Želja po pristankih v vseh vremenskih pogojih, je bil vzrok za nastanek pristajalne radionavigacijske naprave, imenovane s kratico ILS (Instrument Landing System). V uporabi je že od leta 1948 in je proizvod vojaške letalske tehnologije iz druge svetovne vojne.

Vzporedno z razvojem tehnike so se izboljševali tudi instrumentni pristajalni sistemi, ki so bili glede natančnosti poimenovani po kategorijah.

Prvi instrumentni pristajalni sistem je dobil oznako CAT I. Lastnosti CAT II in CAT III so bile določene šele v sedemdesetih letih. Slednje je določila mednarodna organizacija za civilno letalstvo, imenovana ICAO (International Civil Aviation Organization). Ta je v osemdesetih letih razdelila CAT III na CAT III/A in na CAT III/B.

 

 

Poleg CAT III/A in CAT III/B obstaja še najvišja kategorija imenovana CATIII/C, ki omogoča letenje v fazi prileta in pristajanja ter vodenje po vzletno-pristajalni stezi-VPS in maneverskih površinah brez kakršnekoli vidljivosti. Uporaba CAT III/C je še vedno v eksperimentalni fazi.

Seveda ne zadostuje, da sta samo instrumentni pristajalni sistem in letališče opremljena z ustrezno kategorijo, tudi letalo mora imeti ustrezne naprave, ki delujejo v tej kategoriji. Prav tako morajo biti za letenje oziroma pristajanje v določenih kategorijah ustrezno usposobljeni piloti.

Kategorije instrumentnega pristajalnega sistema so torej CAT I, CAT II in CAT III, ki se deli naprej na CAT III A, CAT III B in CAT III C.

Instrumentni pristajalni sistem z oznako CAT III B omogoča vodenje letala v vidljivosti od 0 do 50 ft v vertikalni smeri (Na letališču na Brniku je dovoljeno pristajanje v vidljivosti do 50ft v vertikalni smeri). V letalskem žargonu se to imenuje minimalna višina odločitve DH (Decision Height). Za primer vzemimo namišljeno letališče, ki deluje v CATIIIB in ima zahteve glede RVR (Runway Visual Range) vzdolž vzletno-pristajalne steze minimalno RVR=125m in DH=50m. V primeru, če je RVR manjši od 125m ali vertikalna vidljivost manjša od 50ft, pristanek ni možen.

Instrumentni pristajalni sistem pilotu v letalu posreduje informacijo o oddaljenosti od praga vzletno-pristajalne steze (markerji oziroma označevalniki), oddaljenost levo ali desno od podaljška osi sredine vzletno-pristajalne steze (LOC-localizer) in kot drsne poti glede na površino tal (GP-glide path).

 

Instrumentni pristajalni sistem je torej sestavljen iz več dislociranih naprav:
- LOC – naprava za vodenje prileta (localizer),
- GP – naprava za določanje drsne poti (glide path),
- IM – notranji označevalnik (inner marker),
- MM – srednji označevalnik (middle marker),
- OM – zunanji označevalnik (outer marker).

Kot je omenjeno informacijo o oddaljenosti od praga vzletno-pristajalne steze posredujejo letalu naprave, imenovane označevalniki (marker). S preletom nad določenim označevalnikom pilot zazna ustrezno oddaljenost od praga vzletno-pristajalne steze. Najbolj oddaljeni od praga vzletno-pristajalne steze je označevalnik imenovan OM (Outer Marker) in sicer približno 7200m. Sledi mu MM (Middle Marker) z oddaljenostjo 1050m in nato še IM (Inner Marker), ki je lociran med 75m in 400m. Slednji se bolj poredko uporablja v konfiguraciji instrumentnega pristajalnega sistema.
 

Prihodnost pristajalnih sistemov je v satelitski navigaciji kot npr. Ground-Based Augmentation System (GBAS), ki se uporablja v priletnih, pristajalnih in odhodnih procedurah in sicer znotraj območja pokrivanja (cca 30km v polmeru). Deluje tako, da z zemeljske postaje (VDB Tx) pošlje letalu VHF korekcijsko sporočilo preko radijskega podatkovnega linka.

 

GBAS bo najprej začel deloval v CAT I kategoriji preciznega prileta. Pokril naj bi tudi zahteve po natančnosti, zanesljivosti in razpoložljivosti, potrebne v ostalih kategorijah CAT II, III. Možne bodo tudi ukrivljene poti in ne samo ravna pot, kot to omogoča ILS. GBAS naj bi omogočal natančnost manj kot 1m v vertikalni, kakor tudi po horizontalni osi!

GBAS naj bi sčasoma nadomestil vse operacije preciznega prileta in pristajanja.

Operativne prednosti GBAS so:
• Ena GBAS zemeljska postaja bo zmožna podpirati več VPS,
• Stabilnejši signal,
• Manj interferenc z letali, ki letijo pred letali, ki uporabljajo ta sistem. Ta problem je izrazit pri ILS localizer-ju,
• ILS ima omejitve zaradi VHF interferenc, interferenc zaradi odbojev od bližnjih objektov in vozil kakor tudi omejitev z ILS kanali.

Besedilo: Gregor Mirovič, KZPS