"Ne moremo si predstavljati, kako velika je bila ob tragični izgubi bolečina, ki je trajala še leta in leta. Žal tudi zato, ker za posmrtne ostanke ni bilo dostojno poskrbljeno," je ob žalni slovesnosti za žrtvami letalske nesreče leta 1981 na Korziki dejala Jelušičeva.
Po skoraj treh desetletjih se končno celi največja rana slovenskega letalstva. Na Žalah so namreč pokopali posmrtne ostanke umrlih v nesreči na gori San Pietro na Korziki, ki se je zgodila leta 1981.
Žalna slovesnost se je začela s preletom letala Adrie Airways, sožalje pa sta svojcem izrekla obrambna ministrica Ljubica Jelušič in ljubljanski župan Zoran Jankovič‡. Slovesnosti so se udeležili še minister za pravosodje Aleš Zalar, predsednik uprave Adrie Airways Tadej Tufek, predsednik upravnega odbora Kompasa Janez Pergar ter predstavnika civilni iniciative Jana Kobal Ocvirk in Jurček Novak. Jankovič‡ je opravičil predsednika republike Danila Türka, ki se dogodka ni mogel udeležiti zaradi neodložljivih obveznosti. Predsednik je sicer v pismu izrazil sočutje, pozornost in sožalje.
Jelušičeva je izrazila upanje, "da smo s skupnim dejanjem ministrstva za obrambo, Civilne zaščite RS, Slovenske vojske, Mestne občine Ljubljana, Adrie Airways, Kompasa in civilne iniciative z vsemi izjemnimi prostovoljci in posamezniki tej žalostni gori San Pietro z dokončno asanacijo ostankov nesreče vrnili spokojnost, ljudem, ki jih je nesreča najbolj zaznamovala, pa mir v njihova srca". Z žalno slovesnostjo po njenih besedah simbolno končujemo dejanja, ki bi jih morali že pred mnogimi leti.
"Vsaka izguba ljubljene osebe je za človeka nenadomestljiva in ni si mogoče predstavljati vašega trpljenja, ki je trajalo skoraj tri desetletja, ko ste čakali na zadnje slovo od svojih otrok, staršev, partnerjev in prijateljev, ki jih nosite v srcu,"pa je ob izreku sožalja svojcem dejal Jankovič‡. Kot je dejal, si močno želi, da bo z današnjo slovesnostjo, ki za svojce predstavlja tudi trpeče odpiranje nikoli zaceljenih ran, krog sklenjen in bo grob, v katerega bodo položili zadnje ostanke, predstavljal kraj utehe in zadnjega počitka žrtev. Ob koncu je vsem zaželel, "da bi našli svoj mir in zacelili rane, ki jih je povzročila tragična nesreča na Korziki. Vaši dragi bodo večno imeli svoje mesto v vaših srcih in v spominu na skupne trenutke ohranite njihovo ljubezen", je dejal.
Ministrica in župan sta se ob tej priložnosti zahvalila novinarki Jani Kobal Ocvirk, ki je s svojim prizadevanjem opozorila javnost na to, da gora San Pietro še vedno vklepa duše ponesrečenih v tej tragediji in da se rane svojcev po toliko letih še vedno niso mogle povsem zaceliti.
V imenu svojcev, prijateljev in znancev se je Bojan Žvikart zahvalil vsem, "ker so v zadnjem letu pomagali napisati še to manjkajoče poglavje v skoraj 28 let trajajoči žalostni zgodbi Slovencev". Predvsem se je zahvalil novinarki, ki je začela to zgodbo, civilni iniciativi, ministrstvu za obrambo, mestu Ljubljana, Kompasu in Adrii Airways, ki so, kot je dejal "tudi neizmerno pomagali, da res danes lahko tudi v svojih srcih zapremo to žalostno poglavje slovenskega naroda".
Spomnimo...
Letalska nesreča Adriinega letala na korziški gori San Pietro se je zgodila 1. decembra 1981 in je bila največja letalska nesreča kakšnega slovenskega prevoznika. V njej je umrlo vseh 180 ljudi na krovu.
Maja lani se je na goro odpravila skupina reševalcev, ki je dva tedna čistila ostanke nesreče. čŒeprav so od minila skoraj tri desetletja, so našli več posmrtnih ostankov ponesrečencev, njihove osebne predmete, pa tudi 27,5 tone razbitin letala.
31. maja lani, po opravljenem delu reševalcev, je bila na Korziki spominska slovesnost. Na San Pietru sta tedanji obrambni minister Karl Erjavec in predstavnica svojcev Maja Meško odkrila spominsko znamenje, v Petretu-Bicchisanu pa so položili vence pred spominsko ploščo, vklesano v tamkajšnjo cerkev.
Vir: POP TV
Fotogalerija, Žale 31.5.2009
Besedilo: Borut Podgoršek
Sedem let mi je bilo, ko je letalo Inex Adrie Avioprometa treščilo v goro San Pietro in vse, kar sem si zapomnil, je bil seznam z imeni ponesrečencev, ki so se nemo izpisovala na črni podlagi televizijskega zaslona. Kar ni in ni jih hotelo biti konec.
Sedemindvajset let po nesreči sem imel možnost oditi na goro in se prepričati, kakšno razdejanje je ostalo po dvaintrideseti največji letalski nesreči vseh časov. Kosi letala so ležali po pobočju in polnili globeli pod vrhom 1365 metrov visoke gore. čŒe ne bi videl, ne bi verjel, da je mogoče, da so ostanki letala ostali tako dolgo skoraj popolnoma ohranjeni. Konstrukcijski materiali, iz katerih so izdelana letala, so najvišje kakovosti, kar je bilo ob pogledu na razbitine videti. Kakor da bi se zgodilo včeraj, toda od tega je že dobrih 26 let in skrajni čas je bil, da se ostanke razbitin pospravi. Prav s to nalogo je na Korziko odšlo 60 reševalcev iz Uprave RS za zaščito in reševanje, Gorske reševalne zveze Slovenije ter Slovenske vojske in poklicnih gasilcev, ki so v dobrih dveh tednih goro očistili in ji vrnili mir.
Prvi teden reševalne akcije so se okrog gore zgrinjali temni oblaki, megla, veter in dež, ki so prav neverjetno za ta letni čas ovirali delo reševalcev ter ga na trenutke tudi onemogočali. Poleg tega se je pokvaril helikopter in reševalci so morali na goro večkrat peš. V dežju in megli so bili povsem premočeni, še preden so prišli na delovišče in začeli delo. Zdi se, da je gora hotela obdržati tisto, kar je njen
o že sedemindvajset let in so ji zdaj hoteli vzeti. Vztrajnost, strokovnost in požrtvovalnost najboljših mož, ki so se dela lotili z velikim spoštovanjem do preminulih in gore, se ne da opisati. Kdor jih je videl delati na gori, se je lahko prepričal, da so to možje, ki jim lahko zaupaš. Kakor uglašen stroj so se gore lotili z vrha navzdol in pobirali kos za kosom in vse drugo, kar bi lahko pripadalo letalu ali njegovim nesrečnim potnikom. Zelo velike bele transportne vreče, v katerih so zbirali ostanke letala, so se hitro polnile. Gasilci so rezali in žagali prevelike kose letala, gorski reševalci pa so jih opremili z jeklenicami za helikopterski prevoz na zbirno mesto. Skupina reševalcev se je medtem spuščala čez prepadne stene in iskala posamezne kose letala, ki so obtičali na najbolj nedostopnih
krajih. Zelo zahtevno delo so opravili tudi tisti, ki so z dreves spravljali ostanke krila in trupa letala, ki so se že vrasli v drevesa ter postali del njih. Težko je vzeti naravi tisto, za kar misli, da je njeno. Območje nesreče je spominjalo na mravljišče, kjer vsakdo natančno ve, kaj dela. In res je bilo tako, saj so delo usklajevali iz baze na prav tistem letališču, kamor je bila Ana namenjena – v Ajacciu. Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je kaj delal, ker so vsi skupaj delali eden za drugega in eden z drugim za skupni cilj, in sicer uspešno končati asanacijo kraja letalske nesreče.
Po pobočju so bele transportne vreče spreminjale videz gore kakor bele snežinke. Nekdanji župan občine Petreto-Bicchisano Fieschio Toussaint mi je s solzami v očeh povedal, da ga zvok helikopterja spominja na tiste dni, ko so z gore prav tako vozili bele vreče, takrat s človeškimi ostanki. Med najinim pogovorom je tudi nebo jokalo kot ves prvi teden asanacije. čŒustva med najinim pogovorom so bila pristna, kakor da bi se poznala že veliko let. Fieschio Toussaint je bil zelo hvaležen Slovencem, da so opravili to, kar bi moral nekdo drug opraviti že pred mnogimi leti. Ko sem z vrha pečine opazoval helikopter Slovenske vojske, ki je lebdel 50 metrov stran in nižje od mene ter dvigal največji del trupa letala YU-ANA, sem zatrepetal in pomislil sem, da je to Anin zadnji let. Trup letala je zanihal pod helikopterjem, kot da se še zadnjič poslavlja od gore, od ljudi, od usode, ki ga je za 26 let in pol prikovala na ta kraj. Počasi, zelo počasi se je helikopter dvignil in deset minut sem ga opazoval na obzorju, ko je nazadnje le izginil za grebenom te nesrečne gore. V ozadju se je slišal zvon cerkve iz Petreto-Bicchisana, kakor da mu bije v slovo.
Asanacija uspešno končana, maj 2008
Spominska slovesnost na gori San Pietro na Korziki, 31. maj 2008
fotogalerija
video