"Ogromno dela in energije, ki sem jo vložil v ta projekt je bilo v trenutku poplačanih. Ničkolikokrat sem se vprašal: Joj v kaj sem se to spustil? Velikokrat bil pred tem, da vse skupaj pustim, pa vendarle sem vedno, še sam ne vem od kje, uspel dobiti še tisto nekaj malo atomov energije, da sem stvar speljal do konca.", pravi Primož Jovanovič s katerim smo naredili intervju.
Kdaj ste se prvič srečali z letalstvom ter kdaj in kje ste začeli leteti?
Odraščal sem v letalski družini, tako da mi je bilo le-to položeno že v zibelko. Da sem se lahko bolj konkretno srečal z letali in letenjem, pa se moram zahvaliti svojemu starejšemu bratu Daliborju, ki je začel leteti dosti pred mano. Spominjam se kako mi je mama dajala sendviče za njega, da mu jih nosim na letališče. Seveda, ko sem nalogo opravil, me je vedno potem ''podil'' domov čeprav sem z navdušenjem gledal vse to dogajanje na letališču. S časom se nisem več tako lahko pustil spoditi domov in ljubezen do letalstva je bila rojena. Kasneje, ko je brat videl, da me letenje resno zanima, mi je tudi dosti pomagal. Leta 1993 sem opravil tečaj za jadralnega pilota, tri leta kasneje pa sem pridobil še dovoljenje motornega pilota. Seveda prvih ne pozabiš nikoli. Legendarni blanik L-
Ste edini Slovenc ki ima Galebe v svojem posestvu. Od kod Vam ideja za nakup teh letal, zakaj ravno ta, zakaj ne kakšna druga letala v tem razredu?
Ne vem zakaj ampak v galeba g2 sem bi od nekdaj zaljubljen. Po moje je eno najlepših šolskih letal druge generacije reaktivcev. Vedno sem si želel letet z njim in sanjaril o tem kako bom nekega dne imel svojega. Seveda so to bile tiste sanje za katere nisem ravno verjel, da se bodo uresničile, bolj sem sanjaril o tem, kot pa resno razmišljal. Po internetu sem vedno rad brskal in iskal strani, kjer se prodajajo vojaška letala, bolj iz »firbca« kot iz kakšne resne ambicije, da si bom kdaj nabavil kako 
letalo. Nekega dne sem našel oglas, da se na Floridi prodaja galeb g2. Dve leti smo se z lastnico dopisovali in pogajali o ceni in ko sem uspel ceno znižati na meni primerno, sem odpotoval v Ameriko pogledat letalo, ga sprobal in se odločil, da je to to. Ravno v času, ko sem bil v ZDA pa se je v Kaliforniji pojavilo še drugo letalo galeb in odločitev je padla da grem pogledat še drugega. To drugo letalo je bilo v slabem stanju, dokaj zanemarjeno in ponudil sem simbolično ceno, bolj iz želje, da ga rešim in ponovno dvignem v zrak, ker ga je bilo res žalostno gledati kako propada. In tako namesto da kupim enega, sem se iz Amerike vrnil z dvema.
Seveda sem gledal tudi druga letala predvsem L-39, vendar so bila cenovno izven mojega dosega. Mogoče naslednji projekt. :)
Kakšni so vaši načrti z galebi? Mitingi, šolanje, panoramski leti ali zgolj hobi?
Na začetku je bil namen nabaviti letalo čisto za svoj užitek in hobi, vendar so se sproti stvari začele razvijati v smer ustanovitve akro skupine, ter ustanovitve letalskega muzeja. Z letali bodo lahko leteli vsi ki se bodo včlanili v moj aeroklub. Seveda je želja tudi pridobiti generalnega sponzorja, ki bi lahko z njimi tržil svojo blagovno znamko. Predvsem se zavedam da je slovenski trg premajhen zato sem že sklenil nekaj dogovorov o letenju na aeromitingih v tujini. Letalo galeb G2 je tudi del Slovenskega znanja in zgodovine, zato je prav, da imamo tudi mi tako letalo, ki bo združevalo vse ljudi dobre volje in vse ljubitelje letenja na teh starodobnih reaktivcih.
Koliko dela ste vložili v Galebe po nakupu ter kaj ste naredili?
Ker sta oba galeba bila na zadnje na večjem servisu v sredini 80-tih let, sem se odločil, da jih po prihodu v Slovenijo začnem obnavljati do te mere, da bomo 
zamenjali ali pa obnovili vse kar se bo obnovit oziroma zamenjat dalo. V obnovo obeh sem vložil že nekaj več kot 80 tisočevrov. Obnova je zajemala defektacijo vseh sklopov, kompletna obnova električnih sklopov, hidravlike, koles, komand ter obnova obeh motorjev. Motor enega galeba je že obnovljen v podjetju Orao iz Bjeline, drugi pa je v istem podjetju še na obnovi. Obe letali sem na koncu tudi prebarval. Več kot sam finančni vložek, je v obnovo vloženo ogromno truda in časa, ki ga je nemogoče ovrednotiti. Je bil pa to zame velik užitek, saj sem tako lahko spoznal letalo v samo drobovje.
Ste imeli kaj nevšečnosti pri prenovi - tehnične?
Zavedati se moramo, da sta bili letali v Jugoslovanski vojski deležni rednega in zelo dobrega tehničnega vzdrževanja, kar se je videlo tudi med samo obnovo v Sloveniji. Ker pa sta letali že nekajčasa v civilnem registru, smo seveda naleteli tudi na določene probleme in težave, ki so posledica nepravilnega vzdrževanja in določenih modifikacij, ki so bile storjene v tem času. Predvsem se je pokazal problem določenih rezervnih delov, ki jih je zelo težko dobiti. Najbolj sem razočaran, priznam zaradi svoje naivnosti, da bo kdo pomagal, ker bi imel željo, da na nek svoj način postane del tega projekta, ko sem pri iskanju rezervnih delov vedno znova doživljal razočaranja. Še vedno obstajajo podjetja in inštitucije, ki imajo ogromno teh delov in ki jih v bistvu ne rabijo, vendar niso pripravljeni le teh odstopiti po neki normalni ceni in razočaranje, ki sledi iz tega je neizmerno. Ne morem se znebit občutka, da raje vidijo, da ti deli propadejo nekje v nekem skladišču, kot pa da bi ga namenili nečemu za kar v bistvu so. Spoznal sem, da je veliko ljudi, ki se na zunaj promovirajo kot veliki zaljubljenci v letalstvo v bistvu to delajo le zaradi nekega imidža. Žal je tudi to del neke srčnosti. Kljub vsemu moram priznati, da sem vseeno spoznal nekaj ljudi iz Srbije, ki so mi z največjim veseljem priskočili na pomoč tako, da sem to njihovo gesto sprejel še z večjim veseljem.
Kakšno je trenutno stanje obnove, kaj še morate postoriti, oziroma kakšni so vaši načrti za prihodnje?
Kot sem že omenil smo prvo letalo že obnovili in napravili tudi že vse zemeljske teste. Ker sta obe letali v ameriškem registru sem moral počakati na prihod inšpektorja FAA, s katerim sem moral odleteti še takoimenovani check pred vpisom letala v mojo pilotsko licenco. Drugo letalo je nekje na 75% obnove. Trenutno končujemo še električne sisteme ter čakam dokončanje obnove motorja. Veliko časa porabljam za iskanje in nabiranje rezervnih delov in iskanja se kakega dodatnega motorja. V prihodnosti želim kupiti še eno letalo galeb, vendar na žalost za enkrat na trgu ni ponudbe, tako da bom s prvim letalom delal predvsem na promociji kluba.
Trenutno se ukvarjam tudi z idejo postavitve letalskega muzeja ter delavnice za obnovo letal, kjer bomo vsakemu letalstva željnemu obiskovalcu z veseljem predstavili našo strast in ljubezen do teh letal.
Kako je bilo na prvem testnem letu? Občutki, adrenalin? Kaj ste počeli v zraku? Sami ali v dvoje? S kom?
Testni let sem opazoval iz tal. Moram priznati da sem bil zelo nervozen. Ko je Zach (moj instruktor) pristal sem neučakano skočil do njega in ga vprašal kako je bilo. Vzdignjen palec mi je vse povedal. Veselje, sreča in zadovoljstvo sta v trenutku zamenjala vso napetost, ki sem jo čutil cel dan. Nato je sledil briefing, teoretični del izpita in kasneje še praktični del. Zdaj gre zares sem si mislil in z nasmehom na ustih zagnal motor in se odpravil na vzletno stezo. Z istim letalom sem pred tremi leti opravil šolanje v Ameriki tako, da to ni bil moj prvi let in tudi nekakšnega adrenalina nisem občutil. V glavi so mi švigale samo misli. 110 vzpenjane, kolesa 140, zakrilca. Zelo hitro smo bili nad letališčem, kjer sem moral oddelati vaje po programu. Sledilo je se nekaj osnovnih akrobacij, imitacija odpovedi motorja in nato pristanek. Vse skupaj je trajalo eno uro in meni se je zdelo da sem šele par minut v zraku. čŒutil sem samo, da sem po treh letih bolj dozorel, da sem kljub vsemu pridobil nekaj več izkušenj in se posebej tehničnega znanja o letalu tako, da sem ves čas imel občutek da je vse pod kontrolo.
Lepši del je sledil naslednji dan, ko sva se odpravila na krajše potepanje do Ajdovščine. Navajen sem, da z cessno ali podobnim letalom tak let traja kakšnih 30 minut, z galebom sva bila tam kot bi švignil. Obvezen nizek prelet letališča v Ajdovščini, pozdravit očeta na vrtu in nazaj domov.
Ogromno dela in energije, ki sem jo vložil v ta projekt je bilo v trenutku poplačanih. Ničkolikokrat sem se vprašal: Joj v kaj sem se to spustil? Velikokrat bil pred tem, da vse skupaj pustim, pa vendarle sem vedno, še sam ne vem od kje, uspel dobiti še tisto nekaj malo atomov energije, da sem stvar speljal do konca.
Letela sva z Zachom McNeillom, inštruktor in izpraševalcem iz ZDA, ker je letalo vpisano v ameriški register.
Nakup in obnovo Galebov ste financirali sami, ali ste imeli kakšne donatorje / sponzorje?
Ja res je. Nakup obeh letal sem financiral sam. Nekaj s prihranki nekaj pa z krediti. Nekaj malega denarja sem uspel pridobiti tudi z pomočjo sponzorjev, v teku so tudi dogovori z dvema večjima ki bi celoten projekt podprla tudi z večjo vsoto. Moram pa izkoristiti to priložnost in se zahvaliti Aerodromu Ljubljana, ki je prisluhnilo mojemu projektu in z katerim zelo dobro sodelujemo. Res sem vesel, ko vidim da obstajajo podjetja, ki podpirajo te moje sanje, ki niso več samo moje ampak so postale sanje mnogih ljudi okoli mene. Prepričan sem, da bosta moja dva galeba prinesla lepo popestritev tudi na aerodromu Ljubljana, ki je postal že moj drugi dom. Tako daže sedaj vabim vse, ki se bodo znašli v bližini letališča da nas obiščejo in z veseljem jim razkažem moji dve letali, pa še lepo se bodo imeli na razgledni ploščadi, kjer bodo lahko popili kavico in uživali v razgledu na letala, ki pristajajo in vzletajo. Upam, da bom uspel na svojo stran pridobiti še kakega sponzorja, ker ta projekt daje upanje mnogim, da je z veliko volje in zelje mogoče doseči prav vse. In tudi to je nekako moto celotnega projekta, da moramo ljudje začeti živeti svoje sanje in ne samo sanjati svoje življenja.
Ali v prihodnosti načrtujete še več podobnih projektov, morda kakšni Migi ipd?
Bolj kot se ukvarjam z obnovo galebov, bolj mi je jasno, da bi se z takim poslom rad ukvarjal tudi v prihodnje. Želim vzpostaviti organizacijo ali podjetje, ki se bo ukvarjalo z obnavljanjem starih vojaških letal, z njimi leteti in jih tržiti ali pa obnovljene prodajati naprej. Ugotovil sem, da sem se čisto zastrupil s tem posebnim vonjem, ki jih ta letala imajo in, da mi je poseben užitek ležati nekje pod letalom in kolikor mi moje znanje in izkušnje dopuščajo, delati z njimi. Neka daljna ideja je nabava letala L-39 albatros in ga na podoben način kot sem to storil z galebi obnoviti v leteče stanje, ter povečati raznolikost flote. Ideja o migu 21 je bila vendar je vse ostalo samo na ideji. Letala so dokaj poceni, vendar je letenje z njimi predrago, pa tudi po pogovorih z piloti, ki so leteli na teh letalih sem ugotovil, da ne nudijo nekega pretiranega užitka. Letalo je zelo zahtevno in ne dopušča večjih napake. Tako, da mogoče nekega dne z veseljem napravim kak polet, kaj več od tega pa ne.
Sigurno ste seznanjeni z nekdanjo jugoslovansko akro-skupino Leteče Zvezde, in današnjo različico, Zvezde, ki uporabljajo enake tipe letal. Ali so Vam tudi oni bili kot nekakšna inspiracija in izhodišče tega projekta?
Seveda, že kot majhen fantič sem z velikimi očmi zrl v to akrobatsko skupino. Življenje je privedlo do tega, da sem z bivšim vodjo Andrejem Percem postal tudi prijatelj. On mi je neke vrste inspiracija, človek ki je rojen za to da leti in od njega se lahko samo učim. čŒlovek z velikim srcem ki z veseljem predaja svoje znanje ki ga je res ogromno. Tudi novosadske starse pozam in zelo sem vesel da obstajajo tudi v Srbiji ljudje ki so zaljubljeni v to letalo. Imel sem to srečo da sem se tudi osebno ustavil pri njih kjer mi je lastnik z veseljem razkazal svojo floto in v čast mi bo sodelovati z njimi.
Ste imeli v otroštvu željo leteti na Galebih, biti vojaški pilot?
Odraščal sme v obdobju, ko se je Slovenija osamosvojila in neke prave vojaške avijacije ni bilo tako da sem sanje o tem poklicu hitro postavil na stranski tir. Je pa res, da je želja po letenju z takimi letali vedno bila v meni in edini način, da jo realiziram je bila ta, da si pa, nabavim svoja letala. Bolj kot odraščam bolj mi je jasno, da bolje da nisem postal vojaški pilot. Sigurno je letenje v vojski nekaj res vrhunskega, vendar pa sem osebno proti militarizaciji in proti orožju nasploh. Tako, da bi se v meni sigurno bil boj med tem užitkom v letenju in svojimi moralnimi načeli. Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da so vojaški piloti predvsem vojaki tako, da res ne vem kako bi funkcioniral v nekem sistemu, ki bi temeljil na nekih načelih, ki so meni povsem tuja. V galeba sem pa zaljubljen že od svojega otroštva. Niti ne vem zakaj in kako ampak to je enostavno postala ljubezen na prvi pogled, ki se je še povečala, ko je moj starejši brat na takem letalu tudi letel med služenjem vojaškega roka v SROA v Zadru. Temu jaz pravim fatalna privlačnost :), ki je privedla do nakupa.
Kje ste opravili rating za Galeba?
Z galebom sem prvič letel v Beogradu z legendo Jugoslovanskega letalstva Marjanom Jelenom in takrat mi je bilo jasno, da je letalo pisano meni na kožo. Formalno šolanje pa sem opravil v ZDA na Floridi, kjer je bilo nabavljeno prvo letalo galeb. Imel sem to srečo, da je v bližini stanoval inštruktor, ki je pooblaščen za šolanje na galebu, tako da sem vse razen izpitnega leta opravil tam. V Sloveniji sem zaključil šolanje na galebu.
Ali boste lahko opravljali redne servise v Sloveniji ter kje, ali boste morali to opravljati v tujini?
Servise bom opravljal v podjetju ZPZ ki ima veliko pooblaščenih serviserjev, ki so večino svojega delavnega staža delali na teh letalih. Počasi pa zbiram tudi svojo ekipo mehanikov s katerimi bomo vzdrževali in servisirali ta letala. Žal mlajše generacije mehanikov, ki bi poznali to letalo ni več in počasi bo usahnilo tudi to znanje. Je pa tudi res, da računam s temi letali leteti nekje maksimalno 10 let, ker po tem obdobju bo zmanjkalo rezervnih delov.
Glede na to, da ste kupili večGalebov, me zanima, ali že imate izbrane »wingmane«?
Seveda. Perc Andrej in Miloš Moretti :)
Primož Jovanovič
Rojen 24.03.1974 v Šempetru pri Gorici. Zasebno in poklicno življenje ima popolnoma prepleteno z letalstvom. Kot sam pravi letenje takorekoč teče po njegovih žilah tako, da je to nekako način njegovegaživljenja. Kruh si služi v Adrii Airways, kjer sem zaposlen kot kopilot na letalu CRJ 200/900. Zaposlen je bil tudi v Letalski šoli Adrie Airways kjer je bil vodja šole in vodja inštruktorjev. Prosti čas preživlja na ''travniku'', kjer leti za svojo dušo. Zadnje čase so ga zelo prevzela UL letala, ki mu nudijo največ užitka in z katerimi občutek svobode pride do največjega izraza, vsaj kar se letenja z motornimi letali tiče. Vsake toliko še časa še vedno sede v legendarnega Blanika vendar manj kot bi si želel.
Bi sem in ostajam velik sanjač. Nikoli se nisem zadovoljil z doseženim, ampak sem vedno iskal nove izzive.
Fotografije: osebni arhiv Primoža Jovanoviča, Ečo Marin, Jan Jeraj, Mirko Majcen in FB profil AquilaAirAdventures