Partizansko letališče Otok

Leta 1943, ko je nemška vojska že doživljala težke udarce zaveznikov in ko so se britanske vojaške misije prepričale, da se v Jugoslaviji proti Nemcem in njihovim zaveznikom bojujejo le partizani, je počasi začela pritekati njihova pomoč NOVJ. Pomoč je prihajala le z letali in je bila v začetku zelo skromna, saj je šlo le za odmetavanje raznega vojaškega materiala, predvsem razstreliva. Na drugi strani pa so partizani zavezniškim letalcem, sestreljenimi nad Slovenijo, pomagali pri rešitvi in vrnitvi v svoja najbližja zavezniška oporišča.

Pošiljanje same pomoči je bilo odvisno od pripravljenosti spuščališč, letališč, vremena in dejavnostjo okupatorja in njegovih sodelavcev. Na slovenskih tleh je bilo v letih 1944 za ta namen narejenih več letališč in pripravljenih nekaj spuščališč. V začetku maja 1944 so zavezniki sporočili Vrhovnemu štabu NOVJ, da so zavezniška letala pripravljena tudi na odvoz ranjencev, kajti partizanske bolnišnice kljub odlični organizaciji niso bile kos velikemu številu ranjencev. Vendar so zavezniki postavili pogoj, da dokler v Jugoslaviji ne bo zagotovljenih primernih letališč, ustrezne signalizacije in varnosti za pristajanje letal, letala ne bodo prišla. Zato so se pospešeno lotili pripravljanja letališč. Letališča so bila večinoma na poljih, ki so jih partizani in civilno prebivalstvo, ki je podpiralo partizane, primerno utrdili in ustrezno označili z baklami, tako da so bila pripravljena za pristajanje letal. V času NOB so v Sloveniji nastala letališča Nadlesk, Otok, Krasinec, Rečica in Pri Mlaki.

c-47_ameriskega_vojnega_letalstva_na_letaliu_otok.jpg

Letališče Otok
Partizani so spomladi 1944 začeli graditi na polju ob Kolpi letališče Otok. O pripravi letališča so se sporazumeli Glavni štab Slovenije in enote narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Hrvaške. Gradil ga je tehnični oddelek GŠS pod vodstvom inženirja, majorja Franja Mamilovič‡a. Pozneje se je gradbeni ekipi pridružil stotnik angleškega letalstva Neil Whylley, ki je nadzoroval tehnična dela. Delo je opravljalo približno 200 ljudi, od domačinov do partizanov. Zravnali so teren, posekali grmičevje in redko drevje ter zasipali jarke. Tako so zgradili letališče z dvema vzletno pristajalnima stezama. Konec maja je bilo letališče že nared, vendar so ustaši takrat napadli osvobojeno ozemlje in prodrli do Metlike, zato so morali z uporabo letališča počakati. Ko je bil napad ustašev odbit, so napadli še okupatorji iz Novega mesta in ogrozili delovanje letališča. Partizani so zato pospešili gradnjo letališča v Nadlesku. Vendar so po sovražnikovem vdoru na to področje opustili letališče v Podlesku in premestili osebje na letališče Otok. Na letališču samem ni bilo nobenih posebnih naprav ali stavb. GŠS je izdal za letališče Otok, pa tudi za druga, posebna navodila. Najstrožje je bil prepovedan dostop do letališča vsem, ki tam niso delali. Pa tudi letališke posadke so bile na letališču le, če so morale odlet_enega_od_c-47.jpgtam opraviti kakšno delo. Za vsako letalo posebej je bila sproti določena delovna skupina z vodjo, ki je imela nalogo, da raztovori prispelo letalo in pomaga ljudem pri vstopanju v letalo. Na letališču oziroma v njegovi neposredni bližini so morala biti ločena zborna mesta za ranjence, za ekipo, ki je pomagalo pri transportu na letališču, za evakuirane prebivalce in za prispeli material. Ves material je bilo potrebno evakuirati takoj, ko je prispel. Letališče Otok so uporabljali večinoma ponoči in manj podnevi. Letališče je imelo presenetljivo močno protiletalsko zaščito, ki je bila nameščena na okoliških gričih: na Kučarju, Plešivici in na Primostku. Sestavljalo jo je pet protiletalskih oddelkov z osmimi protiletalskimi mitraljezi. Imeli so še štiri težke brede, deset lahkih strojnic in približno sto pušk. Protiletalski mitraljezi so bili večinoma sneti z ameriških letal, ki so padla ali zasilno pristala na območjih, ki so bila pod nadzorom partizanov. Zavezniško ime za letališče Otok je bilo Picadilly hope, sovjetsko pa EK-B1, saj so na letališču pristajala tudi sovjetska transportna letala Lisunov Li-2. Prva britanska letala so pristala 17. septembra, ruska pa 24. septembra.

odlet_opazuje_skupina_partizanov.jpgPrvi letalski napad je letališče Otok doživelo 20. januarja 1945. Tega dne so pričakovali zavezniška letala, ki naj bi odpeljala na zdravljenje v Bari večje število ranjencev. Ti so se že zbirali na robu letališča. Med 15. in 16. uro pa je iz smeri Zagreba priletelo sedem sovražnikovih letal, ki so takoj napadla letališče. Odvrgli so nekaj bomb, ki so poškodovala letališče in del vasi Otok. Drugič je bilo letališče napadeno 1. februarja. Sovražnikova letala so odvrgla štiri bombe in obstreljevala letališče in vas. Tretjič je do napada prišlo 5. februarja. Napadlo pa je samo eno letalo, ki je odvrglo dve bombi, ki pa sta padli v vas.

Letališče je bilo relativno majhno. V dolžino je merilo 800 metrov in sto metrov v širino. Ker pa je bilo letališče na močvirnatem terenu, je bilo ob vsakem malo močnejšem deževju skoraj neuporabno. To pa je povzročalo dokaj velike težave, saj je bilo potrebno lete napovedati dva dneva vnaprej, vremenske napovedi pa mnogokrat niso bile natančne. Kljub temu pa se je na letališču Otok zgodila samo ena nesreča, ki ji je botroval razmočen teren. 10. februarja je na raztovarjanje_materiala.jpgletališču pristalo šest angleških letal. Ker so bila tla razmočena, posadka prvega letala ni vzela ranjencev, druga pa le tri ali štiri. Štiri letala so ostala na letališču do jutra naslednjega dne in čakala, da tla preko noči vsaj nekoliko pomrznejo. Letala so nato le vzletela, vendar v nobenega niso dali več kot osem ranjencev. Na zadnje letalo pa so na posebno prošnjo vkrcali 16 nosečnic, kar pa se je izkazalo za preveč. Letalo je sicer vzletelo, vendar zaradi nizke višine zadelo jelše, ki so rasle ob bregu Kolpe. Nato se je zrušilo na travnik pod Primostkom. Letalo je zagorelo, vendar so vsi v letalu nesrečo preživeli brez večjih poškodb.

Na letališču Otok so pristajala in vzletala predvsem angleška letala tipa douglas C-47 dakota. Proti koncu vojne so jih na letih nad Slovenijo spremljali tudi lovci spitfire iz sestava 352 (Y) eskadrilje, katerih pilot je bil tudi Marjan Semolič iz Opatjega sela. In med enim od teh spremljevalnih letov se je Semolič s sopiloti v zraku srečal z nemškimi focke wulfi. To se je zgodilo 26. marca 1945. Naloga 352(Y) eskadrilje je bila lovska zaščita skupine trinajstih transportnih letal douglas C-47 dakota. Za nalogo varovanja transportnih letal je bilo dodeljenih osem lovcev spitfire, razdeljenih v dve četvorki, ki so ju sestavljali piloti Šoič‡, Lošič‡, Delič‡ in Rugi, ter Ivaniševič‡, Semolič, Gavrilovič‡ in Kovačič. To je bila meseca marca že četrta takšna naloga, ko so Angleži pristali na partizanskih letališčih in dovažali orožje in opremo, nazaj pa so v zavezniške bolnice v Italiji prepeljali ranjence, ženske in otroke. Osmerica lovskih letal spifire, razdeljena v pare, se je priključila transportnim letalom in jih ščitila tako, da so leteli nad in pod njimi in izvajali S manevre ter s tem oprezali za morebitnimi sovražnimi letali, obenem pa so spremljevalni lovci zaradi nižje hitrosti transportnih letal lahko ostali ves čas v njihovi protiletalski_polozaj.jpgbližini. Po pristanku transportnih letal na letališču Otok pri Metliki so spitfiri ostali v zraku, medtem pa so iz transportnih letal izkrcali orožje in opremo, vkrcali pa ranjence, ženske in otroke. V času vzleta transportnih letal se je vreme poslabšalo. Po vzletu so v približno desetih minutah spitfiri spet vzpostavili formacijski let, takrat pa je pilot Gavrilovič‡ v daljavi opazil osamljeno lovsko letalo, ki je letelo na enaki višini kot oni. Vodja lovske zaščitne skupine Hinko Šoič‡ je izdal ukaz, da identificirajo in po potrebi napadejo neznano lovsko letalo. Zato je Gavrilovič‡ s svojim spremljevalcem Kovačič‡em nekoliko zmanjšal hitrost in dopustil, da se jima je neznano letalo približalo. Opazila sta, da gre za nemško lovsko letalo focke wulf FW-190, zato sta izvedla oster levi zavoj, kar pa je storil tudi nemški pilot. Vodja para Gavrilovič‡ ga je ujel v levem zavoju, vendar se je FW-190 strmo spustil in začel bežati. Kovačič‡ je z dokaj velike oddaljenosti sprožil proti njemu kratek rafal, vendar zgrešil. Hkrati je Šoič‡ opazil še drugo nemško letalo, ki pa se je začelo takoj oddaljevati. Drugi par spitfirev, ki sta ga sestavljala Delič‡ in Rugi, in ki sta ščitila zaostali C-47, je opazil še enega FW-190, ki je proti zaostalemu C-47 že sprožil rafal, zgrešil in se nato strmo spustil stran od skupine. Spitfira sta začela zasledovati obe bežeči nemški letali. Kljub dokaj veliki oddaljenosti, ta je bila približno 500 metrov, je Rugi sprožil proti Nemcema rafal, ki pa je bil neučinkovit. To srečanje z nemškimi FW-190F-8 iz sestava jurišne SG-2 (Schlachtgeschwader), ki so se potem vrnili na njihovo matično letališče Lučko pri Zagrebu, se je končalo z umikom nemških pilotov predvsem zaradi njihove striktne zapovedi, da se ne zapletajo v zračne spopade z zavezniškimi letali. Preostanek leta je nato minil brez posebnosti. Spitfiri so spremili C-47 do italijanske obale, nato pa so odleteli proti letališču Prkos pri Zadru.

To je bil tudi eden zadnjih letov zavezniških letal na letališče Otok pri Metliki. Uradno pa so vse aktivnosti na letališču Otok prenehale 28. aprila 1945.

Partizansko letališče Nadlesk

Avtor: Marko Malec
Fotografije: Edi Šelhaus, Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije