Pošljite nam besedila, fotografije in posnetke z letalskimi motivi na info@sierra5.net

Na Aerosu tudi Sierra5

Oceni ta prispevek
(2 glasov)
01 Sep 22
Napisal
Objavljeno v Novice

Vabimo vas, da se oglasite na stojnici Slovenskega letalskega portala (v hangarju), kjer boste lahko pogledali in kupili naše knjige iz serije Zgodbe slovenskih letalcev. Ekskluzivno pa bodo na voljo tudi čajne skodelice z naslovi knjig Zaljubljeni v letenje, Stražar z neba in Na krilih poguma.

 

Ob tej priliki objavljamo eno izmed zgodb mornariškega pilota Franceta Bolharja, ki je objavljena v knjigi Stražar z neba.

Zastrašujoči polet nad Korčulo

Nečem pretiravati, če napišem, da je mesto Korčula na istoimenskem otoku napravilo name poseben, prijeten vtis. Pa ne kar tako. Ta občutek me je spremljal vedno, kadar sem se nad Korčulo pojavil, seveda iz zraka, da bi se za kratek čas v naselju pomudil. In kaj se je zgodilo na novoletni dan 1. januarja 1932, da sem se znašel v skupini, ki je bila poslana nad Korčulo, da jo ustrahuje?

Vedeli smo, da živi v mestu Korčula dosti velika skupina Italijanov. Bili so seveda premožnejšega sloja kot domačini. Protiutež so jim bili naši narodni Dalmatinci, lahko bi rekel bolj z obrobja naselja kot revnejši sloj. Narodno zavedni so od časa do časa priredili kakšno manifestativno slavje, kar ni bilo po volji Italijanom, in v tem smislu je potekal dogodek, ki ga želim opisati.

Sokolaši so v svojem domu v Korčuli pripravili silvestrovanje. To slavje pa so zmotili italijanski hujskači. Incident je bil tako obsežen, da so se morali naši sokolaši umakniti pred napadalci. Inštrumente godbe, ki jim je igrala, pa so Italijani zmetali v morje. Prekršek je bil kar hud. Župan, oni mu rečejo gradonačelnik, se je obrnil na naše poveljujoče in ti so izdali povelje: »Zastrašujoči polet.«

Zgodnje, sveže jutro z lepim vremenom se je prebudilo na novega leta dan 1932. Na poti v menzo smo bili obveščeni, da je izdan preplah – alarm za našo eskadriljo. Tu se je moralo hitro odločati. V najkrajšem času smo se pojavili pred hangarjem naše eskadrilje. Takoj smo pomislili, da se je tega spomnil prvi oficir komande, ki je bil še kako pripravljen napraviti tu in tam kakšen primeren izpad. Pa ni bilo tako!

Pomožno osebje je kar hitro postavilo na štapel tri skupine hidroplanov. Elise so se zavrtele zaradi pregrevanja motorjev. Medtem ko smo se mi odevali v zimske kožuhe, podložene škornje in rokavice, so do hidroplanov že vozili manevrske betonske bombe.

Takoj smo sklepali, da bo to nekaj posebnega. Vsem zbranim, ki so bili določeni v to akcijo, je poveljujoči eskadrilji (poročnik fregate Avgust Grošelj) izdal kratko povelje. Že so hidroplani drseli po škveru v vodo in bili v primerni razdalji pripravljeni za vzlet. Na mojem hidroplanu smo bili v posadki jaz, hidroizvidnik Stanko Jamšek in mehanik Milan Šegula iz Kranja. Vedel bi celo povedati, da je patruljo, v kateri sem bil, vodil pilot-lovec Mirko Anžič, z leve pa je pilotiral pilot-lovec France Klešnik. Ko že imenujem Anžiča, bi hotel povedati, da sem bil z njim v dokaj prijateljskem odnosu. Maja 1933 je izgubil življenje v nesreči v Boki Kotorski in bil prepeljan domov v Sneberje. Njegov grob se nahaja opremljen z lepo skulpturo na pokopališču v Polju v višini kapelice. Mimogrede naj povem, da je tudi pilot-lovec France Klešnik bližnji rojak iz Sneberij. Torej sami domači.

V primerni zračni razdalji od mesta Korčula je poveljujoči dal znak za spremembo formacije. V našem primeru smo se postavili drug za drugim, in ne več drug poleg drugega, kakor je sicer narekoval red patrulje. Ko smo prileteli v bližino mesta, smo se še malo spustili, da bi bilo vidno, da smo opremljeni z bombami. Na vsakem krilu smo imeli po dve, seveda manevrski iz betona. Toda, kdor je to gledal od spodaj, ga je lahko popadel strah, ali so jih prišli bombardirat. Prav dobro vem, da sem med obračanjem in hotenjem v skupino zaznal svetlikanje medeninastih instrumentov iz obrežnega morja. Spustili smo se dokaj nizko in po dolžini obalnega platoja – rive preleteli mesto, se zopet dvignili in usmerili let na Divulje (oddaljene mogoče 70 kilometrov). Vse drugo, kar je sledilo, je bilo brez posebnosti po dobri uvežbanosti vsakodnevnega letenja.

Kakšen pa je bil namen tega poleta? Omeniti hočem, da še zdaleč ni bilo nevažno, kdo je izdal povelje. Torej Poveljstva pomorskega letalstva. Kasneje so prišle novice iz Korčule, da se tistega novoletnega dne tudi mačka ni pojavila na rivi.

 


Koledar objav

« December 2022 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
      1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31