Nekdanja pilatusa PC-9 Slovenske vojske v novem domu

Oceni ta prispevek
(6 glasov)
11 Jan 17
Napisal Keith Wilson Prebrano 5128 krat
Objavljeno v Novice

Nekdanja pilatusa PC-9 Slovenske vojske danes nosita registraciji N69LW in N69XC. Ed in Matt sta letali preletela iz Lodrina v Švici v Severno Carolino v ZDA.

Spletni portal www.pilotweb.aero je nedavno objavil besedilo in fotografije Keitha Wilsona, ki je v enem od nekdanjih pilatusov Slovenske vojske PC-9 preletel iz Velike Britanije v Severno Carolino v ZDA.

Pilatus-PC-9
  Pilatus-PC-9

Po Wilsonovih besedah je bil tako imenovan »ferry flight« na njegovem seznamu želja že dolgo let. Gre za prelet letala iz ene baze v drugo – praviloma domačo. Izvirno besedilo smo skrajšali in priredili.

Ed Oleksy- Captain Tinkerbell
  Ed Oleksy- Captain Tinkerbell

Veliko sem slišal o preletih letal in jih precej tudi sam opravil. Letel sem predvsem po Evropi. Praviloma z novimi enomotornimi letali pri pogojih VFR. Ta let je bil popolnoma drugačen. Večino časa smo leteli v pogojih IFR zato sem moral obnoviti znanje letenja po inštrumentih. Potreboval sem tud čelado s pravilnim priključkom za kisik. RAF-ovi priključki niso po Nato standardih. Zato mi je primerno čelado posodil Ollie Wheeldon iz Gnat Display Teama.

Ed Oleksy – izkušeni »ferry flight« pilot je bil vodja odprave. Sam sem letel z Mattom Walshem. Bil sem ‘avtopilot na zadnjem sedežu’ in fotograf. PC-9 nima avtopilota, zato smo morali leteti ročno.

Med Škotsko in Islandijo
  Med Škotsko in Islandijo

Nekdanja pilatusa PC-9 Slovenske vojske danes nosita registraciji N69LW in N69XC. Ed in Matt sta letali preletela iz Lodrina v Švici v Conington blizu Peterborougha. Letali so tam opremili z parom podkrilnih rezervoarjev z kapaciteto 155 litrov. Zaradi težav z radiom v letalu reg. N69XC je Ed odletel z letalom reg. N69LW v ZDA sam. Jaz sem medtem reševal težave z radiom. 11. aprila 2016 se je Ed vrnil in opravila sva testni let, kjer sva preverila delovanje avionike. Vse je bilo ok. Takrat sem prvič letel v PC-9 in bil nad njegovimi zmogljivostmi navdušen.

Kokpit letala PC-9
  Kokpit letala PC-9

Vreme za prečkanje Atlantika je bilo sprejemljivo, zato sva pripravila letalo. Ker v letalu ni dovolj prostora za shranjevanje 'zaščitne obleke', ki je nujni del opreme pri preko oceanskih letih (zaradi morebitnega pristanka v vodi) sem jo moral obleči. Tudi na letu preko Anglije, kjer ni bilo nobene potrebe. Prvi let je bil dolg dve uri in dvanajst minut. Iz Coningtona v Belfast, kjer sva prenočila. Iz Belfasta sva odletela v Wick, kjer je odskočna točka za čezoceanske lete. Priznam, da sem bil prestrašen, ko sem v stolpu gledal navigacijsko karto z vso modrino morja na poti iz Škotske do Islandije. Ah, sedaj ali nikoli! Tri ure in petnajst minut po vzletu iz Wicka sva pristala v Reykjaviku, kjer sva prespala. V sredo sva odletela proti Narsarsuaqu, ki sva ga dosegla po 3 urah in 22 minutah. Razgled na Grenlandijo in njene gore je bil več kot veličasten.

Med Wickom in Reykjavikom
  Med Wickom in Reykjavikom

Ko sva v Narsarsuaqu izpolnila plan letenja je bilo vreme dobro. Pričakovala sva nekaj čelnega vetra in malo oblakov. Let naj bi trajal nekaj več kot tri ure. Na tem letu sva bila nekaj časa izven dosega radijskih postaj. Na določenih točkah sva se morala zato javiti na določenih frekvencah sicer bi sprožili iskalno akcijo. Del poti do Goose Baya sem letel jaz. Vreme se je poslabšalo, hkrati je nagajala baterija GPSa in zunaj so bili idealni pogoji za zaledenitev. Radijske povezave z Ganderjem nisem imel. Ed je začel prečrpavati gorivo iz zunanjih rezervoarjev v krila. Letela sva na FL140. Bila sva že mimo točke vrnitve, ko se je na krilih začel nabirati led. Vedno več ga je bilo zato sva se spustila na FL060, kjer se je led začel taliti. Močan čelni veter in nizko letenja sta povečala porabo goriva. Spomnim se, ko sem vprašal Eda koliko imava do Goose Baya. Uro štirideset je odvrnil. In koliko imava goriva sem dodal? Za uro štirideset je odvrnil po rahlem premisleku.

Narsaruaq
  Narsaruaq

Na frekvenci Ganderja sta po dolgem letenju v tišini zaslišala glas pilota. Preko njega sta Gander zaprosila za alternacijo in jo tudi dobila Northern Labrador letališče Makkovik - CYFT. Ed je naložil v GPS koordinate. Sto km bližje od Goose Bay je bilo letališče. Velika razlika!

Makkovik
  Makkovik

Vreme se je počasi izboljševalo in, ko sva zagledala kopno je bilo vse v snegu. Na letališču se ni nihče oglašal. Zdelo se je, da je zaprto. Kljub temu sva zaokrožila in opazila očiščeno stezo. Pristala sva po štirih urah in dveh minutah letenja. Kanadske oblasti sva morala nemudoma obvestiti, da sva pristala sicer bi naju začeli iskati. Signala GSM ni bilo. Na srečo so prišli domačini in nama odklenili hangar tako, da je Ed lahko poklical letalske oblasti. Kmalu so prišli tudi lokalni policisti, ki so sumničavo gledali vojaško pobarvano letalo in naju spraševali precej stvari. Ko so ugotovili, da ne tihotapiva orožja ali denarja so postali prijazni. Imeli so gorivo, a so sprejemali le kanadske dolarje. Dogovorili smo se, da bova vzela goriva do Goose Baya in tam plačala vse skupaj. Odmaknjeno letališče Makkovik je sredi ničesar. Ob odhodu sva s krili pomahala in odletela v 45 minut oddaljen Goose Bay.

Iz Goose Baya v Quebec City
  Iz Goose Baya v Quebec City

Iz Goose Baya do Quebec Citya sva letala 3ure in 5minut. Iz Quebec Citya do Manchester NH (1 uro 25min) in iz Manchester do Sandford NC še 3ure in 5min.

»Izlet mojega življenja« se je tako končal, čeprav tega nisem hotel.

Zapuščam Greenlandijo
  Zapuščam Greenlandijo

Besedilo in fotografije: Keith Wilson

Priredil: BP

Vir: http://www.pilotweb.aero/news/flying_adventure_my_first_transatlantic_ferry_flight_1_4835909

 

Nazadnje urejano na Sreda, 11 Januar 2017 08:00

Oddajte komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.


Koledar objav

« September 2019 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
            1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30