23. maja 1971 se je letalo Tupoljev Tu-134A YU-AHZ beograjske letalske družbe Aviogenex pri pristanku na letališču Rijeka zrušilo. Vzrok nesreče: trd pristanek v slabih vremenskih pogojih. Posledica nesreče: uničeno letalo, 71 mrtvih in pet preživelih. Med žrtvami je bil tudi znani hrvaški pesnik Josip Pupačič s svojo družino.

Več kot 43 let je že minilo od te nesreče. Ali je ta kriva za propadanje reškega letališča, ki je bilo slovesno odprto 2. maja leto pred katastrofo, v prisotnosti predsednika države, Tita?

Let

Bila je običajna nedelja na otoku Krk, zatišje pred pričetkom turistične sezone. Vse do večerne ure 19:45, ko se je na letališču zgodila nesreča. Let 130 (JJ130) je bil mednarodni čarterski let iz londonskega letališča Gatwick (LGW) na letališče Rijeka (RJK), ki se nahaja na otoku Krk, 17 km zračne (25 km cestne) razdalje od mesta Rijeka. Letalo Tupoljev Tu-134, letnik 1971, je imelo serijsko številko 1351205 in skupaj naletenih le 111 ur na 47 vzletih in pristankih. Na letu 130 so bili v večini britanski turisti, ki so potovali na dopust. Pod vodstvom kapetana letala Miloša Markičeviča je letalo poletelo iz Londona proti Krku. Let, kot je povedal edini preživeli potnik Ranko Sarajčič (22), je potekal mirno. Kaj je šlo torej narobe?

Zrušitev

Letalo je vzletelo iz letališča Gatwick ob 16:33 uri (po srednje evropskem času). Let je, do približevanja letališču v Rijeki, potekal normalno, kljub slabemu vremenu v času celotnega poleta. Posadka je na ILS priletela z nekoliko večjo hitrostjo. Štiri kilometre od praga vzletno-pristajalne steze, na nadmorski višini okoli 300 m, so se začeli nalivi in močna turbulenca. Posadka je takoj aktivirala brisalce.

Petdeset sekund pred predvidenim dotikom steze se je letalo nenadoma dvignilo navzgor in v desno, nad ravnjo ILS prileta. Zaradi trenutnih pogojev se posadka ni mogla vrniti v raven ILS prileta, vendar ji je uspelo letalo naravnati v smeri vzletno-pristajalne steze. Vendar pa je bilo letalo nad kotom drsne poti, medtem ko je posadka poskušala zmanjšati hitrost z dvigom nosu letala in zmanjšanjem potiska motorjev. Kljub temu se je posadka, na oddaljenosti 800 metrov od vzletno-pristajalne steze in na višini 60 m odločila, da nadaljuje s pristankom. Pilot je zmanjšal moč dveh motorjev na minimum ter poveča kot spuščanja na 10 stopinj (običajni kot spuščanja je 3 stopinje). Zaradi optične prevare je posadka mislila, da so bližje vzletno-pristajalni stezi in na večji nadmorski višini od dejanske. Letalo je pristalo pri hitrost 260 km/h, udarilo s sprednjim nosnim kolesom ob stezo. Zatem je udarilo še z desnim krilom, ki se je odlomilo in povzročilo, da se je letalo prevrnilo. Letalo je 700 m drselo po tleh. Sledil je požar, v katerem so zgoreli potniki in letalo. Od 76 potnikov je preživel samo eden, od sedmih članov posadke pa so preživeli vsi štirje člani posadke v pilotski kabini.

Nesreča letala na Krku je postala prva nesreča tega tipa letala po začetku letov v rednem potniškem prometu.

Preiskava

Nesrečo je preiskovala angleška agencija za preiskavo letalskih nesreč Air Accidents Investigation Branch (AAIB), ki spada pod angleško Ministrstvo za transport. Po dveh letih in šestih mesecih preiskav (923 dni) je bilo 1. decembra 1973 izdano končno poročilo nesreče.

V uradnem poročilu št. AAIB AAR 18/1973 je navedeno, da je bilo v času nesreče nad Kvarnerskim zalivom slabo vreme, z močnim dežjem in jugom. Pri pristanku, z 260 km/h, je letalo s krilom udarilo ob tla. Deset minut za tem se je letalo vžgalo. Potniki so bili ujeti kot v kletki, ker so se zasilni izhodi in drsna vrata med pilotsko in potniško kabino zataknila, zaradi deformacije zgornjega dela trupa letala. Vzrok za smrt potnikov je bila zastrupitev z ogljikovim dioksidom in zgoretje teles. Komisija meni, da opisano odstopanje od same tehnike letenja ni povzročilo nesreče letala, ampak bolj pogoji, pod katerimi je bil opravljen pristanek. Vendar pa bi lahko ne-ustrezno ravnanje s kontrolami letala in motorji bilo mogoče razložiti le z lažnimi zaznavanji (iluzijami) posadke, ki zadevajo položaj letala v zvezi z vzletno-pristajalno stezo.

Zadnje minute leta so bile analizirane na podlagi:

✈ zapisovalnika poleta - oscilografa

✈ rezultatov, pridobljenih med preiskavo na poletu na krovu letala istega tipa

✈ študijo aerodinamičnih lastnosti in stabilnosti letala TU-134A - analiza meteoroloških razmer

✈ analiza izjave članov posadke

Verjetni vzrok, po mnenju komisije, je bil izjemen in kompleksen splet mnogih neugodnih okoliščin, ki so nastale v tej katastrofi ter zelo trd pristanek letala, ki je povzročil razpad letala. Komisija je bila enotna, da opisana odstopanja in nepravilnosti v poročilu, niso vzrok za zrušenje letala. So mnenja, da je večji prispevek k nesreči prispevala obremenitev, ki je vzrok za pogoje, pod katerimi je potekalo pristajanje letala. Kakorkoli, neprimerno ravnanje posadke si lahko razlagajo le z lažnimi zaznavanji (iluzijami) posadke.

Komisija ni direktno obtožila posadke za krivdo nesreče, je pa izdala naslednja priporočila:

✈ voditi večji nadzor pri čarterskih letalskih družbah,

✈ s piloti preučevati možne iluzije, ki bi se lahko pojavile pri pristajanju v močnih nalivih,

✈ povečati izobraževalne programe za kapitane letal,

✈ opozorili so na nekaj sprememb za te tipe letal,

✈ prenoviti požarno-vadbene programe za osebje letal,

✈ ponovno preveriti minimalne meteorološke pogoje za pristanke na letališču Rijeka.

Izvlečki iz objavljenega poročila:

✈ Kontrolor letenja na reškem letališču je posvaril posadko letala na nakopičene oblake kumulonimbuse nad goro Učko.

✈ Možno je, da so bili slaba vidljivost, mračna svetloba, dež in voda na pristajalni stezi vzrok za napačno zaznavanje (iluzijo) posadke glede pozicije in višine letala glede na pristajalno stezo.

✈ 18 sekund pred usodnim udarcem je črna skrinjica zabeležila povečano moč motorjev in dvig višinskega krmila.

✈ Letalo je bilo popolnoma uničeno. Prtljaga, dokumenti in letalski dnevnik so zgoreli v požaru. Uničen je bil del pristajalne steze.

✈ Podatki o članih posadke: kapitan letala Miloš Mrkičevič, star 41 let, je imel na letalu Tu-134A opravljenih 87 letov oz. skupno 138 ur in 50 minut. Na vseh ostalih tipih letal, s katerimi je letel, pa je imel opravljenih 9230 letov oz. 6987 ur. Sopilot, Stevan Mandič, star 34 let, z licenco komercialnega pilota, je imel na letalu Tu-134A naletenih 899 ur . Skupno je imel naletenih 2400 ur na 2563 letih. Letalski inženir, Viktor Tomič, 45 let, je letel na letalu kot pilot-pripravnik in je bil kandidat za opravljanje izpita za letalo Tu-134A. Naletenih je imel 99 ur. Sedel je na sedežu letalskega inženirja in opravljal vse naloge pod nadzorom inštruktorja Ivana Čavajda (39 let), ki je stal za njim. Stevardese: Alma Svoboda, 29 let, je imela naletenih 656 ur; Mira Miše, 22 let, 29 ur in Mirjana Jankovič, 20 let, 45 ur. Vsi člani posadke so imeli veljavne licence za letalo Tu-134A.

✈ Letalo Tupoljev Tu-134A je bilo izboljšana verzija letala Tu-134. Imelo je 2,322 m daljši trup, večje število sedežev, MTOW je bila povečana na 47 ton, dva motorja Soloviev D-30-II sta imela povratni potisk in pomožno pogonsko enoto (APU). Letalo s serijsko številko 1205, je bilo kupljeno in dobavljeno kot novo 23. aprila 1971. Med tovarniškem testiranjem je naletelo 9 ur (4 polete).

✈ Na osnovi izjav posadke, zapisa poleta zračne kontrole je bilo razvidno, da je bilo med poletom letalo brez tehničnih težav. Letalo je bilo opremljeno s črno skrinjico tipa MSRP-12, ki je zapisovala 12 parametrov s poleta.

✈ Ostanki letala: po nesreči so rekonstruirali poškodovane dele krila letala. Iz tega so ugotovili, da je začetna poškodba nastala na krilu, med šestim in sedmim rebrom (ojačitvijo), kot zveza obremenitev na obremenilno točko pristajalnega kolesa na krilu.

✈ Na uničenem letalu so zasledili naslednja stanja: zakrilca so bila popolnoma raztegnjena (38 stopinj), horizontalni stabilizator je bil za -1,5 stopinje obrnjen nazaj, prav tako horizontalna krilca na repu, aerodinamične zavore in spojlerji so bili iztegnjeni/aktivirani, pristajalno podvozje je bilo spuščeno in zaklenjeno, ročica moči motorja je bila v prostem teku, motorja sta bila brez večjih poškodb, nosno kolo je popolnoma zgorelo v ognju, desno glavno podvozje je bilo v intenzivnem ognju močno poškodovano, levo glavno podvozje je ostalo skoraj nepoškodovano kompletno s pnevmatikami.

✈ Potniki v letalu so preživljali pravo grozo: 78 trupel so našli skoraj popolnoma zoglenelih; 70 potnikov in tri stevardese so identificirali; 30% potnikov je bilo na svojih sedežih privezanih z varnostim pasom vse do svoje smrti; ostali potniki so poizkušali najti zasilne izhode iz letala

✈ ena skupina je bila spredaj v nosu letala, druga v zadnjem repnem delu letala; prisotna je bila velika koncentracija ogljikovega oksida, zaradi zastrupitve z njim so potniki in posadka v nekaj minutah padli v nezavest.

✈ Povprečna temperatura med požarom je bila med 660 in 1000 stopinjami.

✈ Ogenj je izbruhnil 0,45 sekunde potem, ko se je desno podvozje prvič dotaknilo steze, v trenutku, ko se je notranji del zakrilca na desnem krilu dotaknil steze. Gorivo, ki je izteklo iz poškodovanega desnega krila in se je takoj razlilo po stezi, se je takoj vžgalo zaradi isker, ki jih je povzročil dotik zakrilc s stezo. V istem trenutku se je aktiviral protipožarni sistem. Ta ni bil učinkovit, razen na zadnjem delu letala in na motorjih.

✈ Ko se je letalo prevrnilo na streho (pri hitrosti 200 km/h) se je odlomil rep letala in razpadel na več delov. Pretrgali so se napajalni kabli, ki so povezovali zadnji del letala s potniško kabino, kar je povzročilo temo v potniški in pilotski kabini in tudi osvetlitev zasilnih izhodov.

✈ Letališki gasilci so prispeli do letala v manj kot dveh minutah (oddaljenost letala od letališke zgradbe je bila 200 m). Devet gasilcev in še pet delavcev je takoj pogasilo ogenj na levem krilu. Po treh minutah, ko se je letalo ustavilo, so pogasili repni del letala in dele desnega krila. Toda ogenj v trupu letala je bil vse bolj izrazit. Gost dim se je valil iz odprtin in oken potniške kabine. Po osmih minutah, odkar se je letalo ustavilo, se je ogenj ponovno razplamtel na levem in desnem krilu. Močan dež je spiral peno in prah, s katerima so gasili ogenj. Po dvanajstih minutah so se pojavile eksplozije opreme s kisikom in povzročile razpad prvega dela letala od vrat do kril. V minutah, ki so sledile, je bilo vse uničeno v ognju.

✈ Vidik preživetja: piloti so poskušali priti v potniško kabino, vendar zaradi zagozdenih vrat niso mogli vstopiti; piloti so zapustili pilotsko kabino skozi desno pilotsko okno ter takoj, z zunanje strani, poskušali odpreti prva vrata v potniško kabino; gasilci so v petih minutah z motorno žago poizkušali razžagati zadnja servisna vrata, vendar jim je to uspelo le za 20-30 cm; potniki niso več kazali znaka življenja in gost dim se je valil iz odprtine. Edini preživeli potnik se je rešil skozi odprtino v repu tovornega dela letala.

Razprave

Na temo letalske nesreče na Krku je bila napisana celo knjiga. Knjiga je bila tiskana v veliki Britaniji in se je tam prodajala v kioskih.

Kapetan letala Miloš Markičevič, ki je preživel tragedijo, je dal izjavo in je bil zaslišan. Eno od vprašanj, ki se ponuja je ta, “Kako je lahko tako hitro postal kapetan na reaktivnem potniškem letalu?” Če se je že "Aviogenexu" mudilo, zakaj se je dober in izkušen pilot Markičevič strinjal, da tako hitro prevzame odgovornost za upravljanje reaktivnega letala?

Vrnimo se malo nazaj, petdeset let ali več. Za skromno in revno družino Markičevič, so bila vojna leta polna strahu in lakote. Iz rojstnega mesta Valjeva, takrat petnajstletni Miloš odide v  partizane in kasneje v pilotsko šolo za vojaškega pilota. Deset let je bil pilot na vojaških letalih. Leta 1971 odide k civilnemu letalstvu. Miloš je vedno živel skromno.

Po prihodu v civilno letalstvo so se Milošu odprla nova obzorja. Podjetje mu je posvečalo veliko pozornosti. Usposabljanje na letalu TU-134A je potekalo hitro, brez ene same pripombe. Po uspešno opravljenem šolanju in diplomi je izpolnjeval pogoje za kapitana na letalu TU-134. To je kratka predzgodovina nesreče na otoku Krk.

Tik pred pristankom na letališču Krku, tragičnega majskega večera, je Markičeviča in njegovega TU-134 zamajal močan udarec vetra in dežja. Brezhiben profil pristanka je bil uničen. Pilot se bojuje z udarci vetra in pripelje letalo na pristajalno stezo in pristane. Konec koncev, kaj je v poročilu o nesreči zapisno uradno ali novinarsko, Markičeviču in mnogim drugim pilotom še vedno ostajata dva nepojasnjena ključna pojava: vremenske razmere in desno krilo Tupoljeva.

Kar se tiče vremenskih razmer v Kvernerju, navajam dva primera in gotovo jih obstaja še veliko več.

Kapetan Milosavljevič, ki je z letalom Caravelle letel 50 metrov nad morsko gladino, je moral tik pred pristankom letalu dodati polno moč motorjem, da se je komaj izvlekel iz močnih  tokov, ki so letalo vlekli v morje in skale pred pristajalno stezo.

Drugi primer opisuje pristanek letala, ki je na nočnem pristajanju na letališču, na višini 200m doživel močno nepojasnjeno dviganje. Noben manever ni pomagal, da bi se letalo vrnilo v pravilno linijo za pristanek. Letalo DC-9, težko več kot 40 ton, se je dvigovalo, kot da bi ga v nebo vlekel ogromen nebeški sesalnik. Bilo je nemogoče pristati v prvem poskusu. Pri ponavljajočem manevru za pristanek je šlo vse mirno in brez težav.

Kvarner je za meteorologe še vedno velik izziv. Potrebno ga je stalno in z veliko resnostjo spremljati in preučevati. Tudi to spada v boj za večjo varnost letenja.

Ostaja tudi to nesrečno “krilo Tupoljeva”. Pri prvem dotiku koles desnega podvozja letala z betonsko pisto letališča Krk, je desno krilo letala, v korenu, počilo kot da je iz stekla in se popolnoma ločilo od letala.

Glede na vse, doslej videne letalske nesreče, so piloti poškodovali letala pred ali na pristajalni stezi, zleteli s steze na koncu ali bočno. Pri teh nesrečah so bila pridobljena določena spoznanja in izkušnje, kako se poškoduje oz. razpade letalo. Letala so konstruirana tako, da tudi pri izjemno trdem pristanku najprej počijo gume na kolesih, deformira ali zlomi se konstrukcija podvozja, deformira se  trup letala in nosilci motorjev (če so ti nameščeni pod repom letala), nato se šele ukrivijo in  deformirajo nosilci kril.

Kapetan Markičevič je pripeljal letalo Tu-134A 140 m za začetkom pristajalne steze. Mesto varnega dotika s stezo se nahaja 250 m od začetka steze. Pristal je točno na sredini vzletno-pristajalne steze, kar pomeni, da je imel kapitan letala nadzor nad letalom. Desno kolo je na pristajalni stezi pustilo sled trdega pristanka, vendar ni bilo znakov počene pnevmatike.

Pristajalno podvozje, trup letala in nosilci motorjev niso utrpeli nobene škode. Zgoreli so v ognju, ki je nastal šele po tem, ko je odtrgalo krilo letala. Zlomi krila v takih pogojih pristanka je še danes težko razložiti.

Uganka s Krka

Kapitan Markičevič je ostal sam. Kako se boriti proti vsem nadlogam, ki so ga doletele. Obstaja še veliko drugih naključnih elementov nesreče, ki zasenčijo zlovešče krilo. Na stotine letal Tupoljev še vedno uspešno in varno leti. Krila so tam, kjer so bila zasnovana in vgrajena in ne odpadajo. Koliko časa in sredstev bi Markičevič potreboval, da bi začel s ponovno preiskavo nesreče in morda dokazal obstoj pogojev in sil, ki bi lahko raztrgale krilo? S tem bi dokazal, da kapitan-pilot ni kriv za nesrečo in si tako opral krivdo, s katero je bil zaznamovan.

 Iz zgodovine letalskih nesreč imam že en podoben zgled. Kapitan letala Kenneth Rayment je po 11 letih pravd in dokazovanj dokazal, da njegovo letalo Airspeed Ambassador z nogometaši "Manchester United" ni tragično končalo zaradi njegove krivde. Dokazal je, da je bil glavni vzrok, za neuspešen vzlet z letališča v Münchnu,  plundra na stezi in ne njegova malomarnost, da očisti sneg z letala. Pikolovski Angleži so pilota po 11 letih, kot kapitana letala, spoznali za nedolžnega in ga tako razbremenili odgovornosti za nesrečo. Lastniki letališča se je zavil v molk.

Upajmo, da bo nekega dne mlademu, sposobnemu privržencu letalstva in zračne tehnike uspelo razrešiti uganko z otoka Krk.

Letalska tehnika je v zadnjih desetletjih dosegla velik napredek, vendar še vedno ostaja prostor za mlade in sposobne inženirje, konstruktorje in raziskovalce. 

Kaj je čartersko podjetje?

Čarter poleti so v večini držav podaljšana roka rednega letalskega prevoznika. Letalska družba zaposli svojo floto letal osebje, kadar ne leti na rednih letih, predvsem ponoči. Obstaja nekaj neodvisnih čarterskih letalskih podjetij. Pogosto z novimi in sodobnimi letali. Nekatera od njih poslujejo uspešno, druga pa zasvetijo kot meteor v noči, se prižgejo in hitro ugasnejo.

Pri nas si ta pojem razlaga vsak zase. "Veliki" bi lahko pogoltnili majhne. "Majhni" še vedno želijo, da pod okriljem splošnega prijateljstva naprej delajo "na svoje".

Vir fotografij: svetovni splet

Besedilo: Franci Jeraj, revija Letalo

Leta 2003 sem imel priložnost obiskati letalonosilko Harry S. Truman, ki se je zasidrala v Koprskem zalivu. Pogled na letalonosilko oziroma plavajoče mesto pred Koprom je bil veličasten in prav imajo tisti, ki poudarjajo psihološki učinek navzočnosti teh strojev, ne le v bližini kriznih žarišč, temveč povsod, kjer se pojavijo.

Letalonosilke predstavljajo velikansko moč in vzbujajo strahospoštovanje tudi pri najbolj pogumnih.

Sprehod po Trumanu pred skoraj desetimi leti sem si zapomnil zaradi veliko varnostnih pregledov in po zelo hitrem obisku, ob katerem mi ni uspelo videti veliko, le hangar v podpalubju z nekaj letalniki, dispečersko sobo in palubo z ducatom mirujočih letal. Letalonosilka je bila videti zapuščena in je tudi bila, saj se je skoraj 6000 njenih prebivalcev potepalo po Sloveniji in si ogledovalo njene lepote. Med njimi je bil tudi pilot palubnega lovca tomcat Marcus A. Hitchcock.Tokrat sem imel priložnost, da si letalonosilko ogledam v njeni osnovni funkciji in tam, kjer je njeno mesto, sredi širnega morja v bojni operaciji. Priti na letalonosilko ni preprosto, toda s pomočjo pravih ljudi na pravih mestih se mi je po pol leta dogovarjanj le uspelo vkrcati na transportno letalo C-2 greyhound, ki je imelo prav poseben cilj: jedrsko letalonosilko razreda nimitz USS Dwight D. Einsenhower – CVN69, ki jo ljubkovalno kličejo Ike. Lokacija: Zaupno! Letališča Ike ni na seznamu letališč in turističnih destinacij, zato je bil let s Krete, kjer smo se vkrcali na letalo C-2, še posebno vznemirljiv.

Priprave na let smo začeli v letališki avli, kjer smo dobili rešilne jopiče in čelade. Sledili sta skupinsko fotografiranje in vkrcanje na letalo. Sedeži so obrnjeni v nasprotni smeri letenja, da se sile na telo ob pristanku porazdelijo po sedežu. Prav pristanek na letalonosilki in vzlet z nje sta se mi zdela najbolj vznemirljiv del obiska na Iku, saj nisem pričakoval, da bomo tako rekoč padli v vojno stanje. Ike je bil na poti v bližino Sirije. Zaradi zaupnosti nam lokacije Ika niso povedali, toda GPS-koordinate, ki sem jih videl na mostu, so mi doma omogočile natančen vpogled na točko v Sredozemlju, kjer smo bili.

Mogočna zunanjost
Piloti, ki so usposobljeni za pristajanje na letalonosilkah, so med najboljšimi na svetu. Paluba Ika je dolga 330 in široka 76 metrov, pristajalni del palube pa je dolg 220 ter širok 22 metrov. Vsak, ki je kdajkoli letel z letalom, si lahko predstavlja, kako natančen mora biti pilot pri pristajanju z 220 km/h, če želi pristati v kvadrantu štirih jeklenic, ki so na razdalji 24 metrov, in pri tem, da se letalonosilka premika v ritmu morja, kar lahko pomeni tudi večmetrsko nihanje palube. Sam med pristankom nisem videl iz letala, saj je bilo brez oken. Mogoče je prav tako, saj je že občutek, da boš pristal na površini rokometnega igrišča pri 220 km/h, dovolj razburljiv. Piloti se morajo ob slabem vremenu popolnoma zanesti na kolege v belih telovnikih, ki skrbijo, da je letalo na pravi, torej na priletni smeri 3°. V pomoč jim je tudi posebna navigacijska naprava, imenovana the ball, na levem delu letalonosilke, ki s svetlobnimi znaki označuje vertikalni odmik od idealne priletne smeri. Med pristankom letalo s posebno kljuko ulovi eno izmed štirih jeklenic, ki se razprostirajo čez palubo in ustavljajo letala. Zaradi varnosti piloti ob dotiku s palubo dodajo poln plin, saj bi, če bi zgrešili vse štiri jeklenice, letalo lahko končalo v morju, tako pa ima dovolj potisne sile, da varno nadaljuje z vzletom. Ob dotiku zaviralne kljuke in jeklenice se telo prilepi na sedež, zato sile niso tako obremenjujoče kot pri vzletu, ko te hoče iztrgati iz sedeža in te na njem držijo le štirje varnostni pasovi. Vse zaviralne jeklenice zamenjajo po 100 ujetih letalih, če na njih najdejo kakršnekoli fizične poškodbe, pa že prej. Zaviralne jeklenice letalo ustavijo na dolžini 100 metrov. Tudi nas so in občutek je bil nepozaben.


Na Iku je približno 5000 ljudi, vključno z letalskim osebjem, mi je povedal kapitan letalonosilke Marcus A. Hitchcock, ki je bil sicer bojni pilot in je opravil več kot 3400 ur letenja in 620 pristankov na letalonosilkah. Leta 2003 in 2004 je bil poveljujoči letalski eskadrilji Swordsmen, ki je bila na letalonosilki Harry S. Truman in je delovala v operaciji Iraška svoboda, obiskal pa je tudi Koper ter bil nad Slovenijo navdušen.

ZDA imajo sicer deset letalonosilk razreda nimitz. Prvo, po kateri se razred tudi imenuje, USS Nimitz so splavili leta 1975, zadnjo USS George H. W. Bush pa leta 2009. Glavne naloge letalonosilk so po besedah poveljnika bojne skupine 8 admirala Michaela C. Manazirja podpora bojnim operacijam, izvajanje pomorskih varnostnih operacij (nadzor plovnih poti in pomorskih blokad), podpora ekspedicijskim silam, obveščevalna dejavnost, protiteroristična dejavnost in tudi orodje diplomacije. Manazir, sicer bojni pilot s 3500 urami letenja in 1000 pristanki na letalonosilkah, poveljuje bojni skupini 8, v kateri so poleg Ika še križarka, rušilca, podmornica in oskrbovalna ladja. Z letalonosilkami podpirajo in omogočajo delovanje bojnim ter drugim vojnim letalom, ki so vpletena v bojne in druge operacije. Na Iku so štiri eskadrilje z letali F/A-18 hornet in super hornet, eskadrilja letal za zgodnje odkrivanje in opozarjanje E2-C hawkeye, eskadrilja letal za elektronsko bojevanje EA-6B prowler, eskadrilja protipodmorniških helikopterjev SH-60 seahawk in eskadrilja za logistično podporo z letali C-2 greyhound. Skupaj je več kot 60 letalnikov, katerih operativnost zagotavlja 2500 pripadnikov letalskih sil ameriške vojske.

Lovci F/A-18 hornet in super hornet so vzletali vsakih nekaj minut, vmes sta se v zrak dvignila E2-C hawkeye ter SH-60 seahawk. Po končani misiji se je na Ika vrnil še EA-6B prowler. Hrupa, tresljajev, vročine in navideznega kaosa se ne da opisati. Na palubi je kot na mravljišču. Pravzaprav mravljišče ni prava beseda, saj je vse pisano. Osebje, ki opravlja svoje delo na palubi, torej enem najbolj nevarnih delovišč, ima barvne telovnike z enako barvo čelade. Vsaka barva ima natančno določen pomen in ljudje opravljajo svoje delo po natančnih predpisih. Že najmanjša napaka lahko pomeni smrt, zato so varnostni ukrepi zelo strogi. Kar osem barv čelad in telovnikov lahko vidite, medtem ko osebje hiti po palubi ter opravlja svoje delo. Brez znakovnega jezika bi delo na letalonosilkah obstalo. Naključnemu opazovalcu se zdi, da osebje preganja mrčes, toda vsak gib ima svoj pomen. Nam, laikom, je bil razumljiv le dvignjen palec.

Skrivnostna notranjost
Ko se sprehajaš po notranjosti letalonosilke, se ti z vsakim korakom odkrivajo nove zanimive podrobnosti. Popolno obnovo Ika so končali leta 2005, ko so ga po štirih letih vrnili v operativno uporabo. Obnova je obsegala obnovo vseh sistemov in menjavo gorivnih palic v reaktorjih, saj Ika poganjata jedrska reaktorja, ki mu omogočata 25 let plovbe. Cena obnove je bila 2,5 milijarde dolarjev, Ike pa je sicer vreden 4,5 milijarde dolarjev. Obnovili so tudi kapitanovo rezidenco, ki pa je ohranila videz iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in na prvi pogled deluje precej starinsko. Naključni obiskovalec bi prej pomislil, da je v muzeju kot na najsodobnejšem bojnem stroju na svetu. Masivno pohištvo, kristal, veličastni lestenci in kraljeva masivna postelja govorijo o pomembnosti moža, ki ji poveljuje. Gibanje po Iku je precej oteženo, saj je ladijska konstrukcija narejena tako, da so hodniki in stopnišča ozki ter tudi slabo prezračevani. Dvigal ni, zato je potrebno precej napora, da prehodiš iz podpalubja na most in nasprotno. Ike je od gredlja do vrha nadgradnje visok kar 74 metrov.


V dolžino meri 340 metrov, kar je toliko, kot je visok Empire State Building v New Yorku. Kljub množici ljudi na letalonosilki ni bilo opaziti pretirane gneče. Poveljnik Ika Hitchcock mi razloži, da na dan pripravijo 15.000 obrokov in da je račun za hrano ter pijačo kar 70.000 dolarjev na dan. Na Iku imajo svojo destilarno, v kateri lahko pripravijo milijon in pol litrov vode na dan, ker bi zadostovalo za 2000 domov. Poleg delovnih prostorov, strojnice, hangarjev, skladišč za letalsko gorivo in orožje ter vsega, kar ima povprečna slovenska občina, razen osnovne šole, imajo tudi pošto in zapor. Kljub vsej sodobni tehniki se še vedno zanašajo tudi na preverjene stare metode. V dispeču imajo tako model palube letalonosilke, na kateri so lesena letala, na njih pa vijaki in matice raznih barv. V realnem času vse premike letal na krovu prenesejo tudi na model in tako imajo pod nadzorom vse, kar se z letali in na njih dogaja. O premikih odločajo v kontrolnem stolpu (Pri-fly), ki ima najelitnejšo lokacijo na Iku. Tako imenovani air boss ureja letalski promet na letalonosilki in v njeni okolici, poleg tega je tudi odgovoren za vse, kar se na palubi dogaja.


Odhod v stilu
Paluba Ika omogoča katapultiranje letal s štirimi parnimi katapulti, ki pospešijo letalo iz mirovanja na 240 km/h v komaj dveh sekundah. Osebje na palubi lahko katapultira dve letali v 37 sekundah in vmes lahko eno tudi pristane, ponoči pa so ti časi nekoliko daljši. Občutki med pristankom in katapultiranjem letala so izjemni. Roke pred prsmi prekrižaš in se primeš za varnostne pasove, zobe stisneš skupaj, glavo pa daš v predklon. Z nogami se opreš v tla in ko tehnik letalec zakriči: »Here we go, here we go, here we go,« lahko le še čakaš. Vibracije, hrup motorja, ki deluje na polno, in pričakovanje neznanega dvigajo raven adrenalina. Sunek, krčenje mišic, begajoče misli in veličastni dve sekundi, ki smo ju vsi čakali, se zdita neskončni dolgi. Telo ob vzletu občuti obremenitve do 6 g. Dve sekundi, kolikor smo potrebovali za vzlet in dosego hitrosti 240 km/h, sta se vlekli v neskončnost. Telo ni vajeno takih pospeškov, zato se občasno zgodi, da kdo izmed potnikov omedli, je po pristanku na Kreti povedal pilot letala Glen Mankin, ki ima za seboj več kot sto pristankov. Mi smo vzlet pospremili z aplavzom in si želeli še. Še kak odhod v tem stilu!

Fotogalerija
Video - YOUTUBE
Foto: Borut Podgoršek

Tehnični podatki:

• izdelana: Newport News Shipbuilding, Virginija, ZDA,
• dolžina: 340 m,
• dolžina palube: 330 m,
• širina: 76 m,
• višina: 74 m,
• teža: 95.000 t,
• površina palube: 16.178 m2,
• pogon: jedrska reaktorja,
• največja hitrost: 56 km/h+,
• katapulti: štirje parni katapulti,
• dvigala za letalnike: 4, zmogljivost: dva letalnika hkrati,
• letalniki: 60+.

Pomen barv čelad in telovnikov:

• rumena: usmerjevalci prometa na palubi,
• bela: skrbniki varnosti in pregledov letal pred vzletom,
• zelena: upravljavci katapultov in zaviralnih jeklenic ter vzdrževalci letal,
• vijolična: skrbniki letalskega goriva,
• rjava: skrbniki letal,
• modra: upravljavci dvigal, vozniki vlečnih vozil, odgovorni za pozicioniranje letal,
• rdeča: orožarji,
• srebrna: preiskovalci nesreč in gasilci.

Oborožitev letalonosilke:
Letalonosilko ščitijo spremljevalne ladje in podmornica ter tudi letala in helikopterji, če je treba. Na svojem krovu ima ofenzivne in defenzivne obrambne sisteme:

• protiletalske in protiladijske rakete sea sparrow,
• obrambni sistem za zaščito pred protiladijskimi raketami (Rolling Airframe Missile – RAM),
• zaščito proti torpedom,
• motilce signalov. 

Sedem let mi je bilo, ko je letalo Inex Adrie Avioprometa treščilo v goro San Pietro in vse, kar sem si zapomnil, je bil seznam z imeni ponesrečencev, ki so se nemo izpisovala na črni podlagi televizijskega zaslona. Kar ni in ni jih hotelo biti konec.

Sedemindvajset let po nesreči sem imel možnost oditi na goro in se prepričati, kakšno razdejanje je ostalo po dvaintrideseti največji letalski nesreči vseh časov. Kosi letala so ležali po pobočju in polnili globeli pod vrhom 1365 metrov visoke gore. Če ne bi videl, ne bi verjel, da je mogoče, da so ostanki letala ostali tako dolgo skoraj popolnoma ohranjeni. Konstrukcijski materiali, iz katerih so izdelana letala, so najvišje kakovosti, kar je bilo ob pogledu na razbitine videti. Kakor da bi se zgodilo včeraj, toda od tega je že dobrih 26 let in skrajni čas je bil, da se ostanke razbitin pospravi. Prav s to nalogo je na Korziko odšlo 60 reševalcev iz Uprave RS za zaščito in reševanje, Gorske reševalne zveze Slovenije ter Slovenske vojske in poklicnih gasilcev, ki so v dobrih dveh tednih goro očistili in ji vrnili mir.

Prvi teden reševalne akcije so se okrog gore zgrinjali temni oblaki, megla, veter in dež, ki so prav neverjetno za ta letni čas ovirali delo reševalcev ter ga na trenutke tudi onemogočali. Poleg tega se je pokvaril helikopter in reševalci so morali na goro večkrat peš. V dežju in megli so bili povsem premočeni, še preden so prišli na delovišče in začeli delo. Zdi se, da je gora hotela obdržati tisto, kar je njeno že sedemindvajset let in so ji zdaj hoteli vzeti. Vztrajnost, strokovnost in požrtvovalnost najboljših mož, ki so se dela lotili z velikim spoštovanjem do preminulih in gore, se ne da opisati. Kdor jih je videl delati na gori, se je lahko prepričal, da so to možje, ki jim lahko zaupaš. Kakor uglašen stroj so se gore lotili z vrha navzdol in pobirali kos za kosom in vse drugo, kar bi lahko pripadalo letalu ali njegovim nesrečnim potnikom. Zelo velike bele transportne vreče, v katerih so zbirali ostanke letala, so se hitro polnile. Gasilci so rezali in žagali prevelike kose letala, gorski reševalci pa so jih opremili z jeklenicami za helikopterski prevoz na zbirno mesto. Skupina reševalcev se je medtem spuščala čez prepadne stene in iskala posamezne kose letala, ki so obtičali na najbolj nedostopnih krajih. Zelo zahtevno delo so opravili tudi tisti, ki so z dreves spravljali ostanke krila in trupa letala, ki so se že vrasli v drevesa ter postali del njih. Težko je vzeti naravi tisto, za kar misli, da je njeno. Območje nesreče je spominjalo na mravljišče, kjer vsakdo natančno ve, kaj dela. In res je bilo tako, saj so delo usklajevali iz baze na prav tistem letališču, kamor je bila Ana namenjena – v Ajacciu. Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je kaj delal, ker so vsi skupaj delali eden za drugega in eden z drugim za skupni cilj, in sicer uspešno končati asanacijo kraja letalske nesreče.

Po pobočju so bele transportne vreče spreminjale videz gore kakor bele snežinke. Nekdanji župan občine Petreto-Bicchisano Fieschio Toussaint mi je s solzami v očeh povedal, da ga zvok helikopterja spominja na tiste dni, ko so z gore prav tako vozili bele vreče, takrat s človeškimi ostanki. Med najinim pogovorom je tudi nebo jokalo kot ves prvi teden asanacije. Čustva med najinim pogovorom so bila pristna, kakor da bi se poznala že veliko let. Fieschio Toussaint je bil zelo hvaležen Slovencem, da so opravili to, kar bi moral nekdo drug opraviti že pred mnogimi leti. Ko sem z vrha pečine opazoval helikopter Slovenske vojske, ki je lebdel 50 metrov stran in nižje od mene ter dvigal največji del trupa letala YU-ANA, sem zatrepetal in pomislil sem, da je to Anin zadnji let. Trup letala je zanihal pod helikopterjem, kot da se še zadnjič poslavlja od gore, od ljudi, od usode, ki ga je za 26 let in pol prikovala na ta kraj. Počasi, zelo počasi se je helikopter dvignil in deset minut sem ga opazoval na obzorju, ko je nazadnje le izginil za grebenom te nesrečne gore. V ozadju se je slišal zvon cerkve iz Petreto-Bicchisana, kakor da mu bije v slovo.

fotogalerija FB
video YT

Spodnji zapis ima z letalstvom bore malo skupnega. Morda besedo plovba (ob kateri mi g. Pavle vedno napiše litanijo) in besedo pilot. Vse ostalo je za dušo!

Stojim v koloni pred Štampetovim mostom na primorski avtocesti in zazvoni mi telefon. Kadar me kliče šef, je nekaj resnega. »Živijo, ali motim?« »Ne, grem s Počka!« »Ali bi šel na prevzem ladje v Rusijo. Za 17 dni.« »Joj! A toliko? Ja, no, če že nihče drug noče, potem pa grem!« Prekinem zvezo in pomislim! Jaz na ladjo? Že ob misli na to mi je postalo slabo. Z barkami si nisem blizu. V bistvu mi je šlo vedno na bruhanje, kadar sem bil na barki, toda, ja, grem! Bom že kako! Malo tablet in obliž čez popek in bo šlo. V najslabšem primeru lahko na Kreti pobegnem z ladje in na letalo. Dan odhoda se bliža! Povsem sem miren, vseeno mi je in sem v pričakovanju nove pustolovščine. Ja, tako službo imam. Lepo, zanimivo, polno izzivov in nikoli ne vem, kje bom končal. To me žene naprej. Nekaj dni v hotelu, potem na ladjo.

V nedeljo zvečer kapitan Andrej skliče posadko. Pripravi ladjo za izplutje! Slišim aplavz. Na slabost sem že pozabil. Čakam met zadnje vrvi, s katero smo privezani na dok, in na dvig slovenske zastave. Tema! Nad krmo se oddaljuje Novorossiysk, nad premcem pa nič ne vidim. Malo me zaskrbi, toda saj fantje vedo, kaj delajo. Ob štirih se spravim spat, vendar ne morem zaspati. Preveč adrenalina. Grem nazaj na most in vsi so tam. Vsi smo budni že 22 ur. Ko sem prejšnje dni opazoval fante na ladji, nisem razumel, kaj jih žene v ta poklic. Barvajo, pometajo, brusijo, gledajo zemljevide, preverjajo stanje olja v motorjih, kuhajo, dvigajo in spuščajo zastave, čistijo orožje, ribajo, ukazujejo en drugemu in tako naprej. Vsak dan enako in vedno nekaj delajo! Zakaj? Grem na stolp in gledam okrog sebe.

Signalist mi pove, da so nas ob odhodu pozdravili z ruske vojaške ladje. »Kako pa to veš?« ga vprašam. »Ja, dvignili so zastavi, ki pomenita srečno pot! In mi smo odgovorili lep pozdrav!« »Spet z zastavami?« ga vprašam. Seveda. Stvar postane zanimiva. Mornarji imajo svoj »zastava jezik«. Vrhunsko. In zastavice na bojah imajo pomen? Ja, vsaka svoj! Ko korakam naprej po ladji, zadiši iz kuhinje. Pogledam vanjo in že se mi smejijo vsi trije, kuharja in pomočnik. »Si lačen?« Ja, ob takem vonju sem lačen tudi na ladji. Diši. Večerjo pojem z največjim veseljem. Pozabil sem, da mi gre že ob misli na ladjo na bruhanje. Hrana je vsak dan boljša. In ne, ne pretiravam. Zjutraj grem najprej na most. Za menoj pride mornar in glasno reče: »Na most!« Častnik ponovi: »Na most!« In me že zanima, zakaj je to dobro. Izvem, da je to zato, da vedo, kdo je kje in kje je kdo. Če ni na mostu, je na svojem mestu. In poveljnik mora vedeti, kje je kdo. Od zdaj naprej sem tudi jaz na mostu.

Mornarsko življenje mi postaja všeč, toda še vedno jih ne razumem, zakaj so izbrali ta poklic. Ladja pljuje naprej, približujemo se Bosporju. Megla, da bi jo lahko rezal. Na radarju kup zelenih lis v kvadratku. Navigator mi razloži, da so to ladje in da čakajo na prehod ožine. Tudi mi bomo počakali na pilota, da nam pomaga skozi. Ladja stoji! Valovi niso veliki, toda meni je slabo ob tem guganju. Grem na palubo in zamižim. Globoko vdihnem in zrak mi pomaga. Pred premcem vidim jato delfinov, ki še nekaj časa sledi ladji. Spremljata nas tudi turška fregata in obalna straža. Res smo zanimivi. Vsi imajo v rokah fotoaparate. S pomočjo navigacijskih kart in radarja smo našli cilj v temi ter megli. Fantje obvladajo! Res me zanima, kako bi šlo s sekstantom. Megla se dvigne, pilot pride. »Ali ga potrebujemo?« vprašam navigatorja. Taka so pravila. Varnost je na prvem mestu! Bospor in Istanbul zažarita v jutranjem soncu. Čudovito. Križarjenje mi postaja všeč. Sprehod po ladji me zanese še v podpalubje. Nekoč sem bil v strojnici Ankarana. Zdržal sem deset sekund, potem pa mi je bilo že slabo. Tokrat zadržim pol ure. Vse je v redu. Hrup in vročina sta neznosna. Pot kaplja z glav strojnikov. Motorji brnijo, strojniki preverjajo količino olja, temperaturo, vrtljaje in vse je v redu. Vročina in zatohlost me nazadnje preženeta nazaj na svež zrak. Počutim se že del njih, dobil sem majico in kapo z napisom VNL Triglav 11, vendar dotikam se lahko le kozarca, pribora in omela. Hrana je odlična! Zdaj, ko smo zapustili turške vode, lahko pokažemo trgovskim ladjam, da smo vojaška ladja. Orožarji dvignejo zaščitne prevleke s topa in mitraljezov. To ni vsa naša bojna moč. Imamo še kar nekaj orožja na zalogi, toda naj raje ostane v skladišču.

Dočakam sončni zahod. Kamera in fotoaparat bosta pregorela. Tega pogleda nočem zamuditi. Če ne bi bilo hrupa motorjev, bi bilo že romantično. A ja, tudi žensk ni na ladji, tako da z romantiko ne bo nič. Sonce utone in na morje pade noč. Luna sije s pol moči, jaz pa počasi začenjam razumeti, zakaj so se odločili za ta poklic. Dežurajo v treh izmenah po štiri ure. Ko niso na dolžnosti, imajo druge opravke. Dela na ladji nikoli ne zmanjka. Ladjo so vzeli za svojo in svoje delo opravljajo z ljubeznijo. Zdaj jih razumem. Radi imajo svoje delo in nič jim ni težko.

Pri vseh opravilih, ki zahtevajo skupno delo  večjega števila ljudi je sinergija  – sodelovanje - izredno pomembna. V letalstvu ni nič drugače.

Skupina treh oseb, individuov, lahko da seštevek 3 ali več, lahko pa tudi samo 1; rezultat je odvisen od stopnje medsebojnega sodelovanja. Samoumevno nam je, da ne moreš biti z vsakim prijatelj; tudi uspešno in plodno sodelovanje v kabini letalnika ni nekaj, kar je samo po sebi umevno. To pride do izraza predvsem v zapletenih okoliščinah. Takrat se jasno vidi, da najboljšo posadko ne sestavljajo najboljši piloti in tehniki-letalci. Najboljša posadka je tista, ki dobro sodeluje, ki se medsebojno razume brez izrečenih besed, kjer vlada medsebojno zaupanje in spoštovanje.

Današnja zgodba govori ravno o takšni posadki, o takih razmerah in o plodnem sodelovanju med posadko in zdravniško ekipo, ki je privedlo do srečnega razpleta – ljudsko življenje je bilo rešeno.

Letalstvo ima zelo stroga pravila glede vremenskih omejitev letenja. Ve se, kakšna mora biti vidljivost, koliko nad tvojo višino letenja morajo biti oblaki, koliko sme pihati, kaj početi v primerih nevihte, ledu, megle...

Včasih – ne vedno – se dobra posadka odloči, trezno, po premisleku, da gre še malo dlje; čez meje, ki jih postavljajo pravila. Pri dobri posadki to ne pomeni vedno nerazumno tveganje; to samo pomeni, da se, preden se gre čez meje, zadane v pravilih, preučijo vsi postopki v primeru neuspeha.

Sedaj pa na zgodbico:
Še eden od mnogih vikendov, prebitih na Brniku.

Delo: vodja helikopterske posadke, namenjene za reševanje v gorah.
Vreme tako-tako.
Ekipa – odlična.

Kakor helikopterska tako tudi medicinska. Vodja ekipe gorskih reševalcev je bil Dr. Jurij Gorjanc; odličen zdravnik, izvrsten gornik, odličen človek. V mladih letih je želel postati duhovnik. Nekje na tej poti se je razočaral v etablirano duhovščino; njegova želja je bila pomagati soljudem. Zaobljubil se je za meniha, zamenjal šolo. Na koncu je končal medicinsko fakulteto. Zaljubljen v gore je postal član gorske reševalne službe. Požrtvovan, sposoben, eden od redkih zdravnikov, ki so v GRS in, ki ga zdrahe in borba za moč ne zanimata. Živi skromno, prebiva v službeni garsonjeri; ves denar, ki ga zasluži na teh ali drugačnih dežurstvih, poleg pa še tisto, kar mu ostane od plače, da v dobrodelne namene. Velik človek. Ali pa samo: Človek.

Posadka helikopterja je bila prav taka, kot je opisana na začetku zgodbe. Trije, ki se tudi v vsakdanjem življenju odlično razumemo. Tehnik-letalec: strokoven, izkušen, umirjen. Bister. Pozitivna oseba z lastnostjo, da zna biti kritičen kakor do sebe tako tudi do drugih članov posadke. Sposoben podati svoje mnenje vendar prav tako sposoben spoštovati in zaupati odločitvam vodje posadke. Žal ne dela več pri nas; odšel je v drugo enoto zaradi boljših pogojev dela.

Sopilot – kar precej mlajši od mene. Captain na helikopterjih, le takrat je dežural z mano kot drugi pilot. Eden naših boljših. Hladnokrven, sposoben kvalitetne analize okoliščin in na temelju rezultatov prinesti pravo odločitev.

V vlogi vodje posadke sem bil jaz.

V vlogi reševane osebe je bila uboga šestanjstletnica na Kriški gori. Vnukinja oskrbnice, čez vikend je prišla na obisk k babici. Lepše je v gorah kot pa v dolini. Tam gori se več dogaja...

Zgodila se ji je boleča menstruacija. Njena skrbna babica ji je dala »nekaj proti bolečinam«. Na žalost je to »nekaj proti bolečinam« pri punčki izzvalo reakcijo, katere posledica bi bila smrt, če je ne bi mogli pripeljati v bolnico – ali pa vsaj k njej pripeljati zdravnika z zdravili.

Vreme, kot že prej navedeno, ušivo. Ne tič ne miš. Vrhovi hribov v oblakih; občasno se je menda z Kriške gore vidilo v dolino, vendar temu ne verjamem preveč.

Čas, ki je deklici preotal do smrti? Prekratek, največ ura in pol. V tem času se zdravnik ni mogel peš povzpeti na Kriško goro, do male Anje.

Torej, to so bila dejstva, s katerimi me je soočil Juri (vreme sem resda preveril sam). Gremo in pridemo do pacijentke – ostane živa. Ne gremo – ena oseba, ki še živeti ni začela, bo manj na tem svetu.

Kar težko breme, a ne?

Odločitev sama ni bila težka. Navkljub vremenski situaciji smo se odpravili do helikopterja. Na odobritev nadrejenih nismo čakali. Vedeli smo, da šteje vsaka minuta, papirji pa se lahko uredijo kasneje. Vključno z morebitnim »posipanjem z pepelom«. V glavah smo imeli enake misli: če bo šlo bo šlo. Poizkusiti je treba...

Vzletimo, obrnemo proti Golniku; vrhovi hribov – vključno z Kriško goro – v oblakih. No, morda pa le najdemo kakšno luknjo. Začnemo vzpenjati proti vrhu Kriške gore, da vidimo, do kod lahko pridemo. Pristajalne točke – ki se nahaj tik pod vrhom gore – ne zagledamo. Manjka nam 200 metrov višine. Naredimo še en krog okoli hriba – morda je na drugi strani kaj boljše. Pa ni bilo. Povsod enaka slika – vrh v oblakih. Niti na trenutek se ni toliko videlo, da bi lahko vsaj poizkusili iti na pristanek.

Torej, čas za premislek: kaj pa sedaj? Kaj storiti? Obrnem se nazaj proti reševalni ekipi. Moje oči se srečajo z Jurijevimi. Žalosten pogled. Ve, kaj se dogaja. V meni se porodi ideja, ki bi lahko pomenila žarek upanja. Posvetujem se z posadko: a gremo probati prilesti do pristajalnega mesta z letom tik nad krošnjami smrek? Tehnik bi lahko odprl vrata in gledal namesto nas.

Uroš (tehnik) odgovori: »Ja, pa dajmo probat, več kot razbit se ne mormo...«

Tilen (kopilot) pravi: »Ja, bomo probali, bo pač še ena izkušnja več v življenju; če preživimo, bomo pisali izjave, če pa ne, pa jebat' ga...«

Juriju sporočim našo odločitev. Oči mu zasijejo; morda pa bo šlo. Medicinska tehnika, ki sta bila v njegovi ekipi, nista ravno delila njegovega navdušenja. Lica jima je obarvala bledica.

Torej, gremo v oblak. Pilota si razdeliva delo. Tilen izvleče navigacijsko karto iz torbe in izmeri točno smer, v katero moramo odleteti, če izgubimo vidni stik z tlemi. Izmeri tudi, koliko časa moramo leteti v tej smeri,preden se lahko začnemu spuščati in izstopimo iz oblaka. Jaz letim, Tilen pa spremlja instrumente. Vsi kazalci smeri v helikopterju so nastavljeni na »smer pobega«, radio-navigacijska sredstva so nastavljena na prave frekvence. Na ta način ves čas – vsaj po instrumentih – vemo, kje smo. V primeru, da jaz ali Uroš izgubiva viden stik z tlemi Tilen, ki sploh ne gleda ven, prevzame upravljanje helikopterja in nas – z božjo milostjo (saj smo imeli duhovnika na krovu helikopterja, mar ne?) – odpelje na varno.

Tak je bil naš načrt. Odločitev je padla, gremo v meglo...

Letimo (ali, bolje rečeno, plazimo se) od smreke do smreke, vsenaokrog mleko, na trenutke izgubim vidni stik z tlemi, na trenutke vidim samo sence, obrise nečesa zelo blizu pod nami. Na odprtih vratih Uroš govori: levo, naprej, malo dol, malo višje... Nikoli konca, minute se vlečejo, kot bi bile ure. V naših glavah se začenjajo porajati dvomi: »Kaj, če zgrešimo vrh? Če zaidemo malo preveč proti jugu? Tam je zgornja postaja tovorne žičnice, jeklene nosilne žice vsenaokrog.« Samo tega bi nam še manjkalo. Žic zagotovo ne bi videli. Oziroma, videli bi jih, ko bi bilo že prepozno.

Kljub pomislekom vztrajamo. Tilen ki sproti bere višino na instrumentu, pove: »Blizu smo, še 30 višinskih metrov do vrha.« Vsak hip bi morali zagledati križ pred kočo. Pod pogojem, da smo na pravi poti. A megla postaja vse gostejša, Uroš ima težave z opazovanjem tal, vse se vrtinči in meša. Naenkrat pod nami ni več dreves, samo trava. V glavi strah: Kaj, če zaidemo preveč severno, na drugo stran hriba? Kam bomo pa potem bežali?

Kar naenkrat se pred nami pokaže temna lopa: zgornja postaja tovorne žičnice. Torej, tudi križ mora biti tu nekje, vendar – napenjalne žice od žičnice tudi.

Zavijem malo bolj levo. Teren se začne spuščati. Malo bolj desno. Ves sem moker, znoj mi leze v oči. Mišice napete. Tilnu so žile na obrazu in vratu izstopile. Kljub temu mu na kraj pameti ne pade, da bi pogledal ven – oči ima prikovane na instrumente. Pripravljen na prevzem komand, odlet po instrumentih. Edino tako nas lahko reši, če bi šlo kaj narobe.

Naenkrat zagledamo kakih 30 metrov pred nami temno senco: križ.

Oddahnemo si. Tukaj smo.

Spustim se na pol metra višine, tla so mešanica sivega na belem, ne morem oceniti ne višine niti tega, ali ima teren nagib. Uroš izskoči iz helikopterja, steče pred njega in mi pokaže, kje je dovolj ravno za pristanek. Preden se dotaknem tal že zagledam osebo v rdeči jakni, z napisom »Doctor«, kako teče proti koči. Pogledam nazaj, v kabino: njegova tehnika, bleda kot megla zunaj, sedita kot prilepljena na sedeže.

V slušalkah zapresketa glas: »Takoj nosila! Pošlji fanta, vrnemo se čez 10 minut.«

OK; torej, ko se vrnejo, bo potrebno nekako oditi iz te godlje ven; v dolino, do bolnice.

Tilen ponovno preveri na karti smer odhoda, še enkrat preveri kazanje vseh instrumentov, nastavitev kazalcev smeri, oba preveriva radionavigacijske naprave, preveriva GPS; Uroš stoji pred helikopterjem, gleda proti nama in kadi. Nekako mi je padlo na misel: zadnja cigareta, morda?

Naredimo še zadnji dogovor za odlet: »Ko se vrnejo, ko bodo vsi privezani, zalebdim na pol metra višine, obrnem helikopter v smer izhoda. OK?« Tilen pokima, Uroš pokima. »Povečam moč motorja na 100%, spustim nos helikopterja 5 stopinj navzdol, minimalno vzpenjanje po instrumentu 1000 čevljev na minuto, OK?« Oba prikimata. »Ko dosežemo hitrost 40 vozlov prevzame komande Tilen in nadaljuje let po instrumentih.«  Kimanje. Dogovor velja.

Medicinska ekipa se vrne, dvigne nosila v helikopter, jih priveže. Privežejo se tudi sami. Pogledam proti Juriju. Dvignem palec: »Lahko?« Jurij prikima. Pogledam proti Urošu. Uroš prikima, dvigne palec. Torej gremo.

Helikopter dvignem na pol metra. Ponovno pregledam vse instrumente, če nismo kaj pozabili. Po interfonu zaslišim Tilna: »Vse v redu. Gremo.« Gremo. Dodam moč motorjema, nos helikopterja povesim navzdol, tal ne vidim več. Vzpenjamo,  smo že v oblaku, višinomer kaže, da smo izpod višine Kriške gore. Hitrost naraste na 40 vozlov, Tilen prevzame komande. Po instrumentih vodi helikopter navzgor in stran od hriba. Umirjeno, kot da bi to počel vsak dan. Pokličem kontrolo letenja. Zastavijo vprašanje: »Ali ste uspeli?« »Smo« »Potem pa kar nadaljujte, promet smo umaknili. Vse je vaše. Javite, ko boste ven iz oblakov«.

Mine 5 minut; še smo v oblaku. Letimo proti jugu, stran od hribov.

Pokliče nas kontrola: »Vidimo vas na radarju. Blizu Kranja ste. Lahko začnete s spuščanjem. Nobenega letala ni v vaši smeri.«

Tilen počasi spušča helikopter; naenkrat izstopimo iz oblakov, pod nami Kranj. Obrnem se proti potniški kabini; na nosilih vidim punčko, ki me gleda z bleščečimi očmi.

Konec letenja po instrumentih, na jasnem smo. Ponovno prevzamem upravljanje z helikopterjem, usmerim se proti UKC; Tilen se oddahne, si obriše znoj, me pogleda. Besede niso bile potrebne.

Na heliportu nas čakata rešilec in medicinska ekipa. Anjo odpeljejo v bolnico,. Na okrevanje. Z njo bo vse v redu.

Vzletimo z heliporta, čez Ljubljano, nazaj na Brnik. Počasi že pada noč, dolijemo gorivo in pospravimo helikopter v hangar. Potem se nam v dežurni sobi pridruži še reševalna ekipa, sedemo, odpremo pivo, prižgem cigareto. Jurij sedi nasproti mene, molči že odkar smo oddali deklico v bolnico. Končno nas pogleda, reče: »Kaj takega pa še nisem doživel. Brez vas in vaše odločitve, da greste, bi bila punčka mrtva.«

No, jaz pa menim, da bi bila punčka mrtva, če ne bi bila takšna posadke. Potem tudi jaz ne bi šel.

Post skriptum:
Za kres se odpeljem na obisk k prijatelju Marjanu, najemniku gostilne »Pri Jurju« v Kamniški Bistrici. Pijuckam svoj pirček, čvekam. Mimo pride Marjan, mi reče: »Miklavž, tamle bi se ti eden rad zahvalil.«

Ozrem se. Skozi vrata prihaja mala Anja v spremstvu svojim staršev.

Ganljivo.

To je bila sončna zgodbica. Ni veliko manjkalo, da bi bila drugačna.

Preberite tudi:
Belo na belem
Na most!
Zadnji Anin let

Ne bi pisal tega teksta, ne bi odkrival svojih misli, čustev in vsega ostalega, če ne bi bil izzvan.

No, resnica je malo drugačna; ta tekst spi in se nekako prebija na svobodo že nekaj časa; le misel – pust dan – je izzvala prezgodnji porod razmišljanja. Dragi moji, kako izgleda, ko se vrnete od nekod, kjer je trava zelena, nebo modro, redki oblački sivi, in tako naprej - v puščobo vsakdana? Ko zagledate maso nebodigratebov, družinskih očkov, mamic, ponosnih na svoje zadnje dosežke, na svoje sestanke, traparije, akte, dele strojev, ki so jih spakirali v škatlice? Bad, a ne? Hodiš po enem ali drugem svetu. Ponavadi te nihče od teh ne sprejme; eden od njih je začasen, drugi je pa,  enostavno, nerazumevajoč. Saj ne vedo. Dan poteka premočrtno – vstajanje, odhod v službo, kavica in pohajkovanje, pohod domov, časopis (bljah), fotelj, televizija – hej, le-teh ne razumem, pomilujem jih.

Ne vedo, da je nekje sonce. Da je svet drugačen, da ni vpet v urbane džipe, da ne poteka skladno s pričakovanji posameznikov… Kar ne razumeš, razbij!

Ergo, tisti tretji januar letošnjega leta – eno smo, morje svetlobe, sreče in lepote, bleščalo se je, kot da jutri sploh ni. Prekrasno. Baterije so se napolnile. A dva dni pred tem - belo na belem. Gore so gore. Po definiciji, same od sebe, ne ljubeče in ne prijazne. So kot deklica, ki jo snubiš. Ali te ljubi ali ne – odvisno je od pristopa. Spoštuj jo, ne zanemarjaj je; ko ti bo dala vse, je zaradi tega ne dajaj v nič ali ne jemlji nekih stvari kot samih od sebe danih. Ljubi jo. Vedela bo. Spoštuj jo. Tudi to bo vedela.

Torej, lepi prvi januar, okroglega leta. Nekako se privlečem v službo, vreme tako, kot je bilo pričakovati – meglice se podijo nekje pod obzorji, brrr., torej, ura malo pred začetkom mojega »operativnega delovanja«. Zvoni dežurni telefon; zdravnik iz cestne reševalne službe. Juriji Gorjanc. Šest planincev sredi snega, nekaj metrov pod Staničevo kočo. Prebivakirali noč, kaj ne veš tega? Ne, ne vem. Bojijo se premakniti, plazovi. Ja, razumem. Edino pametno. Čakajo pomoč. OK. Ali lahko? Zakaj pa ne? Vreme in tako naprej… Ja, povej naprej, bomo probali. Če bo šlo, bo šlo. Če ne, pa ne. Vsaj dobra volja bo pokazana.

Zunaj se preganjajo meglice. Kredarica v oblakih. Mrzlo, brrrr. Ne tič, ne miš. Pogledam proti zahodu – ja, ene dva kilometra pa vidim. Kaj me pa stane? Gremo, bomo videli, če nam uspe. Ves svet spi. Moj tehnik-letalec me pogleda z rdečimi učkami: Kaj zdej hočeš? Ja, pripravi helikopter. Gremo na akcijo.

Kul.
Kopilot me pogleda – najavi polet.

Letališče Brnik (pardon, Pučnik) še ne deluje. Odpira se šele ob enajstih dopoldne. Pokličem na radarsko kontrolo. Povem za načrt – reševanje v gorah. Faca. Očitno še pod vplivi najdaljše noči, reče: čŒuvačemo vas k'o zenicu oka svoga. Ja, valjda, da boste.

Ampak, vse urejeno.

Doc, ki naj bi se peljal z nami ter reševal z nami – Iztok Tomazin. Lokacija: Križe. Poleg Tržiča. V megli. Pejd v Lesce, mu rečem. Pa javi, kakšno vreme je tam.

No, kasneje je izpadlo, da se je lažje odpeljal do Mojstrane – v Lescah je bilo slabo vreme.

Vendar, meni malo bremena z ramen; Tomazin, dober je. Zanemarimo njegove ljudske lastnosti, z njim je lepo delat. Kot z reševalcem. Mislim, da je počutje obojestransko.

Zazvoni službeni telefon. Poveljniški center, lahko greste, če boste lahko. Srečno.
Ja, pa pejmo.


Briefing s posadko, kresnemo mašino. Letališče izumrlo. Radijske frekvence samo šumijo. Nikjer nikogar. Punčka zapoje, 100% zaprede in – potem poletimo. Ja, dobro ve, da sem jo pobožal, preden sem zalaufal motorje. Helikopterček prede, malo težki smo. Veliko moči sem potreboval za vzlet… Ali deklica štrajka? Ne, dejansko smo težki. Mimo megle, Šenčur ostane levo, vidim – ja skoraj nič. Kilometer do dva, največ. Upanje umira zadnje – naj bi bilo boljše v gornjesavski…

Mimo Lesc, Jesenic, malo boljše je, tisti, ki je dejal, da vidi Kredarico iz doline je lažnivec. A vendar, Cmir, Viševniki, malo se vidi skozi meglice. Nizko čez naselja – če že jaz ne morem spati, zakaj bi oni? Mimo Mojstrane proti Kotu, pa počasi gor.

Višina izgubljencev? 1.800 metrov. No, ta višina zdrsne mimo na višinomerju, pa še kar nekaj naslednjih okroglih višin.

Pa čez sedlo, vidljivost kar ok, lepo lepo, malo piha – do 2.200 metrov. Pred nami šest osebkov, vrsta Homo Sapiens, v vetrovkah.

Kul, so far so good.
Sam, težki smo.

Posadka, oprema, doc, pa še dva reševalca. Tako, na uč, vsaj za kakšnih 600-700 kil preveč v prtljažnem prostoru. Priletim do izgubljencev, zalebdim; sneg se dviguje. Logično, sam pršič, temperature tam okoli minus 5, sneg se dviguje. Veter pa kot veter, poreden, piha z hriba dol po pobočju.
Dan je še mlad; pomaham fantkom (in punci); le kaj so si mislili? – in odletim v dolino Vrat. Tam odložim oba dva reševalca iz Mojstrane – pa še kakih 300 kil odvečne robe: medicinska oprema, ki je vitalnega pomena pri dejanskemu reševanju ponesrečencev nima nobene bistvene vloge pri pobiranju izgubljencev. Samo težka je.
In odletim nazaj gor.

Belo na belem. Veste, kaj je belo na belem? Poskusite si zamisliti.
Bel sneg, ki ga dviguje. Beli obronki hribov. Beli oblački. Belo; vse je belo. Bele meglice, ki se podijo pod Staničevo kočo.

Moje oči so bile oči tehnika-letalca. Verjeti nekomu do te mere? V primeru njegove napake smo vsi mrtvi. Kot je kasneje sam dejal, so njegove rdeče okice v treh minutah bile spet modre barve.
Belo na belem.
Pogled v dolino – vse belo. Pogled navzgor – belo. Levo in desno - belo. Pristati – nemogoče, sneg se dviguje, bilo bi belo v belem na belem.
Občutek globine je izginil.


Fokusiral sem lišaj na steni pred sabo. Tehnik me je poskusil voditi na mesto pobiranja izgubljencev. Ne, sem dejal. Tu imam referenco. Naj kar oni pridejo sem. Če se odmaknem meter ali dva bočno – adijo pamet. Kopilot je pač sprejel svojo usodo. Če mu je že usojeno umiranje, bo pač umrl v družbi z najboljšimi (he he…). Ne, fante je delal odlično. Brez panike, brez pametovanja… Saj se dejansko nič ni videlo; počasi vitlamo v helikopter tretjega od »psihotov« – več jih v eni furi nismo mogli vzeti noter, pri vetru, ki piha po hribu navzdol, na tej višini – no way. V dolino – morje mlekeca. Megla. Tja pač ne več. Ledena faca. Pogled na levo. Proti Krmi. Tam je bilo, še malo prej, kar optimistično. Pa ni več. Mleko. Okidoki. Desno, proti Vratom. Kanček upanja. Med mlekecom in mlekom (eden spodaj, eden zgoraj) pašček malo manj mlekca. Kaj zdaj? Tipa pravkar pripet na vitlo, naj sekam jeklenico in bežim? Bomo počakali. Minus 10, zavihani rokavi, gretje ni vključeno, vrata na helikopterju odprta –jaz pa švicam. Pošteno. Vroče. Kopilot vključi brisalce. Nekaj ne štima – zakaj je to naredil? Pogledam naprej, mimo lišaja na steni. Ne vidim nič, snežinke okoli nas. Jugo tolče, prebil se je čez vršace. Kaj pa sedaj? Mi na 2.200 metrov; višina hribov – vse naokoli nas (če izvzamemo zeeelo ozek pas proti Krmi) na najmanj 2.500 metrov. Pogledam na potrebno moč motorjev za lebdenje – 85%; ergo, če poletim, imam rezerve za največ 500 ft/min vzpenjanja (po slovensko – 150 metrov na minuto). Torej, če letim z hitrostjo 60 km na uro imam v minuti – na kilometer – največ 150 metrov pridobljene višine. Odlično – udarim torej približno največ 100 metrov pod vrhom hriba v vršac; če preživimo, (kar je minimalna možnost), bomo zmrznili nekje tik pod vrhom hribčka. Torej bo naloga naše planinske zveze vgravirati na križ tik pod vrhom naša imena. Kakšna čast, a ne? No, thanks…

Tehnik javi – reševalec in ponesrečenec sta ločena od tal. Koliko metrov od tal? Pet. OK, grem naprej. Ne, počakaj. Ni čakanja, odvrnem. Film v glavi se vrti. Prvi januar 2010, letos grem v penzijo. Pa ja ne, da bom ravno danes nekje zapraskal? Ja, pač bom. Grem. Počasi, tehnik daje jeklenico na največjo hitrost. Moram oditi, ne vidim več ničesar pred sabo. Tu in tam, kak detajl. Če še to izgubim, če se ne osredotočim na instrumente – nas ni več. Konec. Samo udarec in bolečina…

Na vse strani godlja, helikopter kot ranjena ptica. Bal sem se, kot že dolgo ne. Lepo je živeti. Bomo pač skupaj… Povem ostalim. Tišina v cockptitu. Pred mano majhen košček modrine. Majhen pomeni majhen. Kako splezati do njega brez, da ponovno padem v mleko? Mleko je smrt…

Čez Cmir se vidi kanček. Kanček, kanček, dovolj za upanje. Vseokrog nas pa samo belo. Belo na belem. Tehnik javi – oba sta na smučki. Hura. Cmir pred mano. Če ga preskoči, grem gor, instrumentalno, potem bom morda – če me led na helikopterju ne bo prej zrušil – pristanem na Brniku. Morda.

A izza Cmira, lej ga, Kriški podi. Nekaj svetlobe proti Poncam. Zgoraj – oblak. Pod mano – megla (oblak). A bo šlo? Špranja je bila visoka, tam nekje, 150 metrov. Kaj je 150 metrov za helikopter? Malo se zafrkneš in so notri. Zgoraj belo, spodaj belo, pred nami pa – Eldorado. Kot vse sanje je tudi ta težko dosegljiva. Majhna – zelo majhna napaka – in mi smo tam, kjer ne bi smeli biti. V helikopterju tišina. Malo me zanese – utrujenost, za mano cela ura lebdenja in vitlanja pod nemogočimi pogoji – okoli nas se začnejo poditi meglice. Dol, nazaj v tisto ozko špranjo. Bog je očitno na strani hrabrih. Čez Kriške pode, mimo Škrlatice – pred nami je s soncem obsijana Kranjska gora. Da ne verjameš. Prepustim komande kopilotu. Pelji do Mojstrane, daj reševance ven. Tomazin molči. Prižgem si cigareto.


Piha, trese, a tu je Mojstrana. Pristanemo, izgubljenci gredo ven. A gori na gori so še trije. Kaj z njimi? Naprej, ne nazaj ne morejo, plazi. Samo si ne upajo nič narediti, vreme se menja. Piha mrzlo, sneg naletava. Odpeljati nekoga od GRS reševalcev iz Mojstrane vsaj blizu njih – da jih odpelje na varno. On pozna teren, ve kod in kam. Fantje zgoraj ne vedo. Le vreme nam ni naklonjeno. Do njih ne morem več. Povem, pripeljal vas bom blizu. Naprej pa kakor veste in znate, OK? Ko vas bo spuščal po vitlu, vse čim hitreje? Tudi jaz rešujem svojo glavo, pa še glavo posadke. Če ne bo hitro režem zajlo,

OK?
OK.

Odložim ostanek ekipe v Vratih, poberem fante. Kamorkoli pogledam – megla. Megla, megla, megla. Nekako se prebijem do doline Kot, postavim helikopter kakih 20 metrov od stene – vsaj neka referenca – in počasi plezam navzgor. Meter po meter, nekdo je dejal, da ni tako goste megle, da ne bi videl vsaj 100 metrov. Res je. Počasi navzgor, srce nabija, adrenalin – uh, ja, ni mi bilo vseeno. A priplezam do prvega sedla, približno na višino 2.100 metrov. Kamorkoli se ozrem, samo megla. Nič od niča. Le pred mano skala. Rečem tehniku – pripravi za spust. Jasno mu je, okice ima spet modre. Pripravljen za spust, pojdi 100 metrov naprej. Nikamor naprej, ne nazaj, ne levo in ne desno. Tu sem, tu vidim svojo skalco.  Bodo že peške. Naj se znajdejo, če se premaknem, smo mrtvi.
OK.


Pa sem jih spustil. Varno so pristali. Odšli so od helikopterja, videl sem steno. Približam se steni na dvajset metrov, počasi nazaj dol. Dol, ob steni, pa naprej, pa dol. Hitrost pešca. V helikopterju tišina. Naenkrat stena izgine. Seveda, dolina Kot ni ravna. Pa malo nazaj, pa dol, večnost. Nikoli konca. Kadilo se mi je, pilo se mi je, spalo se mi je, imel sem že dosti. Vztrajam. Mic po mic. Pa še malo. Pa še malo, glej, trava pod nami.

Zmagali smo. Vidimo zemljo, lahko pristanem; pripeljemo se do doline Vrat. No ja, naprej je dolgočasno, ni podobno temu, kar smo tedaj doživeli. Očitno bomo preživeli, bogovi so na naši strani. Celo tisto plezanje čez daljnovod v Šenčurju je bilo popolnoma nenevarno, režali smo se. Brisalci so delali, sneg je padal, led se je nabiral a globlje od 20 metrov ne bi mogli pasti. Teh 20 metrov je bila naša višina na poti nazaj. Višje ni šlo; pri Šenčurju nismo mogli splezati čez steber daljnovoda – vrh je bil v megli. Torej smo preleteli daljnovod kakšen kilometer nižje. In prispeli na Brnik. Utrujeni, po skoraj treh urah letenja, le živi.

Zvečer se z avtom odpeljem domov. Vidim maso ljudi, ki jim je bilo tisti dan glavno vzburjenje prebaviti novoletno pojedino.

Nisem se čutil del tega. Ne zmoreš več hoditi po zemlji. Torej si pač sam.

Fotografije: osebni arhiv Miklavža Škofiča-Maurerja

V tej rubriki so zapisi različnih zgodb.

✈ Belo na belem - Miklavž Škofič-Maurer

✈ Mala Anja ali reševanje na Kriški gori - Miklavž Škofič-Maurer

✈ Na most! - Borut Podgoršek o plovbi z ladjoTriglav iz Rusije v Slovenijo

✈ Anin zadnji let - Borut Podgoršek o asanaciji kraja letalske nesreče na Korziki

✈ Lokacija: Zaupno! Na krovu letalonosilke USS Eisenhower - Borut Podgoršek o obisku letalonosilke

✈ Aviogenex let 130 - Franci Jeraj o letalski nesreči na Krku

✈ Usodna višina 330 - Franci Jeraj o letalski nesreči nad Zagrebom

✈ Zgodba o Orlu številka 206 - Adi Kužnik o obnovi Orla in njegovi poti v muzej PVZ

✈ Planespoterski izlet v München - Miha Žnidar o opazovanju in slikanju letal

✈ Srečni smo lahko, da živimo na tem planetu - intervju s Sunito Willimas also in English

✈ V Parku vojaške zgodovine dobili F-84G thunderjet

✈ Modifikacija XXX - o prevozu piva z lovskimi letali Spitfire

✈ Če dobro delaš in pokažeš rezultate, boš napredoval - intervju s Frenkom Gorencem also in English

✈ S hrano proti stresu - o prehranjevanju na letalih

✈ V zbirki tudi B747 s podpisom Josepha Sutterja - o zbiratelju modelov letalnikov Marjanu Janežiču

✈ Ogled letališča v Münchnu

✈

✈

✈

✈

✈

✈

✈

✈

Prepoznavni znak vsakega resnega letališča je letališki stolp. Kljub temu, da postajajo vse bolj arhitekturne znamenitosti njihova osnovna dejavnost ostaja enaka. Zagotavljati dober pregled nad vsemi letališkimi površinami in njihovim uporabnikom – kontrolorjem letenja omogočati varno in učinkovito vodenje zračnega prometa in službo z najboljšim razgledom.

Kdo so ljudje, ki v svoje roke sprejemajo velikansko odgovornost in delujejo iz ozadja? Ne vidimo jih prav pogosto in o njih se ne govori, dokler je vse kakor mora biti. Narava njihovega dela je taka, da imajo danes najlepši razgled, že jutri pa lahko v svet gledajo skozi lino zapora. Tipično moški poklic v stolpu kontrole letenja na Brniku opravljajo tudi štiri ženske. Maša Sevčnikar nam je zaupala svojo zgodbo.

Od kod želja po delu v stolpu?
Želje ni bilo. Bila sem klasična študentka, ki ni točno vedela, kaj bi počela. Preko študentskega servisa sem delala kot računalniška programerka. Nekega dne me je poklical kolega in povedal za razpis za kontrolorje in pripomnil, da je to delo zame. Najprej sem nekaj dni oklevala, nakar sem se odločila da probam. Razpis je bil avgusta 2004, nanj pa se je prijavilo skoraj 400 kandidatov. Po razgovoru, psiholoških testiranjih in zdravniškem pregledu so nas izbrali 12, od tega 11 moških in mene.

Odgovorno delo zahteva tudi šolanje!
Šolanje je potekalo v Ljubljani na Kotnikovi ulici, kjer ima Kontrola zračnega prometa Slovenije sedež. Imeli smo predavanja za 12 predmetov in na koncu tudi izpite. Po uspešno opravljenih izpitih je sledilo šolanje v Pragi. V Pragi smo bili štiri tedne, od tega smo imeli teden dni teoretičnega šolanja, ostale tri tedne pa smo se šolali na simulatorju. Po končanem šolanju v Pragi smo v Ljubljani pol leta delali v Službi za letalske informacije FIS (flight information service), nakar smo pričeli s šolanjem na stolpu, kar je trajalo pol leta, vse pod nadzorom inštruktorjev. Delo z inštruktorjem smo opravljali v tistem stolpu, kamor smo bili kasneje napoteni na redno delo. Večina nas je bila napotenih na delo na Brnik, po dva pa v Maribor in v Portorž.

Kako so vašo odločitev sprejeli vaši najdaržji?
Moji domači najprej niso bili preveč navdušeni, a nikoli niso povedali zakaj. Oče je le pripomnil, da se bom igrala s človeškimi življenji, a so kasneje vsi spremenili svoje mnjenje.

Kakšno je delo kontrolorjev?
V kontrolnem stolpu so običajno trije ali štirje kontrolorji. Vsi smo izšolani za opravljanje vseh funkcij, eden izmed nas pa je vodja izmene, ki ima tudi dodatne naloge. Nekdo od nas dela kot izvršni kontrolor, nejmu pomaga mu asistent, zraven pa je še 'ground' kontrolor. Vsi delamo vse, po treh urah grem na pavzo za eno uro in potem rotiram med vsemi tremi delovnimi mesti.


V službo pridem 15 minut pred nastopom dela v stolpu. Najprej pregledam nove informacije, obvestila, potem začnem z delom (kot izvršni kontrolor ali asistent) in delam tri ure. Zakonsko je določeno, da imamo potem eno uro prosto. V stolpu nas je trenutno 21, od tega štiri punce. Delovno mesto so mi določili, je pa velika razlika med delom v območni, priletni in letališki kontroli letenja. Za različna dela potrebuješ različna dovoljenja (licence) in šolanje za območno kontrolo tudi traja dlje. Na Brniku delamo tudi kontrolo prometa na tleh 'ground control' - vse manevrske površine razen steze. V tem primeru so v stolpu štirje kontrolorji.

Kako se vse skupaj začne?
Na računalniku in na stipih imamo vse podatke o prometu – o prihajajočih in odhajajočih letalih. Stripi so listki papirja na katerih so podatki o letalih (klicni znak, od kod ali kam letalo leti, način letenja (VFR, IFR), ruto, datum in uro). Stripe imamo zato, da imamo sami sliko, kje je kdo, kaj prihaja (rdeča ploščica), odhaja (zelena ploščica) in VFR način letenja (črna ploščica). Skratka, da ima tudi asistent sliko, če mora zaradi česarkoli prevzeti delo. Stripi pa so tudi v veliko pomoč izvršnemu kontrolorju v primeru gneče okoli letališča.

Pilot se javi najprej na 'ground' kontrolo, od tam ga predaš na letališko kontrolo, sledi pogovor med 'stolpom in letalom'. Kontrolor da pilotu dovoljenje za štart motorjev, za taksiranje, in dovoljenje za vzlet. Po vzletu ga predamo priletni in ta območni kontroli letenja.

Kaj pa stres?
Posebnih psiholoških priprav za tako odgovorno delo nismo imeli, je pa zelo pomembno kakšen karakter imaš. Važno je, da se zaveš kaj delaš, ni pa pametno, da o tem preveč razmišljaš. To zavedanje raste s teboj med šolanjem. Med delom ne razmišljam o ljudeh, ki so v letalih, kasneje, v primeru čudnih situacij, pa se človek nad vsem tem zamisli. Tudi če pride do nepredvidljivih sitacij, ti adrenalin ne dovoli, da bi razmišljal o katastrofi. Šele ko se umiriš, pride za teboj. Vsak dan je drugačen, vsaka ura je drugačna, nobene monotonosti ni. Ob lepem vremenu je v zraku več športnih letal, ki letijo po pravilih VFR in ti nam popestrijo delavnik. čŒim je slabo vreme – megla, sneg in pluženje oziroma košnja (le-ta je samo ob lepem vremenu), je dela mnogo več in tudi adrenalina je več. Takrat smo v navezi z vsemi službami na aerodromu, saj morajo za vse premike dobiti dovoljenje. To velja za follow me, gasilce, varnostnike, elektro službo, košnjo, vse kar se dogaja moramo imeti pod nadzorom. Takrat je zelo obremenjen tudi asistent.

V tem poslu se je potrebno zavedati, da v primeru lastne napake, lahko nosiš kar hude posledice. Vedno nas učijo, da je nesreča v letalstvu, ko se pokrijejo 'sirove' luknje. Pri nesrečah gre običajno vse narobe, nikoli ni samo ena napaka tista, ki pripelje do katastrofe. Kakor so nam predavali, letalske nesreče niso posledica samo ene napake ampak vrste napak. Žal se na takih stvareh učimo. Ne razmišljam, da so na letalih ljudje imam pa to vedno v podzavesti, ker če bi razmišljala koliko življenj je v mojih rokah, bi se morda preveč čustveno vpletla, to pa ne bi bilo dobro.

Radi opravljate svoje delo?
Seveda. Zelo je pomembno, da greš rad v službo. Ne glede, a je to nedelja ali praznik. Če svoje delo opravljaš rad, greš vedno z veseljem v službo. Če bi mi nekaj let nazaj kdo rekel, da bom počela to bi mu rekla: 'Kaj je s tabo?'. Danes si ne predstavljam, da bi delala kaj drugega.


Kako je s komuniciranjem s piloti?
Minimalno besed, maksimalno informacij (smeh). Imamo določeno frazologijo in s pomočjo te frazologije je povsem jasno kaj moraš povedati. Seveda so določena pravila, ko letalo štarta ali je v prihodu mu moraš vedno povedat QNH (zračni tlak na letališču). Je neka vrste rutina in ni. So pravila. Komuniciramo načeloma v angleščini, lahko tudi v slovenščini, a to uporabljamo bolj redko. Kakšne fraze v slovenščini sploh ne znaš (moreš) povedat. Zanimivo je govorit s tujci, dialekti so tako različni, da večinom takoj spoznam, od kod prihajajo piloti. Ko so začeli leteti na Brnik Francozi, smo imeli z njimi velike težave, tudi Italijani znajo biti zabavni. Enkrat smo imeli Japonca, ki je imel seboj prevajalca. Takrat smo govorili samo frazologijo, nič drugega. V takih primerih se moraš še posebej skoncentrirat in biti še posebej razločen.

Kako pa je ob VIP obiskih?
Ko je priletela kraljica Elizabeta II ni bilo nič posebnega, ko pa je bil na obisku ameriški predsednik so bile pa posebne procedure. Njegovi ljudje so prišli k nam že en mesec prej in nam polepili vsa okna, da jih nebi odpirali. Med samim obiskom pa je bil v kontrolni sobi en njihov nadzornik, ki je nadzira kaj se dogaja. Na strehi stavbe aerodroma pa je bil tudi ostrostrelec. Ob VIP procedurah se ne sme odvijat drug komercialni promet ali štartanje motorjev drugih letal in helikopterjev. 

Besedilo in slike: Borut Podgoršek

Ta sodobna iznajdba, ki omogoča prihranek letalskim družbam in izboljša aerodinamične lastnosti letala, je sestavni del skoraj vsakega novega letala. Uveljavljajo se tudi pri starejših letalih, ki so še v prometu, saj jim montaža zavihkov krila (wingletov) bistveno pripomore pri letih. V slovenščini bi za winglet lahko uporabili izraz perutnička, majhna perut, podaljšek krila, ki se nahaja na konici oz. koncu kril (wingtip). Z izdajo Letalskega razlagalnega slovarja (2009) pa je to aerodinamično komponento s katero se izboljšajo zmogljivosti letala avtor izr. prof. dr. Dominik Gregl dipl. ing. označil kot zavihek krila.

Naprave na koncih kril za izboljšanje aerodinamike

Naprave na koncih kril - zavihek krila  se navadno uporabljajo za izboljšanje zmogljivosti letal s fiksnimi krili. Obstaja več vrst izvedb zavihkov krila in ne glede na to, da različno delujejo in vplivajo na let, služijo istemu namenu: izboljšati aerodinamiko in s tem izboljšati letalne zmogljivosti letala. Te naprave običajno izboljšajo tudi krmljivost letala. S tržnega pogleda imajo zavihki krila tudi estetsko vrednost; veliko letal je bilo z njimi opremljenih zgolj iz kozmetičnih razlogov.

Zavihki krila povečujejo vitkost krila, brez povečanja razpetine kril. Povečanje razpona bi zmanjšalo induciran upor, a bi hkrati povečalo škodljiv upor. Zaradi tega bi krilo morali ojačati, s tem pa bi se povečala njegova masa. Tako torej krilo, v neki točki večanje razpona kril, ni več efektivno. Prav tako so razlogi za manjšo razpetino kril tudi operativne narave, če letalo recimo deluje na manjših letališčih.

Zavihki krila povečujejo vzgon na koncih kril in s tem manjšajo inducirani upor, ki nastane zaradi vrtincev na koncih kril, s tem pa se izboljša razmerje med vzgonom in uporom letala. Praktično to pomeni manjšo porabo goriva motornih letal, višjo hitrost pri jadralnih letalih, v obeh primerih pa večji dolet.

Tipi zavihkov krila
Zavihek krila je skoraj navpičen podaljšek krila, ki je lahko usmerjen navzven (nagnjen pod  kotom večjim od 90°) ali navznoter (kot manjši od 90°). Med seboj se razlikujejo tudi po velikosti in obliki. Naštete lastnosti so bistvenega pomena za delovanje in so unikatne za vsako letalo. Vrtinec zraka, ki se vrtinči pod krilom, zadene v ukrivljeno površino zavihka krila, zaradi česar nastane sila, katere komponente so usmerjene proti letalu vzdolž krila ter delno naprej, kar povzroči dodaten potisk; vse to je analogno jadrnici, ki pluje diagonalno na smer vetra. Cena namestitve in vzdrževanja tega malega »dodatka« je zanemarljiva v primerjavi s privarčevanim stroškom goriva v celotni življenjski dobi letala. Druga pomembna stvar je, da letala brez zavihkov krila za seboj puščajo močne tokove vrtinčastega zraka. čŒe katerokoli letalnik zaide v tak vrtinec zraka, lahko turbulenca povzroči nevšečnosti posadki in potnikom, v najslabšem primeru pa pride do izgube kontrole nad letalnikom in strmoglavljenja.

Zavihke krila uporabljata tudi letali Airbus A340 in Boeing 747-400. Ostali Boeingovi modeli, kot sta B777 in 747-8 se zavihkom krila raje izogibajo, ker so izkoristki zelo majhni, letalo pa bi bilo tudi prevelikih mer za standardna vrata hangarjev, in namesto tega uporabljajo nazaj »zlomljene« oz. puščičaste podaljške kril. Veliki zavihki kril so navadno uporabljeni na letalih kratkega doleta, pri katerih so bolj pomembne zmogljivosti vzpenjanja. Puščičasti zaključki kril so primerni za letala z dolgim dosegom, pri katerih je bolj pomembna potovalna hitrost.

Zgodovina zavihkov krila

NASA
Koncept izvira iz leta 1897, ko je anglež Frederick W. Lanchester patentiral plošče na koncih kril, za kontroliranje vrtincev. Njegov koncept je, med naftno krizo leta 1973, naprej razvijal inženir Richard T. Whitcomb v NASA raziskovalnem centru Langley Research Center. Whitcombove rešitve so bile testirane v letih 1979-80 v združenem projektu NASA in letalskih sil ZDA (USAF). Testiranja so opravljali z letali KC-135 Stratotanker, Lockheed L-1011 ter McDonnell Douglas DC-10.

Najbolj poznana in pomembna uporaba zavihkov krila v NASA je bila na letalu Boeing 747 Shuttle Carrier, za prevoz raketoplana. Zavihki krila na horizontalnih stabilizatorjih so letalu nudili stabilnost pod veliko obtežitvijo z raketoplanom.

Kompozitna letala
Še preden je NASA opravila testne polete z zavihki krila, jih je Burt Rutan uporabil na svojem inovativnem, doma narejenem letalu Rutan VariEze, ki je prvič poletelo 21. maja 1975. VariEze je oralo ledino na področju kompozitnih konstrukcij iz steklenih vlaken, katera so poenostavila izdelavo zavihkov krila. Izognil se je tudi dodatnemu uporu, saj je bilo letalo opremljeno z zadaj nameščenim motorjem, zavihki krila pa so na krilih, nameščenih na zadnji del letala, opravljala še funkcijo smernih stabilizatorjev. Podobne rešitve so bile uporabljene na letalu Rutan Long-EZ, nasledniku VariEze ter na poslovnem letalu Beechcraft Starship, ki je začel leteti leta 1986.

Konvencionalni zavihki krila so bili nameščeni tudi na Rutan Voyager, prvem letalu, ki je leta 1987 obkrožilo svet brez vmesnega polnjenja z gorivom. Toda ob prvem poletu so obtičali na tleh, saj so bila krila, polna goriva, pretežka in so konci kril drsali po vzletni stezi. Inženirji v ekipi so izračunali, da bo odstranitev zavihkov krila sprejemljiva, nesprejemljivo pa bi bilo zmanjšanje rezerve goriva. Za uspeh misije se tako ni bilo bati.

Slika prikazuje zračne vrtince pri kroženju zraka med običajnim zaključkom krila in vgrajenim zaokroženim wingletom na letalu B-737.

Poslovna letala
Podjetje Learjet je leta 1977 na srečanju National Business Aviation Assocation predstavil prototip letala Learjet, model 28. Prototip je bil prvi med civilnimi in vojaškimi reakcijskimi letali v serijski proizvodnji, ki so imela zavihke krila. Learjet je napravo razvil brez pomoči in sodelovanja z NASA. čŒeprav je bil model 28 le prototipno letalo, pa so bile njegove zmogljivosti takšne, da je v Learjetu stekla proizvodnja. Testiranja so pokazala, da zavihki krila povečajo dolet za do 6.5% in izboljšajo smerno stabilnost. Learjetova uporaba teh naprav se je nadaljevala vse do najnovejših modelov in bo stalnica tudi v prihodnje.

Gulfstream je zavihke krila prav tako odkril v poznih 70-ih letih in jih uporabil v serijah letal Gulfstream III, GIV in GV. Zmogljivosti letala Gulfstream V so naravnost osupljive. Njegov dolet znaša 12.000 km, kar pomeni direktni let iz New Yorka v Tokyo. Letalo Gulfstream V si lasti več kot 70 svetovnih in državnih rekordov.

Zavihk krila se uporabljajo tudi na mnogih drugih poslovnih letalih, saj zmanjšujejo potrebno vzletno razdaljo, omogočajo operiranje na manjših letališčih, se hitreje vzpenjajo in letijo na višjih višinah in se tako izognejo slabemu vremenu. Na tržišču se je kmalu pojavila poplava zavihkov krila za letala, ki niso bila prvotno opremljena z njimi, tako za reakcijska kot turbopropelerska. Zavihki krila so v tej skupini letal postali tako popularni, da je francosko podjetje Dassault, ki se je do nedavnega trdovratno izogibalo tem pomagalom, sprožilo pravo vojno proti njihovi uporabi. Podjetje Cessna Aircraft Company pa je objavilo, da sodeluje s podjetjem Winglet Technology iz Kansasa, za razvoj novega tipa zavihka krila eliptične oblike, ki bo namenjen povečanju doleta in večji nosilnosti za letala, ki delujejo v vročih krajih ali krajih z visoko nadmorsko višino.

Slika: Primer naknadno vgrajenega wingleta na starejši tip letala – B-727-23 VP-BDJ Trump (Franci Jeraj, Ljubljana, 30.4.2006).

Boeingova potniška letala
Boeing je oktobra 1985 predstavil novo verzijo letala B747-400, ki je imela povečan dolet in kapaciteto potnikov. Pri tem modelu je Boeing uporabil kombinacijo zavihkov krila ter večjega razpona kril in na ta način povečal nosilnost. Zavihki krila (wingleti) pri tem modelu so povečali doseg letala za okoli 3.5% v primerjavi z verzijo 747-400D, ki je aerodinamično enaka konstrukciji verzije B747-400.

Boeing izdatno uporablja zavihke krila (winglete) na izpeljankah obstoječih modelov in s tem zagotovi največjo možno mero enakih sestavnih delov. Vse novejše konstrukcije temeljijo na velikem razponu kril, uporabi zavihkov krila, ostalih naprav za izboljšanje aerodinamičnih lastnosti ter kombinacijo vseh naštetih možnosti.

Minilo je več kot desetletje, da so začeli na serijskih potniških letalih uporabljati zavihke krila, ki so bili eden izmed osrednjih  razvojnih ciljev NASA v tistem času.

Jadralna letala
Leta 1987 je strojni inženir Peter Masak prosil za pomoč letalskega inženirja Marka D. Maughmer, da bi mu pomagal pri zasnovi zavihkov krila za njegovo 15 metersko jadralno letalo. Ostali jadralci so že pred njim namestili Whitcombove zavihke krila in s tem izboljšali vzpenjanje, ampak se je zaradi dodatnega škodljivega upora zmanjšala maksimalna hitrost. Masak ni bil prepričan, če bi se to težavo dalo odpraviti.

Po številnih poskusih sta končno razvila zavihke krila za tekmovalne namene z uporabo profila PSU-90-125. Na svetovnem jadralnem prvenstvu, leta 1991 v Teksasu, je prvo mesto za najvišjo doseženo hitrost v odprtem razredu, z neomejenim razponom kril, pripadlo njegovemu 15 meterskemu letalu z novo zasnovanimi zavihki krila. Leta 1993 pa je Masak na državnem tekmovanju v ZDA v razredu s 15 meterskimi letali zmagal s prototipnim letalom Scimitar, ki je bilo prav tako opremljeno z zavihki krila.

Masakovi zavihki krila so bili v široki uporabi na jadralnih letalih, dokler po 10-ih letih njihove navzočnosti, niso večine visoko zmogljivih jadralnih letal začeli z zavihki krila, in podobnimi napravami, opremljati že serijsko. Ko so bile prednosti zavihkov krila dokazane na tekmovanjih, se je splošna uporaba na jadralnih letalih hitro razširila. Končna razlika med najboljšimi tekmovalci je običajno manj kot 1%, zato vsaka še tako majhna izboljšava v zmogljivostih bistveno vpliva na končni rezultat.

Večina ljubiteljskih jadralnih pilotov je 'winglete' namestila zaradi boljše vodljivosti ter manjših možnosti za izgubo vzgona na koncih kril. čŒetudi so prednosti uporabe znane, jih piloti na letalo namestijo le na lastno željo, saj morajo biti odstranljiva, kajti letalo mora biti razstavljivo, da ga lahko pospravijo v prikolico.



Zaokroženi 'wingleti'
Zaokroženi zavihki krila so namenjeni zmanjšanju interferenčnega upora, ki nastane na spoju krila in zavihka krila. Oster notranji kot na tem delu lahko zaradi interference mejne plasti zraka povzroči nastanek vrtinca, to pa izniči prednosti zavihka krila. Zaokroženi 'wingleti' so tudi bolj estetski in se uporabljajo na poslovnih in jadralnih letalih, kjer je pomembno tudi osebno mnenje kupca.

Zaokroženi 'wingleti' so bili kot dodatni deli podjetja Aviation Partners Inc. kmalu ponujeni za letala Boeing B737, B757 in Raytheon Hawker 800, verzija B737 pa je sedaj paradni konj Boeing-ove poslovne linije. Veliko letalskih družb je svoja letala z zavihki krila opremila predvsem zaradi manjše porabe goriva in s tem manjših stroškov. Podjetje Aviaton Partners Inc. razvija zavihke krial tudi za verzijo letala B-767-300ER. Airbus je testiral podobne 'winglete' podjetja Winglet Technology za serijo letal A320, a so prišli do zaključka, da koristi ne upravičujejo stroškov razvoja in so denar preusmerili v razvoj programa letala A380.

Oglaševanje
Nekatere letalske družbe, kot so AirTran, American Airlines, SouthWest Airlines in West Jet, so notranjo stran zavihkov krila letala 737 uporabile v reklamne namene, saj je le-ta lepo vidna potnikom v letalu.

Znani in pomembni primeri uporabe

Zavihki krila so v uporabi na mnogih letalih, najbolj pomembni mejniki pa so:
- Rutan VariEze, prvo letalo z 'wingleti' (1975);
- Learjet, model 28/29, prvo serijsko letalo z 'wingleti' (1977);
- Glaser-Dirks DG-303, jadralno letalo s serijsko nameščenimi 'wingleti';
- Boeing 747-400, prvo pomembno potniško letalo, ki je uporabljalo 'winglete' (1988).

»Ograja«na koncih kril (Wingtip fence)
Wingtip fence je različica zavihkov krila, kjer je površina iztegnjena tako navzgor kot navzdol od konice krila. Obe površini sta krajši in enako dolgi in služita enakim aerodinamičnim nalogam, kot običajni 'winglet'.

»Ograjice« uporabljajo naslednji modeli:
- Airbus A300-600;
- Airbus A310-300;
- Airbus serija A320;
- Airbus A380.


Slika: Različica wingletov, kjer je površina iztegnjena tako navzgor kot navzdol od konice krila, imenujemo »wingtip fence« - ograja na koncu kril. Obe površini sta krajši in enako dolgi. Tako različico uporabljajo tudi letala A-320. Na sliki A-320-214  EC-JQP Iberworld (Azra Devedžič, Alicante, avgust 2006).

Puščičasti 'wingleti'
Ta tip uporablja predvsem Boeing na nekaterih potniških letalih. Ti zavihki krila niso usmerjeni navzgor, ampak so samo podaljšek kril, ki ima večji kot puščice kot krilo samo. Preverjeno služijo za manjšo porabo goriva, zmogljivosti vzpenjanja in krajši vzletni razdalji. Delujejo zelo podobno kot običajni zavihki krila, s povečanjem vitkosti krila in zmanjšanjem škodljivih vrtincev na koncih kril, kar zmanjšuje inducirani upor letala. Boeing in NASA sta v skupnih testiranjih ugotovila, da puščičasta krila zmanjšajo upor za približno 5.5%, medtem ko konvencionalni zavihki krila upor zmanjšajo med 3.5 in 4.5%. V splošnem je povečanje razpona kril bolj efektivna rešitev kot 'wingleti', a to lahko predstavlja težave z delovanjem na tleh. Zaradi tega razloga je Boeing svoje letalo B787-3, namenjeno kratkim razdaljam, opremilo s konvencionalnimi zavihki krila namesto puščičastimi, kot je to naredilo za ostale različice serije 787.

Puščičasti 'wingleti' so uporabljeni na slednjih letalih:
- Boeing 747-8
- Boeing 767-400ER
- Boeing 777-200LR/-300ER(F)
- Boeing 787-8/-9/-10
- Boeing P-8 Posedion

Zaključki nevodoravnih kril
Taka krila so navadno usmerjena navzgor pod določenim kotom, v tako imenovano poliedrično konfiguracijo, kjer je krilo lomljeno in je ob zaključku pod večjim kotom kot pri korenu krila. To zagotavlja kontrolo nad zračnim vrtincem 'wingletov', z manj parazitnega upora, če je stvar pazljivo konstruirana. Taka krila so pogosto zapognjena nazaj, podobno kot puščičasti 'wingleti' in so lahko tudi kombinirana, s katerim od tipov zavihkov krila. Pravzaprav je zavihek krila tudi poseben primer zaključka nevodoravnega krila.

Letalski inženirji so vodoravna krila pod majhnim kotom navzgor uporabljali predvsem po drugi svetovni vojni, do začetka uporabe 'wingletov'. Po širokem sprejetju 'wingletov' v novih dizajnih jadralnih letal v 90-ih letih, so konstruktorji težili k boljši optimizaciji aerodinamičnih lastnosti njihovih zaključkov kril. Zavihki krila jadralnih letal so bili prvotno nameščeni na vodoravna krila, z majhnim, skoraj pravokotnim kotom na krilo in so bili popolnoma brez prehoda. Ko so bili zavihki krila optimizirani, so se inženirji posvetili tudi samemu prehodu med njimi in krilom.

Najbolj pogosta uporaba za prehodno območje je bilo skrajševanje tetive profila krila do tetive profila 'wingleta' ter uklon prehodnega območja do kota za najbolj ugoden položaj 'wingleta'. čŒe je zožen del zakrivljen navzgor, se višina samega zavihka krila zmanjša. Praktično sedaj konstruktorji krilo večkrat lomijo, tako da je vsak del pod malo večjim kotom, krilo pa se potem pravzaprav ne zaključi z zavihkom krila.

Zaključki nevodoravnih kril (brez 'wingletov') so ali bodo uporabljeni na naslednjih letalih:
- Schempp-Hirth Discus-2b
- Schempp-Hirth Duo Discus
- Airbus A350 XWB

Premikajoče naprave na koncih kril
Opravljene so bile raziskave s premikajočimi napravami, a se nikoli niso uveljavile in se ne uporabljajo. Ena takih rešitev je bila uporabljena ne nesojenem projektu bombnika XB70 Valkyrie, kateremu so se krila ob visoki hitrosti prelomila navzdol, da je lahko letel s hitrostjo 3 machov.

Spiroidni 'wingleti'
Ta tip zavihka krila se zvije navznoter in tvori »tunel« ter tako izniči vrtince nastale na 'wingletu'. Patent je registriran pod številko #5.102.068.

Avtor: Franci Jeraj, Revija Letalo

Fotografije: Jan Jeraj, Franci Jeraj, Pipistrel
Skice: Arhiv Revije Letalo