Glej, babi, 'talo, talo'!

Oceni ta prispevek
(4 glasov)
16 Dec 16
Napisal Biba Jamnik Vidic Prebrano 4151 krat
Objavljeno v Novice

Dveletna Michelle na obisku pri posadki letala Adrie Airways

Michelle je deklica, ki je bila 28. septembra stara dve leti. Na prvi pogled je kot njene vrstnice razigrana, vesela in zvedava. Če je ne poznate, ne morete vedeti, da se že pol leta zdravi za levkemijo. Ker deklica obožuje letala, ji je njena babica Saša želela za rojstni dan pripraviti prav posebno presenečenje. »Domislila sem se, kako lepo bi bilo, če bi si lahko letalo ogledala od blizu.« Po pomoč se je obrnila na naše uredništvo, mi pa kajpak na Adrio Airways.

Babičino presenečenje za bolno vnukinjo 

Le en telefonski klic je bil potreben, da je organiziranje steklo. V sredo zjutraj, devet dni pred rojstnim dnem, so v Adrii Airways za Michelle pripravili presenečenje. Dogovorjeni smo bili, da se točno ob pol enajstih dobimo v letališki avli pod tablo Odhodi/Prihodi. Ko sva s fotografinjo hiteli k letališki zgradbi, sva pred njo naleteli na gospo, ki je pestovala majhno punčko. »Tole sta zagotovo Michelle in njena mamica,« mi je šepnila Mateja. Izkazalo se je, da se je Michelle crkljala v naročju svoje babice. »V ponedeljek je vnukinja dobila zelo močno dozo kemoterapije, kar precej vpliva na njeno razpoloženje. Upam, da jo bodo letala, ki jih ima tako rada, malce razvedrila.«

Sprejem častne gostje. Po opravljenih formalnostih na carini smo se vkrcali v kombi. Ta nas je odpeljal do letala, ki je dobre pol ure prej priletelo iz Frankfurta. Na vrhu stopnic je Michelle, tako kot se za posebne goste spodobi, pričakala posadka: kapitan Aleš Maraž, kopilot Gorazd Černe, vodja kabinskega osebja Lucija Zalokar in članici kabinskega osebja Maja Brvar in Eva Stermecki Hranjec. Potem ko je babica posadki izročila darilo, leseno rožico s posvetilom »Dali ste mi tisti, ki me ljubite, krila, da lahko letim, korenine, da se lahko vrnem, in razlog, da ozdravim. Michelle«, smo se lahko vkrcali na letalo. Michelle je dogajanje malce spravilo iz tira. Preveč vsega se je dogajalo naenkrat! Pilotska kabina z vsemi gumbi in lučkami, pa strici in tete v čudnih oblekah. Ko sta mesti pilota in kopilota zasedli babica in mamica, se je njeno razpoloženje popravilo. V letalu jo je čakalo še eno presenečenje: posadka ji je podarila model letala, na katerega so se podpisali, in vrečko z darili. Bolj kot darila je deklico pritegnila škatla z malico, v kateri so bile tudi sladkarije. Medtem ko sva z babico klepetali o njeni ljubezni do letal, je revica zaspala. Verjamem, da je sanjala tudi o letalih.

Presenečenje je prišlo za njo. Dan po našem obisku na letališču sem od Michellinega dedka prejela elektronsko sporočilo s fotografijami. »Spoštovani, pošiljam vam še nekaj slik, ko si je Michelle odpočila od napornega jutra. Še enkrat se vam zahvaljujem za organiziranje tega prelepega darila. Škoda, ker ni bila malo bolj pri stvari, a zdravila so bila premočna. Upam, da ni bilo zelo narobe, ker se ni mogla udeležiti še ogleda helikopterja. V malo drugačnih okoliščinah bi jo morali preganjati iz letala ali helikopterja! Popoldne je imela še bioresonančno terapijo in zdaj se počuti veliko bolje kot zjutraj.« Za Michelle smo namreč imeli pripravljeno še eno presenečenje: obisk vojaškega dela letališča in ogled helikopterja. 

Levkemija je zahrbtna bolezen, ki udari nepričakovano. »Tretjega aprila je moj mož praznoval rojstni dan. Michelle je bila zelo dobro razpoložena, tekala je naokrog, se vozila s skirojem. Naslednji dan pa mi je hči sporočila, da je dobila drisko in zelo visoko vročino. Prepričani smo bili, da je kakšen virus.« Mama je deklico odpeljala k pediatrinji in ta je ugotovila, da ima v krvi preveč belih krvničk in premalo železa. Ko je za vsak primer še enkrat opravila analizo krvi, je mami povedala sum, da je Michelle zbolela za levkemijo. »Hči si me sploh ni upala poklicati, poklical me je mož. Zbudil me je sredi popoldanskega počitka in mi rekel, naj vstanem, ker mi mora nekaj povedati. Telefon mi je padel na tla. Potem sem sedla in razmišljala, ali morda tega nisem sanjala. Še enkrat sem poklicala moža in ga vprašala, ali me je zares klical. Na mojo grozo je bil njegov klic resničen.« Ko sta se potem odpeljala v pediatrično kliniko, kjer so Michelle še enkrat pregledali in potrdili sum pediatrinje, se jim je sesul svet. »Tako sva bila razburjena, da sva imela prometno nesrečo. Tri dni smo samo jokali. Hudo mi je bilo tudi za hčer, ki se je morala pri dvajsetih spopasti s tako hudo preizkušnjo. Po treh dneh obupavanja sem rekla: 'Dosti je! Jok nam ne bo pomagal, lahko pa se borimo in gremo naprej.' Vsi smo se nekako pobrali. Ves čas smo z našo Michelle, tudi njena zdravnica Simona Lucija Avčin s Kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo na Pediatrični kliniki. Prva nam je vlila upanje, da bo vse v redu. Je pravi angel. Zadnjič je rekla hčeri, da če je utrujena, bo ona Michelle vzela za eno popoldne.« Michellino zdravljenje se zdaj približuje koncu. Čakata jo le še dve kemoterapiji, potem pa bo leto dni prejemala posebna zdravila. »Ne morete si predstavljati, kako pogumna je naša punčka! Vse zelo dobro prenaša, niti enkrat ni bruhala. Še vedno ne morem verjeti, da je zares tako hudo bolna. Zdravnike sem vprašala, ali so prepričani, da morda ne zdravijo zdravega otroka. Na zunaj se ji nič ne vidi. Je zelo živahna in vesela.« Edini znak, da se zdravi, je njena glavica skoraj brez las. Lase zdaj izgublja že drugič. »Ko so ji prvič izpadli, je bila tako žalostna! Trgalo se mi je srce, ko je v rokah držala šope las. Potem jo je mamica postrigla in ji dala ogledalo. Pogledala se je in mi rekla: ''Glej, babi, dojenček!''« Babica Saša mi je za konec s ponosom pokazala roko, na katero si je dala vtetovirati ime vnukinje. »To je bilo darilo moža za moj rojstni dan. Tako jo imam rada! Če bi lahko, bi takoj nase vzela breme njene bolezni.«

»Mi živimo v Domžalah in nas pogosto preletavajo letala. Michelle je zelo zgodaj začelo zanimati, kaj leta po zraku. Ko sem ji razložila, da je to letalo, je že ob zvoku začela kazati s prstom v nebo in govoriti 'talo, talo'. Letos spomladi sva jo z dedkom peljala na izlet na Brnik gledat letala. Tako je bila navdušena, da je ves dan govorila samo o tem. Še med spanjem je s prstom kazala in govorila 'talo, talo'.« Tedaj je Michellina babica dobila idejo, kako presenetiti vnukinjo za rojstni dan. »Želela sem ji pričarati nepozabno doživetje, ki ji bo za vedno ostalo v spominu. Ko ste nas poklicali, sem bila kot otrok. Prav štela sem, kolikokrat bom še šla spat!«

Besedilo: Biba Jamnik Vidic | Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Revija Zarja - 39-2016 - 27.09.2016

 

Nazadnje urejano na Petek, 16 December 2016 08:11

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« Oktober 2020 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
      1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31