Na današnji dan, 31. januarja 1958 so ZDA v zemeljsko krožnico uspešno izstrelile prvi satelit, Explorer 1. S tem so vzpostavili vsaj delno ravnotežje s sovjetskimi tekmeci in vesoljska dirka se je lahko začela.Potem ko je Sovjetska zveza 4. oktobra 1957 uspešno poslala v vesolje prvi umetni satelit Sputnik 1 in 3. novembra istega leta s Sputnikom 2 celo prvo živo bitje, psičko Lajko, se je na to morala seveda odzvati tudi druga svetovna velesila, ZDA. Te so v splošnem šoku zaradi sovjetskega vesoljskega prvenstva najprej doživele še dodatno ponižanje, ko je 6. decembra 1957 samo nekaj sekund po izstrelitvi na izstrelni ploščadi eksplodirala mornariška raketa Vanguard z istoimenskim mikrosatelitom.
(na sliki z leve): William H. Pickering, James A. Van Allen in Wernher von Braun
In v teh najbolj črnih trenutkih so se v ZDA spomnili programa Orbiter, katerega začetek je segal nazaj v leto 1954, ko sta idejo za mali satelit skupaj razvijali kopenska vojska in takrat še malo znani Laboratorij za reaktivne pogone (JPL), ki se je v tistem času ukvarjal predvsem z raketnimi pogoni in razvojem manjših raket. Že leta 1955 je vlada ZDA naznanila, da bo
v času mednarodnega geofizikalnega leta (trajalo je od julija 1957 do decembra 1958) v vesolje izstrelila znanstveni satelit. Program Orbiter je tako tekmoval z drugim programom ameriške mornarice, znanim kot Vanguard.
Tekmo je dobil Vanguard, ker se je v manjši meri naslanjal na vojaško tehnologijo. Ne glede na to odločitev pa je JPL še nadalje razvijal nekaj tehnologije Orbiterja za uporabo pri toplotnih ščitih bojnih glav medcelinskih balističnih izstrelkov. Tako so že leta 1956 imeli možnost izstrelitve malega satelita, seveda, če bi imela raketa še četrto raketno stopnjo in tovor z znanstveno opremo (satelit) in seveda dovoljenje Pentagona. Tega pa ni bilo. Seveda so za vse te načrte vedeli tudi Sovjeti, saj so tudi sami želeli imeti umetni satelit. In zgodovina je pokazala, da so na tem področju pač prehiteli Američane.Potem ko so ZDA dobile »Sputnikovo injekcijo« in dodatno ponižanje s ponesrečeno izstrelitvijo rakete Vanguard, je bil odrinjeni in zapostavljeni program Orbiter obujen od mrtvih in preimenovan v Explorer. Kot feniks je poletel iz Vanguardovih ruševin.
V samo 84 dneh je dr. William Pickering, ki je bil takrat direktor JPL, projekt pripeljal do uspeha. Pri tem so sodelovali vrhunski akademski in vojaški izvedenci in strokovnjaki. Med njimi je bil tudi legendarni nemški raketni strokovnjak dr. Wernher von Braun, ki je pomagal razviti znanstveni del Explorerja 1, komunikacijske sisteme in višje stopnje satelitske nosilne štiristopenjske rakete Jupiter C.
Satelit je bil po današnjih standardih res drobcen, saj je tehtal vsega 14 kilogramov. Kot rečeno, so ga izstrelili 31. januarja 1958. Potem ko so vse stopnje opravile svoje delo, je minilo 90 minut. Predsednik ZDA Dwight Eisenhower in vsa Amerika so zavzeto in napeto čakali na usodo te vesoljske misije. Končno je spremljevalna postaja Goldstone v kalifornijski puščavi sporočila: »Goldstone ima ptico«. To je pomenilo, da Amerika v zemeljsko krožnico uspešno izstrelila svoj prvi satelit in tako tudi sama vstopila v vesoljsko dobo.Sicer pa je Explorer 1 po izstrelitvi oddajal signal do 23. maja 1958, ko so se izčrpale baterije. Šele 31. maja 1970, torej po več kot 12 letih, pa je ponovno vstopil v zemeljsko atmosfero in zgorel. Zemljo je obkrožil vsakih 114,8 minute ali 12,54-krat na dan. Do marca 1970 je Zemljo obkrožil kar 58.000-krat. V krožnici se je Zemlji najbolj približal na razdaljo 362 kilometrov, od nje pa se je najbolj oddaljil na 2565 kilometrov.
Na Explorerju 1 sta bila dva znanstvena eksperimenta. Prvi je bil detektor kozmičnih žarkov, ki ga je izdelal dr. James Van Allen z univerze države Iowa. Zbrani podatki so kmalu razkrili skrivnost: v nizki krožnici je bilo zaznavanje kozmičnih žarkov blizu pričakovane vrednosti, toda na visoki točki krožnice, na višini več kot 2000 kilometrov, ni bilo nobenega zaznavanja.
Detektorji kozmičnih žarkov na krovu Explorerja 1 so namreč zaznali tako močan signal, da ga niso mogli zabeležiti. Delci v pasovih izvirajo tako iz sončevega vetra, kakor tudi iz kozmičnih žarkov in so ujeti v Zemljino magnetno polje. Van Allenove domneve je dva meseca kasneje dokazal Explorer 3 s potrditvijo obstoja teh delcev, ki bodo tako znani kot Van Allenovi sevalni pasovi. Drugi (manj znani eksperiment) je predstavljal mikrofon za zaznavanje mikrometeoritov.Že 5. marca leta 1958 so Američani poskušali izstreliti Explorerja 2, vendar se zadnja oziroma četrta stopnja ni vžgala in satelit ni prišel v zemeljsko krožnico. Explorerja 3 pa so uspešno izstrelili 25. marca 1958 in je deloval do 16. junija istega leta. Explorer 4 je sledil 26. julija 1958 in je deloval vse do 6. oktobra istega leta. Izstrelitev Explorerja 5 24. avgusta 1958 pa je spodletela, ko se je prva stopnja rakete po ločitvi zaletela v drugo stopnjo.Zaradi tega je bil kot vžiga te stopnje nepravilen in polet ni uspel.
Naj na koncu dodamo, da pri NASA program Explorer še vedno obstaja in zadeva satelite, namenjene različnim znanstvenim raziskovanjem vesoljskega prostora.
Miloš Krmelj, za Delo - priloga Znanost, 31. januar 2007
predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo, Ljubljana