (4. brigade novozelandske vojske) in 28. Maorski bataljon (5. brigade novozelandske vojske) iz 21. na 22. maj. Protinapad ni bil uspešen. Na pomoč kretski floti je iz Malte 21. maja odplula 5. flota z ladjami Kelly, Kipling, Kelvin, Jackal in Kashmir, pod poveljstvom kapitana lorda Louisa Mountbattena. Na območje bojev so pripluli zatem, ko sta bili potopljeni Gloucester in Fiji. Pobrali so brodolomce in hkrati še obstreljevali Maleme. Kelvin in Jackal sta se odpravila na reševanje, medtem ko so ostale tri ladje odplule proti Aleksandriji. Na zahodu Krete so jih napadle nemške štuke. Močnemu ognju se je uspel izogniti le Kipling, ki je prestal 83 zadetkov. Hkrati je pobral še 279 brodolomcev iz Kiplinga in Kashmirja. XI. letalski korpus je na Kreto pripeljal 8100 padalcev (1860 v Maleme, 2460 v Chanio, 1380 v Rethymno in 2360 v Heraklion).

22. maj
Luftwaffe je okrepila napade na britansko mornarico in potopila tri ladje in poškodovala štiri. Angleži po tem dogodku podnevi niso več pluli po Egejskem morju. Nemške okrepitve pa so začele prihajati na Kreto tudi po morju. Do poldneva 22. maja so na Kreto prišli pripadniki 5. alpinske divizije, in sicer I. bataljon 100. polk alpskih lovcev, katerim so sledili II. bataljon istega polka in I. bataljon 85. Polk alpskih lovcev ter 95. alpski inženirski bataljon pod poveljstvom majorja Schatteja. V Maleme je prišel tudi generalmajor Julius Ringel, poveljnik 5. alpinske divizije in prevzel poveljstvo nad vsemi enotami na področju Malemea. Prvenstvena naloga generalmajorja Juliusa Ringla je bila konsolidirati svoje sile na letališču Maleme in vzpostaviti stik s skupino center v Chanii ter ‘očistit’ zahodni del Krete. Enote je formiral v tri bojne skupine. Ena je branila Maleme, druga naj bi zasedla Kissamos (poveljeval polkovnik Ramcke) in tretja naj bi šla proti vzhodu (poveljeval polkovnik Utz). Zahodni del Krete je precej gorat in neprehoden. Ringl se je zato poslužil preverjene taktike in svoje enote poslal preko težko prehodnih območij za hrbet zavezniških sil. ‘Znoj prihrani kri’, je bil njegovo moto in pripadniki gorskih enot so bili pravšnji za to nalogo. Ostrostrelci, mitralješka gnezda in minska polja so onemogočala hitro napredovanje nemškim enotam. V nekem primeru je celo Luftwaffe pomotoma napadla nemško gorsko enoto. Kljub vsemu so z velikimi žrtvami in naporom dosegli zadane cilje.

bundesarchiv_bild_101i-670-7410-102c_fallschirmjc3a4gerabsprung_aus_junkers_ju_52.jpg


23. maj

Medtem ko so na zahodnem delu potekali srditi boji, so nemški izvidniki opazili angleška letala, ki so pristajala v Heraklionu. Prav tako so opazili okrepitve, ki so prihajale po morju. Zato so v Malemeju sestavili štiri padalske skupine in jih prepeljali v Heraklion. S pomočjo Luftwaffe so Nemci dokaj hitro in uspešno zasedli Heraklion, Britanci pa so se umaknili iz mesta. Na zahodu sta I. bataljon 85. polk alpskih lovcev in I. bataljon 100. polka alpskih lovcev okupirala Modi. Po zasedbi vasi so napadli Hrib 259. Boj mož na moža je najbolj izčrpal Novozelandce, ki so se v noči na 24. maj umaknili. Meleme je bil tako izven artilerijskega dosega zaveznikov. 95. alpski inženirski bataljon se je soočil z uporom domačinov, ki so se prav kruto izživljali nad ranjenimi in umrlimi Nemci. Podobno usodo je doživel III. bataljon 100. polka alpskih lovcev. Grki so zmaličili 135 nemških vojakov. Po teh dogodkih so Nemci naznanili, da bodo za vsakega iznakaženega vojaka ubili deset domačinov. Med dnevom so Nemci ponovno začeli pristajati na letališču v Malemeju. Dvajset letal je pristalo vsako uro s prepotrebnim tovorom – topovi, protitankovskimi topovi in težko oborožitvijo. Z letali je v Maleme prišel tudi preostanek II. bataljona, 100. polka alpskih lovcev.

Zavezniki so se začeli umikati.

24. - 26. maj
S prihodom novih enot je generalmajor Ringel na novo organiziral enote. V noči iz 24. na 25. maj je 100. polk alpskih lovcev navezal stik z obkoljenimi padalci polkovnika Heidricha, ki so bili v ‘Prison valley’. Ob pomoči štuk je 95. alpski inženirski bataljon vstopil v Kastelli. Jugozahodno od Canaethe so Nemci skupaj z polkovnikom Ramckevimi padalci na levem boku, bojno skupino Utz-a z dvema bataljonoma 100. polka alpskih lovcev na sredini in polkovnikom Heidrichovimm 3. padalskim polkom na desnem boku bojevali bitko mož na moža in osvojili vas Galatas. Po protinapadu 23. bataljona 5. novozelandske brigade so Nemci vas izgubili. Novozelandci so se ponoči iz Galatasa umaknili in Nemci so jo naslednje jutro ponovno zavzeli. Po zračnih napadih na položaje zaveznikov v Kastelliu (24.maj) je 95. Alpski inženirski bataljon napadel mesto. Osvobodili so ujete padalce, ki so potem ujeli in ubili nekaj novozelandskih častnikov, ki so poveljevali 1. grškemu polku. Grki so se kljub temu še naprej upirali, a so jih Nemci zaradi pomanjkanja pušk in municije kmalu prisilili k umiku. 26. maja so Nemci zasedli Kastelli in odprli pristanišče za prihod okrepitev.

invazija_na_kreto.jpg

27. maj
Okrepitve so prihajale tudi 25. in 26. maja. Tako so Nemci proti Chani napotili še dva bataljona 141. gorskega lovskega polka 5. alpinske divizije, ki sta bila pod poveljstvom polkovnika Maximiliana Jaisa. Njihov položaj je bil na desnem boku 100. polka alpskih lovcev. Gorske enote so pred Chanio premagale Britance in popoldan že dosegle mesto. Medtem se je 141. gorski lovski polk boril z Novozelandci in Avstralci na jugovzhodnem delu mesta. Zavezniki so pravzaprav že ščitili umik svojih enot proti Sphakii. Bojna skupina Krakow je zasedla Chanio in zaliv Souda, ki sta bila že opuščena. Zavezniki so se umaknili proti vzhodu v vas Stilos. Zavezniki so tu utrdili položaje, a niso mogli kljubovati artilerijskemu in tankovskemu ognju. Generalmajor Ringel je ukazal napad in 95. alpski artilerijski bataljon 5. alpinske divizije je potisnil zaveznike s položajev. Nemci so zasedli cesto proti Retimu.

28. maj
Upor Britancev se je začel zmanjševati. Generalmajor Freyburg je ukazal umik vseh enot na jug otoka, od koder so jih evakuirali v Egipt.

28. - 30. maj
Bojna skupina Wittmann je napredovala do pred Soude, kjer je bila cesta uničena. Uničili so jo britanski komandosi. Branilce so napadli z boka in jih z močno podporo artilerije in tankov kmalu pregnali. Bojni skupini Krakow in Wittmann sta se tu tudi srečali. Britanski brigadir Brian Herbert Chappel je dobil ukaz o evakuaciji 27. maja. Iz Herakliona so v nočeh 28. in 29. maja z ladjami odpeljali 4000 mož. Ladjam je poveljeval admiral Rawlings. Že 29. maja zjutraj so Nemci brez strela zavzeli Heraklion. V Retimu so Nemci zajeli 700 vojakov. Bojna skupina Wittman se je odpravila naprej proti vzhodu. Že zjutraj ob 7.30 so se srečali s III. bataljonom 2. padalskega polka. Ob 11.45 so se izvidniki 1. padalskega polka, ki so bili že od prvega dne invazije v okolici Herakliona, srečali z bojno skupino center.

minimalni_obroki_pod_vrocim_grskim_soncem_copy.jpg

29. maj
Nemci so se prebili do Retima in že naslednji dan tudi do Herakliona. Zavezniki so se umikali na jug Krete.

1. junij
Po bojih z zaščitnimi enotami na prelazih v okolici Improsa so Nemci le prišli na jug Krete. Britanska mornarica je med stalnim obleganjem Luftwaffe in v zavetju štirih noči ob velikih izgubah iz majhne vasice Chora Sfakion evakuirala 14.800 mož. Na Kreti je ostalo 14.000 Krečanov, ki so se pomešali med prebivalce in kasneje izvajali gverilske akcije. Med Grki je bilo tudi okrog 500 zavezniških vojakov.

Predaja
Zavezniki so se začeli umikati iz Herakliona in iz Chora Sfakiona 28. maja. Z ladjami so v Egipt prepeljali 16.000 vojakov. Glavnina jih je odšla iz Chora Sfakiona. Evakuacijo je ovirala Luftwaffe, čeprav ne s polno silo. 1. junija se je 5. alpinski diviziji predalo 5000 branilcev Chora Sfakiona. General Freyberg je z hidroplanom, ki je priletel ponj v to vasico, zapustil Kreto. Kreta je bila v rokah Nemcev. Dva meseca po padcu Krete so Kurta von Studenta poklical v Volčji brlog. Skupaj z najbolj zaslužnimi častniki je prejel Viteški križ. Kljub načrtom, da bo napadel še Ciper, Egipt in Malto je Hitler zaradi nenormalno velikega števila žrtev prepovedal vse nadaljne padalske desante. Ti naj bi sloneli predvsem na presenečenju, taga pa po Hitlerjevih razmišljanjih ne morejo več doseči. Na drugi strani so zavezniki prav na podlagi Operacije Merkur formirali svoje prve padalske enote. Invazaija na Kreto je bila največja operacija, v kateri so sodelovali padalci. Hkrati je bila to prva operacija, s katero so s pomočjo zračnega desanta zavzeli otok. Nemci so se na Kreti prvič soočili z odločnim odporom lokalnega prebivalstva, v katerem so sodelovale tudi ženske in otroci. Nemci so ostali na Kreti do konca oktobra 1944. Evakuacijo so začeli 30. avgusta. Po morju in zraku so evakuirali 67.878 vojakov. Samo Luftwaffe je s Krete s 106 letali Ju-52 prepeljala 30.740 vojakov.

Žrtve
souda.jpgmaleme.jpgNatančni podatki o žrtvah vojne na Kreti niso poznani. Nemci naj bi izgubili 6698 vojakov, med katerimi ni pripadnikov VIII. letalskega korpusa in nemških mornarjev ter laže ranjenih. Med njimi je tudi 17 nemških častnikov, ki so jih ujeli zavezniki in odpeljali v Egipt. Zavezniki so izgubili 3500 vojakov: 1751 jih je umrlo in prav toliko je bilo ranjenih. Nemci so ujeli 12.254 zavezniških vojakov in 5255 Grkov. Kraljevska mornarica VB je izgubila 1828 mornarjev. Ranjenih pa je bilo 183 mornarjev. Umrli so pokopani na skupnem pokopališču vseh zavezniških armad v zalivu Souda. Številčne žrtve so bile tudi med Grki. Podatki se razlikujejo, a neka ocena je vendarle znana. Med vojno naj bi tako umrlo 6593 moških, 1113 žensk in 869 otrok. Kar 3474 so jih usmrtili strelski vodi.

Borut PODGORŠEK


Zračni desant spada med najbolj zahtevne in občutljive oblike in vsebine bojevanja. Poleg izjemno zahtevne izurjenosti zračnodesantnih sil mora biti zagotovljena celovita podpora desantu in uspešna izraba njegovega učinka. Zračnodesantna operacija zahteva uporabo ustreznih sil za pripravo terena, za izvedbo zračnega desanta, za njegovo vzdrževanje, zavarovanje in izrabo učinka. Za to nalogo se angažirajo najbolj izurjeni in opremljeni pripadniki oboroženih sil. Razumljivo je, da ne bo izvajalec zračnodesatne operacije pri tem ‘potrošil’ vse svoje zmogljivosti. Obdobje Druge svetovne vojne je značilno po uporabi padalskih zračnih desantov, v katerih so bile izjemno velike izgube ‘žive sile’. K relativni uspešnosti nemškega desanta na Kreto je botrovala prej angleška neodločnost kot pa dejanska moč nemških zračno desantnih sil. Zato so izkušnje iz tega zračnega desanta zanimive predvsem za vojaške poveljniške strukture, predvsem z vidika pravilne presoje nasprotnikovih/ sovražnih sil. Nekaj podobnega se je, sicer v drugi obliki, zgodilo britanskim silam ob padcu Singapurja. Sodobne zračnodesatne operacije temeljijo na bistveno drugačnih načelih kot nekoč padalske. Seveda so se spremenile tudi okoliščine sodobnega bojevanja. Zaščita iz zračnega prostora je bolj učinkovita, hitrost in obseg podpore je večji, vendar je še vedno človeški faktor tisti, ki prevesi tehtnico uspeha na eno ali drugo stran. (Jože Konda)


Zanimivosti
Operacija Merkur je potekala neodvisno od priprav na operacijo Barbarossa in naj je tudi ne bi ovirala. Kljub vsemu pa so bile nekatere enote načrtovane za obe operacije. Med njimi je bil VIII. letalski korpus, ki so ga po končani Operaciji Merkur prestavili na Poljsko in v Romunijo. Velika zasedenost nemških letal je bila tudi eden glavnih razlogov, da so Britanci lahko s Krete evakuirali tako veliko vojakov.

Izguba Krete je bila strateška napaka zaveznikov. Do takrat se še niso popolnoma zavedali pomembnosti letališč. Britanska vlada je zato ukazala RAF-u, da ustanovi polk, ki bo skrbel za celovito obrambo letališč. Polk je bil ustanovljen 1. februarja 1942.

Nemška letala Ju-87 in Ju-88 so potopile številčne britanske ladje: tri križarke (Gloucester, Fiji in Calcutta) in šest rušilcev (Kelly, Greyhound, Kashmir, Hereward, Imperial and Juno). Šest križark in sedem rušilcev je bilo težko poškodovanih.

Operacija Merkur
Ime skupine  Kodno ime  Poveljnik  Cilj
Skupina center   Mars  generalmajor Wilhelm Süssman  Chania, Souda, Retimo
Skupina zahod   Comet   generalmajor Eugen Meindl  Maleme
Skupina vzhod   Orion   polkovnik Bruno Bräuer  Heraklion








Viri:
Druga svetovna vojna