Začeli bomo z najmanjšimi vojaškimi transportnimi letali z nosilnostjo med 2 in 3 t in z največjo vzletno maso okoli 8 ton, vsi so opremljeni s po dvema turbopropelerskima motorjema različnih moči in različnega izvora. V tem razredu obstajajo danes Casin model C-212, PZL M-28 (izhaja iz Antonova An-28) z manjšo vzletno maso (7,5 t) in pa nekaj večjo nosilnostjo (3 t). V ta razred sodi tudi Let L-410, ki ga poznamo tudi iz transportne flote Slovenske vojske. Slednji ima vzletno maso 6,5 t, med-tem ko ga lahko obremenijo le s 1615 kg.

Medtem ko so se za Casino letalo C-212 odločili v zadnjem obdobju v Južni Koreji in Braziliji, so se Brazilci obrnili na vzhod, kar je presenetljivo, saj imajo doma izjemno uspešnega proizvajalca regionalnih letal Embraer. No, poleg L-410 so Brazilci izbrali še An-38, ki sodi v kategorijo z vzletno maso 9,5 t, ima pa nosilnost 2,5 t, kar 80 takih letal pa naj bi sestavili v Braziliji.

Tudi naslednje letalo je ruski Suhoj Su-80 vzletne mase 14,5 t in z nosilnostjo 3,5 t. Prvi uporabniki bodo domači, ruski in pa Kazahstan, namenili pa ga bodo nadzoru mejnih predelov.

Razred višje je Iljušin Il-112VT z največjo vzletno maso 20 t in nosilnostjo 6 t in z doletom do 6000 km. Gre za nadomestilo za dobro znane transporterje An-26, pogosto videne tudi na našem nebu, nekoč v vojaških oznakah, zdaj v komercialnih za prevoz tovora.

V enako kategorijo sodi potem An-140 z vzletno maso 19,5 t, ukrajinski potniškotransportni izvozni adut. Pred leti so začeli pri proizvodnji sodelovati z Iranci in nastala je verzija IrAn-140, nekoliko drugačna od izvirne civilne potniške verzije, saj so letalu vgradili repno nakladalno ploščad.

Sledi že naslednji del proizvodnje španskega dela EADS, večja brata osnovnega in najmanjšega Casinega dvomotornega transporterja C-212, Casa CN-235 z vzletno maso 16,5 t in njegova podaljšana različica C-295 v kategoriji 23,5 t. Vsa ta tri letala ponujajo tako v osnovni vojaško-transportni kot v mornariško-patruljni verziji.

CN-235 so razvili pred skoraj tremi desetletji v sodelovanju med špansko CASO in indonezijskim IPTN (IAe). Razvili so kar nekaj inačic, v začetnem obdobju je bilo letalo vsekakor namenjeno bolj civilnemu trgu kot vojaški rabi. Kaj kmalu pa se je izkazalo, da je CN-235 pravzaprav ustvarjen za vojaško rabo. Z dvema varčnima in zmogljivima turbopropelerskima motorjema, dobrimi STOL (kratka vzletna-pristajalna steza) zmogljivostmi in velikim tovornim prostorom ter optimalnim presekom trupa so seveda našli precej kupcev. Poleg EADS Case pa letala CN-235 naprej proizvajajo tudi še Indonezijci. Zadnja inačica letala je CN-235-300 z dvema zmogljivima General Electricovima pogonskima agregatoma s po 1305 kW. Letalo je za svoje potrebe izbrala tudi Obalna straža ZDA v okviru programa "Deepwater". Naročilo naj bi bilo kar zajetno, namreč skupaj 35 letal.

Podaljšani večji "brat" C-295 je seveda opremljen tudi z močnejšima pogonskima agregatoma P&WC PW127G s po 1972 kW. "Večji" in "mlajši" C-295 je daljši za tri metre in se ponaša z najdaljšo tovorno kabino v tem razredu letal. Največji tovor, ki ga prepelje, je 9 t, največja vzletna masa letala 23 t. Spisek naročnikov in kupcev tega letala je že kar zajeten, njihov abecedni, ne pa količinski, seznam je takle: Alžirija, Brazilija, Finska, Jordanija, Poljska, Portugalska in Španija.

V tem razredu ponujajo še eno letalo, namreč Alenia/Lockheed Martinovega C-27J spartan z največjo vzletno maso 31,5 t in največjim tovorom okoli 10 t. Tudi to letalo si je, predvsem na račun dobrih izkušenj s predhodnikom G.222 in "bližjih sorodstvenih vezi" s C-130 herculesom, pridobilo nekaj kupcev. Najprej seveda domačega uporabnika, italijansko vojsko, potem pa se Bolgarijo, Grčijo (kot prvega operativnega uporabnika) in Litvo. Sorodstvena povezava s herculesom je res več kot očitna: ne samo, da so ga Italijani konstruirali skupaj z Američani - Lockheed Martinom, pač pa so v C-27J spartan z večjega C-130 prenesli pogonska agregata, kokpit in avioniko. Spartan ponuja največji presek tovorne kabine v svojem razredu, pa tudi izredno zmogljiva pogonska agregata z odličnim razmerjem moč/masa ter potovalno hitrost do 600 km/h.

Omenjena zadnja tri letala - CN-235-300, C-295 in C-27J - sodelujejo tudi v natečaju ameriške armada FCA - Future Cargo Aircraft, v okviru katerega bodo Američani izbrali novo lahko taktično transportno letalo. K natečaju jih je usmerilo dejstvo, da jim Ameriške letalske sile glede na izkušnje iz operacije v Afganistanu leta 2001 in Iraku 2003 s svojimi zmogljivostmi ne zadovoljuje potreb po taktičnem letalskem transportu. Za potrebe letalskega transporta do prve bojne črte so uporabljali ali (pre)velike C-130 herculese ali manjše Shorstove C-23A šerpe, vendar je Kopenska vojska ZDA nabavila 44 slednjih za urjenje padalcev specialnih sil. Serpe imajo sicer zmogljivost prevoza 3,2 t tovora, vendar ta letala z največjo vzletno maso 11,5 t in turbopropelerskima motorjema s po 1062 kW, nimajo kratkovzletnih-pristajalnih (STOL) zmogljivosti, hkrati pa niso prilagojena uporabi na vzletiščih v Afganistanu na precejšnji nadmorski višini. Povrhu vsega v šerpe ne morejo natovoriti standardnih palet Ameriških letalskih sil, prav tako nimajo kabine z izenačenim tlakom in so s potovalno hitrostjo 350 km/h relativno počasne. V Iraku morajo šerpe opravljati prelete na izjemno majhni višini - 100 m - kajti drugače se ne morejo povzpeti na višino, na kateri bi bile varne pred ročnimi raketnimi sistemi, kakršna sta na primer SA-7 ali stinger. V Afganistanu morajo zato transportne polete do prednje bojne linije opravljati s helikopterji CH-47 chinook.

V letu 2005 je - skladno z izpolnjevanjem zahtev iz natečaja - iz konkurence za naročilo izpadlo letalo CN-235, tako da bo izbira padla na C-295 ali C-27J. Da gre za zanimiv program pove tudi dejstvo, da so se podobnega projekta - LCA (Light Cargo Aircraft) lotili tudi v Ameriških letalskih silah (USAF), čeprav za to niso dobili proračunskih sredstev. So pa vzpodbudili Pentagon k novemu, skupnemu programu JCA (Joint Cargo Aircraft), ki so ga začeli lani. Poleg omenjenih treh letal je sodeloval v izboru tudi C-130J Hercules, vendar sta po prvem selektivnem izboru meseca avgusta 2006 iz programa (razpisa JCA) izločeni dve letali, letalo CN-235 podjetja CASA/EADS in letalo C-130J Hercules podjetja Lockheed Martin. Končni izbor med dvema ponudnikoma, podjetjem CASA/EADS z letalom C-295 in podjetjem Alenia Aeronautica z letalom C-27J Spartan se je odvil v drugi četrtini leta 2007. Po besedah poveljujočih v Kopenski vojski ZDA, življenjsko potrebujejo znotrajvojskovališčno taktično transportno letalo za pravočasen dovoz kritičnega tovora in pripadnikov sil do prednje bojne črte. USAF pa naj bi se naprej opravljal podoben servis za vse zvrsti ameriških oboroženih sil. Zmaga je pripadla spartanu.

Po prvotnih načrtih naj bi KoV ZDA potrebovala 75 lahkih taktičnih transportnih letal, USAF pa 70, verjetno pa se bosta številki do dokončne izbire in podpisa pogodb se spreminjali. KoV ZDA si prizadeva za čim bolj hitro dobavo, že v letu 2008, tako si želijo prvih 33 letal, posel pa bi dosegel vrednost 1,3 milijarde UDS. USAF pa servis letalskih prevozov do prve bojne črte in znotraj vojskovališča opravlja s C-130 in tako naj bi bilo se do leta 2010. Skupaj ocenjujejo vrednost posla, torej 145 letal za obe zvrsti oboroženih sil ZDA, na okroglih 6 milijard USD.

Podobno kot Američani se odločajo tudi Kanadčani, ki prav tako izbirajo med C-295 in C-27J. Kupili naj bi jih 15 za zamenjavo ostarelih šestih CC-115 caribou in nekaterih izmed skupaj 32 C-130, namenjenih nalogam iskanja in reševanja.

Po nekaterih zmogljivostih in lastnostih bi bil tekmec omenjenima letaloma lahko tudi An-32 - razvojni derivat An-26. S temi letali imajo precej dobrih izkušenj Indijci, ki jih uporabljajo v himalajskem delu države, torej na letališčih in vzletiščih na veliki nadmorski višini in v vročem podnebju. V svetu je še vedno v uporabi 2400 teh letal, od tega samo v Indiji 100. Zadnja verzija tega letala je An-32V-200 s turbopropelerskima motorjema s po 3132 kW.


Nazaj