Mere: | |
- dolžina | 57,3 m |
- razpon kril | 51,2 m |
- višina | 11,58 m |
Mase: | |
- prazno | 90.720 kg |
- največja vzletna | 165.550 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 740 km/h |
Po razpadu Sovjetske zveze sta si Ukrajina in Rusija razdelili floto najsodobnejših bombnikov Tu-160 »blackjack«, ki so dolgo predstavljali strah in trepet Američanov in Evropejcev. Gradnjo tega bombnika so na Zahodu spremljali vse od leta 1981, ko so dobili prve satelitske posnetke, čeprav so se zavedali, da bo morala Sovjetska zveza slej ko prej zamenjati svoje ostarele bombnike M-4 »bisonc« in Tu-95 »bear« s sodobnejšimi. Po slikah so videli, da gre za precej večji bombnim, kot je bil v ZDA načrtovani B-1B, in da kani postati ne le gospodar oceanov, pač pa lahko z matičnega letališča poleti do praktično vsakega dela sveta. Že na pogled je zasnova kar precej spominjala na ameriškega tekmaca, to pa je dalo tudi slutiti velike hitrosti, tudi dvakrat večje od zvoka.
Potem je Tu-160 v zadnjih dneh leta 1981 vzletel. Prvo serijsko letalo je sledilo leta 1987, dobil ga je bombniški polk v ukrajinski bazi Priluka. Serijska proizvodnja je obsegala vsega 24 letal, potem so jo leta 1992 zaradi pomanjkanja sredstev prekinili, bombniška flota »blackjackov« pa se je po razpadu Sovjetske zveze še razdelila med Rusijo in Ukrajino. Rusija je imela v začetku samo 6 letal, šele konec devetdesetih let sta se državi sporazumeli, da Ukrajina z enajstimi Tu-160 (od 18, kolikor ji jih je ostalo v bazi Priluki) Rusiji poplača dolgove za dobavljeno nafto. Toda medtem je čas storil svoje in od vseh »blackjackov«, ukrajinskih in ruskih, je bilo konec leta 2002 operativnih komaj nekaj, morda celo samo en par!
Tudi ta bombnik je sledil trendom iz obdobja v letih 1970/1980 in dobil krila spremenljive puščice, le da ima ta ruski nizkokrilec sorazmerno velik del fiksnih kril. Predkrilca ima prek celotnega sprednjega roba kril, ravno taka zakrilca na zadnjem robu (z dvojnim precepom), kar mu daje odlično osnovo za dobro krmarljivost v hitrem letenju tik nad gladino. Puščica krila je nastavljiva v tri položaje; 20° za vzlet in pristajanje, 35° za letenje z gospodarno - potovalno hitrostjo in 65° za letenje pri velikih hitrostih.
Za konstruiranje so uporabili klasične materiale, predvsem aluminijeve zlitine in pa, na občutljivih mestih - kot je pri Rusih običaj, titanove zlitine. Rusi so pri konstruiranju že upoštevali načela tehnologije zmanjšane radarske opaznosti, dovodniki zraka so na primer že pokriti z materiali na osnovi ogljikovih vlaken.
Posadko sestavljajo štirje možje, ki sedijo na znamenitih ruskih katapultnih sedežih Zvezda 35-K. V kabino je dostop nenavaden, skozi vratca ob izvlečeni nosni nogi podvozja. Kabina je dokaj nenavadna za tako sodobno letalo in tudi za tehnološka raven ruske letalske industrije ob času nastanka letala. Instrumenti so namreč analogni, ni kazalnikov na instrumentni plošči, niti ne polprosojnega EO zaslona pred vetrobranskim steklom. Je pa toliko bogatejša tako imenovana ofenzivna elektronska oprema, od radarjev za odkrivanje ciljev na velike razdalje do E0 namerilnikov, možnosti vgradnje laserskega označevalnika ciljev in podobno. Ob tem ima vgrajen še avtomatski sistem za spremljanje konfiguracije zemljišča in celovit pasivno-aktivni sistem za elektronski boj.
Veliki nosni pokrov pokriva večnamenski radar za spremljanje zemljišča in na-merjenje, pod njim je nameščena še TV kamera za spremljanje sprednje polsfere in za namerjanje. Hkrati je v tem delu tudi oprema za oskrbo z gorivom v zraku.
Orožje je spravljeno v notranjosti letala v dveh vzporednih oddelkih, dolgih skoraj
Tehnični podatki:
Tupoljev Tu 160 »blackjack«,
ZSSR/Rusija
Tip: večnamenski strateški bombnik
Pogon: štirje turboventilatorski motorji Kuznecov NK-321 s po
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | |
pri puščici 20° | 55,70 m |
pri puščici 65° | 34,60 m |
- površina | |
pri puščici 20° | 400 m2 |
pri puščici 65° | 360 m2 |
Trup | |
- dolžina | 54,10 m |
- višina | 13,10 m |
Mase: | |
- prazno | 110.000 kg |
- največja vzletna | 275.000 kg |
Gorivo: | |
- notranje | 148.000 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
visoko | M = 2,1 |
nizko (H = 0) | 1536 km/h (M =1,25) |
- vzletna hitrost | 285 km/h |
- priletna hitrost | 370 km/h |
- največja višina | 16.000 m |
- vzletna steza | 2100 m |
- dolet | 10.300 km |
Oborožitev: skupaj do
- 12 x manevrirne rakete H-55 -AS-15 »kent« (jedrska konica z 200 kt)
- 24 x H-15 - AS-16 »kickback« (jedrska konica s 350 kt)
- 24 k RKV-500
Bombe:
- FAB-250, FAB400, FAB-
Uporabnica: Rusija (6 + 6)
Cena: ni podatka
Nazaj
čŒe imajo Američani svojo strateško trdnjavo izpred petdesetih let, B-52, imajo Rusi svojega T-95 »bear« iz istega obdobja, prvič pa je ruski medved poletel le pol leta za strateško trdnjavo. Konstruktorji pod vodstvom Andreja N. Tupoljeva so ga naredili zelo na hitro, v letu dni, v operativno rabo pa je prišel šele pet let kasneje, kajti morali so rešiti vrsto vprašanj in težav, povezanih s pogonom. Od konstruktorjev so namreč zahtevali medcelinski dolet, Rusi pa za takšne razdalje ustreznih reakcijskih motorjev niso imeli. Poglavitna ovira je bila prevelika poraba goriva njihovih tedanjih reakcijskih motorjev.
Pogonske agregate so potem morali izbrati med propelerskimi motorji z dvojnimi propelerji, ki pa so poganjali letalo do enakih hitrosti, kot so tedanji reakcijski ameriške bombnike. Za Tu-95 so načrtovali jedrsko oborožitev, zmogljivosti so bile velike, bombe pa z neverjetno močjo, tudi 3 mt in več. Enega od Tu-95 so uporabili celo za preizkus najbolj rušilne od vseh kadar koli izdelanih bomb, termonuklearne z močjo 100 mt. Eksplozija sicer ni dosegla te moči, učinki pa so bili naravnost katastrofalni, komunikacijske zveze z letalom so bile za dolgo časa prekinjene, letalo samo se je vrnilo na izhodiščno letališče močno poškodovano; člani posadke so dobili radiacijsko bolezen.
Sprva na Zahodu »beara« nikakor niso vzeli resno, saj s svojo pojavo tudi ni pomenil kdo ve kakšne grožnje. Nenavadna so bila njegova puščičasta krila z velikimi turbinskimi motorji, ki poganja-jo po dva nasproti vrteča se štirikraka propelerja, prav tako je nenavaden dolg trup. Pa vendar so se pokazala ta predvidevanja kot napačna, temeljila so na predvidevanjih o padcu zmogljivosti, potem ko naj bi konci propelerjev presegli nadzvočno hitrost. Resnica pa je, da malokateri zahodni prestreznik pospešuje tako hitro kot ravno »beara«! Tornado mu pri podzvočnih hitrostih na velikih višinah v tem elementu ni kos brez vključitve komore za dodatno zgorevanje. Menda je med turbopropelerskimi Tu-95 tudi svetovni rekorder.
Še nekaj je značilno za to letalo: nasproti vrteči se propelerji pri visokih hitrostih, ko konci propelerjev presegajo nadzvočno hitrost, zganjajo takšen hrup, da je letenje ob njegovem boku neznosno. Piloti lovcev F-16 ali F-15, še pred leti pa tudi F-106, ki so prestrezali tega velikana, so vedeli povedati, da so hrupni medvedovi motorji preglasili njihove, ne ravno najtišje motorje!
V sedemdesetih letih je nasprotna stran, torej ZDA, uvedla v oborožitev manevrirne rakete, ki so jih lahko izstreljevali s površinskih ladij, s kopna in z letal. Sovjetska zveza je odgovorila in nastala je manevrirna raketa AS-15 »kent« - H-55, Nosilna ploščad za to novo orožje je postal Tu-95 v verziji MS. V obdobju do leta 1992 so tako v polke letalskih sil uvajali bombnike T-95 v verzijah MS-6, kar je pomenilo šest raket AT-15 »kent« na vrtljivem lanserju v bombnem jašku v trupu. Naslednja verzija je bila MS-16, kar je poleg šestih manevrirnih izstrelkov v bombnem jašku seveda pomenila še deset izstrelkov na podkrilnih nosilcih. Te so potem sicer v sklopu že omenjenega sporazuma o omejevanju strateške oborožitve odstranili z »bearov«. Ostali so taka še bombniki Tu-95MS-6, nekaj jih je po razpadu Sovjetske zveze ostalo tudi še v Ukrajini.
Rusija nima ustreznega nadomestila za te, na videz preživele bombnike, saj je velikih in hitrih Tu-160 vsega ducat, »Bearov« naj bi bilo še okoli 60, nameravajo jih posodobiti, tako da bodo lahko nosili tudi najsodobnejši generacijo manevrirnih izstrelkov.
Mornariška izvedba Tu-95 »bear« nosi oznako Tu-142 »bear«.
Tehnični podatki:
Tupoljev Tu-95 »bear«,
ZSSR/Rusija
Tip: težki strateški bombnik, nosilec manevrirnih izstrelkov
Pogon: štirje turbopropelerski motorji NK-12MP s po 11.186 kW (
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | 50,40 m |
- površina | 290 m2 |
Trup | |
- dolžina | 49,13 m |
- višina | 13,20 m |
Mase: | |
- prazno | 98.500 kg |
- največja vzletna | 185.000 kg |
Gorivo: | |
- notranje | 74.000 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 830 km/h |
- potovalna hitrost | 710- |
- priletna hitrost | 270 km/h |
- največja višina | 10.500 m |
- vzletna steza | 2100 m |
- dolet | 10.500 km |
Oborožitev: skupaj do
Rakete zrak-zemlja;
- 6 x manevrirne rakete H-55 -AS-15 »kent« skupne mase
Cena: ni podatka
Nazaj
Razvili so ga kot naslednika bombnika Tu-16, kot nadzvočno letalo za velike višine. Nosil je podobno orožje, vendar je imel nekaj večji dolet. Vendar pa kakšnih bistveno povečanih zmogljivosti ni imel, čeprav naj bi ga KGB uporabljal tudi kot vohunsko letalo. So pa s temi bombniki zabeležili precejšnje število nesreč, celo za sovjetske ohlapnejše standarde, kar priča o precejšnji nezanesljivosti letala. Zaradi tako neuspešne konstrukcije so jih zgradili le okoli 200, kar ni bilo dovolj za zamenjavo predhodnikov Tu-16, ki so ostali operativni še pozno v sedemdesetih letih. Glavni tip bombnika je bil na Zahodu znan kot »blinder-B«, nosil je rakete zrak-zemlja. Okoli 70 »blinderjev« verzije C so uporabljali za izvidniške naloge in za elektronski boj. Nekaj teh bombnikov so prodali tudi Libiji in Iraku.
Zaradi nezanesljivosti letala in številnih nesreč Tu-22 niso nikoli povsem zamenjali predhodnikov Tu-16. Kot izvidniške ploščadi naj bi jih uporabljala celo razvpita KGB.
Verzija: Tu-22M3 »backfire C«
Tehnični podatki:
Tupoljev Tu-22 »blinder«
SZ
Tip: nadzvočni bombnik in izvidnik
Pogon: dva turboreakcijska motorja Koljesov s po
Mere: | |
- dolžina | 40,5 m |
- razpon kril | 27,7 m |
- višina | 10,6 m |
Mase: | |
- največja vzletna masa | 84.000 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 1480 km/h |
- dolet (s tovorom bomb) | 3100 km |
V času nastajanja tega ruskega (takrat še sovjetskega) strateškega bombnika, konec šestdesetih in po letu 1970, so bile glavne zadeve, postavljene kot cilj konstruktorjem, izreden dolet in velika hitrost ter prodiranje na vseh višinah. Le tako se je bilo namreč moč ubraniti pred nevarnostmi že izredno izpopolnjenih sistemov zračne obrambe. Kakšne pa so te zahteve: dolet z
Bombnik s tem doletom sodi v razred srednjega dosega. Rusi so mu namenili dvojno vlago, najprej udare na pomembne cilje na evropskem vojskovališču, pa tudi na velike cilje na morski površini. Pri tem so seveda imeli v mislih nasprotnikove letalonosilke, rušilce in takratne bojne ladje. Konstruktorji so sledili ameriškemu zgledu in se odločili za spremenljivo puščico kril. Puščica je prilagodljiva, postavljali so jo lahka v pet različnih kotov, začenši z 20° pa do 65°, najpogosteje pa so uporabljali tri položaje. Pri vzletu in pristajanju, ko je potreben največji vzgon, so bila krila povsem razprta in so tvorila puščico 20°, za večji dolet so puščica nekoliko povečali, na 30°, pri velikih nadzvočni hitrostih je bila seveda potrebna največja puščica, s takšno puščico kril pa je letel bombnik tudi v režimu letenja z obzvočno hitrostjo na majhni višini.
Prvi bombnik Tu-22M0 je vzletel že leta 1969, potem pa so začeli s serijsko proizvodnjo z oznako -Ml (»backfire-A«). Ker verzija Tu-22M1 ni izpolnjevala vseh pričakovanj, ji je sledila nadgrajena Tu-22M2 (»backfire-B«) s turboventilatorskima pogonskima agregatoma. Bombniki so izpolnili pričakovanja in do leta 1983 so jih izdelali skupaj nad 200.
Omenjeni verziji je sledil Tu-22M3 (»backfire-C«), ki so mu nekoliko spremenili presek vstopišč zraka v motor (ki so spominjali na tiste pri lovcih in izvidnikih MiG-25) in za 5° povečali največjo puščico kril. Ob teh zunanjih modifikacijah so v bombnik vgradili še nov radar za sledenje konfiguraciji zemljišča in na-merilni radar. Drugače so bistveni deli elektronike letala predstavljali navigacijski sistemi, komunikacijski sistemi in sistema za odkrivanje, zajemanje in spremljanje ciljev. Sistemi so omogočali bombniku delovanje ponoči in v vsakršnih vremenskih razmerah. čŒeprav so ga opremili s sodobnimi sistemi za elektronske protiukrepe in vabami, so bili za spremljanje in zaščito teh bombnikov predvideni lovci Su-27, Najpomembnejši cilji »backfirejev« so bile ameriške letalonosilke, za njihovo uničevanje so namenili rakete zrak-ladja AS-4 »kitchen«, prav tako so jih lahko oborožili tudi z jedrskim taktičnim orožjem, nenazadnje pa so lahko dobro opravljali tudi samo izvidniške naloge.
Dolga časa so tem bombnikom pripisovali najpomembnejšo vlogo v obrambi ZSSR, uporabljali pa so jih tako v času afganistanske vojne v osemdesetih letih kot v devetdesetih letih v ruskih napadih na upornike v čŒečeniji. Poleg Rusije jih imajo (so jih imeli) v svoji oborožitvi še Ukrajina, Belorusija in menda celo Iran. Za te bombnike se že dolgo zanima tudi Kitajska in velika verjetnost je, da bodo Kitajcem prodali najbolj izpopolnjeno različico Tu-22M4, ki so jo razvili leta 1990, morda pa celo načrtovano inačico -M5 (ali Tu-245). Slednje naj bi oborožili z manevrirnimi raketami velikega doleta, oboroženimi tako s konvencionalnimi kot jedrskimi bojnimi konicami.
Po nekaterih virih naj bi Rusija silno težka vzdrževala preostali del bombniške flote v operativnem stanju, najbolj številčni sodobni bombniki ostajajo prav Tu-22M2 in -M3 (skupaj okoli 235, od tega operativnih 196 leta 2002). Načrtujejo tudi njihovo posodobitev, predvsem naj bi dobili avtomatiziran sistem za nizko letenje, kar so piloti teh bombnikov v dokaj široki uporabi teh bombnikov med operacijami v čŒečeniji najbolj pogrešali. Skupno so izdelali 497 teh letal.
Verzija:
Tupoljev Tu-22 "blinder"
Tehnične lastnosti:
Tupoljev Tu-22M3 »backfire C«
ZSSR/Rusija
Tip: večnamenski strateški bombnik srednjega dosega
Pogon: dva turboventilatorska motorja Kuznecov NK-25 s po 250 kN potiska ob dodatnem zgorevanju (140 kN brez)!
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | |
- pri puščici 20° | 34,28 m |
- pri puščici 65° | 23,30 m |
- površina | |
- pri puščici 20° | 183,80 m2 |
- pri puščici 65° | 175,80 m2 |
Trup | |
- dolžina | 42,46 m |
- višina | 11,08 m |
Mase: | |
- prazno | 54,000 kg |
- največja vzletna | 124,000 kg |
Gorivo: | |
- notranje | ni podatka |
Zmogljivosti: | |
- visoko | 2.300 km/h |
- gospodarna | 900 km/h |
- priletna hitrost | 370 krn/h |
- vzletna hitrost | 285 km/h |
- največjavišina | 14.000m |
- vzletna steza | 2100 m |
- dolet | 5500 km |
Oborožitev:
- 3 x H-22 (jedrska konica s 305 kt)
- 3 x H-15 (jedrska konica s 350 kt)
- 6 do 10 x RKV-500B/KSR (jedrska konica s 350 kt)
Bombe:
- do 69 FAB-250
- do 12 FAB-400 ali 8 FRB-1500 ali 2 FAB-3000
- natančno vodljive bombe
Top: GŠ kal.
Uporabniki: Rusija, Belorusija, Ukrajina, Iran
Cena: ni podatka
Nazaj
Tu-16 »badger« je bil eden prvih bombnikov z reakcijskimi motorji. Sovjetski Tupoljev Tu-16 je prvič vzletel leta 1952 in bombniška verzija »badger-A« dve leti kasneje. Ob začetku operativne uporabe leta 1953 so z njim dosegli dejansko pomemben napredek glede nosilnosti, hitrosti in doleta. čŒeprav so ga prav kmalu nadomestili s sodobnejšimi bombniki, je bilo v sovjetski floti velikega doleta operativnih skoraj 300 »badgerjev«, nekaj pa je operativnih še dandanes. Sodobnejšim izvedenkam so dodali opremo za elektronski boj in sistem za oskrbovanje z gorivom v zraku. Uporabljalo jih je tudi letalstvo ruske mornarice, namenili so jih protiudarom. Glavni tuji uporabnik je Kitajska, ki je zgradila kopijo tega letala z oznako xian H-6. Ob propadu vojaške supersile ZSSR je bilo kar okoli 300 »badgerjev« operativnih v sklopu mornariškega letalstva. »Badger« je vsestranska »pošast«, uporabna tako za mornariško izvidovanje kot za elektronske protiukrepe in elektronsko izvidovanje ter seveda za bombardiranje. Mornariške lovskobombniške izvedbe nosijo zelo velike rakete zrak-zemlja z velikimi bojnimi glavami in dosegom kar do 350 km.
Tupoljev Tu-16 »badger« je bil v rabi na prvi bojni črti kar 40 let.
Tehnični podatki:
Tu-16 »bedger-B«
SZ
Tip: bombnik srednjega dosega
Pogon: dva turboreakcijska motorja Mikulin AM-3M s po 9.500 kg potiska
Posadka: šest
Mere: | |
- dolžina | 34,8 m |
- razpon kril | 33 m |
- višina | 10,36 m |
Mase: | |
- največja vzletna masa | 75.000 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 1050 km/h |
- dolet | 7200 km |
Oborožitev: sedem topov 23 mm in do 9.000 kg različnega orožja
Nazaj
Leta 1959 so proizvajalci MBB, Nord Aviation in VFW ustanovili skupino Transall, namenjeno razvoju in proizvodnji transportnega vojaškega letala C-160 za vojna letalstva Francije, Nemčije, Turčije in Južne Afrike. Proizvodnjo teh letal v prvi seriji so potem sklenili leta 1972 in skupaj izdelali kar 169 dvomotornih transporterjev. Šlo je za eno prvih mednarodnih sodelovanj pri kakšnem od vojaških programov. Od skupne kvote izdelanih letal jih je Francija dobila 50, Nemčija 90, Turčija 20 (sprva namenjenih Nemčiji) in južna Afrika 9. Ime je izpeljanka iz Transport Allianz.
Transall na videz precej spominja na ameriškega C-130 herculesa, vendar je nekaj manjši, predvsem pa seveda šibkejši, saj ima dva motorja. Je pa tovorna kabina tega letala malo širša in višja kot herculesova, njegova bistvena prednost pa so predvsem kratke vzletno-pristajalne steze. Tudi tovor ni zanemarljiv, vanj gre kar 93 vojakov ali pa na primer 62 nosil s štirimi spremljevalci ali, čemur je v prvi vrsti namenjen, 16 ton tovora.
Zatem so v letu 1976 na pobudo Francozov podpisali nov sporazum o gradnji novih letal. Dobila so podaljšana krila, možna je bila vgradnja osrednjega rezervoarja v trupu za podaljšanje doleta, ravno taka so posodobili avioniko in opremili letalo s sistemom za oskrbo z gorivom v zraku. Francoski paket je štel 251etal, deset so jih opremili z napravami za oskrbovanje drugih letal z gorivom v zraku. Naslednja štiri letala so Francozi naročili potem v letu 1982, opremili so jih s komunikacijskimi napravami in so delovali v sklopu jedrskih sil za odvračanje. Tudi te so opremili za sistemom za oskrbovanje drugih letal z gorivom.
Zanimivo, da so tri rabljene transalle prodali Indoneziji za spremljanje preseljevanj. Poleg tega so izdelali še nekaj povsem specialnih izvedb za elektronski nadzor, mornariško patruljiranje, gašenje požarov v naravi, v izvedbi za poveljniške naloge in za zgodnje odkrivanje ter opozarjanje, pa tudi kot leteči tanker.
Zanimivi sta verziji C-169H astarte, ki so jo Francozi uporabljali v spregi s svojo floto jedrskih podmornic z balističnimi raketami, in C-160 gabriel ELINT, ki so jo opremili za elektronsko vohunjenje. Ta je bila opremljena z napravami za prisluškovanje komunikacijskim sredstvom, te vohunske naloge pa je opravljal del posadke z desetimi možmi.
Francozi so letala nenehno posodabljali, zadnjo »osvežitev« so tako sklenili leta 1999, ko so v C-160 vgradili sistem za elektronsko bojevanje, radarske opozorilnike, opozorilnik za približevanje raket in metalce toplotnih in radarskih vab.
Tudi Nemci so svoje transalle posodobili in jih opremili z modernim računalniškim sistemom, radarskim opozorilnikom ter GPS.
Tehnični podatki:
Transall C-160,
Nemčija, Francija
Tip: taktično transportno tovorno letalo
Pogon: dva turbopropelerska motorja Rolls-Royce Tyne Rty.20 mark 22 s po 4549 kW poganjata štirikraka propelerja
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | 40,00 m |
- površina | 160 m2 |
Trup | |
- dolžina | 32,40 m |
- višina | 11,65 m |
Tovorna kabina | |
- dolžina (z nakladalno plošč.) | 17,21 m |
- širina | 3,15 m |
- površina tovorne kabine | 54 m2 |
Mase: | |
- prazno | 28.000 kg |
- največja vzletna | 51.000 kg |
- tovor | 16.000 kg |
Gorivo: | 19.000 l |
- dodatni notranji rezervoar | 9000 l |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 520 km/h |
- največja višina | 8200 m |
- vzletna steza | 720 m |
- dolet (s tovorom 16 t) | 1800 km |
- prazno z dodatnim gorivom | 8900 km |
Oborožitev: nima
Uporabnice: Francija, Nemčija, Južna Afrika, Indonezija, Turčija
Cena: ni podatka
Nazaj
Lovec za premoč
Vsak komentar o Supermarinovem spitfiru je domala nepotreben: ta veličastni lovec je morda najbolj znano letalo, kar so jih izdelali v Veliki Britaniji. Postal je znamenitost druge svetovne vojne in eden najboljših lovcev, ki so jih kdaj izdelali. Namenili pa so mu tudi druge bojne naloge, ki jih je ravno tako izpolnjeval nadvse uspešno. Tako je bil izvidnik, taktični lovski bombnik, palubni lovec ...
Brez dvoma je spitfire najslavnejše britansko letalo vseh časov. čŒeprav v bitki za Britanijo ni imel tako pomembne vloge kot na primer manj slavni Hawkerjev hurricane, je bil brez dvoma najpomembnejše letalo na zavezniški strani v drugi svetovni vojni. Izdelali so jih več kot katerih koli drugih zavezniških letal, če ne upoštevamo proizvodnje bojnih letal v Sovjetski zvezi. Prava sreča je bila verjetno, da so se Britanci odločili za ta tip lovca, ki je bil leta 1936 zasebni projekt konstruktorja, podpiral pa ga je njegov štab sodelavcev. Kasneje so tega lovca nenehno razvijali in izpopolnjevali in na koncu je imel njegov motor še enkrat večjo moč kot prototip. Nič čudnega torej, da je spitfire postal lovec sprednje bojne črte v večini najpomembnejših letalskih bitk druge svetovne vojne.
Po uradnih britanskih podatkih je bil prvi prototip spitfira z oznako supermarine 224 po strukturi podoben Schneiderjevim jadralnim letalom trophy s 492-kilovatnim motorjem, oborožen s štirimi mitraljezi - dvema v trupu in dvema v krilih ter s fiksnim »hlačnim« podvozjem. Njegov konstruktor Reginald Mitchell ni bil prav nič ponosen nanj, zato se je usedel za risalno mizo in začel konstruirati novo izvedbo z oznako type 300. To je bilo bolj aerodinamično in manjše letalo z uvlačljivim podvozjem ter konstrukcijo iz nosilnih oplat. Opremili so ga z motorjem Rolls-Royce PV.12 s približno 671 kW (okoli
Mitchell si je zamislil krili v obliki elipse, da bi vanj spravil vseh osem načrtovanih mitraljezov. Tako je značilno oblikovano krilo spitfira postalo eno najboljših kril katerega koli do takrat konstruiranega lovca. Sama oblika elipse sicer ni imela nič pri tem, celo težavna je bila za izdelavo, vendar je bil celoten aerodinamični profil letala primeren za hitrosti do 0,9 macha, kasnejše izvedenke, izdelane med drugo svetovno vojno, pa so dosegle hitrost 0,92 macha, kar je bilo celo hitreje od znamenitih nemških medvojnih reaktivcev. Takrat so hoteli supermarinovo krilo spremeniti in uvesti tako imenovani laminarni profil, letalo pa so imenovali spiteful. Vse skupaj pa se ni prav nič obneslo in ko so ta profil prenesli še na reakcijska letala, so vsi, vključno s preizkusnimi piloti, želeli, da bi konstruktorji vgradili stara spitfirova krila.
Preizkusi in proizvodnja
Tako kot njegov življenjski sovražnik Messerschmittov Bf 109 je imel tudi Supermarinov spitfire ozko podvozje pod trupom, ki se je uvlačilo navzven in v krili. Prav tako kot Bf 109 je tudi spitfire uporabljal za hlajenje motorja tekočino iz vode/glikola, vstopišči zraka v hladilnika pa je imel nameščeni pod zadnjim delom notranjih delov kril. Britanci so ti vstopišči namestili asimetrično, na notranjem delu desnega krila je bil hladilnik motorja, pod notranjim delom levega krila pa ozek hladilnik olja. Druge značilnosti so bile razcepljena zakrilca (ki jih je, podobno kot podvozje, poganjal hidravlični sistem s pomočjo ročne črpalke v pilotski kabini), udobna pilotska kabina s plastičnim premičnim pokrovom pilotske kabine, ki ga je pilot lahko potisnil povsem nazaj, potem po tri izpušne cevi iz motorja na nosnem delu trupa ob straneh, repno kolo in močan, grob dvokraki leseni propeler.
To je bil takrat nedvomno najlepše oblikovani lovec. Letalsko ministrstvo mu je pripisalo serijsko številko K5054 (torej »zgodnejša« številka od hurricanove K5083, čeprav je hurricanov prototip vzletel šest mesecev prej). Povsem pripravljen prototip je prvič vzletel z letališča Eastleigh (zdaj southamptonsko letališče) dne 5. marca 1936, pilotiral pa ga je šef preizkusnih pilotov »Mutt« Summers. Upravljati ga je bilo kot v sanjah, zato pa so bile toliko večje težave s pripravo delavcev za množično proizvodnjo tega letala; šlo je zelo počasi. Prvi spitfire je prišel v 19. eskadriljo v Duxfordu julija
Po smrti konstruktorja Mitchela je postal glavni konstruktor Joe Smith, ki je skrbel za nadaljnji razvoj in izpopolnitve kasnejših izvedenk spitfirov. Tako so v seriji B v notranjost vgradili dva top; firme Hispano kalibra
V letu 1941 so izdelali veliko eksperimentalnih in posebnih izvedenk, vključno z letalom za postavljanje hitrostnih rekordov speed spitfire, potem dve jadralni letali iz deloma plastičnih materialov, ki pa jih ni bilo v izobilju. Izvedenki. Mk III in Mk IV sta bi že podaljšani, vanju so vgradili daljši motor griffon in štirikrake propelerje. Serijska proizvodnja pa je bila bolj ali manj omejena na izvedenki Mk I in skoraj enako Mk II; letala so izdelovali v prostranih obratih »Shadow Factory« v Castle Bromwichu blizu Birminghama. Tudi naslednji proizvodnji model Mk V se ni bistveno razlikoval od prvih dveh. Imel je nekoliko podaljšan trup, podobno kot Mk III, močnejši motor merlin in širše krake trikrakega propelerja, nanj so lahko vgradili krila »A«, »B« in »C«, pod trebuhom pa je imel nosilce za odvrgljivi rezervoar za
Fotografsko izvidovanje
Nekaj letal verzije Mk V (229) so opremili tudi za fotografsko izvidovanje, pogosto pa so jih zamenjevali, ker so imela oznako PR.IV (ki pa so jo pripisovali verziji Mk IV, opremljeni s popolnoma drugačnim motorjem griffon). Pri izvidniški izvedenki so topa zamenjali z dodatnima 302-litrskima rezervoarjema za gorivo v sprednjem robu obeh kril. Namestili so dve kameri pod zadnji del trupa, pilot je imel večjo zalogo kisika, motor pa večji oljni rezervoar.
Mk IV je bila prva verzija spitfira za prestrezniške naloge na velikih višinah s pilotsko kabino pod umetnim tlakom in ošiljenim koncem kril, kar je povečalo razpetino na
Končni spitfire VIII
Verzija Mk IX je bil preprosto spitfire Mk V z novim motorjem, dokončno pa je bil res pravi, legendarni spitfire, tisti z oznako Mk VIII, veliko boljše letalo kot njegovi predhodniki. Njegovega naslednika, spitfira Mk IX so izdelovali še v letu 1945, izdelali pa so jih 5665. Seveda so to letalo, pravzaprav izpeljanke in izvedbe, označevali s kopico oznak, vključno z LF (z razpetino kril
Izdelali so razmeroma majhno število prelepih Mk VIII, po mnenju pilotov najlepših spitov, ki so kdaj leteli. Prav tako malo je bilo modelov Mk VII. Pojavila se je še kopica »oženjenih« verzij; tako so na primer proizvajalci vzeli kokpit z izenačenim pritiskom verzije Mk VI, modificirana krila verzije C in dvostopenjski motor merlin. Nekaj verzij Mk VII so opremili z izboljšanim uvlačljivim podvozjem in s standardnimi motorji serije merlin 60. Verzije Mk VIII, opremljene s posebnim tropskim filtrom, so pošiljali v čezmorske države, vključno s tistimi na območju Pacifika. Zadnja verzija spitfire Mk XI z motorjem merlin, ali PR.XI, je predstavljala najpomembnejše zavezniško izvidniško letalo na evropskem vojskovališču, uporabljali pa so jo izvidniki RAF in Letalskih sil ZDA za izvidniške naloge nad vso Evropo in celo nad Berlinom. Ta letala so na tako oddaljene cilje vzletala iz Anglije.
Prvi spitfire, opremljen z motorjem griffon, je bil Mk XII. Daljši motor je zahteval podaljšan nos z izboklinami zaradi povečanih blokov valjev motorja. Verzija Mk XII je bila namenjena predvsem za prestrezanje na majhnih višinah, kjer so bili njihovi nasprotniki nemški Fw 190. Na majhni višini je celo dosegel hitrost
Močnejši motorji
Rolls-Royce je motor griffon opremil z dvostopenjskim superuplinjačem, kar je dalo motorjem serije 65 več kot dvakraten potisk v primerjavi z letali z motorji merlin na vseh višinah. Zaradi tega so spitfire podaljšali za
Po drugi svetovni vojni so postali operativni trije skoraj povsem enaki modeli spitov z zelo izpopolnjenim trupom; opremljeni so bili z mogočnimi motorji griffon, njihova masa pa je bila znatno večja. Krila niso več imela oblike elipse, nosila so po štiri topove, v njih so našli prostor za dodatno gorivo, prav tako pa so letala opremili z močnejšim podvozjem. Velik repni smerni stabilizator je dobil s kovino prevlečeno smerno krmilo, prav tako tudi višinski krmili, vsi sistemi pa so bili popolnoma novi. Prvi iz te nove družine spitov je bil F.21, izdelovati so jih začeli že v letu 1944. Nekatere izmed njih so opremili z motorji griffon serije 85, imeli pa so po dva šestkraka, nasproti se vrteča propelerja. Verzija F.22 je imela kapljičasto kabino in, enako kakor zadnji F.21, 24-voltno električno napeljavo. F.22 je imel velik horizontalni stabilizator in nov smerni stabilizator, kakor model spiteful. Ni pa imel rezervoarja za gorivo v zadnjem delu trupa, ker je povzročal smerno nestabilnost. Zadnja verzija, F.24, je imela že uporaben zadnji trupni rezervoar, dodali pa so še malenkostne izboljšave, kot na primer raketne lanserje in električno upravljanje topovskega ognja. Zadnji izmed 20.334 spitov F.24 je bil dobavljen v februarju 1948.
Za potrebe letalstva mornarice so v letalskem trenažnem servisu leta 1941 izdelali palubno verzijo spitfira VB z oznako seafire IB. Sicer pa je letalstvo mornarice že imelo nekaj seafirov, ki pa so bili le predelani običajni spitfiri. Večino seafirov med drugo svetovno vojno je predstavljala verzija Mk VC, opremljeni pa so bili z motorji merlin serij
Spitfire: izvedbe
Spitfire I: Izvirni proizvodni model s 768-kilovatnim (okoli
Spitfire II: Castle Bromwichevo letalo z majhnimi dopolnitvami in močnejšim motorjem merlinXII z 877kW (skupaj 750IIA in 170 MB)
Spitfire III: poskusni prototip (samo eden) z 995-kilovatnim motorjem merlin XX
Spitfire IV: prototip z motorjem griffon; enako oznako so uporabljali za 229 PR verzije MkV
Spitfire V: podaljšan trup zaradi motorja merlin 45 s 1103kW ali merlina 50 s 1097kW; odvrgljiv rezervoar za gorivo, krila F ali LF; oborožitev po shemi »A«, »B« in »C« (skupaj 94 Mk VA, 3.923 Mk VB in 2.447 MkVC)
Spitfire VI: prestreznik za velike višine z motorjem merlin 47 s 1056kW, z izenačenim pritiskom v pilotski kabini in ošiljenimi krili HF z razpetino
Spitfire VII: prestreznik za velike višine, opremljen z dvostopenjskim motorjem merlin serij 61, 64 ali 71, pilotska kabina z izenačenim pritiskom, uvlačljivo repno kolo (skupaj 140)
Spitfire VIII: pravi lovec z dvostopenjskim motorjem serij 61, 63, 66 ali 70, pilotska kabina z izenacenim pritiskom, uvlacljivo repno kolo, siroko osiljeno smerno krmilo (skupaj 140)
Spitfire IX: pravzaprav »masilo« - začasna rešitev, »združitev« dvostopenjskega motorja merlin serij 61, 63, 66 ali 70 s trupom verzije MKV; krila LF, F in HF; oborožitev »B«, »C« ali »E« (skupaj 5.665)
Spitfire X: verzija PR.XI s kabino z izenačenim pritiskom, motor merlin serije 77; en primer s krili HF (skupaj 16)
Spitfire XI: neoboroženo izvidniško letalo; motorji merlin serij 61, 63 ali 70 (skupaj 471)
Spitfire XII: prestreznik za nizke višine, enostopenjski motor griffon II ali IV s 1.294kW; krila LF; oborožitev »B« (skupaj 100)
Spitfire XII: verzija PR za nizke višine, v osnovi MkB z motorjem merlin 32 (s trikrakim propelerjem); oborožen s štirimi mitraljezi
Spitfire XVI: verzija MklX z motorjem Packard merlin 266; krila »F« ali »LF«; ponavadi z oborožitvijo »C« ali »E«; večina opremljena s kapljičasto kabino (skupaj 1054)
Spitfire XVIII: končni lovec z dvostopenjskim motorjem griffon; krila F; orožje »E«; pokrov pilotske kabine kapljičaste oblike in dodatni rezervoar za gorivo v krilu; izvedba FR.XVIII (povojni FR.18) z izvidniško kamero pod zadnjim delom trupa (skupaj 300)
Spitfire XIX: neoborožena verzija PR; dvostopenjski motor griffon; večina s kabino z izenačenim pritiskom (skupaj 225)
Spitfire XX: en sam prototip, izveden iz verzije Mk IV in prototipa MkXIl
Spitfire 21: preoblikovan trup; večinoma z motorjem griffon 61 ali 64 s petkrakim propelerjem; štirje topovi
Spitfire 22: malenkostne spremembe; nekateri opremljeni s 1772-kilovatnim motorjem griffon
Spitfire 24: malenkostne spremembe; rep spitefula; kratkocevni top MkV (skupaj 54)
Seafire IB: palubna verzija spitfira VB (skupaj 166)
Seafire IIC: katapultna kljuka in ojačano podvozje; motor merlin 32 s štirikrakim propelerjem (skupaj 372)
Seafire III: dvakrat sklopljiva krila; motor merlin 55M s 1183kW (skupaj 1200)
Seafire XV: enostopenjski motor griffon VI s 1380 kW, asimetrična hladilnika kot pri verziji spitfire XII; večina opremljena s kljuko; pozneje izdelane verzije imajo kapljičasti pokrov kabine (skupaj 390)
Seafire XVII ali 17: kot seafire XYV s kapljičasto kabino; z ojačanim podvozjem; nekaj (FR.17) s kamero na prostoru za zadnji gorivni rezervoar (skupaj 232)
Seafire 45: nekaj sprememb na trupu, podobno kot pri verziji spitfire 21; krila nesklopljiva; motorja griffon 61 (petkraki propeler) ali 85 z nasprotnim potiskom (skupaj 50)
Seafire 46: kot seafire 45: kapljičasti pokrov kabine; FR.46 s kamero pod zadnjim delom trupa; kasnejši proizvodni model so imeli spitefulov rep (skupaj 24)
Seafire 47: (hidravlično) sklopljiva krila; motor griffon 87 ali 88 z nasprotnim potiskom in uplinjačem povsem pod oblogo glave propelerja; večja količina goriva; kasnejši modeli RF so bili vsi opremljeni s kamero (skupaj 140)
Tehnični podatki:
Supermarine Spitfire
Velika Britanija
Tip: enosedi lovec prestreznik
Motor: batni motor Rolls-Royce merlin 45Vee s 1103kW
Mere: | |
- razpetina | 11,23 m |
- dolžina | 9,12 m |
- višina | 3,02 m |
- površina kril | 22,48 m2 |
Mase: | |
- prazno | 2267 kg |
- največja vzletna | 2911 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost na višini | 594 km/h |
- začetno vzpenjanje | 1445 m/min |
- največja višina | 11.125 m |
- največji dolet | 1827 km |
Oborožitev: osem mitraljezov browning
Nazaj
Ruske letalske sile so sledile svetovnim prizadevanjem, predvsem Američanom, in pred dobrim desetletjem vzpodbudile razvoj večnamenskega bojnega leta MFI - mnogofunkcionalnj frontovoj istrebitel. Vrsto let smo poznali le Mikojan-Gurjevičev projekt 1.42 (kasneje 1.44 ali MiG-35), manj pa Suhojeve tovrstne načrte. "Izdal" jih je šele veteran Suhojevih poskusnih pilotov Vladimir Iljušin sredi leta 1997. Takrat je oznanil skorajšnje dokončanje projekta in svetovno senzacijo. Prve vožnje po letališčni ploščadi in potem sam vzlet letala so sledili v septembru 1997.
Sama geneza S-37 je dokajšnja neznanka; nekateri obveščeni viri trdijo, da se je zasnova rodila na osnovi preizkušanj modela ameriškega letala X-29 v vetrovniku Centralnega hidroaerodinamičnega inštituta - CAGI. čŒe je bil X-29 v rangu velikosti lahkega lovca F-5, potem je bil ruski S-37 v rangu velikosti Su-27. Tudi zasnova dvojnega triplana (predkrili-kanarda, krili in repna višinska stabilizatorja) je povzeta po že videnem Su-37 (najbolj izpopolnjeni različici iz družine "flankerjev"), le da ima krilo pri berkutu negativno puščico. Kar seveda ni novost, s takšno konfiguracijo so začeli Nemci, poznali pa so jo tudi že Rusi.
Po mnenju konstruktorjev Suhoja naj bi imelo krilo z negativno puščico celo kopico prednosti, ena odločujočih je seveda superkrmarljivost, ena ključnih zahtev, ki jih postavljajo bojnim letalom pete generacije. Predvsem je to pomembno v fazi letenja pri velikih vpadnih kotih in v manevrih, potem ko se odtrga vzgon, značilnih predvsem v bližinskih zračnih dvobojih.
Druge značilnosti "pripadnikov" bojnih letal pete generacije so še tako imenovana tehnologija stealth (slaba radarska opaznost), možnost uničevanja ciljev izven vidnega obzorja in nadzvočna potovalna hitrost brez dodatnega zgorevanja. čŒe za napade na cilje izven vidnega obzorja Rusi še imajo ustrezne zmogljivosti, pa so pri pogonskem delu in tehnologijah stealth malo šibkejši, kljub uporabi radarsko absorpcijskih premazov in spravila orožja v trup. Američani pri svoji tehnologiji stealth namenjajo večji poudarek oblikovanju površin, najboljši rezultat pa se zagotovo doseže ob ustrezni kombinaciji.
Pogonska skupina pri Suhojevem MFI naj bi ne bila enaka kot pri Mikojan-Gurjevičevem projektu 1.42, saj bi Saturn-Ljulkin pogonski agregat AL-
Avionika bo zanesljivo sodobna, kajti po besedah ruskega vodilnega moža za vojaške nabave naj bi Suhoju prav nič ne koristilo, če bi v bojno letalo pete generacije vgrajevali elektronsko opremo tretje ali celo druge generacije. Za Su-47 načrtujejo avioniko najmanj ravni najbolj izpopolnjenih modelov iz družine "flankerjev" polpete generacije, kot sta Su-
Radar za novo Suhojevo bojno letalo pete generacije še ni znan, po velikosti pa bo predvidoma manjši, kot so radarji družine Su-27 "flanker", sploh pa bo manjši premer radarske antene. Po posnetkih Su-47 sodeč se skriva v desni repni konici, ki je opazno večja od leve, v repno sfero obrnjen radar Phazotron, medtem ko naj bi bil v manjši repni konici radarski opozorilnik radarske osvetljenosti letala z repne sfere. Levi repni konus naj bi skrajšali, da bi odpravili interferenco med obema omenjenima elektronskima senzorskima napravama.
Kot kaže, Su-47 ne bodo opremljali z raketami zrak-zrak super dolgega dosega K-376, kakršne so načrtovali v Gurjevič-Mikojanovem projektu MFI. Bodo pa novega Suhoja oborožili s pulznimi nabojnimi (pulzorji) pogonskimi motorji raket AA-12 "ader" (R-77PD). Te imajo zložljive stabilizatorje, ki so prikladni za spravilo v trupne jaške v Su-47. Prav ti stabilizatorji dajejo namreč raketi neobičajno veliko radarsko sliko (velik radarski presek), kar je pravzaprav "izdajalsko" za samo letalo, s katerega se raketa izstreli. Prav ti stabilizatorji pa bistveno vplivajo na aerodinamične kvalitete raket R-77.
Z letalom Su-47 so Rusi opravili nekaj preizkusnih letov, med katerimi je bilo moč zaznati težave s krmarjenjem med letenjem pod velikimi vpadnimi koti. Za povečanje stabilnosti so letalu povečali smerne stabilizatorje, kar je pomanjkljivost potem kompenziralo. Gradijo pa tudi drugo letalo, po vseh verjetnosti bo ta prototip dobil tudi nove motorje. Takšne, kot jih je pred njim RSK Mikojan-Gurjevičev projekt 1.42, torej AL-
Tehnični podatki:
Suhoj Su-47 berkut (S-37)
SZ, Rusija
Tip: večnamensko bojno letalo pete generacije
Pogon: dva turboventilatorska motorja Aviadvigatel D-30F6 ali dva turboventilatorska motorja Saturn/Ljulka AL-
Mere: | |
- dolžina | 21,34 m |
- razpetina kril | 16,7 m |
Mase: | |
- prazno | 24.000 kg |
- največja vzletna | 34.000 kg |
Zmogljivosti: | |
- hitrost | M = 2 |
- gospodarna hitrost | M = 1,5 |
- največja višina | 18.000 m |
- dolet | 4000 km + |
Danes je Su-27 “flanker” po presoji številnih izvedencev v samem vrhu bojnih letal v vseh pogledih. “Flankerji” so sprva navduševali s svojim doletom, toda današnji modeli se že kar bistveno razlikujejo od prvotnega, imajo brez dvoma najodličnejše letalne zmogljivosti in pod krili ter trupom obešeno veliko količino raznoterega orožja. In če kdo govori o superkrmarljivosti letala, govori o “flankerju” z velikim F.
Najbolje je to pred leti ponazoril avtor prispevka v Lockheed Martinovi redni dvomesečni publikaciji v odmevu na najpomembnejše razvojne usmeritve med zahodnimi konstruktorji lovcev:
"Rusi so vroči džokeji lovcev in Su-27 ter MiG-29 sta boljša dirkača od vseh, ki so v našem hlevu ..., toda F-22 bo gibčnejši kot Su-27, ki je v tem trenutku najiskrejši žrebec med vsemi!" Toda F-22 šele bo, je napisal. Prav “flanker” pa je po njihovi oceni dosegel tisto, po čemer se morajo zgledovati konstruktorji lovcev.
S Suhojevim “flankerjem” in celo njegovo družino - njegovimi verzijami so Rusi dosegli točko, okoli katere se bodo ruske letalske sile vrtele še dolgo tudi v tem, novem tisočletju. Letalo, v začetku zasnovano kot “domači” prestreznik dolgega doleta, lahko uporabljajo kot večnamensko taktično lovsko letalo, kot palubnega lovca in kot letalo za napade na kopenske cilje.
Ob nastanku Su-27 (kot T-10 ali kot deseti Suhojev delta projekt) si nihče ni mogel predstavljati, kako uspešno prihodnost bo imel. Začetki projekta so bili pravzaprav katastrofalni, nekajkrat so hoteli vso stvar celo opustiti. Oblikovati so ga začeli leta 1969, ko so Suhojevemu konstrukcijskemu biroju zaupali gradnjo prestreznika dolgega dosega, s katerim naj bi v enotah sil zračne obrambe zamenjali letala Su-15 “flagon”, Tu-28 “fider” in Jak-28P “firebar”. Drugouvrščenega v tej tekmi, Mikojanovega MiG-31, pa so vseeno začeli proizvajati.
Konstrukcijska skupina je izbrala zasnovo z dvema repnima smernima stabilizatorjema, dvema širokima vstopiščema zraka v motor in zelo podaljšanim sprednjim robom ter širokima izpušnima šobama. Dejansko sta dve sovjetski ekipi izbrali podobno osnovno konfiguracijo (govorimo o Su-27 in MiG-31). Kasneje pa so “flankerja” razvijali v smeri izboljšanja upravljivosti letala pri velikih vpadnih kotih - (AoA). Motorja sta postavljena precej široko narazen zaradi zmanjšanja čelnega upora, manjše radarske slike nosilcev raket in zaradi zmanjšanja možnosti, da bi poškodovanje enega motorja povzročilo poškodovanje še drugega. To je hkrati omogočilo tudi namestitev preprostejših vstopišč zraka v motorja. Zaradi same velikosti “flankerja” so lahko namestili vanj velike gorivne rezervoarje, ki so jih kasneje s še bolj zaobljeno obliko in podaljšanim sprednjim robom kril še povečali. Da bi letalu izboljšali manevrske zmogljivosti, so ga oblikovali vzdolžno nestabilno, kar je po drugi strani narekovalo vgradnjo sistema električnega krmiljenja - fly-by-wire; za njegovo osnovo so vzeli sistem, preizkušen na eksperimentalnem bombniku T-4.
Prvi prototip Su-27, znan po oznaki Suhojevega konstrukcijskega biroja T-10-1, je prvič vzletel v bazi Žukovski 20. maja 1977. Prvi in drugi prototip sta bila konstruirana v moskovskem eksperimentalnem obratu Suhojeva, krila in repne površine pa so izdelali v Komsomolsku; poganjala sta ga motorja Ljulka AL-21F-3, kakršne so vgrajevali v Su-17 in Su-24. T-10-6, ,-9, -10 in -11 so opremili z enakimi motorji, zgradili pa so jih v Komsomolsku. Tretji in četrti prototip sta bila prav tako zgrajena v Moskvi, poganjali pa so ju že motorji AL-31. Ta letala so imela vrsto pomanjkljivosti (v NATO so jih imenovali “flanker-A”), predvsem z vibracijami, krmilnimi sistemi in samo zgradbo. Vse to je vodilo do dveh nesreč, konstrukcijski biro pa se je odločil za radikalnejše posege v samo konstrukcijo.
Dva naslednja prototipa (T-7 in T-8) so konstruirali po novih standardih in ju označili s T-10S. Na Zahodu so ju takoj poimenovali “flanker-B”. Preostale “flankerje-A” so uporabili za preizkušanje opreme, motorjev in avionike, da je razvoj potekal nemoteno naprej. Popolnoma so preoblikovali krila, notranja zakrilca pa zamenjali s klasičnimi krilci in zakrilci. Konca kril so ravno "pristrigli" in ju opremili z vodili za izstreljevanje raket, to pa je hkrati zmanjšalo vibracije. Preoblikovali so tudi podaljšek sprednjega roba krila in tako dobili večji vzgon. Preoblikovali so tudi celoten trup, ki je dobil drugačen profil, ravno tako pa je drugačno obliko dobil pokrov pilotske kabine. Smerna stabilizatorja so zmanjšali in ju namestili bolj navzven na opornike, ki so hkrati nosili tudi repna višinska stabilizatorja. Kombinirano zračno zavoro/vrata prostora za spravilo glavnih nog podvozja so nadomestili z zračno zavoro na hrbtu, kakršno ima F-15. Med obema izpušnima šobama so trup podaljšali v konus, v katerem je zaviralno padalo na koncu, pred njim pa metalec vab, ta na koncu zaobljeni stožec pa hkrati zmanjšuje upor.
Samo preoblikovanje je tudi vplivalo, da so “flankerji” postali uporabni tudi za vzletanje in pristajanje na slabše pripravljenih vzletnih stezah, kakršne so na večini ruskih letališč. Vstopišči zraka v motor sta dobili rešetkasto zaščito, ki je rabila le pri vzletu, potem pa se je uvlekla navznoter, izvlekla pa takoj, ko se je letalo dotaknilo pristajalne steze. Mrežasta rešetka je debela le dva milimetra, vendar vzdrži trke s koščki ledu ali pticami tudi pri velikih hitrostih, potisk pa se na račun teh rešetk zmanjša le netznatno.
Do leta 1987 so “flankerje” na Zahodu videli samo v oddaji o konstruktorju Pavlu Suhoju, od januarja 1987 pa so “flankerji” še leteli nad obmejnimi območji nad Severnim morjem in Baltikom, kjer so jih piloti norveških in švedskih lovcev prvič videli v živo. Seveda so skandinavski piloti izkoristili ta bližnja srečanja za snemanje in fotografiranje novega ruskega prestreznika, posnetki pa niso razkrili kaj dosti več od dejstva, da nosi zavidanja vreden bojni tovor z do desetimi raketami zrak-zrak. Med njimi so bile štiri IR vodljive rakete zrak-zrak R-73 (AA-11 “archer”) na koncih kril in na zunanjih podkrilnih nosilcih ter šest raket srednjega dosega R-27 (AA-10 “alamo”) na nosilcih med vstopiščema zraka v motor in na podkrilnih nosilcih. Učinkovitost raket kratkega dosega so bistveno povečali z vgradnjo sistema za označevanje ciljev v vizir pilotske čŒelade, kar je omogočalo namerjanje tudi na cilje izven podolžne osi raket.
Po prvi zahodni predstavitvi lovca MiG-29 v Farnboroughu leta 1988 so Rusi leto kasneje na pariškem letalskem salonu predstavili še “flankerja”. Su-27 je osupnil vse opazovalce in analitike z veliko gibčnostjo, kar je seveda takoj dodobra pretreslo vse tiste, ki so zviška opazovali sovjetske lovce in jih podcenjevali v primerjavi s svojimi tehnološko izpopolnjenimi lovci. Oba, tako Su-27 kot Su-27UB, sta izvedla figuro zvon - zdrs na rep, ki jo je leto poprej v Farnboroughu demonstriral MiG-29. Šef poskusnih pilotov Suhojevega konstrukcijskega biroja Viktor Pugačov pa je izvedel novo figuro, ki so jo po njem imenovali Pugačovova kobra. To je dinamična upočasnitev leta letala, pilot pa jo izvede tako, da nagne nos letala navpično navzgor ali še celo bolj nazaj, potem pa takoj spet preide v vodoraven let - kot bi gledal kobrin napad. V manever vstopi letalo s hitrostjo 435 km/h, potem letalo z manevrom dinamično upočasnjuje hitrost za 110 km/h v vsaki sekundi in preide v vodoraven let s hitrostjo 148 km/h.
Vizualno še prepričljivejšo figuro je leta 1996 izvedel civilni poskusni pilot Jevgenij Frolov; imenovali so jo kubik, gre pa za salto po podobnem začetku kot pri kobri, vendar si je Frolov že pomagal z usmerjenim potiskom. Drugače takšnega manevra pač ne bi mogel izvesti.
Naj si bodo še tako impresivne, pa te predstavitve na letalskih prireditvah nikoli ne povedo celotne zgodbe. Na njih piloti letijo z najmanjšo možno maso letal, običajno tudi brez obešenega zunanjega tovora. Pri operativni izvedbi je masa veliko večja, kar potem vpliva na gibčnost letala. Prav pri Su-27 je bolj kot njegova gibčnost pomembno to, da ima zelo velik dolet in da je oborožen s šestimi raketami zrak-zrak za delovanje prek vidnega obzorja.
Predstavitvi “flankerja” v Parizu leta 1989 so sledile še predstavitve v ZDA, Veliki Britaniji, Bahreinu in Singapurju, odločitve o nakupih so prišle šele v drugi polovici devetdesetih let. Kupil jih je na primer Vietnam, Kitajska in Indija sta kupili celo licenco za domačo proizvodnjo. Slej ko prej pa “flankerje” lahko pričakujemo še v kateri od držav, na primer Iranu ali še v kakšni od bogatih naftnih držav.
Indija je konec leta 2006 spremenila pogodbo, po kateri naj bi za 3,5 milijarde dolarjev licenčno izdelala 140 večnamenskih lovcev Su-30MKI. To naj bi storili zaradi previsokih licenčnih stroškov. Po določilih spremenjene pogodbe naj bi Rusi Indiji dobavili večje količine sestavnih komponent, ki jih bodo nato v Indiji le še sestavili. Indija naj bi imela tako, do leta 2014 v svoji oborožitvi vseh 140 suhojev.
Verzije:
T-10: Letalske sile so to verzijo označevale s Su-27; izdelali so devet prototipov: T-10-1, -2,-3,-5 in - 8 v OKB Suhojeva, -5, -6, -9, -10 in - 11 v Komsomolsku; T-10-3 in - 4 so poganjali motorji AL-31F, ostale pa AL-21F-3; prvi let 20. maja 1977.
T-10S: nosi oznako Su-27S (S-serija); prototipa T-10-3 in -4 so preoznačili v T-10S-1 in -2
Su-27K: Vsi izdelani v Komsomolsku.
P-42: Zelo spremenjena verzija T-10S; pristriženi vrhovi smernih stabilizatorjev, nova nosna kupola iz lahke kovine; preoblikovana notranjost izpušnih šob s premaknjenim repnim konusom; dosegel serijo hitrostnih in čŒasovnih rekordov.
T-10S-20: izvedba za doseganje rekordov v dolžinskih preletih z dodatnimi gorivnimi rezervoarji v nosu (namesto radarja) in podaljšanim repnim konusom (prav tako za gorivne rezervoarje); pristrižena vrhova smernih stabilizatorjev in ukrivljena konca kril.
T-10U: Oznaka v letalskih silah je Su-27UB; zaporedna sedeža v kabini pod pokrovom iz enega dela, smerna stabilizatorja povišana.
T-10K: Palubna verzija Su-27S z zložljivimi krili in višinskimi repnimi stabilizatorji, motorji AL-31F, pristajalno kljuko, kanardi; dvojno nosno kolo; trije segmenti zakrilc na zadnjem robu kril, zunanji segment deluje kot krilca; osrednji nosilec pod trupom za rezervoar s 1.500 l goriva; naprave za oskrbovanje z gorivom v zraku.
Su-27M: Izpopolnjena večnamenska verzija osnovnega modela Su-27S; četverni digitalni fly-by-wire sistem za upravljanje letala; motorja AL-31FM; lovskobombniške zmogljivosti, kompatibilne z izpopolnjenimi TV, lasersko in radarsko vodljivimi raketami zrak-zemlja; kokpit z barvnimi katodnimi zasloni in zmogljivim računalnikom za obdelavo podatkov (za skupinske operacije); priključek za oskrbovanje z gorivom v zraku kot pri Su-27K; priprava za usmerjanje potiska.
Su-27IB: Izvirna oznaka Su-27KU; namenjen za lovskobombniške naloge; v kabini sta sedeža nameščena vzporedno; nosni del trupa je širok in sploščen; kokpit oklepljen z materialom iz titanovih zlitin; barvni katodni zasloni v kokpitu.
Su-27P: Prestreznik velikega doleta, predviden za delovanje v akcijah z neprekinjenim trajanjem do 10 ur.
Su-27PU: dvoseda verzija na osnovi modela Su-27UB za dolg dolet
Su-30: nova oznaka za Su-27PU
Su-30M: verzija Su-30 z vgrajenimi zmogljivostmi za lovskobombniške naloge; izvozna oznaka Su-30MK (indijske verzija z usmerjenim potiskom)
Su-32: nova oznaka za Su-27IB/KU.
Su-33: nova oznaka za proizvodno verzijo Su-27K.
Su-35: preoznačena verzija Su-27M.
Tehnični podatki:
Suhoj Su-27"flanker-B"
SZ, Rusija
Tip: enosedi prestreznik, enosedi/dvosedi lovski bombnik, dvosedi bojni trenažnik
Pogon: dva turboventilatorska motorja Ljulka/Saturn AL31F
- potisk 8100 kg
- z dodatnim zgorevanjem 12.550 kg
Mere: | |
- dolžina | 21,93 m |
- višina | 5,9 m |
- razpetina kril | 14,70 m |
- površina kril | 62,00 m2 |
Mase: | |
- prazno | 16.300 kg |
- največja vzletna | 28.000 kg |
- gorivo | |
- notranje | 9400 kg |
Zmogljivosti: | |
- hitrost | |
- nizko | M = 1,1 |
- visoko | M = 2,35+ |
- največja višina | 20.350 m |
- dolet | 4000 km |
- bojni radij | 1500 km |
Oborožitev:
· top GŠ- 30l 30 mm s 149 naboji
· zrak-zrak: dve raketi kratkega dosega AA-10A “alamo-A” (R-27R), dve raketi kratkega dosega AA-10B “alamo-B” (R-27T), dve AA-10C “alamo-C” (R-27ER), dve R-27ET (AA-10D “alamo-D”); štiri rakete AA-11 “archer” (R-73A), ali AA-8 “aphid” (R-60) ali tudi štiri AA-9 “amos” (R-33); štirje lanserji nevodljivih raket 130 mm
· rakete zrak-zemlja: Kh-25ML (AS-10 “karen”), Kh25MP (AS-12 “kegler”), Kh-29 (AS-14 “kedge”), Kh-31 (AS-17 “kripton”)
· vodljive bombe KAB-500 in KAB-1500
· bombe FAB-500, FAB, 250 in FAB-100
· v lovskobombniški verziji do 8.000 kg orožja, v lovsko-prestrezniški starejši “flankerji” do 6.000 kg, izpopolnjeni modeli do 8000 kg
Cena: nad 35 milijonov dolarjev
V operativni rabi: Rusija, Ukrajina, Belorusija, Kazahstan, Indija, Kitajska, Vietnem
Video
http://marcbrecy.neuf.fr/valse.html
Nazaj