Natisni to stran

Partizansko letališče Otok

Oceni ta prispevek
(5 glasov)
19 Avg 21
Napisal Marko Malec
Objavljeno v Novice

Leta 1943, ko je nemška vojska že doživljala težke udarce zaveznikov in ko so se britanske vojaške misije prepričale, da se v Jugoslaviji proti Nemcem in njihovim zaveznikom bojujejo le partizani, je počasi začela pritekati njihova pomoč NOVJ.

Pomoč je prihajala le z letali in je bila v začetku zelo skromna, saj je šlo le za odmetavanje raznega vojaškega materiala, predvsem razstreliva. Na drugi strani pa so partizani zavezniškim letalcem, sestreljenimi nad Slovenijo, pomagali pri rešitvi in vrnitvi v svoja najbližja zavezniška oporišča.

Pošiljanje same pomoči je bilo odvisno od pripravljenosti spuščališč, letališč, vremena in dejavnostjo okupatorja in njegovih sodelavcev. Na slovenskih tleh je bilo v letih 1944 za ta namen narejenih več letališč in pripravljenih nekaj spuščališč. V začetku maja 1944 so zavezniki sporočili Vrhovnemu štabu NOVJ, da so zavezniška letala pripravljena tudi na odvoz ranjencev, kajti partizanske bolnišnice kljub odlični organizaciji niso bile kos velikemu številu ranjencev. Vendar so zavezniki postavili pogoj, da dokler v Jugoslaviji ne bo zagotovljenih primernih letališč, ustrezne signalizacije in varnosti za pristajanje letal, letala ne bodo prišla. Zato so se pospešeno lotili pripravljanja letališč. Letališča so bila večinoma na poljih, ki so jih partizani in civilno prebivalstvo, ki je podpiralo partizane, primerno utrdili in ustrezno označili z baklami, tako da so bila pripravljena za pristajanje letal. V času NOB so v Sloveniji nastala letališča Nadlesk, Otok, Krasinec, Rečica in Pri Mlaki.

c-47_ameriskega_vojnega_letalstva_na_letaliu_otok.jpg

Letališče Otok
Partizani so spomladi 1944 začeli graditi na polju ob Kolpi letališče Otok. O pripravi letališča so se sporazumeli Glavni štab Slovenije in enote narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Hrvaške. Gradil ga je tehnični oddelek GŠS pod vodstvom inženirja, majorja Franja Mamiloviča. Pozneje se je gradbeni ekipi pridružil stotnik angleškega letalstva Neil Whylley, ki je nadzoroval tehnična dela. Delo je opravljalo približno 200 ljudi, od domačinov do partizanov. Zravnali so teren, posekali grmičevje in redko drevje ter zasipali jarke. Tako so zgradili letališče z dvema vzletno pristajalnima stezama. Konec maja je bilo letališče že nared, vendar so ustaši takrat napadli osvobojeno ozemlje in prodrli do Metlike, zato so morali z uporabo letališča počakati. Ko je bil napad ustašev odbit, so napadli še okupatorji iz Novega mesta in ogrozili delovanje letališča. Partizani so zato pospešili gradnjo letališča v Nadlesku. Vendar so po sovražnikovem vdoru na to področje opustili letališče v Podlesku in premestili osebje na letališče Otok. Na letališču samem ni bilo nobenih posebnih naprav ali stavb. GŠS je izdal za letališče Otok, pa tudi za druga, posebna navodila. Najstrožje je bil prepovedan dostop do letališča vsem, ki tam niso delali. Pa tudi letališke posadke so bile na letališču le, če so morale odlet_enega_od_c-47.jpg

tam opraviti kakšno delo. Za vsako letalo posebej je bila sproti določena delovna skupina z vodjo, ki je imela nalogo, da raztovori prispelo letalo in pomaga ljudem pri vstopanju v letalo. Na letališču oziroma v njegovi neposredni bližini so morala biti ločena zborna mesta za ranjence, za ekipo, ki je pomagalo pri transportu na letališču, za evakuirane prebivalce in za prispeli material. Ves material je bilo potrebno evakuirati takoj, ko je prispel. Letališče Otok so uporabljali večinoma ponoči in manj podnevi. Letališče je imelo presenetljivo močno protiletalsko zaščito, ki je bila nameščena na okoliških gričih: na Kučarju, Plešivici in na Primostku. Sestavljalo jo je pet protiletalskih oddelkov z osmimi protiletalskimi mitraljezi. Imeli so še štiri težke brede, deset lahkih strojnic in približno sto pušk. Protiletalski mitraljezi so bili večinoma sneti z ameriških letal, ki so padla ali zasilno pristala na območjih, ki so bila pod nadzorom partizanov. Zavezniško ime za letališče Otok je bilo Picadilly hope, sovjetsko pa EK-B1, saj so na letališču pristajala tudi sovjetska transportna letala Lisunov Li-2. Prva britanska letala so pristala 17. septembra, ruska pa 24. septembra.

odlet_opazuje_skupina_partizanov.jpg

Prvi letalski napad je letališče Otok doživelo 20. januarja 1945. Tega dne so pričakovali zavezniška letala, ki naj bi odpeljala na zdravljenje v Bari večje število ranjencev. Ti so se že zbirali na robu letališča. Med 15. in 16. uro pa je iz smeri Zagreba priletelo sedem sovražnikovih letal, ki so takoj napadla letališče. Odvrgli so nekaj bomb, ki so poškodovala letališče in del vasi Otok. Drugič je bilo letališče napadeno 1. februarja. Sovražnikova letala so odvrgla štiri bombe in obstreljevala letališče in vas. Tretjič je do napada prišlo 5. februarja. Napadlo pa je samo eno letalo, ki je odvrglo dve bombi, ki pa sta padli v vas.

Letališče je bilo relativno majhno. V dolžino je merilo 800 metrov in sto metrov v širino. Ker pa je bilo letališče na močvirnatem terenu, je bilo ob vsakem malo močnejšem deževju skoraj neuporabno. To pa je povzročalo dokaj velike težave, saj je bilo potrebno lete napovedati dva dneva vnaprej, vremenske napovedi pa mnogokrat niso bile natančne. Kljub temu pa se je na letališču Otok zgodila samo ena nesreča, ki ji je botroval razmočen

raztovarjanje_materiala.jpg

teren. 10. februarja je na letališču pristalo šest angleških letal. Ker so bila tla razmočena, posadka prvega letala ni vzela ranjencev, druga pa le tri ali štiri. Štiri letala so ostala na letališču do jutra naslednjega dne in čakala, da tla preko noči vsaj nekoliko pomrznejo. Letala so nato le vzletela, vendar v nobenega niso dali več kot osem ranjencev. Na zadnje letalo pa so na posebno prošnjo vkrcali 16 nosečnic, kar pa se je izkazalo za preveč. Letalo je sicer vzletelo, vendar zaradi nizke višine zadelo jelše, ki so rasle ob bregu Kolpe. Nato se je zrušilo na travnik pod Primostkom. Letalo je zagorelo, vendar so vsi v letalu nesrečo preživeli brez večjih poškodb.

Na letališču Otok so pristajala in vzletala predvsem angleška letala tipa douglas C-47 dakota. Proti koncu vojne so jih na letih nad Slovenijo spremljali tudi lovci spitfire iz sestava 352 (Y) eskadrilje, katerih pilot je bil tudi Marjan Semolič iz Opatjega sela. In med enim od teh spremljevalnih letov se je Semolič s sopiloti v zraku srečal z nemškimi focke wulfi. To se je zgodilo 26. marca 1945. Naloga 352(Y) eskadrilje je bila lovska zaščita skupine trinajstih transportnih letal douglas C-47 dakota. Za nalogo varovanja transportnih letal je bilo dodeljenih osem lovcev spitfire, razdeljenih v dve četvorki, ki so ju sestavljali piloti Šoič, Lošič, Delič in Rugi, ter Ivaniševič, Semolič, Gavrilovič in Kovačič. To je bila meseca marca že četrta takšna naloga, ko so Angleži pristali na partizanskih letališčih in dovažali orožje in opremo, nazaj pa so v zavezniške bolnice v Italiji prepeljali ranjence, ženske in otroke. Osmerica lovskih letal spifire, razdeljena v pare, se je priključila transportnim letalom in jih ščitila tako, da so leteli nad in pod njimi in izvajali S manevre ter s tem oprezali za morebitnimi

protiletalski_polozaj.jpg

sovražnimi letali, obenem pa so spremljevalni lovci zaradi nižje hitrosti transportnih letal lahko ostali ves čas v njihovi bližini. Po pristanku transportnih letal na letališču Otok pri Metliki so spitfiri ostali v zraku, medtem pa so iz transportnih letal izkrcali orožje in opremo, vkrcali pa ranjence, ženske in otroke. V času vzleta transportnih letal se je vreme poslabšalo. Po vzletu so v približno desetih minutah spitfiri spet vzpostavili formacijski let, takrat pa je pilot Gavrilovič v daljavi opazil osamljeno lovsko letalo, ki je letelo na enaki višini kot oni. Vodja lovske zaščitne skupine Hinko Šoič je izdal ukaz, da identificirajo in po potrebi napadejo neznano lovsko letalo. Zato je Gavrilovič s svojim spremljevalcem Kovačičem nekoliko zmanjšal hitrost in dopustil, da se jima je neznano letalo približalo. Opazila sta, da gre za nemško lovsko letalo focke wulf FW-190, zato sta izvedla oster levi zavoj, kar pa je storil tudi nemški pilot. Vodja para Gavrilovič ga je ujel v levem zavoju, vendar se je FW-190 strmo spustil in začel bežati. Kovačič je z dokaj velike oddaljenosti sprožil proti njemu kratek rafal, vendar zgrešil. Hkrati je Šoič opazil še drugo nemško letalo, ki pa se je začelo takoj oddaljevati. Drugi par spitfirev, ki sta ga sestavljala Delič in Rugi, in ki sta ščitila zaostali C-47, je opazil še enega FW-190, ki je proti zaostalemu C-47 že sprožil rafal, zgrešil in se nato strmo spustil stran od skupine. Spitfira sta začela zasledovati obe bežeči nemški letali. Kljub dokaj veliki oddaljenosti, ta je bila približno 500 metrov, je Rugi sprožil proti Nemcema rafal, ki pa je bil neučinkovit. To srečanje z nemškimi FW-190F-8 iz sestava jurišne SG-2 (Schlachtgeschwader), ki so se potem vrnili na njihovo matično letališče Lučko pri Zagrebu, se je končalo z umikom nemških pilotov predvsem zaradi njihove striktne zapovedi, da se ne zapletajo v zračne spopade z zavezniškimi letali. Preostanek leta je nato minil brez posebnosti. Spitfiri so spremili C-47 do italijanske obale, nato pa so odleteli proti letališču Prkos pri Zadru.

To je bil tudi eden zadnjih letov zavezniških letal na letališče Otok pri Metliki. Uradno pa so vse aktivnosti na letališču Otok prenehale 28. aprila 1945.

Partizansko letališče Nadlesk

Avtor: Marko Malec
Fotografije: Edi Šelhaus, Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije

 

1 komentar