Mariborsko letališče še vedno upravlja državno podjetje DRI, upravljanje investicij, d.o.o., kar je bila ob prevzemu, poleti 2019, po besedah Ministrstva za infrastrukturo (v nadaljevanju MZI), začasna rešitev. Pojem začasnosti pa dobiva nove razsežnosti, dnevi, tedni, meseci in leta priložnosti pa bežijo mimo.

Do pred časom, so na MZI-ju pravili, da preučujejo različne možnosti prihodnosti letališča, ampak da se nagibajo k podeljeni koncesiji, ki bi bila podeljena izbranemu kandidatu na javnem razpisu. Le to možnost je Vlada Republike Slovenije s sprejeto Uredbo o koncesiji za izvajanje storitev obratovanja javnega letališča Letališče Edvarda Rusjana Maribor (Uradni list RS, št 56/2022) aprila letos tudi potrdila. Razpis bi naj po sporočilih Službe za odnose z javnostjo na MZI že lahko bil objavljen do konca leta: ”Skladno z določbami te uredbe ministrstvo pripravlja razpisno dokumentacijo, za katero pa mora pridobiti še predhodne elaborate, kot npr. cenitve opreme in nepremičnin ter ustrezne priloge s področja javnih financ. Predlog razpisne dokumentacije bo ministrstvo pred objavo moralo uskladiti še z Ministrstvom za finance in Evropsko komisijo, v smislu preveritve razpisnih pogojev, da ne gre za nedovoljeno državno pomoč. Objavo razpisa pričakujemo predvidoma do konca leta.” Zainteresiranih bi naj bilo nekaj družb, ki pa čakajo na objavo razpisa, kjer bodo zapisani tudi pogoji, med njimi bi naj bila tudi podjetja, ki že delujejo trenutno na mariborskem letališču. Najglasneje bi se naj omenjalo ukrajinsko družbo Constanta Airlines s partnerji. Ukrajinci imajo trenutno v Mariboru parkirana 4 letala Antonov An26. Iz MZI-ja so nam še napisali, da nato izvedba javnega razpisa s postopki kvalifikacij, dialogom, pripravo končnih ponudb ter izdelavo investicijskega projekta traja še od šest do osem mesecev. Ob tem so pa še dodali, da bo točna časovnica od izbora do prevzema letališča v upravljanje, določena v dialogu s ponudniki.

Drugo tema, ki se tudi že vleče vrsto let, pa je Državni prostorski načrt (v nadaljevanju DPN). Tega je država najglasneje obljubljana prejšnjemu upravljalcu, družbi Aerodrom Maribor pod lastništvom kitajskih vlagateljev. Ko so le ti spoznali, da iz obljub ne bo nič, so prekinili pogodbo ter upravljanje je država predala državni družbi DRI. Kako je trenutno stanje z DPN-om, smo vprašali na MZI in dobili sledeči dogovor: ”MZI nadaljuje s pripravo DPN za Letališče Edvarda Rusjana Maribor. Tako so bila v sistemu PIS objavljena Stališča do pripomb in predlogov z javne razgrnitve študije variant z utemeljitvijo rešitve in okoljskega poročila. Ministrstvo pripravlja predlog DPN, ki pa ga bo preverilo tudi s programi dela, ki jih bodo v postopku javnega razpisa za izbor izvajalca obratovanja predložili morebitni koncesionarji in se potem dokončno odločilo kako naprej.” Če sklepamo iz odgovora, stvar trenutno stoji, ker se čaka na izbranega naslednjega obratovalca, medtem pa povpraševanja rastejo, marsikateri posel pa je že propadel.

Najbolj se za Maribor ogrevajo podjetja, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem letal.

Po podatkih portala Erar je pred kratkim potekal sestanek med predstavniki podjetja SiDrone d.o.o. in predstavniki MZI. Predstavniki podjetja so predstavili idejo o možnosti vzpostavitvi centra za vzdrževanje letal in v kasnejši fazi tudi letalske šole za usposabljanje letalskih mehanikov in drugih profilov s področja vzdrževanja letal. S tem v zvezi so poudarili pomen domačega znanja, kakor tudi domačega lastništva tovrstnega podjetja, ki bi se ukvarjalo s to dejavnostjo. Zanimale so jih možnosti za vzpostavitev te dejavnosti na mariborskem letališču, za kar pa potrebujejo tudi dovolj velike parkirne površine in vsaj en hangar. S tem v zvezi so se zanimali za možnosti postavitve začasnega hangarja, kjer bi lahko vzdrževali tudi širokotrupna letala, kot primer je zavedeno letalo Airbus A340. Omenjeno letalo je sicer vse redkejše v letalskem svetu (pred dnevi je v razrez odšel še zadnji leteči A340-200, v Evropi z Airbusi A340 letijo le še Lufthansa, Swiss Int Air Lines in Edelweiss), zato je primer zelo vprašujoč. Zaradi potrebnega investiranja v ta segment, se v zasavskem podjetju zanimajo za vsaj 10 letno sodelovanje. Predstavniki ministrstva so jim pojasnili, da trenutno potekajo aktivnosti vezane na oddajo koncesije storitve, kjer je poudarek na obratovanju letališča. Iz podjetja so za Sierra5 sporočili, da je do sestanka res prišlo, ampak da je bil le ta za njih zaenkrat zgolj in samo informativen. Več informacij pa niso želeli razkriti. Predstavniki ministrstva so podjetju SiDrone d.o.o. izkazali naklonjenost ter da sami vsekakor podpirajo vse dodatne dejavnosti, ki bi pripomogle k oživitvi letališča, konkretnejših odgovorov pa naj ne bi dali, ker je tovrstna dejavnost odvisna še od sprejetega DPN-a.

Podjetje SiDrone pa ni prvo, ki je samo v letošnjem letu MZI-ju izkazalo interes za širitev in razvijanje svoje dejavnosti vzdrževanja letal na mariborskem letališču. V začetku leta sta to počela tudi Adria Tehnika, d.o.o. in Solinair d.o.o., ki pa nista dobila zelene luči za postavitev dodatnega hangarja in začetkom delovanja na štajerskem letališču. Iz Adrie Tehnika, kamor smo jim poslali nekaj konkretnih vprašanj, dobili pa le splošen odgovor gospe Barbara Perko Brvar, namestnice glavnega izvršnega direktorja: ”Adria Tehnika vseskozi išče nove poslovne priložnosti. Razširitev portfelja oziroma vzdrževanje letal drugih proizvajalcev razen že obstoječih Airbus in bivši Bombardier je za Adria Tehniko mogoča in odvisna od dodatne certifikacije. Enako velja za širitev vzdrževanja na večja, širokotrupna letala, ki se vzdržujejo v okviru skupine AviaPrime, v katero sodi tudi Adria Tehnika. Fokus dejavnosti Adria Tehnika je v tem trenutku vezana le na letališče Ljubljana kjer pa vzdrževanje širokotrupnih letal v tem trenutku zaradi odsotnosti primernega hangarja in nadgradnje že obstoječe infrastrukture še ni mogoče.” Iz Solinair-ja se na vprašanja uredništva niso odzvali.

Dejstvo je, da se z neurgiranjem ter počasnim sprejemanjem DPN-a onemogoča razvoj mariborskega letališča, kot bi ta lahko bil. Sedaj pa letališče le stagnira. Spodbude države prevoznikom so ob pogojih namenjene le letom iz Brnika, turistična regija se vključno z mariborsko občino ne zna primerno povezati, da bi ustvarila dovolj močan interes za letalske goste, kljub vsemu, da potencial Maribora, Štajerske, Prekmurja, Savinjske, Pohorja, Koroške, Haloz, Slovenskih Goric, itd., je, ampak neizkoriščen. Vodenje letališča je že (pre)dolgo dodeljeno začasni rešitvi, le ta nima interesa, denarja in tudi verjetno ne znanja razvijat resnejšega komercialnega potniškega prometa, kar je razumljivo, ni pa razumljiva mlačnost občin, turističnih organizacij in agencij. Medtem pa letališča v okolici beležijo velik interes za letalska potovanja, regije rastejo na krilih tujih turistov, življenjski standard raste hitreje in prepoznavnost destinacije v tujini je večje.