Helikopter pripada družini Sikorskyjevih S-61, ki so jo uvedli že leta 1959 v številnih civilnih in vojaških izvedenkah. Ena najbolj znanih izvedb je sea king ASW za protipodmorniški boj. Britanski Westland je pridobil licenco za proizvodnjo Sikorskyjevih helikopterjev v letu 1959, sea kingi pa so v operativni rabi v Kraljevski vojni mornarici od leta 1964. Izpopolnjena verzija sea kinga je commando, z večjo nosilnostjo, doletom in vzdržljivostjo, namenjen je taktičnemu transportu enot, logistični podpori in prevozu tovora, pa tudi iskalnim in reševalnim akcijam. Verzijo commando uporablja Kraljevska vojna mornarica za podporo enotam kraljevskih marincev, v tej verziji jih uporabljata tudi Katar in Egipt.

Westlandov commando je član družine Sikorskyjevih sea kingov. V slednji verziji je nekoliko daljši in je značilen desantni transportni helikopter, medtem ko je sea king namenjen protipodmorniškemu boju.











Tehnični podatki:
Westland commando Mk 2

Mere:
- skupna dolžina	22,15 m
- premer rotorja	18,90 m
Zmogljivosti:
- največja hitrost	210 km/h
- dolet	445 km

Tovor: 28 vojakov ali do 3.628 kg (obešenega) tovora


Nazaj

Tudi ta Westlandov helikopter je dejansko licenčno zgrajena izvedba ameriškega helikopterja Sikorsky S-58, namenjena protipodmorniškemu boju. Wessex HAS (Helicopter Anti-Submarine) Mk 1 je bil v operativni rabi od leta 1962, kmalu so se zanj začele zanimati Kraljevske letalske sile in dve leti kasneje so izdelali verzijo za prevoz 16 vojakov. Sledile so še izboljšane protipodmorniške verzije, britanska vojna mornarica pa je za svoje marince naročila desantno verzijo HU.Mk 5. Deloval je z letalonosilk, s katerih je prevažal enote komandosov.

Helikopterji HU.Mk 5 so imeli izredno pomembno vlogo v falklandski vojni, v kateri se je izkazal za zanesljivega v tamkajšnjih težavnih vremenskih razmerah, kjer so bila naprezanja ogromna.

















Tehnični podatki:
Westland wessex

Mere:
- skupna dolžina	14,7 m
- premer rotorja	17 m
Zmogljivosti:
- največja hitrost	195 km/h
- dolet	628 km
- tovor	2100 kg

Nazaj

HAS. Mk 5 je protipodmorniška/iskalno-reševalna verzija tega helikopterja, ki so ga v Kraljevski vojni mornarici uporabljali v osemdesetih letih. Uporablja potopne hidroakustične boje, katerih signali potujejo do mornariškega patruljnega letala nimrod. Nad območjem patruljiranja lahko kroži do 185 km oddaljen od matične ladje in sodeluje s patruljnim letalom nimrod v napadih na nasprotnikove podmornice.

Njegovo glavno orožje so štirje torpedi Mk 46 ali samovodljivi torpedi stingray. Namesto tega ga lahko oborožijo tudi s štirimi globinskimi bombami Mk 11.







Tehnični podatki:
Westland sea king HAS. Mk 5

Posadka: 4

Zmogljivosti:
- dolet	1102 km
- hitrost manevriranja	205 km/h

Senzorji: podvodni sonar type 195, radar AW 391 in oprema za elektronsko podporo
Oborožitev:
- štirje torpedi Mk 46 ali stingray;
- štiri globinske bombe Mk 11 ali
- dve protiladijski raketi sea eagle


Nazaj

EH Industries je skupna družba italijanske Aguste (iz Cascine Costa di Sanmarate) in britanskega GKN Westlanda (iz Yoevila), ustanovljena leta 1980. Vsekakor je sodelovanje med družbama, posebej pri projektu večnamenskega helikopterja EH101, v letu 2000 vodilo do združitve v družbo Agusta/Westland.

Že leta 1980 sta Italija in Velika Britanija začeli skupaj snovati helikopter za protipodmorniški boj. Prve komponente so začeli izdelovati marca 1985. Izdelali so kar devet prototipnih helikopterjev in testno konstrukcijo za obremenitvene preskuse na tleh, prvi PP1 (ZF641), je prišel iz proizvodnje 7. aprila 1987 v Yeovilu. Po testiranjih na tleh je prvič vzletel 9. oktobra 1987. Drugi PP2 je vzletel 26. novembra istega leta v Italiji, nato pa se je zaradi okvare rotorja leta 1993 zrušil in odložil preizkušanje in razvoj za vsaj pol leta. Proti koncu osemdesetih let sta zatem nastali mornariški verziji, sledili sta še kopenska in civilna verzija - slednja leta 1990 v Angliji in leto kasneje v Italiji. Sprva so se za EH101 zanimali predvsem v Kanadi in njihovi vojni mornarici, vendar je njihovo obetavno naročilo leta 1998 padlo na vsega 15, vendar je bila pogodba za 15 cormorantov (kot so Kanadčani poimenovali svojo mornariško izvedenko EH101) vredna nad 400 milijonov USD. Toliko pomembnejša je bila zato odločitev nordijske četvorke, Danske, Norveške, Finske in Švedske, da kupi več kot 70 teh večnamenskih helikopterjev. Prav lahko bi se EH101 znašel tudi v vlogi ameriškega predsedniškega helikopterja, čeprav je to v trenutku ne najbolj toplih ameriško-evropskih odnosov docela nemogoče. Ali pač, saj sta tako Velika Britanija kot Italija ostali veliki zaveznici ZDA.

Aprila 1990 so se odločili, da bodo vsi EH-101 za Kraljevsko mornarico opremljeni z turbogrednimi motorji Rolls-Royce/Turbomeca RTM.332-1. Testni helikopter PP4 s temi motorji in opravili vse potrebne preskuse.

Helikopter je pridobil 'civilni'certifikat o plovnosti novembra 1994. Proizvodnja merlina je potem stekla zgodaj v letu 1995. Prvi serijski helikopter je poletel decembra 1995, Kraljevska mornarica pa ga je uvedla v uporabo 27. maja 1997. RAF je prve dobila decembra 2001. Januarja tega leta pa so jih dobili tudi v Italijanski mornarici.

Trup letala je zgrajen večinoma iz aluminijevih zlitin, le zadnji del trupa in repni del sta delno zgrajena iz kompozitnih materialov. Helikopter je glede gabaritov nekoliko manjši od sea kinga, kar mu omogoča delovanje z istih fregat in uporabo istih hangarjev. Vseg devet predserijskih helikopterjev je bilo opremljenih z General Electricovimi turbogrednimi motorji CT7-2A (moč 1289kW). Angleške helikopterje so opremili z turbogrednimi motorji RTM.322 (moč 1724 kW). Ostali helikopterji so opremljeni z turbogrednimi motorji T700-GE-T6A (moč 1278 kW). Helikopter ima uvlačljivo pristajalno podvozje. Kokpit je »steklen« in ima vgrajeno najsodobnejšo avioniko, ki omogoča letenje v vseh vremenskih razmerah. Mornariški EH-101 so opremljeni tudi z radarjem APS-784 in sonarjem HELRAS ter z iskalnim 360º radarjem GEC Ferranti Blue Kestrel, akustičnim sistemom AQS-903 in magnetnim sonarjem Ferranti/Thomson-CSF.

Leta 2001 so EN-101 naročili Portugalci in Danci za operacije SAR.

Westland/Agustin helikopter EH-101 ponuja precej večji dolet in nosilnost kot podobni mornariški helikopterji, med drugim pa tudi izredno učinkovite protiladijske rakete AM.39 exocet.

Tehnični podatki:
EH Industries EH101
Italija/Velika Britanija

Tip: trimotorni večnamenski helikopter
Posadka: 2 pilota, v protipodmorniški verziji še 2 operaterja sistemov in senzorjev; do 30 potnikov, v vojaškotransportni izvedbi 30 sedežev ali do 16 nosil
Pogon: trije  turbogredni motorji Rolls-Royce Turboméca RTM322-01/8 ali RTM332-02/8 v britanskih izvedenkah in General Electric T700-GE-T6A za italijansko mornarico; v civilnih izvedenkah motorji GE CT7-6
Moč ob vzletu:
3 x 1.566 kW z RTM322-01/8
3 x 1.521 kW s T700-GE-T6A ;
3 x 1.432 kW s CT7-6
Kontinuirana moč:
3 x 1.230 kW s CT7-6
3 X 1.394 kW z  RTM322-01/8;
3 x 1.327 kW s T700-GE-T6A

Mere:
- dolžina trupa	19,53 m
- dolžina z rotorjem	22,81 m
- višina	6,65 m (z vrtečima rotorjema)
- širina	2,8 m
- premer glavnega rotorja	18,59 m
- premer repnega rotorja	4,01 m
- disk glavnega rotorja	271,5 m2
- disk repnega rotorja	12,65 m2
Kabina
- dolžina	7,09 m v mornariški in 6,5 m v splošni izvedbi
- širina	2,49 m
- višina	1,9 m (v civilni izvedenki heliliner)
- prostornina	29 m3 v mornariški in 27,5 m3 v civilni izvedenki
Mase:
- prazen	10.500 kg mornariški, 9300 kg heliliner, 10.250 merlin HC mk. 3
-  tovor	2850 kg (heliliner), 3120  kg (merlin HC mk.3)
- obešeni tovor	do 5443 kg
- največja masa	14.600 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost	310 km/h
- gospodarna hitrost	278 km/h
- vrhunec leta	4575 m
- največji dolet	1130 km (heliliner), 2093  km (merlin CH mk. 3)
- trajanje leta	300 min

Verzije:
Srs 100 osnovna mornariška izvedenka;
Srs 200 mornariška verzija brez repne ploščadi;
Srs 300 heliliner – komercialna potniška verzija, opremljena tudi za operacije na naftnih ploščadih;
Srs 400 vojaškotransportna verzija;
Srs 500 civilna verzija z repno nakladalno ploščadjo – civilna verzija za Japonsko je Srs 510, za vojsko merlin (VB);
merlin HM mk1 protipodmorniška verzija Kraljevske mornarice, nameščeni so na fregatah, letalonosilki Invincible in drugih ladjah, kanadski cormorant;
merlin HC mk.3 taktičnotransportna verzija RAF

Oborožitev: oborožitveni sistemi za protipodmorniški boj in protiladijski boj, skupaj do 920 kg (npr. štirje lahki protiladijski torpedi)
Uporabniki: nekaj nad 100 naročenih helikopterjev (načrtovali so jih 700); Velika Britanija – RN (44 merlin HM mk 1), 22 RAF merlin HC mk. 3, Italija 16, Japonska (1); Kanada (15); Danska, Švedska, Norveška, Finska (skupaj nad 70)
Cena: za 22 merlinov za RAF so odšteli okoli pol milijona funtov; 16 italijanskih EH101 je veljalo 775 milijonov USD; Kanada je plačala za 15 helikopterjev v izvedbi SAR 579 milijonov kanadskih dolarjev; civilno verzijo EH101 prodajajo po okoli 27 milijonov USD.


Nazaj 

Splošno znana oznaka zanj je »sluf« ali »short little ugly fucker«, zasnovali pa so ga v šestdesetih letih kot lahko palubno jurišno letalo. Izhaja sicer iz lovca F-8 crusader, vendar se od njega precej razlikuje. Z njim so hoteli nadomestiti manjšega A-4 skyhawkea. Izkazalo pa se je, da je corsair II precej več kot le lahki jurišnik in tako so ga za lovskobombniške naloge začeli uporabljati tudi v Letalskih silah ZDA. Kasneje so ga nadomestili z jurišniki A-10, namensko zasnovanimi letali za neposredno podporo kopenskim silam. Kljub temu ga je letalstvo vojne mornarice obdržalo na palubah letalonosilk, nekaj jih je sodelovalo še celo v zalivski vojni, potem ko so si vojne izkušnje nabrali v bojih v Vietnamu, Libanonu in na Grenadi ter posegih v Libiji in Panami.
























Tehnični podatki:
Vought A-7 corsair
ZDA

Tip: lahki jurišnik in lovskibombnik

Mere:
- dolžina	14,06 m
- razpon kril	11,81 m
Zmogljivosti:
- največja hitrost nad morsko gladino	1121 km/h
- dolet v režimu visoko-nizko-visoko	1432 km
- največji bojni tovor	9072 kg
- vzletna steza (z največjim bojnim tovorom)	1524 m

Nazaj

Konstruktorski biro Tupoljeva je v bivši Sovjetski zvezi poskrbel za razvoj prvega reakcijskega potniškega letala Tu-104. Bila je to izvedenka iz osnove, ki jo je predstavljal bombnik Tu-16. Imel pa je tudi manjšega brata Tu-124 in za oba so bile značilne številne pomanjkljivosti – otroške bolezni. Te so potem skušali pozdraviti z modelom T-134, ki je bil sprva zelo podoben modelu –124 in so mu celo nadeli oznako Tu-124A. Potem pa so se odločili za popolno prenovo konstrukcije, letalo je dobilo značilni T-rep in ob repnem delu trupa nameščena motorja.

Prototipnega Tu-134 so začeli preizkušati leta 1962. Desetletje zatem je prišla podaljšana izvedenka Tu-134A s 76 sedeži in močnejšima motorjema. Sledilo je še več izvedenk, največja je imela prostora za 96 potnikov. Skupaj so jih zgradili preko 700.


















Tehnični podatki:
Tu-134
SZ

Tip: potniško letalo kratkega in srednjega doleta
Proizvajalec: Aviacionnij naučno-tehničeski kompleks imeni A. N. Tupoljev OAO, Rusija
Posadka: 3
Potniški sedeži: 72, 84, 96
Pogon: dva turboventilatorska motorja Solovjev D-30 s po 66,7 kN potiska

Mere:
- dolžina	34,35 m (37,05 m)
- višina	9,02 m (9,14 m)
- razpetina kril	29,00 m
- površina kril	127,3 m2
Mase:
- operativna praznega	27.500 kg (29.500 kg Tu-134A)
- največja vzletna masa	44.500 kg (47.000 kg Tu-134A)
Zmogljivosti:
- največja potovalna hitrost	900 km/h
- optimalna potovalna hitrost	750 km/h
- dolet	3020 km (3400 km Tu-134A)

Cena: /
Uporabniki: Bolgarija, čŒeška, Poljska, Rusija, vrsto let je bil Tu-134 standardno letalo številnih letalskih družb držav Varšavskega sporazuma; danes ga v nekaterih državah uporabljajo za prevoze VIP v okviru vojaških letalskih flot.


Nazaj

Rusi so leta 1986 začeli razvijati potniško letalo, ki bi nadomestilo zelo zastarele Tu-134 in Jak-42. Sprva naj bi se to zgodilo že v letu 1995, vendar je konstruktorje leta 1990 prehitel zlom države, zatem pa pomanjkanje sredstev in številni odlogi projekta. Prvič so letalo vseeno predstavili javnosti leta 1995, vendar skorajda samo skelet brez vgrajenih sistemov. Pri Tupoljevu so do konca desetletja potem skušali zbrati dovolj denarja za dokončanje razvoja in leta 1999 je Tu-334-100 prvič vzletel. Serijska proizvodnja naj bi stekla v naslednjem obdobju, sklope pa bodo izdelovali tako v Rusiji kot Ukrajini. Za okoli 100 letal naj bi se zanimali tudi Iranci, ki naj bi sami opravili končno montažo.

Gre za precej sodobno letalo, kar pol tišje od predhodnika Tu-134, avioniko pa je nasledil od starejšega in večjega brata – Tu-204. Kokpita sta praktično identična. Obstajajo pa tudi že načrti za podaljšano izvedenko, pa tudi za specializirano tovorno in prilagodljivo tovorno/potniško verzijo. Tu-334 izdelujejo v petih različicah Tu-334-100, -100D, -120D, -200, -220



Tehnični podatki:
Tu-334-100
Rusija

Tip: potniško letalo srednjega doleta
Proizvajalec: Aviacionnij naučno-tehničeski kompleks imeni A.N.Tupoljev OAO, Rusija
Posadka: 2
Potniški sedeži: 102 v enotnem razredu ali 92 v ekonomskem in 8 v prvem razredu
Pogon: dva turboventilatorska motorja Progress D-435T s po 73,6 kN potiska

Mere:
- dolžina	31,26 m
- višina	9,38 m
- razpetina kril	29,77 m
- površina kril	83,22 m2
- premer trupa	4,00 m
Kabina
- dolžina	17,84 m
- širina	3,57 m
- višina	2,15 m
Mase:
- operativna praznega	38.360 kg
- največja vzletna masa	47.900 kg
- gorivo	9450 kg
- največja brez goriva	41.500 kg
Zmogljivosti:
- optimalna potovalna hitrost	800-820 km/h
- največja višina	10.600 m
- vzletna razdalja	1960 m
- dolet	3150 km

Cena: 19 milijonov USD
Uporabniki: proizvajalec naj bi imel okoli 100 rezervacij–naročil, načrtujejo proizvodnjo nekako do 300 letal v prihodnjem obdobju.


Nazaj

Letalo je šesto potniško letalo letalskega znanstveno-tehničnega kompleksa z imenom Andreja Nikolajeviča Tupoljeva. Zasnovali so ga kot zamenjavo za kar tri predhodnike, turboreakcijskega Tu-104 in turbovijačna An-10 in Il-18. Podvozje in zgradbo so prilagodili uporabi na ruskih neurejenih letališčih. Letalo je dobilo tri turboventilatorske motorje po zgledu Boingovega B727. Prvič je poletelo leta 1968, potnike pa začelo prevažati leta 1972. Bilo je dokaj razširjeno potniško letalo, nekaj jih je operativnih še danes; od nekaj nad 900 izdelanih so jih večino uporabljali letalski prevozniki vzhodnih in prijateljski držav Sovjetske zveze, nekaj pa jih je bilo tudi v letalskih silah teh držav in z njimi so prevažali državnike. Tako je bilo v Nemški demokratični republiki in čŒeškoslovaški (češkega predsednika je še pred letom dni pripeljalo na Brnik tako letalo). Verzije, ki so še v uporabi, so Tu-154M, ki so jih izdelovali po letu 1982. Vgradili so jim gospodarnejše, tišje in zanesljivejše motorje Solovjev (Aviadvigatel). Kljub temu je bil to eden najglasnejših potniških reaktivcev, kar jih je (do nedavno je z njim k nam letel Aeroflot iz Moskve) zadnje čase pristajalo na Brniku.

Kitajci imajo v načrtu predelavo kar 12 potniških Tu-154M v elektronsko obveščevalno verzijo ELINT.























Tehnični podatki:
Tu-154
SZ

Tip: potniško letalo srednjega doleta
Proizvajalec: Aviacionnij naučno-tehničeski kompleks imeni A. N. Tupoljev OAO, Rusija
Posadka: 3-4
Potniški sedeži: 158 do 164, največ do 180
Pogon: trije turboventilatorski motorji Kuznecov NK-8-2 s po 93,9 kN potiska ali trije Aviadvigatel (Solovjev) D-30KU-154-11 s po 104 kN potiska

Mere:
- dolžina	47,90 m
- višina	11,40 m
- razpetina kril	37,55 m
- površina kril	201,5 m2
Kabina
- širina	3,58 m
- višina	2,02 m
Mase:
- operativna praznega	43.500 kg (55.300 kg – Tu-154M)
- največja vzletna masa	90.000 kg (100.000 kg – Tu-154M)
- gorivo	39.750 kg
- največja brez goriva	74.000 kg
- največja pristajalna	80.000 kg
- tovor	18.000 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost	975 km/h
- optimalna potovalna hitrost	900 km/h, 950 km/h (Tu-154M)
- največja višina	12.100 m
- vzletna razdalja	2500 m
- dolet	3460 km (Tu-154M, 6600 km )

Cena: 7 milijonov USD (2000)
Uporabniki: čŒeška, Rusija, Severna Koreja, Poljska, Nemčija (za misije »Open Sky«), Slovaška, Azerbajdžan; danes je še 73 uporabnikov skupaj skoraj 300 najsodobnejših izvedenk Tu-154M.


Nazaj

Tudi mornariška patruljna verzija Tu-142 »bear« je nastala na osnovi bombnika iz zgodnjih petdesetih let. Letalo poganjajo štirje izredno močni turbopropelerski motorji, ki ženejo po dva nasproti vrteča se štirikraka propelerja premera kar 5,5 m. »Bear« je eno najhrupnejših letal na svetu, hkrati pa eno najopaznejših. Med dolgoletno vojaško kariero so »bearji« prekrižarili vse svetovne oceane, med drugim so iz svoje baze na Kubi nadzorovali tudi ameriško obalo, pa še britansko specialno taktično skupino med falklandsko vojno, v bližino prizorišča na jugu Atlantika pa so prileteli iz baze v Angoli. V osemdesetih letih so uporabljali celo bivšo ameriško letalsko bazo v Cam Ranhu v Vietnamu.

»Bear« je bil pogost opazovalec Natovih mornariških vaj na vseh morjih in oceanih, pogosto so ga opazili tudi nad Severnim Atlantikom, kjer je preizkušal britansko zračno obrambo.

Gre pravzaprav za letalo Tu-95 »bear«, ki v mornariški različici nosi oznako Tu-142 »bear«.





















Tehnični podatki:
Tupoljev Tu-142 »bear«
SZ

Posadka: 9
Tovor: ni podatka

Mere:
- dolžina	51,5 m
- višina	12,2 m
- razpon kril	50,04 m
- površina krila	289,9 m2
Masa:
- masa	91800 kg
- največja vzletna	185.000 kg
Zmogljivosti:
- hitrost patruljiranja	925 km/h
- dolet	16.000 km

Oborožitev: (protipodmorniška verzija) osem samovodljivih protipodmorniških torpedov 450 mm ali osem globinskih bomb; (»bear-G«) dve protiladijski raketi AS-4, nekateri imajo v repu dvojni top 23 mm


Nazaj