Enciklopedija letalstva

Enciklopedija letalstva (574)

06 Jul 07
Napisal

A129AH-1 | AH-1Z  | AH-64D | Ka-50/-52 | Mil-24 | Mil-28 | OH-58 | RAH66 | rooivalk | tiger


Ruski emigrant v ZDA Igor Sikorsky je 1939 leta zgradil prvi praktično uporabni helikopter VS-300. Danes so helikopterji in njihova zmožnost navpičnega vzletanja in pristajanja (tudi izven urejenih letališč) ter široka paleta misij, ki jih lahko opravljajo nenadomestljivi tako v civilni kot vojaški rabi. V vojaški rabi pa so tudi bojni helikopterji.

boeing_ah-64_apache.jpgPrve bojne helikopterje so začeli uporabljati američani med Korejsko vojno (1950-53). Predhodniki bojnih helikopterjev so bili sicer civilni in vojaški helikopterji, ki so jih oborožili z mitraljezi in topovi. Prvi namensko zgrajen bojni helikopter pa je bil Bellov AH-1G cobra. Ameriška vojska ga je dobila v uporabo med Vietnamsko vojno 1967 leta. Pri konstruiranju tega helikopterja pa so si izdatno pomagali z iskušnjami, ki so jih ameriški piloti pridobili na helikopterjih UH-1 huey. Hiter tehnološki razvoj in posebne zahteve vojske sta danes pripeljala do helikopterjev, ki so specializirani za opravljanje določenih bojnih nalog. Naj bo to spremljanje konvojev, ščitenje pehote, protitankovsko bojevanje, protipodmorniško delovanje, samoobramba ali opazovanje. Današnji bojni helikopterji so zgrajeni tako, da na bojišču lahko preživijo kljub okvaram, ki jim jih lahko prizadene pehotno orožje in tudi izstrelki večjih kalibrov tja do 23 mm. Praviloma sta v posadki bojnega helikopterja pilot in operater oborožitvenih sistemov (OOS). Njuna sedeža sta praviloma razporejena v tandemu. Operater oborožitvenih sistemov (tudi sopilot) sedi spredaj nekoliko nižje medtem, ko je pilot za njim nekoliko dvignjen. V Ruskem Kamovu Ka-52 pa sta člana posadke en poleg drugega in imata tako tudi dostop do vseh sistemov. Veliko povdarek je pri balistični zaščiti motorja in vitalnih sistemov brez katerih je letenje nemogoče. Vse več helikopterjev lahko v primeru poškodbe oljnega sistema na motorju leti še vsaj 30 minut in na ta način omogoči pilotu, da se umakne na varno mesto. Prav tako je pred že prej omenjenim orožjem zaščitena tudi posadka.

Najbolj številčni bojni helikopterji danes so: AH-1 cobra, AH-64 apache, Mi-24 hind, Lynx, A-129 mangusta in Ka-52 aligator. V operatini uporabi pa je tudi Eurocopterjev Tiger, ki ga je leta 2004 začela uporabljati tudi Nemčija. Prav tako prelomno pa je bilo leto 2004 za Boeing Sikorskyjevega RAH 66 comancha. Gre za helikopter stealth tehnologije, ki je veljal za vrhunec razvoja bojnih helikopterjev. Revolucionarno oblikovan in zgrajen iz najnovejših (predvsem kompozitnih) konstrukcijskih gradiv je RAH 66 postajal leteča trdnjava. A vendar, so bili razvojni in predvideni operativni stroški previsoki. Ameriška vojska je zato februarja 2004 iz več razlogov preklicala financiranje tega programa in projekt se je zaključil še preden je dodobra zaživel.

Ruski bojni helikopterji
Poleg omenjenih zahodnih bojnih helikopterjev je na trgu še vrsta odličnih ruskih helikopterjev z Mi-24 hindom in Ka-52 aligatorjem na čelu. Specifika ruskih bojnih helikopterjev je v njihovi velikosti. Zaradi velikih prostranstev, kjer naj bi ti helikopterji delovali (protioklepni boj pred morebitnimi vdori tankov z zahoda) imajo velik bojni radij, veliko hitrost križarjenja in velik nabor oborožitve. kamov_ka-52_alligator.jpgTa zajema mitraljeze in topove različnih kalibrov, bombe ter vodljive in nevodljive rakete zrak-zemlja in zrak-zrak. Mi-24 pa lahko ponese tudi do osem oboroženih vojakov. Kamov Ka-52 pa je odličen primerek bojnega helikopterja z nasproti se vrtečima glavnima rotorjema in vzporedno sedečima članoma posadke. Ruski bojni helikopterji so prav tako kot zahodni sposobni svoje naloge opravljati v vseh vremenskih pogojih in z enako, če ne že večjo udarno močjo.

Omenjeni helikopterji so izdelani iz najsodobnejših konstrukcijskih gradiv, opremljeni z najsodobnejšo avioniko in izpolnjujejo vse zahteve sodobnega bojišča. Opremljeni pa so tudi s podobnimi ofenzivnimi in defenzivnimi sistemi. Helikopterji pa naj si bodo transportni ali bojni so v današnjem času nepogrešljivi pripomoček vsake sodobne armade. Še posebno primerni so za države kot je naša, saj je poleg njihove okretnosti prav konfiguracija terena en najpomembnejših dejavnikov pri njihovi uporabi. Z lahkoto se 'zlijejo' z okolico in tako ostanejo neopazni. To pa je ključnega pomena pri današnji sodobni tehnologiji, ki omogoča tistemu, ki prvi vidi tarčo, da jo tudi prvi uniči.

06 Jul 07
Napisal
kamov_ka-50_photo_wwwaeronauticsru.jpgIdejo o navpičnem vzletanju in pristajanju je uresničil Nemec Heinrich Focke, ki je leta 1936 izdelal prvi helikopter. Največjo težavo pri izdelavi helikopterja je predstavljalo vrtenje helikopterja okrog svoje navpične osi – nasprotno od smeri vrtenja elise in krmarjenje helikopterja po vseh prostostnih stopnjah. Do rešitve te težave je prišel argentinski inženir Raul Pateras de Pescara. Prve helikopterje so v ZDA začeli izdelovati med drugo svetovno vojno. Glavni konstruktor tega časa pa je bil Igor Sikorsky.

Danes helikopterje vsakodnevno uporabljamo v različne namene. Natančna klasifikacija helikopterjev je zelo težavna, saj en tip helikopterja lahko uporabljamo v različne namene. Kljub temu smo jih razdelili v pet sklopov (bojne, transportne, večnamenske, mornariške in konvertiplane in tako poskušali zajeti njihovo namembnost.
 
Več o: helikopterjih in konvertiplanih.

Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise helikopterjev, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.


bojni helikopterji
transportni helikopterji
večnamenski helikopterji
mornariški helikopterji
konvertiplani 

06 Jul 07
Napisal
A310MRTTKC-10KC-135 | KC-767
Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.

mcdonnel_douglas_kc_10_extender.jpgDruga vojna je potem spravila na površje problem prekratkega dolet letal. Že leta 1942 se je v ZDA mudil predstavnik angleškega FLR in namestil opremo za prečrpavanje goriva na letečo cisterno, v tistem primeru je bil to B-24 liberator, in v sprejemnika B-17 flying fortress.

Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.

Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.

Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).

Pravo mesarsko klanje pa je poteklo za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj je seveda potekal med Airbusom in Boeingom. Na koncu je zmagal Boeing.
06 Jul 07
Napisal
An-12 | An-70 | An-124 | An-225 | A400M | C-5 | C-17 | C-27J | C-130J | C-141 | C-160 | C-235/-295G222Il-76 | L-410


V današnjih obsežnih vojnih operacijah ima zračni transport življenjsko pomembno vlogo, vendar od nekdaj ni bilo tako. Zračni transport z letali in (tudi ali celo predvsem) s helikopterji je bil morda ena najpočasneje razvijajočih se plati letalstva in njegove uporabe v bojne namene, če ta razvoj seveda primerjamo z na primer lovci, pa bombniki, izvidniki in podobno.

Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar« 128 km/h, preletena razdalja pa nad 500 km. Prvikrat so ga za vojaški transport uporabili v vojaških operacijah v Iraku.

berlin_c_47_na_letaliscu_tempelhof.jpgPo teh štorkljastih dvokrilcih so v tridesetih letih začeli z razvojem verjetno ene od največjih legend mod vojaškimi (pa tudi civilnimi) transportnimi letali nasploh, slovitim Douglasovim C-47 dakota. Kot prototip civilnega potniškega leta z oznako DC-1 je vzletel že leta 1933, potem je iz izpopolnjenega DC-2 že nastala prva verzija vojaškega transporterja. Vendar je bil DC-2 še vedno nekoliko »podhranjen« za svoje namene, zato so izdelali daljšega in predvsem močnejšega DC-3. Prvo obsežnejše naročilo je prišlo za kar 545 C-47 v septembru 1940, izdelavo samo pa je še pospešil vstop ZDA v vojno, ko so vojaške namene uporabili tudi veliko število civilnih DC-3. Zagotovo je C-47 transportni rekorder, vseh skupaj so, s civilnimi vred, izdelali nad 10.000 in uporabljali v kar 103 državah vsega sveta. Serijo nad 2000 dakot – Li-2 - so licenčno izdelali tudi Rusi.

Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.

Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.

c130j_pred_vzletom_virlm.jpgBolj plodna so bila petdeseta leta minulega stoletja, »Položili so temeljni kamen« za transportnega uspešneža stoletja, Lockheedovo letalo YC-130 hercules. Leta 2004 je hercules srečal Abrahama, vendar je še vedno v proizvodnji - zadnja verzija ima oznako C-130J. Uporabljajo ga v 61 državah po svetu, njegovo veliko uspešnost in kakovost potrjuje dejstvo, da so uporabniki herculesov stare verzije preprosto zamenjali z novejšimi, ne pa z drugačnim - morda sodobnejšim - tipom transporterja! Dokončno so tudi uveljavili turbinske motorje.

Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.

Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.

Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.

V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.

Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.

Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.

antonov_an-225_tovor_skica.gifV takšnih razmerah je nastal McDonnell Douglasov - zdaj Boeingov C-17 globemaster III. Izkazal se je z zračnim mostom med Rhein-Maino in Bosno v letih 1995 in 1996 v operaciji IFOR. Tudi to pa ni bilo dovolj za večje domače (ameriško) naročilo ali celo iz tujine. Potm je tu tudi evropski projekt A400M (pod okriljem vojaške veje Airbusa v sklopu EADS, danes Airbus Military).

V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-124 in potem še Rusi, skupaj z Ukrajinci, tudi danes nočejo zaostajati in so razvili veliko transportno turbopropelersko letalo An-70.

Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?


• Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
• Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
• Štirimotorni propeleraši
• Možni kandidati za transportno letalo SV
• Analiza trga transportnih letal
06 Jul 07
Napisal

boeing_kc_767.jpgV sklop transportnih letal smo uvrstili vse tipe transporterjev, tako civilne kakor vojaške in tudi leteče cisterne. Tu boste našli tudi večnamenske transporterje MRTT.

Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise transporterjev, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.




transporterji
leteči tankerji


13 Jan 08
Napisal

Številne države so šele po spopadu v Iraku leta 1991 in na Balkanu spoznale, da letalonosilke niso stvar preteklosti, temveč zelo uporabno orožje, ki lahko s svojo veličino in navzočnostjo odločilno vpliva na potek kriznih dogodkov.

06 Jul 07
Napisal

alphajet | C-101G-4 | hawk | IAR-99 | Jak-130 | L39/-59 | L139/-L159 | makoM-346 | MB-339 | MiG AT | PC-7 | PC-9 | PC-21 | T-45 | T-50/A-50 | T-6A | Zlin 242


Če bi se ozrli štiri desetletja nazaj in naredili pregled šolskih letal, tako osnovnih propelerskih za prve "korake" vojaških letalcev do najbolj izpopolnjenih šolskih in trenažnih, tudi nadzvočnih reakcijskih, bi videli, da kaj dosti novosti še ni. Ostala pa je značilnost izpred treh desetletij, namreč zelo široka ponudba, skratka prevelika glede na potrebe. To so že nova, zelo zmogljiva letala z najsodobnejšo opremo in konstrukcijo, ki se spogleduje s tehnologijo slabe radarske opaznosti ali jo celo že vklaplja. In posledica: v tej zvrsti bo gneča še večja.

casa_c_101_aviojet.jpgIn kakšna so ta šolska letala? Začenjajo se s klasiko, ki sega že v leta pred drugo svetovno vojno in na primer znamenitega angleškega tiger motha: klasično batno propelersko letalo, takrat z repnim kolesom, zdaj je "klasika" tricikelsko podvozje in dva zaporedna – tandemska sedeža v pilotski kabini, drugi običajno vsaj za višino glave dvignjen nad prvega.

Začne se nekako z močjo 112 kW pri osnovnih, najmanjših modelih, potem pa se s konji (močjo) v motorjih letala tudi dražijo. Slovenska vojska uporablja za selekcijo in osnovno šolanje češke zline 242L, kar je povsem primerljivo s svetom, kjer za te namene danes prevladujejo letala z okoli 150 kW (okoli 200 KM). Najsodobnejši primerek med temi propelerskimi osnovnošolskimi letali so modeli Grob G115.

Sledi kategorija propelerskih dvosedov s sedežema v tandemu in uvlačljivim podvozjem ter motorji tja do 250 kW. Izjemi sta ruska šolska Su-32 in Jak-52, oba z zvezdastima motorjema, izjemnim akrobatskim poreklom in podvozjem z repnim kolesom. Skratka bolj letali za vrhunske letalske akrobatske tekme kot za odpuščanje osnovnošolskih pilotskih napak.

Naslednji razred pa že predstavljajo šolski dvosedi s turbinskimi motorji, ne več za popolne začetnike. Največkrat gre kar za s turbinskimi motorji opremljene klasične propelerske šolske dvosede, kot sta na primer Agustin model SF-260 ali pa na primer čilski pillan, oba sta imela predhodnika s klasičnim batnim motorjem.

Sledi kategorija že kar precej izpopolnjenih turbopropelerskih dvosedih šolskih letal, praviloma s tandemskima sedežema, katerih najbolj znan in tudi značilen predstavnik je švicarski PC-7. Opremili so ga s prav tako značilnim motorjem za to in tudi še bolj ambiciozne turbopropelerske šolske dvosede in že tudi lahke jurišnike. Gre jasno za Pratt & Whittneyeve turbinske motorje PT-6A s praktično enako osnovo za celotno paleto od manj do najbolj zmogljivih, le da so zmogljivejši bolj "naviti". PT-6 tako obsega moči vse od 410 kW pri PC-7 do PT6A-68/1 za brazilskega super tucana in Pilatusa PC-21 s kar 1159 kW (1600 KM).

Nad tem osnovnim razredom turbopropelerskih dvosedov se začenjajo "pravi" šolsko-bojni dvosedi s katapultnimi sedeži in praktično z letalnimi zmogljivostmi reaktivcev. Po hitrosti najhitrejši turbopropelerski dvosedi zlahka tekmujejo z osnovnimi reakcijskimi šolskimi dvosedi, prav tako po nosilnosti, po gibčnosti, torej v manevru, pa so v prednosti kar turbopropelerski šolski dvosedi!

bae_systems_hawk_100_kokpit-2.jpgČe se ozremo na sodobnejše šolske reakcijske dvosede, lahko kategorizacijo začnemo nekako z Agustinim modelom S.211 s potiskom 11,12 kN (okoli 1150 kg), ki ga daje turboventilatorski motor Pratt & Whittney Canada JT15D-4C.

Motor, ki poganja največ šolskih reaktivcev, je AlliedSignalov (prej Garett) turboventilatorski TFE731 v razponu od 15,57 do 20,9 kN (1585 do 2.130 kg) potiska. Allied Signalove motorje vgrajujejo na reakcijska šolska letala FMA pampa (Argenitina), NAMC/PA K-8 (Kitajska-Pakistan), L-139 (Češka) in Casa C-101 aviojet (Španija). V ta razred uvrščamo tudi eno najbolj številčnih, ali pa sploh najštevilčnejše šolsko reakcijsko letalo Aero L-39 češke proizvodnje z ruskim turboventilatorskim motorjem (Ivčenko AI-25TL), ki so jih izdelali nad 2800, uporabljajo pa jih v 16 državah sveta.

V tem razredu imajo Italijani zelo zmogljivo letalo Aermacchi MB339, katerega edini greh je najbrž v zelo glasnem reakcijskem motorju Rolls-Royce viper 680. Aermacchi je na tej osnovi razvil tudi kar solidno zmogljiv MB339C, namenjen nalogam neposredne podpore. Zadnji krik iz te italijanske letalske krojaške hiše pa je verzija MB339FD z digitaliziranim kokpitom. Slavo si je prislužil seveda v akrobatski letalski skupini vojaškega letalstva naše zahodne sosede Frecce Tricolori.

Nad italijanskim šolskim reaktivcem je britanski hawk, najbolje prodajani in tudi razširjeni model po omenjenem češkem L-39. Uporablja ga že vsaj 15 letalstev v svetu. Tudi Britanci so na osnovi šolskega hawka izdelali enosedo jurišno izvedenko z oznako hawk 200.

Vrh razreda šolskih dvosedov predstavljajo dvomotorni reaktivci. Začeli so Američani z Northropovim T-38 super tailonom z nadzvočno hitrostjo, najdlje pa so prišli Japonci z Mitsubushijevim T-2 in kar 1,6-kratno hitrostjo zvoka. Med dvomotorna šolska letala, vendar z ambicijami jurišnika s kar zavidljivo nosilnostjo bojnega tovora - 2500 kg, se uvršča nemško-francoski Dornier/Dassault alpha jet. Poljska  I-22 iridya je praktično kopija te zasnove, tako kot tudi veliko novejši ruski MiG-AT.  Vzporeden temu projekt je ruski Jak-130, v italijanski verziji Aermacchi M-346 (včasih je bil to skupni rusko-italijanski projekt, zdaj sta dva ločena na ruski, Jakovljevi zasnovi).

Pred leti je vzletel južnokorejski T-50, nastal je v sodelovanju z ameriškim Lockheed Martinom. Gre za zelo ambicioznega šolskega dvoseda, pomanjšano kopijo F-16 z 1,5-kratno hitrostjo zvoka.

Še korak naprej gredo v svojih snovanjih Nemci v okviru evropskega obrambnega in letalskega konzorcija EADS s projektom šolskega dvoseda mako tehnologije stealth, "uvajalca" pilotov za eurofighterja. Med novosti, katerih prihodnost je v celoti nejasna, sodi tudi najnovejši Pilatusov turbopropelerski dvosed s petkrakim propelerjem, katapultnima sedežema vrste nič-nič in digitalnim kokpitom (po vzoru Eurofighterjevega typhoona). Torej uvajalno letalo s klasičnim turbopropelerskim pogonom.

Vojaška šolska letala več

Nazaj

06 Jul 07
Napisal

A310 AEW  | A-50 | ABL YAL 1A | atlantique | B737 AEW&C | B767 AWACS | E-2 | E-3 | E-4B | EMB-145 | nimrod | P-3S-3 | SR-71Tu-126 | U-2 /TR-2

Izvidniki, patruljna letala, letala za zgodnje odkrivanje

S to vrsto letal se je pravzaprav začela uporaba letal v vojaške namene. Pred prvo svetovno vojno v armadah po svetu še ni bilo samostojnega letalstva, pehotni generali in mornariški admirali so gledali na letala kot na bolj ali manj nevšečne zadeve, ki naj bi jim ne pripisovali posebnega pomena. Po njihovem naj ne bi bili v nobeno korist, da pa bi prizorišče bojevanja prenesli tudi v tretjo dimenzijo, se jim je zdelo naravnost smešno. Čisto proti svoji volji so morali nato med prvim svetovnim spopadom, začel se je leta 1914, priznati, da je mogoče z letali opravljati izvidniške in opazovalne naloge iz zraka bistveno bolj učinkovito kot s katerim koli drugim sredstvom. Prvo »orožje« letal so bile torej snemalne kamere, s pomočjo katerih so piloti, resnici na ljubo so bile kamere takrat še zelo velike in okorne naprave, posneli - negative na steklene plošče - položaj z višine 5000 m in več. Ob koncu tega spopada so kamere že dobile kolute s filmi, leče pa so bile celo ogrevane, da niso zamrznile.

lockheed_u_2_vir5.jpg

Tudi med drugo svetovno vojno so bile kamere še zelo velike, skoraj do višine moža, le mala pa je bilo posebnih namenskih izvidniških letal. Večinoma so bili to v osnovi lovci ali bombniki z dodatno vgrajeno izvidniško opremo, običajno pa so jim zaradi povečane količine goriva odstranili orožje in ostalo odvečno »navlako«, da so lahko leteli visoko, dolgo in hitro. V petdesetih letih je postalo zaradi vse bolj izpopolnjenih sistemov zračne obrambe letenje pod 15.000 m že skoraj samomorilsko. Iz tega obdobja izhaja še danes operativni višinski izvidnik U-2, pravzaprav motorizirano jadralno letalo (s fineso 27! - kar pomeni, da brez motorja prejadra z višine 1 km razdaljo 27 km). Prav U-2 je bil leta 1960 med enim od številnih vohunskih preletov nad ZSSR tudi prva žrtev novih, zmogljivih raketnih protiletalskih izstrelkov.

Ameriški Lockheed je razvil tako U-2 kot njegovega nekaj večjega naslednika TR-1. Kameram v teh letalih so že dodali visokotehnološko radarsko opremo, ki s širokokotnim opazovanjem navzdol zajame ogromne površine in jih podrobno preišče. Pogosto imajo ti današnji sofisticirani izvidniki tudi povezavo s kopenskimi bazami, kamor po podatkovnih zvezah pošiljajo podatke, ki jih obdelajo v najsodobnejših procesnih napravah, posneto stanje pa je jasno v realnem času.

Veliki naslednik U-2 je bil SR-71 blackbird, ena največjih »skrivnosti« v letalstvu še dandanes. Tehnološko je bil toliko korakov pred drugimi, da nekaterih dosežkov še danes ni uspelo nikomur razkriti. Sovjetska zveza se je mu je postavila po robu s po hitrosti in na nekaterih področjih podobnim visokozmogljivim izvidnikom MiG-25 (temelječem na višinskem prestrezniku). Orožji teh izvidnikov sta še danes velika višina, tudi nad 15 km, in hitrosti, ki presegajo trikratno hitrost zvoka.

In v čem je prihodnost izvidnikov? Že vsaj desetletje ponovno ravno izvidniška letala prebijajo novo področje, področje vse bolj uveljavljenih daljinsko vodljivih brezpilotnih letal. Tako se je tudi začelo z letalstvom v vojski - najprej z izvidniki, potem z oboroženimi verzijami ...

Mornariška patruljna letala
Nekoliko drugačno vlogo kot izvidniki imajo letala za patruljiranje nad morjem in oceani. Paleta teh letal je po velikosti kar precej različna, saj pokrivajo tako preprostejše naloge obalnega patruljiranja kot preiskovanje oceanskih prostranstev. Nekatera letala so celo oborožena, npr. s protiladijskimi izstrelki, protipodmorniškimi izstrelki in bombami, navsezadnje tudi s topovi. Predvsem so ti patruljniki veliki nasprotniki podmornic, ki se morajo zaradi njih umikati v velike globine oceanov. Za izsleditev podmornic uporabljajo celo vrsto občutljivih senzorjev - od elektroakustičnih boj do detektorjev magnetnih anomalij (zaznavajo razliko med Zemljinim magnetnim poljem in magnetnim poljem preiskovanega področja); s temi senzorji zaznani impulzi so lahko v času današnjih zmogljivih računalnikov komajda še zaznavni, pa vendar jih naprave zelo hitro obdelajo in postrežejo z realnim podatkom.

Rusija (Sovjetska zveza) je imela nekaj mornariških patruljnih letal, najmogočnejša pa je izpeljanka iz bombniškega letala Tu-95 »bear«, označena s Tu-142. Na Zahodu je najbolj uveljavljeno tovrstno letalo Lockheedov P-3 orion, štirimotorna turbopropelerska različica civilnega potniškega letala electra. Britanci že leta razvijajo in izpopolnjujejo svoje letalo (nimrod) za nadzor morij in oceanov ter vsega, kar se giblje na njihovih gladinah in pod njimi. Gre za predelavo cometa, prvega potniškega reaktivca iz let po drugi svetovni vojni.

Ta letala postajajo že zastarela in proizvajalci velikih letal ponujajo alternative, ameriški Boeing na eni strani svoj model B757, Airbus na drugi strani pa A310.

Letala za protielektronski boj
Kot majhen pododdelek bi lahko uvrstili v naš pregled še letala za elektronsko bojevanje, ki pa danes kot samostojna praktično izginjajo in izgubljajo svoj pomen. Po eni strani zaradi dejstva, ker so danes ustrezno opremo za elektronske protiukrepe in motenje že tako zmanjšali - ob enaki ali nekajkrat večji učinkovitosti, da jo lahko v zabojniku nosi praktično vsak lovec ali lovski bombnik, po drugi strani pa vsako od omenjenih dveh vrst bojnih letal v današnjem načinu vojskovanja tako opremo pravzaprav nujno potrebuje, če hoče izvajati svoje primarne naloge na zahtevani ravni. Med najbolj znana letala za elektronski boj sodijo palubni EA-6 prowler, štirised, izpeljan iz palubnega jurišnika A-6 intruder, neoborožen in opremljen izključno z opremo za protielektronski boj. Ta letala se počasi poslavljajo tako s palub ameriških letalonosilk kot z neba.

Naslednje takšno letalo v odhajanju je različica ameriškega lovskega bombnika F-111 in lahkega bombnika FB-111, ER-111 raven. Poleg tega ima na primer Nemčija posebnega tornada za elektronski boj in izvidniške naloge ECR, nekatera letala pa so namenjena tudi sama elektronskemu prisluškovanju, na primer ameriški EC-135.

Nadzor iz zraka
awacs.jpg

Ena najsodobnejših zvrsti nebojnih letal, pa vendar v boju še kako potrebnih, so leteče radarske postaje, običajno opremljene z občutljivimi radarji velikega dosega in drugimi občutljivimi senzorji ter s kopico zmogljive procesne opreme kar na samem krovu. Ta letala so sposobna preiskati vse območje in najti »iglo v kopici sena« v oddaljenosti do 350 km, v premeru do 750 km torej.

Prva tako zelo zmogljiva leteča radarska postaja za odkrivanje ciljev, njihovo identifikacijo ter zatem usmerjanje lastnih prestrezniških letal nanje je bil ameriški E-3 sentry (stražar). Po kratici, ki označuje namembnost tega letala, se danes kar vsa tovrstna letala imenujejo preprosto awacs - zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor, skrajšano tudi AEW (kar velja tudi za sisteme z zmanjšanim obsegom zmogljivosti), predvsem za zgodnje odkrivanje in opozarjanje, pridobljene podatke pa ta letala pošiljajo v obdelavo v kopensko bazo. E-3 sentry temelji na ostarelem štirimotornem Boeingu 707 izpred petih desetletij. Zamenjali naj bi ga z modelom B767 s samo dvema motorjema.

Sovjetska zveza je te zmogljivosti razvijala počasneje in v dosti manjšem obsegu kot ZDA in zahodne države. Šele v sodobnejšem času so dobili ustrezno letalo, Be-50 (izhaja iz potniškega letala in vojaškega transporterja Iljušin Il-76).

Več o nadzoru iz zraka

Nazaj

06 Jul 07
Napisal

A-6A-7 | A-10A | AMX | B-1B | B-2 | B-17 | B-29 | B-52 | Canbera | F-4 | F-14 | F-15 | F-16 | F/A-18 | F-22 | JSF F-35 | F-104 | F-111 | FB-111A | F-117 | harrier | IAI kfir | J-8/F-8 II | JA 35 | JA 37 | JAS-39 | jaguar | MFI | MiG-21 | MiG-23/-27 | MiG-25 | MiG-29 | MiG-31 | mirage 2000 | mirage IV | rafele | Su-17/-20/-22 | Su-24 | Su-25 | Su-27/-30/-35 | Su-47 (S-37) | tornado | Tu-16 | Tu-142 | Tu-22M | Tu-95 | Tu-160 | typhoon | Vulcan
 

Pred dobrim stoletjem je vzletelo prvo letalo na motorni pogon in težje od zraka. To je bil Flyer bratov Wright v Kitty Hawku v ZDA leta 1903. Če prav kmalu so letala tudi prvič uporabili v vojni; to so storili Italijani v svoji vojni s Turčijo pri libijskem mestu Tripoli. Bila je seveda zgolj izvidniška akcija, toda pred vrati je bil spopad svetovnih razsežnosti, prva svetovna vojna, v kateri se je letalo dokončno uveljavilo kot eno najučinkovitejših izvidniških, napadnih in obrambnih sredstev, s katerim se doseže strateška prevlada v zračnem prostoru, končno pa tudi na bojišču in vojskovališču.

f-16_vstopanje.jpg

Letalci so bili torej sprva izvidniki; zatem so dvosedi izvidniki dobili za obrambo mitraljez in kmalu so to orožje namestili še enosedim izvidnikom, zato so se letala že začela izogibati drugo drugemu; prišlo je do prvih zračnih dvobojev in letalo je postajalo vse bolj bojno sredstvo.

Prvi namenski lovec je bil Fokker EI; v enokrilno letalo so vgradili sinhroniziran mitraljez, s katerim je bilo moč streljati v vzdolžni osi letala skozi propeler.

  • Zahteve: kakšno naj bo bojno letalo
    • Aerodinamične zasnove bojnih letal
    • Profil krila
    • Hitrejši od zvoka
    • Stabilnost
    • Krmarjenje s pomočjo računalnika
    • Superkrmarljivost
    • Materiali
    • Pogonski motorji
    • Navigacijski sistemi
    • Kazalniki
    • Orožje

    • pilot eurofighterja - intervju


    Nazaj
06 Jul 07
Napisal

pilatus_pc9_formacija2_virmors.jpgV sklop vojaškega letalstva smo uvrstili vojaška letala, ki smo jih razvrstili v tri področja. Bojna, ki so oborožena, vojna, ki so lahko izvidniki, patruljna, mornariška, AWACSi, ... in vojaška šolska letala. Morda klasifikacija ni najbolj na mestu, a vendar smo se zaradi preglednosti morali odločiti za eno.

Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise letal, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.


bojna letala
vojna letala
šolska letala


letalonosilke