Pošljite nam besedila, fotografije in posnetke z letalskimi motivi na info@sierra5.net

Ministrica za obrambo se je udeležila žalne slovesnosti v spomin na žrtve nesreče na Korziki

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
31 Maj 09
Napisal Prebrano 3771 krat
Objavljeno v Novice
Ministrica za obrambo dr. Ljubica Jeluši荠je danes, 31. maja, na ljubljanskih Žalah nagovorila zbrane na žalni slovesnosti v spomin na žrtve tragične letalske nesreče, ki se je zgodila 1. decembra 1981 na Korziki.

"Ne moremo si predstavljati, kako velika je bila ob tragični izgubi bolečina, ki je trajala še leta in leta. Žal tudi zato, ker za posmrtne ostanke ni bilo dostojno poskrbljeno," je ob žalni slovesnosti za žrtvami letalske nesreče leta 1981 na Korziki dejala Jelušičeva.

Po skoraj treh desetletjih se končno celi največja rana slovenskega letalstva. Na Žalah so namreč pokopali posmrtne ostanke umrlih v nesreči na gori San Pietro na Korziki, ki se je zgodila leta 1981.

Žalna slovesnost se je začela s preletom letala Adrie Airways, sožalje pa sta svojcem izrekla obrambna ministrica Ljubica Jelušič in ljubljanski župan Zoran Jankovič‡. Slovesnosti so se udeležili še minister za pravosodje Aleš Zalar, predsednik uprave Adrie Airways Tadej Tufek, predsednik upravnega odbora Kompasa Janez Pergar ter predstavnika civilni iniciative Jana Kobal Ocvirk in Jurček Novak. Jankovič‡ je opravičil predsednika republike Danila Türka, ki se dogodka ni mogel udeležiti zaradi neodložljivih obveznosti. Predsednik je sicer v pismu izrazil sočutje, pozornost in sožalje.

Jelušičeva je izrazila upanje, "da smo s skupnim dejanjem ministrstva za obrambo, Civilne zaščite RS, Slovenske vojske, Mestne občine Ljubljana, Adrie Airways, Kompasa in civilne iniciative z vsemi izjemnimi prostovoljci in posamezniki tej žalostni gori San Pietro z dokončno asanacijo ostankov nesreče vrnili spokojnost, ljudem, ki jih je nesreča najbolj zaznamovala, pa mir v njihova srca". Z žalno slovesnostjo po njenih besedah simbolno končujemo dejanja, ki bi jih morali že pred mnogimi leti.

"Vsaka izguba ljubljene osebe je za človeka nenadomestljiva in ni si mogoče predstavljati vašega trpljenja, ki je trajalo skoraj tri desetletja, ko ste čakali na zadnje slovo od svojih otrok, staršev, partnerjev in prijateljev, ki jih nosite v srcu,"pa je ob izreku sožalja svojcem dejal Jankovič‡. Kot je dejal, si močno želi, da bo z današnjo slovesnostjo, ki za svojce predstavlja tudi trpeče odpiranje nikoli zaceljenih ran, krog sklenjen in bo grob, v katerega bodo položili zadnje ostanke, predstavljal kraj utehe in zadnjega počitka žrtev. Ob koncu je vsem zaželel, "da bi našli svoj mir in zacelili rane, ki jih je povzročila tragična nesreča na Korziki. Vaši dragi bodo večno imeli svoje mesto v vaših srcih in v spominu na skupne trenutke ohranite njihovo ljubezen", je dejal.

Ministrica in župan sta se ob tej priložnosti zahvalila novinarki Jani Kobal Ocvirk, ki je s svojim prizadevanjem opozorila javnost na to, da gora San Pietro še vedno vklepa duše ponesrečenih v tej tragediji in da se rane svojcev po toliko letih še vedno niso mogle povsem zaceliti.

V imenu svojcev, prijateljev in znancev se je Bojan Žvikart zahvalil vsem, "ker so v zadnjem letu pomagali napisati še to manjkajoče poglavje v skoraj 28 let trajajoči žalostni zgodbi Slovencev". Predvsem se je zahvalil novinarki, ki je začela to zgodbo, civilni iniciativi, ministrstvu za obrambo, mestu Ljubljana, Kompasu in Adrii Airways, ki so, kot je dejal "tudi neizmerno pomagali, da res danes lahko tudi v svojih srcih zapremo to žalostno poglavje slovenskega naroda".

Spomnimo...

Letalska nesreča Adriinega letala na korziški gori San Pietro se je zgodila 1. decembra 1981 in je bila največja letalska nesreča kakšnega slovenskega prevoznika. V njej je umrlo vseh 180 ljudi na krovu.

Maja lani se je na goro odpravila skupina reševalcev, ki je dva tedna čistila ostanke nesreče. čŒeprav so od minila skoraj tri desetletja, so našli več posmrtnih ostankov ponesrečencev, njihove osebne predmete, pa tudi 27,5 tone razbitin letala.

31. maja lani, po opravljenem delu reševalcev, je bila na Korziki spominska slovesnost. Na San Pietru sta tedanji obrambni minister Karl Erjavec in predstavnica svojcev Maja Meško odkrila spominsko znamenje, v Petretu-Bicchisanu pa so položili vence pred spominsko ploščo, vklesano v tamkajšnjo cerkev.
Vir: POP TV

Fotogalerija, Žale 31.5.2009


Besedilo: Borut Podgoršek

Sedem let mi je bilo, ko je letalo Inex Adrie Avioprometa treščilo v goro San Pietro in vse, kar sem si zapomnil, je bil seznam z imeni ponesrečencev, ki so se nemo izpisovala na črni podlagi televizijskega zaslona. Kar ni in ni jih hotelo biti konec.

img_5688.jpg
Sedemindvajset let po nesreči sem imel možnost oditi na goro in se prepričati, kakšno razdejanje je ostalo po dvaintrideseti največji letalski nesreči vseh časov. Kosi letala so ležali po pobočju in polnili globeli pod vrhom 1365 metrov visoke gore. čŒe ne bi videl, ne bi verjel, da je mogoče, da so ostanki letala ostali tako dolgo skoraj popolnoma ohranjeni. Konstrukcijski materiali, iz katerih so izdelana letala, so najvišje kakovosti, kar je bilo ob pogledu na razbitine videti. Kakor da bi se zgodilo včeraj, toda od tega je že dobrih 26 let in skrajni čas je bil, da se ostanke razbitin pospravi. Prav s to nalogo je na Korziko odšlo 60 reševalcev iz Uprave RS za zaščito in reševanje, Gorske reševalne zveze Slovenije ter Slovenske vojske in poklicnih gasilcev, ki so v dobrih dveh tednih goro očistili in ji vrnili mir.

Prvi teden reševalne akcije so se okrog gore zgrinjali temni oblaki, megla, veter in dež, ki so prav neverjetno za ta letni čas ovirali delo reševalcev ter ga na trenutke tudi onemogočali. Poleg tega se je pokvaril helikopter in reševalci so morali na goro večkrat peš. V dežju in megli so bili povsem premočeni, še preden so prišli na delovišče in začeli delo. Zdi se, da je gora hotela obdržati tisto, kar je njenimg_5406.jpgo že sedemindvajset let in so ji zdaj hoteli vzeti. Vztrajnost, strokovnost in požrtvovalnost najboljših mož, ki so se dela lotili z velikim spoštovanjem do preminulih in gore, se ne da opisati. Kdor jih je videl delati na gori, se je lahko prepričal, da so to možje, ki jim lahko zaupaš. Kakor uglašen stroj so se gore lotili z vrha navzdol in pobirali kos za kosom in vse drugo, kar bi lahko pripadalo letalu ali njegovim nesrečnim potnikom. Zelo velike bele transportne vreče, v katerih so zbirali ostanke letala, so se hitro polnile. Gasilci so rezali in žagali prevelike kose letala, gorski reševalci pa so jih opremili z jeklenicami za helikopterski prevoz na zbirno mesto. Skupina reševalcev se je medtem spuščala čez prepadne stene in iskala posamezne kose letala, ki so obtičali na najbolj nedostopnihimg_5357.jpg krajih. Zelo zahtevno delo so opravili tudi tisti, ki so z dreves spravljali ostanke krila in trupa letala, ki so se že vrasli v drevesa ter postali del njih. Težko je vzeti naravi tisto, za kar misli, da je njeno. Območje nesreče je spominjalo na mravljišče, kjer vsakdo natančno ve, kaj dela. In res je bilo tako, saj so delo usklajevali iz baze na prav tistem letališču, kamor je bila Ana namenjena – v Ajacciu. Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je kaj delal, ker so vsi skupaj delali eden za drugega in eden z drugim za skupni cilj, in sicer uspešno končati asanacijo kraja letalske nesreče.

Po pobočju so bele transportne vreče spreminjale videz gore kakor bele snežinke. Nekdanji župan občine Petreto-Bicchisano Fieschio Toussaint mi je s solzami v očeh povedal, da ga zvok helikopterja spominja na tiste dni, ko so z gore prav tako vozili bele vreče, takrat s človeškimi ostanki. Med najinim pogovorom je tudi nebo jokalo kot ves prvi teden asanacije. čŒustva med najinim pogovorom so bila pristna, kakor da bi se poznala že veliko let. Fieschio Toussaint je bil zelo hvaležen Slovencem, da so opravili to, kar bi moral nekdo drug opraviti že pred mnogimi leti. Ko sem z vrha pečine opazoval helikopter Slovenske vojske, ki je lebdel 50 metrov stran in nižje od mene ter dvigal največji del trupa letala YU-ANA, sem zatrepetal in pomislil sem, da je to Anin zadnji let. Trup letala je zanihal pod helikopterjem, kot da se še zadnjič poslavlja od gore, od ljudi, od usode, ki ga je za 26 let in pol prikovala na ta kraj. Počasi, zelo počasi se je helikopter dvignil in deset minut sem ga opazoval na obzorju, ko je nazadnje le izginil za grebenom te nesrečne gore. V ozadju se je slišal zvon cerkve iz Petreto-Bicchisana, kakor da mu bije v slovo.

Asanacija uspešno končana, maj 2008
Spominska slovesnost na gori San Pietro na Korziki, 31. maj 2008

fotogalerija
video

Nazadnje urejano na Nedelja, 31 Maj 2009 16:29

Koledar objav

« Februar 2023 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
    1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28