V prvem obdobju konstruiranja bojnih letal, predvsem lovcev in lovskih bombnikov, so bile krmilne naprave - krmilna palica in pedali - neposredno povezane s krmilnimi površinami z jeklenimi pletenicami, kovinskimi cevmi in vzvodi. Pri takšnih mehanskih komandah so sile pomikanja komand pri velikih hitrostih zahtevale že kar veliko moč. Te sile so se z vse večjim povečevanjem hitrosti še bolj povečevale do meje, ko jih pilot ni več mogel pomikati. Uvedli so hidromehanske pomičnike, vendar so mehansko povezavo še vedno ohranili.
Z uvajanjem bojni letal s puščičastimi krili v petdesetih letih so v sisteme za krmarjenje začeli uvajati naprave za stabilizacijo letala, da bi tako pri določenih letalih preprečili vrtenje letala. Uvedba računalnika pa je tudi na tem področju takoj dala koristi, računalnik je postal vmesni člen, v katerega so prihajali pilotovi ukazi; računalnik je te ukaze ustrezno obdelal in jih s pomočjo električnih signalov poslal do pomičnikov krmilnih površin. Pa tudi takšne električne komande niso bile povsem zanesljive, mehanske se v bistvu lažje vzdržujejo in preverjajo, redko pa tudi odpovedo vse po vrsti, zato so v začetku uvedbe obdržali oboje. Zanesljivost je napredovala vzporedno z vse boljšimi in bolj zanesljivimi elektronskimi napravami.
V sedemdesetih letih je prišlo do popolne uresničitve zamisli strokovnjakov izpred desetletja z uvedbo sistema za električno krmarjenje - fly-by-wire. Gre preprosto za električno prenašanje komand, ki jih na poti do krmilnih površin v realnem času ustrezno analizira in obdela računalnik, rezultat te obdelave pa je izhodni signal, ki potem prek servopomičnika ustrezno odklanja krmilne površine. Računalnik se na "nemogoče" pilotove ukaze ne odziva, kajti v programski podpori ima vgrajene omejitve, ki ne dovoljujejo prekoračitve na primer določenega koeficienta preobremenitve, vpadnega kota pri določeni hitrosti ipd.
Nazaj