Nastajanje letala med vladavino Brežnjeva je zastajalo. IL-86 je naredil očitni sovjetski tehnični in organizacijski padec, predvsem na račun zastarelih motorjev in dolgotrajnega razvoja. Ta je preprečil začetek poletov letala v času olimpijskih iger leta 1980 v Moskvi, kot je bilo sprva načrtovano. 106 letal je bilo narejenih, od tega so le tri letala prodali kupcem izven Rusije. Večina letal je bila v prometu pri Aeroflotu. Letalo je pridobilo sloves kot varno in zanesljivo letalo. V letu 2008 že več kot polovica narejenih letal IL-86 ne leti več.
V letu 2006 je aeroflotov namestnik direktorja, general Igor Desyatnichenko, izjavil:« Letalo IL-86 je bilo umaknjeno s poletov zaradi prevelikih stroškov vzdrževanja, ki jih letalo potrebuje v zimskem obdobju. Njegova uporaba je koristna le dva ali tri mesece v poletnem času.« Na sliki - IL-86 RA-86108 letalske družbe S7, ki je v poletni sezoni 2006 letelo tudi na puljsko letališče (Franci Jeraj, Pula, 12.8.2006).
Ozadje razvoja
Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja sta Amerika in zahodna Evropa načrtovali letalo za več kot 200 potnikov. Takratni sovjetski voditelji so hoteli biti v tej tekmi enakovredni in so začeli z razvojem lastnega letala podobnih lastnosti. Kljub temu, da so letalo promovirali zelo energično preko sovjetske politike, je Sovjetska zveza imela tudi dejanske potrebe po takšnem letalu. Promet pri Aeroflotu je zelo hitro naraščal in pričakovati je bilo 100 milijonov potnikov konec desetletja. Prvi, ki se je odzval na te potrebe, je bil konstrukcijski biro Antonov, ki je ponudil posodobljeno letalo An-22 s 724 sedeži. Program ni zaživel, ker je letalo izgledalo staromodno in ker je bil biro povezan z odstavljenim sovjetskim voditeljem Kruščevem.
Zamisel
Letalo narejeno za 250 ali več potnikov so imeli v takratno Sovjetski zvezi za duhovitost: večina sovjetskih letališč je imela premajhne terminale in njihova preureditev je bila praktično neizvedljiva. Za rešitev tega problema je sovjetska letalska industrija preučila zamisel vkrcavanja in izkrcavanja potniške prtljage v in iz prtljažnih prostorov letala tako, da se potniki vkrcajo in izkrcajo s prtljago v roki. Prav tako so imela številna letališča neprimerno infrastrukturo za novo letalo, ki je bilo veliko težje od obstoječih. Problem so rešili z namestitvijo večjega števila koles pod trup letala. V oktobru 1967 je vlada predpisala posebne operativne zahteve za izdelavo novega letala, katere je sestavila s pomočjo Ministrstva za civilno letalstvo in Aeroflota. Te so predpisovale kapaciteto letala do 350 sedežev, doletom
V drugi polovici leta 1960 je Iljušinov biro popravil svoj politični položaj, ki ga je izgubil (skupaj z Yakovlevom v korist Tupoljeva in Antonova) med Kruševim režimom in je bil na pravi poti, da si pridobi projekt novega »Aerobusa«. Ko je sovjetski obrambni kabinet, 8.septembra 1969, sprejel predlagane zahteve Aeroflota za novo letalo kot prednostne, jih je zaupal Iljušinovemu biroju. Ta je 22.februarja 1970 sprejel predlagane operativne zahteve. Po zmagi v tem političnem boju za prestižni projekt se je biro soočil s štirimi tehničnimi izzivi: zunanjo podobo letala, električno oskrbo letala, avtomatizacijo (avioniks) in proizvodnimi zmogljivostmi.
Kupci letala IL-86 so ugotavljali, da letalo 10 do 15 let zaostaja za podobnimi letali izdelanimi na zahodu. Edino naročilo iz tujine za letalo IL-86 je prišlo leta 1990. Pogled v pilotsko kabino letala.
Shematični razvoj
Iljušin je svoj predhodni projekt “aerobus” začel že v letu 1969. Na začetku je ta vseboval oceno razvoja in nadgradnje obstoječih letal. Ta je vključevala podaljšano verzijo letala IL-62, dvonadstropno letalo, letalo z dvema vzporednima trupoma kot tudi potniško verzijo tovornega letala IL-76. Navsezadnje so se odločili za popolnoma novo zasnovo letalo, ki bo imelo motorje nameščene na krila in bodo imela nadzorovano moč, kompleksne naprave zakrilc in predkrilc ter sodobno in avtomatizirano pilotsko kabino. Prva verzija letala je bila prikazana sovjetskim voditeljem na razstavi civilnega letalstva na letališču Vnukovo-2 17. maja 1971. Presek modela letala je bil v naravni velikosti. Prikazoval je zasnovo “samo nalaganja” z vgrajenimi stopnicami za vkrcavanje potnikov in spodnjim tovornim prostorom za prtljago v dodanem spodnjem delu sredine letala. Letalo je imelo v potniški kabini dva prehoda med sedeži. Ti so bili razporejeni po devet vzporedno in v konfiguraciji 3-3-3. Premišljevali so že o širši kabini (
Glavna težava letala je bila pomanjkanje primernih motorjev za letalo. Ta problem ni bil nikoli rešen. Na zahodu so že razpolagali s turboventilatorskimi motorji, medtem ko se je prvi ruski enakovreden motor pojavil šele sredi leta 1980 (Lotarev D-18T). Motor Soloviev D-30, izvirno namenjen letalu IL-86, je bil v tistem času najsodobnejši sovjetski motor za civilna letala. V treh letih, ki so jih uporabili za razvoj, je bilo jasno, da motorji ne zagotavljajo dovolj potisne moči za vzlet letala. Na izbiro je bil še motor Kuznecov NK-8. Oba motorja sta imela veliko porabo goriva in sta bila zelo glasna. Načrtovalcem so dali ultimat po razvoju ustreznega motorja.
Rusi so se dlje časa zanimali za močnejše motorje narejene na zahodu, vendar jim jih ni nikoli uspelo dobiti (veto na izvoz iz ZDA v Rusijo za motorje General Electric CF6-50, finančni problemi pri uvozu motorjev CFM56-5C2,..). Leta 1980 so tudi načrtovali vgradnjo motorjev RB211-22 na letalo IL-86V (podaljšana verzija letala za 450 potnikov in doletom
Letalo IL-86 ima vgrajene tri lastne stopnice za vkrcavanje potnikov (Jan Jeraj, Pula, 16.8.2008).
Načrtovanje, testiranja in potrditev
Načrtovanje letala je vodil naslednik Sergeja Iljušina, vodja biroja, Genrikh Novozhilov. Prvi napovedan polet je bil za leto
Desetletni razvoj letala, katerega so zaznamovale težave z motorji, dolgotrajen razvoj avioniksa so pripisali prenizki naklonjenosti razvoju civilnega letala v nasprotju z razvojem vojaških letal v tem obdobju. Kakorkoli, letalo ni dosegalo zahodnih standardov in s tem je tudi izvoz letala na zahodne trge propadel. 26.junija 1972 je bil odobren razvoj letala z dolgim doletom pod imenom IL-86D. Načrtovanje je bilo zaključeno leta 1976.
Letalo z večjim razponom kril naj bi imelo dolet
Že pri razvoju letala je bil največji problem zagotoviti dovolj močne motorje za letalo. Vgrajeni motorji Kuznecov NK-86 s po 127,5 kN potiska niso izpolnila pričakovanja konstruktorjev in so letalu močno skrajšali dolet (Jan Jeraj, Pula, 16.8.2008).
Prodaja na trgu
Po razporeditvah takratnega sistema Sovjetske zveze, so s posebno določbo, z letali IL-86 oskrbeli le letalsko družbo Aeroflot in niso imeli namena letala prodajati. Kot del podobne določbe so štiri letala IL-86, kot blagovno menjavo, namenili poljski letalski družbi LOT. Ta je vročitev letal sprva preložila in kasneje, leta 1987, odpovedala. S komercialno prodajo letala se je ukvarjala sovjetska zunanje trgovinska organizacija Aviaeksport. Prototip letala IL-86 je bil leta 1977 prikazan na pariškem Air Showu. Sledile so ostale predstavitve letala leta 1979, 1981,
Leta 1982 so začeli s prodajno predstavitvijo letala v Bolgariji in naslednje leto na Madžarskem in čŒeškem. Predstavitev je bila pripravljena v naglici in zelo malo temeljitih informacij je bilo danih potencalnim kupcem. Kupci so ugotavljali, da letalo 10 do 15 let zaostaja za podobnimi letali izdelanimi na zahodu. Edino naročilo iz tujine za letalo IL-86 je prišlo leta 1990. Kitajska letalska družba China Xinjiang Airlines je naročila tri letala.
Proizvodnja letala IL-86 se začela leta
Prvi uvodni polet iz Moskve v Taškent (Uzbekistan) je bil 26.decembra 1980. Aeroflot je letalo IL-86 sprva vključil na domače proge z največ potniki, junija 1981 pa je z njim začel leteti v večja mesta zahodne Evrope.
Od aprila 2002 so Evropska Unija in ZDA ter velika večina ostalih držav na svetu prepovedale pristanke hrupnih letal, med njimi tudi IL-86, na svojem ozemlju.
Sedeži v potniški kabini letala so razporejeni v devetih vrstah v konfiguraciji 3-3-3.
V službi vojske
Z vgrajenimi stopnicami in spodnjim prostorom za prtljago je bilo za letalo IL-86 pričakovati, da ga bodo uporabljale sovjetske zračne sile. Širokotrupno letalo ni bilo primerno samo za prevoz vojaških enot, ampak morda kdaj v prihodnosti tudi za poveljniško bazo ali zračno kontrolo letečih letal. Navsezadnje so bila dobavljena štiri letala za vojaške namene. Letala so nosila oznako IL-80, IL-87 ali IL86VKP. Domnevajo, da je bilo eno letalo opremljeno za ruskega predsednika. V NATO silah so letalo poimenovali Camber (izboklina), enako kot potniško različico letala.
V maju 2007 je bilo v uporabi še 37 letal IL-86 v potniški verziji pri letalskih družbah Armavia 1, Aeroflot-Don 4, Atlant-Soyuz Airlines 7, KrasAir (Air Union) 4, Rossiya State Air Transport Company 4, S7 Airlines 9, Tatarstan Airlines 3, Ural Airlines
Med bivše uporabnike potniških letal IL-86 spadajo letalske družbe China Xinjiang Airlines, AJT Air International, Air Kazakhstan, Kazakhstan Airlines, Hajvairy Airlines, Aeroflot Russian Airlines, Aerolicht, Continental Airways, East Line Airlines, Moscow Airways, Orient Avia, Pulkovo Aviation Enterprise, Russian Sky Airlines, Transaero Airlines, Transeuropean Airlines, Vnukovo Airlines, Uzbekistan Airways, IRS Aero in Jana Arka Airlines ter v vojaške namena Soviet Air Force.
Nesreče in dogodki:
Letalo IL-86 spada med varnejša in zanesljiva letala. Do leta 2008 je bila zabeležena samo ena nesreča s smrtnim izidom. Nekateri od pomembnejših zabeleženih dogodkov glede varnosti letala IL-86:
• v letu 1980 je motor št. 4 na letalu z registracijo SSSR-86004, pri vzletu z letališča Vnukovo, zajel ogenj. Posadka je izklopila motor št.1 in nato še motor št.4 in ponovno varno pristala na letališču.
• Leta 1984 je letalo z registracijo SSSR-86011 pri pristanku na letališču Simferopol z repom udarilo v tla. Poškodovanih ni bilo.
• 26.avgusta 2000 je letalo IL-86 RA-86066, po vzletu z letališča Šeremetejevo proti Barceloni, doživelo požar na motorju številka 2. Letalo je ponovno pristalo brez posledic.
• 28.julija 2002 se je letalo IL-86 RA-86060 zrušilo kmalu po vzletu z moskovskega letališča. Zaskočen gumb za uravnoteženje letala na kontrolni plošči je povzročil spontano preuravnoteženost repa letala ter s tem hiter prenos teže letalo na nos, kar je povzročilo strmoglavljenje. 14 ljudi od 16 v letalu je umrlo v nesreči. Po tej nesreči so letala IL-86 prizemljili do začetka leta 2003.
Avtor: Franci Jeraj, Revija Letalo
TEHNIčŒNI PODATKI | |
motorji | 4 x Kuznecov NK-86 127.5 kN |
dolžina letala | |
višina letala | |
razpon kril | |
površina kril | |
najv.obremenitev kril | 672kg/m2 |
največja vzletna teža | 208 t |
običajna dolžina vzleta | |
običajna dolžina pristanka | |
največja hitrost | |
hitrost pri pristajanju | |
vzpenjanje | 15 m/s pri teži 210 t |
višina leta | |
dolet | |
člani posadke (piloti) | 3 |