Suhoj Su-47 (S-37) berkut

Ruske letalske sile so sledile svetovnim prizadevanjem, predvsem Američanom, in pred dobrim desetletjem vzpodbudile razvoj večnamenskega bojnega leta MFI - mnogofunkcionalnj frontovoj istrebitel. Vrsto let smo poznali le Mikojan-Gurjevičev projekt 1.42 (kasneje 1.44 ali MiG-35), manj pa Suhojeve tovrstne načrte. "Izdal" jih je šele veteran Suhojevih poskusnih pilotov Vladimir Iljušin sredi leta 1997. Takrat je oznanil skorajšnje dokončanje projekta in svetovno senzacijo. Prve vožnje po letališčni ploščadi in potem sam vzlet letala so sledili v septembru 1997.

Sama geneza S-37 je dokajšnja neznanka; nekateri obveščeni viri trdijo, da se je zasnova rodila na osnovi preizkušanj modela ameriškega letala X-29 v vetrovniku Centralnega hidroaerodinamičnega inštituta - CAGI. čŒe je bil X-29 v rangu velikosti lahkega lovca F-5, potem je bil ruski S-37 v rangu velikosti Su-27. Tudi zasnova dvojnega triplana (predkrili-kanarda, krili in repna višinska stabilizatorja) je povzeta po že videnem Su-37 (najbolj izpopolnjeni različici iz družine "flankerjev"), le da ima krilo pri berkutu negativno puščico. Kar seveda ni novost, s takšno konfiguracijo so začeli Nemci, poznali pa so jo tudi že Rusi.

Po mnenju konstruktorjev Suhoja naj bi imelo krilo z negativno puščico celo kopico prednosti, ena odločujočih je seveda superkrmarljivost, ena ključnih zahtev, ki jih postavljajo bojnim letalom pete generacije. Predvsem je to pomembno v fazi letenja pri velikih vpadnih kotih in v manevrih, potem ko se odtrga vzgon, značilnih predvsem v bližinskih zračnih dvobojih.

Druge značilnosti "pripadnikov" bojnih letal pete generacije so še tako imenovana tehnologija stealth (slaba radarska opaznost), možnost uničevanja ciljev izven vidnega obzorja in nadzvočna potovalna hitrost brez dodatnega zgorevanja. čŒe za napade na cilje izven vidnega obzorja Rusi še imajo ustrezne zmogljivosti, pa so pri pogonskem delu in tehnologijah stealth malo šibkejši, kljub uporabi radarsko absorpcijskih premazov in spravila orožja v trup. Američani pri svoji tehnologiji stealth namenjajo večji poudarek oblikovanju površin, najboljši rezultat pa se zagotovo doseže ob ustrezni kombinaciji.

Pogonska skupina pri Suhojevem MFI naj bi ne bila enaka kot pri Mikojan-Gurjevičevem projektu 1.42, saj bi Saturn-Ljulkin pogonski agregat AL-41F z usmerjenim potiskom ne bil dostopen tudi Suhoju. Vendar se stvari, odkar jih je vzel v roke predsednik Vladimir Putin, korenito spreminjajo. Verjetno bodo omenjeni motorji dostopni Suhojevim razvojnikom, odkar je odločeno, da bodo Mikojan-Gurjevičev projekt MFI ugasnili. Dodatek k oznaki motorja F naj bi pomenil forsaž - dodatno zgorevanje, česar pa ameriški konkurent F-22 nima. Slednji namreč doseže potovalno hitrost okoli 1.500 km/h brez dodatnega zgorevanja zaradi manjše toplotne slike letala in varčevanja z gorivom, kajti poraba pri delovanju komore za dodatno zgorevanje v motorju je ogromna (tudi skoraj trikrat večja kot v normalnem delovnem režimu motorja). Za preizkušanje Su-47 berkuta presenetljivo niso uporabili motorjev AL-31F, s kakršnimi so opremljeni Su-27, pač pa Aviodvigeteljeve turboventilatorske motorje D-30F6, s kakršnimi so opremljeni Mikojan-Gurjevičevi višinski prestrezniki MiG-31. Motor je po dolgoletni rabi že dodobra preverjen, ima vgrajen popolnoma digitaliziran način krmiljenja. Kljub temu je treba podrobneje pregledati motor vsakih 300 ur (ne smemo pa mešati tega izraza - overhaul - z istim izrazom na Zahodu, saj je pomen drugačen). Tudi ne omenjajo, da bi imel motor D-30F6 usmerjen potisk.

Avionika bo zanesljivo sodobna, kajti po besedah ruskega vodilnega moža za vojaške nabave naj bi Suhoju prav nič ne koristilo, če bi v bojno letalo pete generacije vgrajevali elektronsko opremo tretje ali celo druge generacije. Za Su-47 načrtujejo avioniko najmanj ravni najbolj izpopolnjenih modelov iz družine "flankerjev" polpete generacije, kot sta Su-35 in Su-37. V kokpitu bodo seveda trije pregledni in veliki večnamenski barvni zasloni s tekočimi kristali - LCD ter  širokokotni elektrooptični polprosojni zaslon pred vetrobranskim steklom.

Radar za novo Suhojevo bojno letalo pete generacije še ni znan, po velikosti  pa bo predvidoma manjši, kot so radarji družine Su-27 "flanker", sploh pa bo manjši premer radarske antene. Po posnetkih Su-47 sodeč se skriva v desni repni konici, ki je opazno večja od leve, v repno sfero obrnjen radar Phazotron, medtem ko naj bi bil v manjši repni konici radarski opozorilnik radarske osvetljenosti letala z repne sfere. Levi repni konus naj bi skrajšali, da bi odpravili interferenco med obema omenjenima elektronskima senzorskima napravama.

Kot kaže, Su-47 ne bodo opremljali z raketami zrak-zrak super dolgega dosega K-376, kakršne so načrtovali v Gurjevič-Mikojanovem projektu MFI. Bodo pa novega Suhoja oborožili s pulznimi nabojnimi (pulzorji) pogonskimi motorji raket AA-12 "ader" (R-77PD). Te imajo zložljive stabilizatorje, ki so prikladni za spravilo v trupne jaške v Su-47. Prav ti stabilizatorji dajejo namreč raketi neobičajno veliko radarsko sliko (velik radarski presek), kar je pravzaprav "izdajalsko" za samo letalo, s katerega se raketa izstreli. Prav ti stabilizatorji pa bistveno vplivajo na aerodinamične kvalitete raket R-77.

Z letalom Su-47 so Rusi opravili nekaj preizkusnih letov, med katerimi je bilo moč zaznati težave s krmarjenjem med letenjem pod velikimi vpadnimi koti. Za povečanje stabilnosti so letalu povečali smerne stabilizatorje, kar je pomanjkljivost potem kompenziralo. Gradijo pa tudi drugo letalo, po vseh verjetnosti bo ta prototip dobil tudi nove motorje. Takšne, kot jih je pred njim RSK Mikojan-Gurjevičev projekt 1.42, torej AL-41F.

Tehnični podatki:
Suhoj Su-47 berkut (S-37)
SZ, Rusija

Tip: večnamensko bojno letalo pete generacije
Pogon: dva turboventilatorska motorja Aviadvigatel D-30F6 ali dva turboventilatorska motorja Saturn/Ljulka AL-41F
- potisk z dodatnim zgorevanjem 2 x 15.500 kg (D-30F6 ali 2 x 17.150 kg)