Prvič so helikopter Mil Mi-8 javnosti predstavili davnega leta 1961, takrat je bil to še enomotorni helikopter s štirikrakim glavnim rotorjem z oznako Nato »hip-A«. Ko pa so mu dali še en rotorski krak, je dobil oznako »hip-B«, s še enim turbinskim motorjem pa »hip-C«. Sredi šestdesetih let so že proizvajali transportno vojaško izvedenko, ki sprejme kar 28 vojakov. Sledila je oborožena izpeljanka Mi-8BT s štirimi nosilci lanserjev nevodljivih raket: 4 x 16 raket 57 mm, kasneje pa šest nosilcev s po 32 raketami. Na te nosilce so pritrdili tudi do šest raket zrak-zemlja AT-2 »swatter«, v sili razmer, kot na primer v Afganistanu, so Mi-8BT nosili tudi 250- in 500-kilogramske bombe. Povrhu vsega vkrca tako oborožen helikopter še do 14 opremljenih vojakov, za neposredno podporo in čiščenje prostora v pripravi desanta pa uporablja še v nosu vgrajeni mitraljez 12,7 mm. Verzija Mi-9 predstavlja leteče poveljniško mesto, kar je že na pogled opazno po številnih antenah. Sovjetska baltiška flota je dobila v uporabo mornariško verzijo Mi-14, kakršne je imela v opremi tudi bivša jugoslovanska vojna mornarica. Mi-14 je bil opremljen za protipodmorniški boj, cilje – podmornice, pa je lahko uničeval s torpedi ali z raketnim torpedom. Obstajalo je še nekaj podverzij tega helikopterja, na primer za iskanje in reševanje na morju ali v minolovski izvedbi.
Komercialno verzijo so označili z Mi-17, opremili pa so ga s precej močnejšimi motorji. Jugoslovanska vojska jih je imela v velikem številu, kar okoli 90.
Foto: Park vojaške zgodovine