Leta 1940 se je v bitki za Britanijo pojavil radar, ki je bil odločilnega pomena za obrambo Velike Britanije. Danes se veliko držav za svojo obrambo in obrambo svojih sil v drugih državah opira na sisteme, ki omogočajo nadzor zračnega prostora, morja in kopnega iz zraka. Letala za zgodnje odkrivanje in opozarjanje ter nadzor AEW&C (airborne early warning and control) so razvili za pokrivanje sivih lis v ozkih dolinah, kjer stacionarne radarske postaje niso zagotavljale radarske pokritosti. Danes sisteme AEW&C uporabljajo predvsem zaradi preproste uporabe in kratkega odzivnega časa, kjerkoli se pojavi potreba po njihovi navzočnosti. 
E-2 hawkeye
7,3-metrsko antensko kupolo in radarjem APS-96 podjetja General Electric (GE). E-2C hawkeye II z novim radarjem APS-120 je prišel v uporabo leta 1973. Posadka E-2C šteje dva pilota, radarista, kontrolorja zračnega prostora in poveljujočega častnika. Letalo tehta 23,6 tone, na misiji v radiu 500 kilometrov okrog izhodiščne baze oziroma letalonosilke lahko ostane neprenehoma štiri ure, pri tem pa lahko doseže višino 9390 metrov. Poleg vojne mornarice ZDA, ki uporablja 75 letal, jih imajo Egipt sedem, Francija tri, Izrael štiri, ki jih ne uporablja več, Japonska 13, Singapur štiri, Tajvan šest in Mehika tri nekdanje izraelske. Trenutno letala E-2C opremljajo po novih standardih iz leta 2000. Posodobitev obsega nove osemkrake propelerje podjetja Hamilton Sundstrand in nov kokpit. Mornarica ZDA je prve prenovljene hawkeye dobila leta 2001. Izvozni modeli imajo tudi možnost za vgradnjo šobe za prečrpavanje goriva v zraku in so prilagojeni za pristajanje na kopenskih letališčih. Enak radar, kot ga ima hawkeye, so vgradili tudi na letala P-3 orion podjetja Lockeed Martin, ki jih uporablja ameriško ministrstvo za domovinsko varnost. Orioni omogočajo opravljanje daljših misij, posadka pa ima večji delovni prostor. Kljub trenutni prenovi hawkeyev Northrop Grumman že razvija model nove generacije E-2D advanced hawkeye. Za razvoj so že leta 2003 dobili 1,93 milijarde dolarjev. Razvoj obsega izdelavo dveh testnih letal, ki sta prvič vzleteli leta 2007. V letalu je vgrajen nov kokpit, ki bo pilotoma omogočal opravljati tudi delo poveljujočega častnika, poleg tega pa so vgradili še nov radar APY-9 UHF. Ameriška mornarica naj bi imela do leta 2020 v svoji floti 75 letal E-2D.Boeing E-3 sentry
Na platformi potniškega letala B707-320B so naredili prvo reakcijsko letalo za zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor (Airborne Warning and Control System – AWACS) ter ga poimenovali E-3 sentry. Gre za 152 ton težko letalo s štirimi reakcijskimi motorji z vgrajenim radarjem APY-1, pozneje pa so začeli vgrajevati sodobnejši radar APY-2. Antenska kupola, ki je vgrajena na hrbtu letala, ima premer 9,1 metra in je visoka 1,9 metra. Radar zaznava cilje v oddaljenosti več kot 375 kilometrov. Ameriške letalske sile so dobile prve sentryje leta 1977. Skupno so jih naročile 34. Poleg ZDA so sentryje kupile tudi zveza Nato (18 jih je stacioniranih v letalski bazi Geilenkirchen v Nemčiji), Savdska Arabija pet, Velika Britanija sedem in Francija štiri. Danes je v uporabi še 65 teh letal. Ameriški in Natovi sentryji so opremljeni z motorji TF33s podjetja Pratt & Whitney, ki pa jih zdaj zamenjujejo z varčnejšimi in tišjimi motorji JT8D-219 istega proizvajalca. Britanski, francoski in savdski sentryji so opremljeni z motorji CFM56-2 proizvajalca CFM International, poleg tega pa imajo vgrajeno šobo za prečrpavanje goriva v zraku. Potovalna višina E-3 je 9000 metrov, v zraku pa lahko brez prečrpavanja goriva ostane 11 ur. V letalu so v pilotski kabini pilot, sopilot, navigator in letalski inženir, v opazovalno-nadzornem delu v različicah E-3B in C je po 18 članov posadke, v različicah E-3A pa 13. Vsa letala med prenovo posodabljajo v standard block 40/45. Ko so v Boeingu leta 1991 ustavili proizvodnjo letal B707, so se odločili, da bodo awacse ponudili na platformi letala B767-200ER, ki ima večji dolet (550 kilometrov), daljše trajanje leta (13 ur) in višjo potovalno višino (12.000 metrov). Hkrati ponuja za polovico več prostora kakor B707. Štiri letala E-767 je kupila Japonska.
A-50 mainstay
Sovjetska zveza je s sistemi za zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor iz zraka v primerjavi z ZDA precej zamujala. Razvoj v tej državi se je pod vodstvom razvojnega biroja Vega NPO začel že leta 1965. Beriev je vgradil sistem na letalo Iljušina Il-76MD, ki je dobilo oznako A-50. Letalo je prišlo v operativno uporabo šele leta 1984, približno šest let za sentryjem. Natančnih podatkov o izdelanih letalih ni, ocenjujejo pa, da je ta številka približno 26, od teh naj bi jih še ducat letelo v ruskih letalskih silah. Gre za 190-tonsko letalo, ki z opremo tehta kar 210 ton. Poganjajo ga štirje turboventilatorski motorji rybinsk D-30, ki pa jih nadomeščajo z novejšimi motorji perm PS-90A. V letalu so štirje člani posadke in enajst operaterjev. Kljub dejstvu, da je A-50 nekoliko večji od E-3, ima zaradi velike mase nekoliko slabše performanse. Na območju s 1000 kilometri premera lahko leti štiri ure na potovalni višini 10.000 metrov. Posodobljen berijev ima oznake A-50U, izvozni model pa A-50E. Leta 1999 je Indija zavrnila nakup treh letal A-50E, že naslednje leto pa jih je najela za uporabo med vojaško vajo in za to Rusom plačala 1,9 milijona dolarjev. Rusi so A-50E ponudili tudi Kitajski, vendar se za nakup šestih letal v skupni vrednosti milijarde dolarjev Kitajci niso odločili.
EMB-145 erieye
Do zdaj opisana letala imajo radarsko kupolo oziroma anteno na zgornjem delu letala v obliki diska, erieye pa pripada novi generaciji letal za opazovanje iz zraka, ki imajo anteno v konzoli. Sistem EMB AEW&C so razvili na podlagi Ericssonovega aktivnega faznega rešetkastega pulznega dopplerskega radarja erieye. Antenska konzola je na hrbtnem delu trupa, sledi pa ciljem na območju 150° na obeh straneh. Doseg radarja je 450 kilometrov, značilna oddaljenost ciljev pa do 350 kilometrov. Ladje zazna na razdaljah do 370 kilometrov, letala na razdaljah do 450 kilometrov, rakete na razdaljah do 150 in 
lovska letala na razdaljah do 350 kilometrov. Cilje, ki so zunaj vidnega kota primarnega radarja, zaznavata sekundarna sistema, vendar na krajših razdaljah. Prvi erieye je razvil švedski Saab, ki je radarje PS-890 vgradil na letala saab 340B švedskih letalskih sil. PS-890 je sestavljen iz 192 modulov, ki so vgrajeni v osem metrov dolgi konzoli. S100B argus, kakor so letalo poimenovali, je prišlo v uporabo v švedske letalske sile leta 1997. Ta letala so uporabljali le za posredovanje izvidniških podatkov na zemljo, kjer so jih obdelali. Dve izmed šestih letal so posodobili v standard S100D s tremi postajami za operaterje in linkom 16 ter radiom have quick II in sistemom identifikacije IFF mode 4. Tajska je naročila eno letalo S100B (nekdanje švedsko) s še enim opcijskim naročilom. Pakistan je naročil pet letal s sistemom erieye, vgrajenim na letala saab 2000. Prvega so predstavili na lanskem letalskem salonu v Farnboroughu. Tudi švedske letalske sile naj bi dobile šest enakih letal. Po nekaterih podatkih naj bi se tudi Poljska zanimala za sistem erieye, sicer vgrajen na letalo casa 295M. Saab je za Brazilijo radarje erieye vgradil na letala embraer 145SA. Slabih 21 ton težko letalo ima vgrajenih pet delovnih mest za operaterje, v zraku lahko ostane do šest ur na potovalni višini 9000 metrov. Radij delovanja je omejen na 280 kilometrov. Brazilija ima pet letal s to opremo z oznakami E-99. Od leta 2002, ko Brazilija uporablja ta letala za nadzor nad ilegalnimi preleti nad prostranstvi Amazonke, se je območje njihovega nadzora povečalo z 38 na 70 odstotkov. Poleg Brazilije sta takšna letala naročili še Mehika, in sicer eno, ter Grčija štiri. Erieye je že skopirala tudi Kitajska in ga vgradila na letalo shaanxi aircraft Y8 oziroma An-12. KJ-200, kakor so ga označili, je poletel 8. novembra 2001. Drugi KJ-200 je poletel leta 2005, vendar je leto pozneje zaradi zaledenitve strmoglavil.
Boeing B737 AEW&C
Trenutno najbolje prodajano letalo za zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor je Boeingov B737 AEW&C, izdelan na 
platformi potniškega letala B737-700. Antenska konzola je na vrhu trupa letala, radar pa je izdelal NG. Večnamenski radar z elektronskim skeniranjem ima 10,7 metra dolgo anteno z bočno usmerjenimi režami (side looking arrays), manjši anteni pa pokrivata sprednjo in zadnjo sfero ter tako omogočata pokrivanje območja 360° okrog letala. Največja vzletna masa letala je 77 ton, v zraku pa lahko z dodatnimi rezervoarji v trupu ostane osem ur. Največja višina, ki jo lahko doseže, je 12.000 metrov, deluje pa na območju 500 kilometrov okrog izhodiščne baze. V osnovni izvedbi ima dva člana posadke in šest operaterjev. Na letalo lahko vgradijo do deset delovnih mest. Opcijsko lahko vgradijo tudi šobo za prečrpavanje goriva v zraku in dodatne rezervoarje. B737 AEW&C stane 200 milijonov dolarjev oziroma polovico manj kot B767 awacs. Avstralija je leta 1999 naročila šest letal. Prvo letalo so dobili leta 2004, julija pa pričakujejo še dve letali, sicer začasno opremljeni le za urjenje posadk. Dokončno jih bodo z elektronskimi sistemi opremili do začetka leta 2010. Po štiri letala sta naročili še Turčija in Južna Koreja.
Helikopterji
Nepotrebne izgube ladij britanske mornarice v falklandski vojni leta 1982 so povzročile zahteve po vključitvi helikopterjev z vgrajenimi sistemi za zgodnje odkrivanje in opozarjanje ter nadzor v kraljevsko mornarico Velike Britanije. Ta med falklandsko vojno ni imela svoje podpore AEW&C iz zraka, zato se je zanašala na pomoč ameriške mornarice in letal E-2C. Za zagotovitev lastne podpore so na helikopterja westland sea king vgradili radar thorn-EMI searchwater in ju še med vojno z letalonosilko HMS Illustrious poslali na krizno območje. Helikopter sea king AEW2A z maso 9,7 tone je imel dva operaterja sistemov. V zraku je lahko 375 kilometrov, okrog letalonosilke pa je lahko ostal slabe štiri ure. V isti seriji so predelali še enajst sea kingov. Podobne sisteme so vgradili tudi na tri španske helikopterje sikorsky SH-3H. Zadnja serija sea kingov z oznakami AScC7 ima vgrajen Thalesov radar searchwater 2000AEW. Predvidoma bodo ti helikopterji v uporabi vsaj do leta 2020, potem pa naj bi jih že na dveh novih letalonosilkah nadomestili konvertiplani V-22 ospreyji podjetij Bell in Boeing ali AW101 podjetja Agusta Westland. Zadnje že uporablja italijanska mornarica, ki ima v svoji floti štiri helikopterje AW101 Mk112, opremljene z radarjem galileo avionica MM/HEW 748. Letalonosilke
Rusi so s sistemom za zgodnje odkrivanje in opozarjanje ter nadzor opremili Kamove helikopterje Ka-31. Radar E801M oko so razvili pri Niiru. Antena je vgrajena v pravokotno ohišje z merami 6 m x 1 m in je vgrajena pod trup helikopterja. Med vzletom in pristankom je zložena pod trup. Helikopter z maso 12,5 tone ima dva člana posadke. Radarska slika je posredovana na ladjo, kjer jo tudi obdelajo. V zraku lahko ostane dve uri in pol, zazna pa letala v oddaljenosti 115 kilometrov in ladje v oddaljenosti 250 kilometrov. Indija je naročila 15 helikopterjev Ka-31.
Nadzor kopnega
Večina AEW&C ima zmožnost zaznavanja in spremljanja ladij, zaznavanje in spremljanje manjših vozil, na primer avtomobilov, pa sta nemogoča, zato so začeli uporabljati sintetične režne radarje (synthetic aperture radar – SAR) v kombinaciji s sistemom za sledenje tarči. Tak sistem je bil že vgrajen na vohunska letala U2, toda v kombinaciji z večnamenskim poveljniškim in nadzornim centrom se je pojavil šele z uveljavitvijo sistema E-8 NG, ki je v osnovi letalo B707-300 in so ga prvič uporabili v zalivski vojni leta 1991. Danes imajo ZDA 17 letal E-8C in do septembra 2008 so z njimi naletele več kot 40.000 ur na 3650 misijah. Letalo ima vgrajen radar APY-7 NG in 7,3-metrsko anteno (phased array) v konzoli pod trupom letala. V letalu je prostora za 18 operaterjev. Anteno lahko mehansko prestavijo tako, da pokriva 120° velik kot na obeh straneh letala. Cilje zaznava na oddaljenosti do 250 kilometrov. Letalo lahko ostane v zraku devet ur in leti na višini 12.700 metrov. V programu posodobitve bodo vsa letala opremili z novimi motorji JT8D-219 in sodobnejšo avioniko. Tako bodo E-8C ostala v operativni uporabi še po letu 2070.
Opisani letalniki in sistemi, vgrajeni v njih, omogočajo njihovim uporabnikom podporo humanitarnim, mirovnim in bojnim operacijam ter misijam kjerkoli po svetu v najkrajšem možnem času. Uporabljajo jih tudi za zagotavljanje varnosti med pomembnejšimi športnimi in političnimi dogodki.