Sierra5.net
slovenski letalski portal
Pošljite nam besedila, fotografije in posnetke z letalskimi motivi na info@sierra5.net
Enciklopedija letalstva (571)
A310MRTT | KC-10 | KC-135 | KC-767
Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.
Druga vojna je potem spravila na površje problem prekratkega dolet letal. Že leta 1942 se je v ZDA mudil predstavnik angleškega FLR in namestil opremo za prečrpavanje goriva na letečo cisterno, v tistem primeru je bil to B-24 liberator, in v sprejemnika B-17 flying fortress.Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.
Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.
Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).
Pravo mesarsko klanje pa poteka za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj seveda poteka med Airbusom in Boeingom.
Nazaj
An-12 | An-70 | An-124 | An-225 | A400M | C-5 | C-17 | C-27J | C-130J | C-141 | C-160 | C-235/-295 | G222 | Il-76 | L-410
V današnjih obsežnih vojnih operacijah ima zračni transport življenjsko pomembno vlogo, vendar od nekdaj ni bilo tako. Zračni transport z letali in (tudi ali celo predvsem) s helikopterji je bil morda ena najpočasneje razvijajočih se plati letalstva in njegove uporabe v bojne namene, če ta razvoj seveda primerjamo z na primer lovci, pa bombniki, izvidniki in podobno.
Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar«
Po teh štorkljastih dvokrilcih so v tridesetih letih začeli z razvojem verjetno ene od največjih legend mod vojaškimi (pa tudi civilnimi) transportnimi letali nasploh, slovitim Douglasovim C-47 dakota. Kot prototip civilnega potniškega leta z oznako DC-1 je vzletel že leta 1933, potem je iz izpopolnjenega DC-2 že nastala prva verzija vojaškega transporterja. Vendar je bil DC-2 še vedno nekoliko »podhranjen« za svoje namene, zato so izdelali daljšega in predvsem močnejšega DC-3. Prvo obsežnejše naročilo je prišlo za kar 545 C-47 v septembru 1940, izdelavo samo pa je še pospešil vstop ZDA v vojno, ko so vojaške namene uporabili tudi veliko število civilnih DC-3. Zagotovo je C-47 transportni rekorder, vseh skupaj so, s civilnimi vred, izdelali nad Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.
Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.
Bolj plodna so bila petdeseta leta minulega stoletja, »Položili so temeljni kamen« za transportnega uspešneža stoletja, Lockheedovo letalo YC-130 hercules. Leta 2004 je hercules srečal Abrahama, vendar je še vedno v proizvodnji - zadnja verzija ima oznako C-130J. Uporabljajo ga v 61 državah po svetu, njegovo veliko uspešnost in kakovost potrjuje dejstvo, da so uporabniki herculesov stare verzije preprosto zamenjali z novejšimi, ne pa z drugačnim - morda sodobnejšim - tipom transporterja! Dokončno so tudi uveljavili turbinske motorje.Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.
Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.
Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.
V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.
Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.
Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.
V takšnih razmerah je nastal McDonnell Douglasov - zdaj Boeingov C-17 globemaster III. Izkazal se je z zračnim mostom med Rhein-Maino in Bosno v letih V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-
Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?
• Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
• Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
• Štirimotorni propeleraši
• Možni kandidati za transportno letalo SV
• Analiza trga transportnih letal
Nazaj
V sklop transportnih letal smo uvrstili vse tipe transporterjev, tako civilne kakor vojaške in tudi leteče cisterne. Tu boste našli tudi večnamenske transporterje MRTT.
Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise transporterjev, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.
Helikopterji so kmalu po začetku njihove vojaške uporabe postali tudi pomembna opora vojaškim ladjam. Uporabljajo jih kot lovce na podmornice, svojo vrednost so dokazali tudi med odbijanjem napadov hitrih jurišnih čolnov med zalivsko vojno. Zelo so pomembni pri ugotavljanju napadov z raketami, usmerjenimi na njihove matične ladje, in pri pravočasnih protiudarih. Na ladjah jih uporabljajo še za iskanje, reševanje in oskrbo. 11. avgusta 1996 je lynx dosegel svetovni hitrostni rekord v konkurenci helikopterjev. S posebno oblikovanimi kraki rotorjev je poletel 400,55 km/h. Rekord so dosegli na razdalji 15 km z vgrajenimi eksperimentalnimi lopaticami.Nazaj
A-109 | A119 | AB139 | AB-212 | ALH | Bell 206 | Bell 407 | Bell 412 | Bell 427 | Bell 430 | Bo 105 | UH-1 | Enstrom E480 | Enstrom F28/-280FX | EC 120 | EC 130 | EC 135 | EC 145 | EC 155 | EC 350 | EH-101 | K-MAX | MD500E | MD520N | MD530N | MD600N | MD900 | Mi-2 | Mi-4 | Mi-6 | W-3 | R22 | R44 | SA321 | SA342 | Schweizer 300C | Schweizer 330C/-333 | S-55 | S-76 | UH-60
Na trgu je danes veliko število helikopterjev, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Kupujejo jih tako civilni uporabniki kakor tudi državni organi. Gre za helikopterje, ki lahko prevažajo potnike, tovor, uporabljajo jih za šolanje, komercialne prevoze ali pa jih opremijo z opremo za nadzor iz zraka. V ta namen jih uporabljajo predvsem policija, carina, televizijske postaje in različne državne organizacije za preprečevanje kriminala. Ločnica med nekaterimi večnamenskimi in transportnimi helikopterji je zelo tanka zato njihovo klasificiranje ni povsem opredeljeno.Nazaj
AS332 | AS532 | CH-46 | CH-47 | EH-101 | Ka-60 | Mi-8/-9/-17 | Mi-26 | NH90
Transportne helikopterje uporabljajo za prevoz potnikov in tovora v civilne, vojaške in druge namene. Široka paleta transportnih helikopterjev omogoča uporabnikom veliko prilagodljivost njihovim potrebam.
Transportni helikopterji so postali eni najbolj nepogrešljivih v sodobnih okoliščinah mobilnega vojskovanja. Nosijo pravzaprav vse, kar potrebujejo enote, vključno z vojaki, evakuirajo ranjene, oskrbujejo enote, jih premeščajo na ključna področja, predvsem pa na z vozili nedostopna. Transport je s tem postal bistveno hitrejši in enostavnejši.Nazaj
A129 | AH-1 | AH-1Z | AH-64D | Ka-50/-52 | Mil-24 | Mil-28 | OH-58 | RAH66 | rooivalk | tiger
Ruski emigrant v ZDA Igor Sikorsky je 1939 leta zgradil prvi praktično uporabni helikopter VS-300. Danes so helikopterji in njihova zmožnost navpičnega vzletanja in pristajanja (tudi izven urejenih letališč) ter široka paleta misij, ki jih lahko opravljajo nenadomestljivi tako v civilni kot vojaški rabi. V vojaški rabi pa so tudi bojni helikopterji.
Prve bojne helikopterje so začeli uporabljati američani med Korejsko vojno (1950-53). Predhodniki bojnih helikopterjev so bili sicer civilni in vojaški helikopterji, ki so jih oborožili z mitraljezi in topovi. Prvi namensko zgrajen bojni helikopter pa je bil Bellov AH-1G cobra. Ameriška vojska ga je dobila v uporabo med Vietnamsko vojno 1967 leta. Pri konstruiranju tega helikopterja pa so si izdatno pomagali z iskušnjami, ki so jih ameriški piloti pridobili na helikopterjih UH-1 huey. Hiter tehnološki razvoj in posebne zahteve vojske sta danes pripeljala do helikopterjev, ki so specializirani za opravljanje določenih bojnih nalog. Naj bo to spremljanje konvojev, ščitenje pehote, protitankovsko bojevanje, protipodmorniško delovanje, samoobramba ali opazovanje. Današnji bojni helikopterji so zgrajeni tako, da na bojišču lahko preživijo kljub okvaram, ki jim jih lahko prizadene pehotno orožje in tudi izstrelki večjih kalibrov tja do Najbolj številčni bojni helikopterji danes so: AH-1 cobra, AH-64 apache, Mi-24 hind, Lynx, A-129 mangusta in Ka-52 aligator. V operatini uporabi pa je tudi Eurocopterjev Tiger, ki ga je leta 2004 začela uporabljati tudi Nemčija. Prav tako prelomno pa je bilo leto 2004 za Boeing Sikorskyjevega RAH 66 comancha. Gre za helikopter stealth tehnologije, ki je veljal za vrhunec razvoja bojnih helikopterjev. Revolucionarno oblikovan in zgrajen iz najnovejših (predvsem kompozitnih) konstrukcijskih gradiv je RAH 66 postajal leteča trdnjava. A vendar, so bili razvojni in predvideni operativni stroški previsoki. Ameriška vojska je zato februarja 2004 iz več razlogov preklicala financiranje tega programa in projekt se je zaključil še preden je dodobra zaživel.
Ruski bojni helikopterji
Poleg omenjenih zahodnih bojnih helikopterjev je na trgu še vrsta odličnih ruskih helikopterjev z Mi-24 hindom in Ka-52 aligatorjem na čelu. Specifika ruskih bojnih helikopterjev je v njihovi velikosti. Zaradi velikih prostranstev, kjer naj bi ti helikopterji delovali (protioklepni boj pred morebitnimi vdori tankov z zahoda) imajo velik bojni radij, veliko hitrost križarjenja in velik nabor oborožitve.
Ta zajema mitraljeze in topove različnih kalibrov, bombe ter vodljive in nevodljive rakete zrak-zemlja in zrak-zrak. Mi-24 pa lahko ponese tudi do osem oboroženih vojakov. Kamov Ka-52 pa je odličen primerek bojnega helikopterja z nasproti se vrtečima glavnima rotorjema in vzporedno sedečima članoma posadke. Ruski bojni helikopterji so prav tako kot zahodni sposobni svoje naloge opravljati v vseh vremenskih pogojih in z enako, če ne že večjo udarno močjo.Omenjeni helikopterji so izdelani iz najsodobnejših konstrukcijskih gradiv, opremljeni z najsodobnejšo avioniko in izpolnjujejo vse zahteve sodobnega bojišča. Opremljeni pa so tudi s podobnimi ofenzivnimi in defenzivnimi sistemi. Helikopterji pa naj si bodo transportni ali bojni so v današnjem času nepogrešljivi pripomoček vsake sodobne armade. Še posebno primerni so za države kot je naša, saj je poleg njihove okretnosti prav konfiguracija terena en najpomembnejših dejavnikov pri njihovi uporabi. Z lahkoto se 'zlijejo' z okolico in tako ostanejo neopazni. To pa je ključnega pomena pri današnji sodobni tehnologiji, ki omogoča tistemu, ki prvi vidi tarčo, da jo tudi prvi uniči.
Nazaj
Idejo o navpičnem vzletanju in pristajanju je uresničil Nemec Heinrich Focke, ki je leta 1936 izdelal prvi helikopter. Največjo težavo pri izdelavi helikopterja je predstavljalo vrtenje helikopterja okrog svoje navpične osi – nasprotno od smeri vrtenja elise in krmarjenje helikopterja po vseh prostostnih stopnjah. Do rešitve te težave je prišel argentinski inženir Raul Pateras de Pescara. Prve helikopterje so v ZDA začeli izdelovati med drugo svetovno vojno. Glavni konstruktor tega časa pa je bil Igor Sikorsky.
Danes helikopterje vsakodnevno uporabljamo v različne namene. Natančna klasifikacija helikopterjev je zelo težavna, saj en tip helikopterja lahko uporabljamo v različne namene. Kljub temu smo jih razdelili v pet sklopov (bojne, transportne, večnamenske, mornariške in konvertiplane in tako poskušali zajeti njihovo namembnost.
Več o: helikopterjih in konvertiplanih.
Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise helikopterjev, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.
• bojni helikopterji
• transportni helikopterji
• večnamenski helikopterji
• mornariški helikopterji
• konvertiplani
Nazaj
alphajet | C-101 | G-4 | hawk | IAR-99 | Jak-130 | L39/-59 | L139/-L159 | mako | M-346 | MB-339 | MiG AT | PC-7 | PC-9 | PC-21 | T-45 | T-50/A-50 | T-6A | Zlin 242
čŒe bi se ozrli tri desetletja nazaj in naredili pregled šolskih letal, tako osnovnih propelerskih za prve "korake" vojaških letalcev do najbolj izpopolnjenih šolskih in trenažnih, tudi nadzvočnih reakcijskih, bi videli, da kaj dosti novosti (še) ni. Ostala pa je značilnost izpred treh desetletij, namreč zelo široka ponudba, skratka prevelika glede na potrebe. Obenem pa se pripravlja skupina novih, zelo zmogljivih letal z najsodobnejšo opremo in konstrukcijo, ki se spogleduje s tehnologijo slabe radarske opaznosti ali jo celo že vklaplja. In posledica: v tej zvrsti bo gneča še večja.
In kakšna so ta šolska letala? Začenjajo se s klasiko, ki sega že v leta pred drugo svetovno vojno in na primer znamenitega angleškega tiger motha: klasično batno propelersko letalo, takrat z repnim kolesom, zdaj je "klasika" tricikelsko podvozje in dva zaporedna – tandemska sedeža v pilotski kabini, drugi običajno vsaj za višino glave dvignjen nad prvega. Začne se nekako z močjo 112 kW pri osnovnih, najmanjših modelih, potem pa se s konji (močjo) v motorjih letala tudi dražijo.
Sledi kategorija propelerskih dvosedov s sedežema v tandemu in uvlačljivim podvozjem ter motorji tja do 250 kW. Izjemi sta ruska šolska Su-32 in Jak-52, oba z zvezdastima motorjema, izjemnim akrobatskim poreklom in podvozjem z repnim kolesom. Skratka bolj letali za vrhunske letalske akrobatske tekme kot za odpuščanje osnovnošolskih pilotskih napak.
Naslednji razred pa že predstavljajo šolski dvosedi s turbinskimi motorji, ne več za popolne začetnike. Največkrat gre kar za s turbinskimi motorji opremljene klasične propelerske šolske dvosede, kot sta na primer Agustin model SF-260 ali pa na primer čilski pillan, oba sta imela predhodnika s klasičnim batnim motorjem.
Sledi kategorija že kar precej izpopolnjenih turbopropelerskih dvosedih šolskih letal, praviloma s tandemskima sedežema, katerih najbolj znan in tudi značilen predstavnik je švicarski PC-7. Opremili so ga s prav tako značilnim motorjem za to in tudi še bolj ambiciozne turbopropelerske šolske dvosede in že tudi lahke jurišnike. Gre jasno za Pratt & Whittneyeve turbinske motorje PT-6A s praktično enako osnovo za celotno paleto od manj do najbolj zmogljivih, le da so zmogljivejši bolj "naviti". PT-6 tako obsega moči vse od 410 kW pri PC-7 do PT6A-68/1 za brazilskega super tucana in Pilatusa PC-21 s kar 1159 kW (1600 KM).
Nad tem osnovnim razredom turbopropelerskih dvosedov se začenjajo "pravi" šolsko-bojni dvosedi s katapultnimi sedeži in praktično z letalnimi zmogljivostmi reaktivcev. Po hitrosti najhitrejši turbopropelerski dvosedi zlahka tekmujejo z osnovnimi reakcijskimi šolskimi dvosedi, prav tako po nosilnosti, po gibčnosti, torej v manevru, pa so v prednosti kar turbopropelerski šolski dvosedi!
čŒe se ozremo na sodobnejše šolske reakcijske dvosede, lahko kategorizacijo začnemo nekako z Agustinim modelom S.211 s potiskom 11,12 kN (okoli 1150 kg), ki ga daje turboventilatorski motor Pratt & Whittney Canada JT15D-4C.Motor, ki poganja največ šolskih reaktivcev, je AlliedSignalov (prej Garett) turboventilatorski TFE731 v razponu od 15,57 do 20,9 kN (1585 do 2.130 kg) potiska. Allied Signalove motorje vgrajujejo na reakcijska šolska letala FMA pampa (Argenitina), NAMC/PA K-8 (Kitajska-Pakistan), L-139 (čŒeška) in Casa C-101 aviojet (Španija). V ta razred uvrščamo tudi eno najbolj številčnih, ali pa sploh najštevilčnejše šolsko reakcijsko letalo Aero L-39 češke proizvodnje z ruskim turboventilatorskim motorjem (Ivčenko AI-25TL), ki so jih izdelali nad 2800, uporabljajo pa jih v 16 državah sveta.
V tem razredu imajo Italijani zelo zmogljivo letalo Aermacchi MB339, katerega edini greh je najbrž v zelo glasnem reakcijskem motorju Rolls-Royce viper 680. Aermacchi je na tej osnovi razvil tudi kar solidno zmogljiv MB339C, namenjen nalogam neposredne podpore. Zadnji krik iz te italijanske letalske krojaške hiše pa je verzija MB339FD z digitaliziranim kokpitom. Slavo si je prislužil seveda v akrobatski letalski skupini vojaškega letalstva naše zahodne sosede Frecce Tricolori.
Nad italijanskim šolskim reaktivcem je britanski hawk, najbolje prodajani in tudi razširjeni model po omenjenem češkem L-39. Uporablja ga že vsaj 15 letalstev v svetu. Tudi Britanci so na osnovi šolskega hawka izdelali enosedo jurišno izvedenko z oznako hawk 200.
Vrh razreda šolskih dvosedov predstavljajo dvomotorni reaktivci. Začeli so Američani z Northropovim T-38 super tailonom z nadzvočno hitrostjo, najdlje pa so prišli Japonci z Mitsubushijevim T-2 in kar 1,6-kratno hitrostjo zvoka.
Pred leti je vzletel južnokorejski T-50, nastal je v sodelovanju z ameriškim Lockheed Martinom. Gre za zelo ambicioznega šolskega dvoseda, pomanjšano kopijo F-16 z 1,5-kratno hitrostjo zvoka.
Še korak naprej gredo v svojih snovanjih Nemci v okviru evropskega obrambnega in letalskega konzorcija EADS s projektom šolskega dvoseda mako tehnologije stealth, "uvajalca" pilotov za eurofighterja. Med novosti, katerih prihodnost je v celoti nejasna, sodi tudi najnovejši Pilatusov turbopropelerski dvosed s petkrakim propelerjem, katapultnima sedežema vrste nič-nič in digitalnim kokpitom (po vzoru Eurofighterjevega typhoona). Torej uvajalno letalo s klasičnim turbopropelerskim pogonom.
Vojaška šolska letala več
Nazaj
Izvidniki, patruljna letala, letala za zgodnje odkrivanje
Tudi med drugo svetovno vojno so bile kamere še zelo velike, skoraj do višine moža, le mala pa je bilo posebnih namenskih izvidniških letal. Večinoma so bili to v osnovi lovci ali bombniki z dodatno vgrajeno izvidniško opremo, običajno pa so jim zaradi povečane količine goriva odstranili orožje in ostalo odvečno »navlako«, da so lahko leteli visoko, dolgo in hitro. V petdesetih letih je postalo zaradi vse bolj izpopolnjenih sistemov zračne obrambe letenje pod 15.000 m že skoraj samomorilsko. Iz tega obdobja izhaja še danes operativni višinski izvidnik U-2, pravzaprav motorizirano jadralno letalo (s fineso 27! - kar pomeni, da brez motorja prejadra z višine 1 km razdaljo 27 km). Prav U-2 je bil leta 1960 med enim od številnih vohunskih preletov nad ZSSR tudi prva žrtev novih, zmogljivih raketnih protiletalskih izstrelkov.Ameriški Lockheed je razvil tako U-2 kot njegovega nekaj večjega naslednika TR-1. Kameram v teh letalih so že dodali visokotehnološko radarsko opremo, ki s širokokotnim opazovanjem navzdol zajame ogromne površine in jih podrobno preišče. Pogosto imajo ti današnji sofisticirani izvidniki tudi povezavo s kopenskimi bazami, kamor po podatkovnih zvezah pošiljajo podatke, ki jih obdelajo v najsodobnejših procesnih napravah, posneto stanje pa je jasno v realnem času.
Veliki naslednik U-2 je bil SR-71 blackbird, ena največjih »skrivnosti« v letalstvu še dandanes. Tehnološko je bil toliko korakov pred drugimi, da nekaterih dosežkov še danes ni uspelo nikomur razkriti. Sovjetska zveza se je mu je postavila po robu s po hitrosti in na nekaterih področjih podobnim visokozmogljivim izvidnikom MiG-25 (temelječem na višinskem prestrezniku). Orožji teh izvidnikov sta še danes velika višina, tudi nad 15 km, in hitrosti, ki presegajo trikratno hitrost zvoka.
In v čem je prihodnost izvidnikov? Že vsaj desetletje ponovno ravno izvidniška letala prebijajo novo področje, področje vse bolj uveljavljenih daljinsko vodljivih brezpilotnih letal. Tako se je tudi začelo z letalstvom v vojski - najprej z izvidniki, potem z oboroženimi verzijami ...
Mornariška patruljna letala
Nekoliko drugačno vlogo kot izvidniki imajo letala za patruljiranje nad morjem in oceani. Paleta teh letal je po velikosti kar precej različna, saj pokrivajo tako preprostejše naloge obalnega patruljiranja kot preiskovanje oceanskih prostranstev. Nekatera letala so celo oborožena, npr. s protiladijskimi izstrelki, protipodmorniškimi izstrelki in bombami, navsezadnje tudi s topovi. Predvsem so ti patruljniki veliki nasprotniki podmornic, ki se morajo zaradi njih umikati v velike globine oceanov. Za izsleditev podmornic uporabljajo celo vrsto občutljivih senzorjev - od elektroakustičnih boj do detektorjev magnetnih anomalij (zaznavajo razliko med Zemljinim magnetnim poljem in magnetnim poljem preiskovanega področja); s temi senzorji zaznani impulzi so lahko v času današnjih zmogljivih računalnikov komajda še zaznavni, pa vendar jih naprave zelo hitro obdelajo in postrežejo z realnim podatkom.
Rusija (Sovjetska zveza) je imela nekaj mornariških patruljnih letal, najmogočnejša pa je izpeljanka iz bombniškega letala Tu-95 »bear«, označena s Tu-142. Na Zahodu je najbolj uveljavljeno tovrstno letalo Lockheedov P-3 orion, štirimotorna turbopropelerska različica civilnega potniškega letala electra. Britanci že leta razvijajo in izpopolnjujejo svoje letalo (nimrod) za nadzor morij in oceanov ter vsega, kar se giblje na njihovih gladinah in pod njimi. Gre za predelavo cometa, prvega potniškega reaktivca iz let po drugi svetovni vojni.
Ta letala postajajo že zastarela in proizvajalci velikih letal ponujajo alternative, ameriški Boeing na eni strani svoj model B757, Airbus na drugi strani pa A310.
Letala za protielektronski boj
Kot majhen pododdelek bi lahko uvrstili v naš pregled še letala za elektronsko bojevanje, ki pa danes kot samostojna praktično izginjajo in izgubljajo svoj pomen. Po eni strani zaradi dejstva, ker so danes ustrezno opremo za elektronske protiukrepe in motenje že tako zmanjšali - ob enaki ali nekajkrat večji učinkovitosti, da jo lahko v zabojniku nosi praktično vsak lovec ali lovski bombnik, po drugi strani pa vsako od omenjenih dveh vrst bojnih letal v današnjem načinu vojskovanja tako opremo pravzaprav nujno potrebuje, če hoče izvajati svoje primarne naloge na zahtevani ravni. Med najbolj znana letala za elektronski boj sodijo palubni EA-6 prowler, štirised, izpeljan iz palubnega jurišnika A-6 intruder, neoborožen in opremljen izključno z opremo za protielektronski boj. Ta letala se počasi poslavljajo tako s palub ameriških letalonosilk kot z neba.
Naslednje takšno letalo v odhajanju je različica ameriškega lovskega bombnika F-
Nadzor iz zraka
Ena najsodobnejših zvrsti nebojnih letal, pa vendar v boju še kako potrebnih, so leteče radarske postaje, običajno opremljene z občutljivimi radarji velikega dosega in drugimi občutljivimi senzorji ter s kopico zmogljive procesne opreme kar na samem krovu. Ta letala so sposobna preiskati vse območje in najti »iglo v kopici sena« v oddaljenosti do
Prva tako zelo zmogljiva leteča radarska postaja za odkrivanje ciljev, njihovo identifikacijo ter zatem usmerjanje lastnih prestrezniških letal nanje je bil ameriški E-3 sentry (stražar). Po kratici, ki označuje namembnost tega letala, se danes kar vsa tovrstna letala imenujejo preprosto awacs - zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor, skrajšano tudi AEW (kar velja tudi za sisteme z zmanjšanim obsegom zmogljivosti), predvsem za zgodnje odkrivanje in opozarjanje, pridobljene podatke pa ta letala pošiljajo v obdelavo v kopensko bazo. E-3 sentry temelji na ostarelem štirimotornem Boeingu 707 izpred petih desetletij. Zamenjali naj bi ga z modelom B767 s samo dvema motorjema.
Sovjetska zveza je te zmogljivosti razvijala počasneje in v dosti manjšem obsegu kot ZDA in zahodne države. Šele v sodobnejšem času so dobili ustrezno letalo, Be-50 (izhaja iz potniškega letala in vojaškega transporterja Iljušin Il-76).
Več o nadzoru iz zraka
Nazaj