Pojavil se je sredi sedemdesetih let, ameriški obveščevalni viri pa so ga opazili konec tistega desetletja. šele v osemdesetih letih je postalo jasno, da gre za novega jurišnika Su-25, ki so mu (na Zahodu) zaradi oblike nadeli ime "frogfoot". Sprva so ga šteli kot rusko protiutež ameriškemu protioklepnemu jurišniku A-10 thunderbolt II. Vendar se je izkazalo, da ne gre za tako zvesto kopijo, saj je "frogfoot" drugače zasnovan in ne tako oklepljen kot ameriški razbijač tankov.
Su-25 nese manjši bojni tovor kot A-10, vendar je hitrejši. Krila imajo puščico 20°, na celotnem sprednjem robu pa predkrilca. Na zadnjem robu ima sekcije zakrilc z dvojni precepom in krilca. Repni del je zasnovan precej konvencionalno, podvozje pa tipično tricikelsko z gumami z nizkim tlakom za pristajanje na slabo urejenih stezah. Oba dokaj močna turboreakcijska motorja so namestili v gondoli v korenih kril. Pilot sedi v oklepljeni kabini.
Sovjetsko vojno letalstvo je zmogljivosti "frogfootov" dodobra preizkusilo v osemdesetih letih v času okupacije Afganistana. V akcijah so sodelovali skupaj s helikopterskimi topnjačami Mi-24 "hind". Za napade na mudžahide so jih oborožili z bombami kasetnicami RBK-250, za boj proti v jamah skritim gverilcem pa so uporabljali raketne izstrelke AS-7 "kerry". V boju pa so bili tudi iraški Su-25, ki so jih Američani prestregli v protigverilski akciji proti Kurdom in dva sestrelili z lovci F-15. Prav afganistanske izkušnje so klicale po izboljšavah predvsem na področju samozaščite in jurišnike so opremili z metalci svetlobnih in radarskih vab.
Z verzijo za izpopolnjeno šolanje z orožjem Su-25UB so izvedli tudi pristanek na palubi letalonosilke Tbilisi (z zaviralno kljuko), zadnje verzije Su-25T pa že imajo zelo izboljšano avioniko - predvsem večnamenski radar kopijo-25, oklepljene vitalne dele ter nadgrajene ofenzivne sisteme. Za verziji -T in -TM boste zasledili tudi oznako Su-39, sicer pa lahko najdete v virih kar 10 različnih izvedenk, kot je sicer običajno pri vseh tipih ruskih letal.
Prvi tujim porabnik "frogfootov" je bila že leta 1985 čŒeškoslovaška (ki je potem razdelila floto Su-25 s Slovaško). Poleg teh dveh držav in Rusije imajo ali pa so imele"frogfoote" še v številnih državah bivše Sovjetske zveze, na Madžarskem in v že omenjenem Iraku. Skupaj naj bi jih namreč izdelali kar 700. V zadnjem času lahko zasledimo nekaj poskusov posodobitve, tudi pod izraelskim okvirjem.
Še za časa Sovjetske zveze je tekla proizvodnja "frogfootov" v gruzinskem Tbilisiju v obratih TAM. Letoa 2001 so Gruzinci skupaj z izraelskim Elbitom pokazali nadgrajeno izvedenko, poimenovali so jo škorpijon. Prednost te nadgradnje naj bi bila v dejstvu, da je kompatibilna tako z vzhodnimi kot zahodnimi navigacijsko-namerilnimi napravami in sistemi orožij.
V zvezi z letalom kroži vrsta zgodb, bolj ali manj zabavnih. V njih je kar malo zaničevan (zahodni viri), pa tudi precej poveličevan (ruski viri iz Afganistana).
Ocene zanj so v silnem razponu: od perfekcionističnega akrobata do z močjo podhranjene ruske kopije jurišnikov, in do trditve mudžahidov, da gre za nemško tehnologijo, kajti Rusi niso nikoli naredili kaj tako učinkovitega ...
Tehnični podatki:
Su-25 "frogfoot"
SZ, Rusija
Tip: enosedi jurišnik
Pogon: dva turboreakcijska motorja Tumanski R13-300
- potisk 2 x po
Mere: | |
- skupna dolžina | 15,53 m |
- višina | 4,80 m |
- razpetina kril | 14,36 m |
- površina kril | 33,7 m2 |
Mase: | |
- prazno | 8709 kg |
- največja vzletna | 18.144 kg |
- bojni tovor | 5443 kg |
- gorivo | |
- notranje | 3810 kg |
- zunanje | 934 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost na | |
- majhni višini | 975 km/h |
- največja višina | 7000 m |
- vzpenjanje | 225 m/s |
- dolet | 750 km |
Oborožitev:
- protioklepne rakete (8) AT-9 vikr (prebije
- lasersko vodljive rakete AS-10 "karen" (Kh-235ML) in AS-14 "kedge" (Kh-29L), AS-17 "krypton" (Kh-31A/P)
- protiradarske rakete Kh-58 (AS-11 "kilter")
- lasersko vodljive bombe KAB-500
- lasersko vodljive rakete S-125L
- rakete zrak-zrak AA-8 "aphid"
- dvocevni top
Nazaj
Sredi sedemdesetih let je Sovjetska zveza uvedla novo bojno letalo, prvenstveno namenjeno globokim prodorom nad nasprotnikovo ozemlje. Sprva so ga označevali s Su-19, pozneje pa preoznačili v Su-24 "fencer". Gre za ruski odgovor ameriškim konstruktorjem F-111, saj so mu ravno tako namenili krila s spremenljivo puščico. Dolgo časa je bil precej skrbno varovana skrivnost, podrobnosti o "fencerju" so postale znane šele v osemdesetih letih, ko so dva polka teh letal namestili v Nemški demokratični republiki.
Puščičasta krila tega visokokrilca so nastavljiva v tri lege: kot 16° imajo povsem razprta, srednja lega kril je pri kotu 45° in skrajna ob trupu pod kotom 68°. Krila so opremljena s predkrilci po celotni razpetini sprednjega roba, prav tako tudi z zakrilci z dvema precepoma in spojlerji na sprednjem vrhnjem delu kril. Vse te naprave kažejo, da so mu hoteli izboljšati manevrske zmogljivosti, kar potrjujeta tudi povsem gibljiva višinska repna stabilizatorja/višinski krmili.
Dvočlanska posadka sedi na vzporednih sedežih in Su-24 je bilo prvo sodobno bojno sovjetsko letalo s sedežem za operaterja sistemov.
Obesnih točk za orožje je skupaj 9, kar pet jih je pod trupom, po dve pa na nepremičnem delu krila in po dve na premičnih delih kril.
Prvi "fencerji" se od kasnejših razlikujejo predvsem po repnem trupnem delu, zadnja verzija pa je "fencer-D" - Su-24M - s številnimi, tudi na oko opaznimi zunanjimi popravki in izpopolnitvami. Za malenkost so mu podaljšali nos, na vrhnjo stran kril so dodali dve aerodinamični pregradi nad notranjima krilnima nosilcema, pod trupom v zadnjem delu so namestili aerodinamično izboklino, pod katero je laserska namerilna naprava, prav tako so "fencerja-D" opremili z uvlačljivo cevjo za oskrbovanje z gorivom v zraku. Manj vidni izpopolnitvi sta zboljšani sklop avionike in radar za sledenje zemljišča. Izvozno verziji S-24MK so tudi v tem primeru vgradili siromašnejšo elektroniko. Po letu 1985 je sledila še izvidniška izvedenka z oznako MR. Skupaj so izdelali nad 900 letal, proizvodnja pa se je ustavila v začetku devetdesetih let. Med uporabniki "fencerjev" so poleg držav bivše Sovjetske zveze še Libija, Sirija in Iran.
Rusija bo morala, če bo hotela "fencerje" še uporabljati, nujno izvesti posodobitev. V tej smeri so že razmišljali in v letalo vgradili HUD - polprosojni EO zaslon, zatem nov zmogljiv računalnik in navigacijski sistem GPS. S preizkušanjem nadgrajene izvedenke so začeli v Aktubinsku, nadgradnje pa naj bi bile deležne predvsem izvidniške verzije Su-24MR in izvedenke za zgodnje opozarjanje Su-24MP EW.
Tehnični podatki:
Su-24 "fencer"
SZ, Rusija
Tip: dvosedi lovski bombnik za globoke prodore, izvidnik
Pogon: dva turboreakcijska motorja Ljulka AL-21F3
- potisk ob dodatnem zgorevanju 11.500 kg
- brez dododatnega zgorevanja 7800 kg
Mere: | |
- skupna dolžina (s prečrp.cevjo) | 24,53 m |
- višina | 4,97 m |
- razpetina kril | največ 17,63 m, najmanj 10.360 m |
- površina kril | 42,00 m2 |
Mase: | |
- operativna praznega | 19.000 kg |
- največja vzletna | 39.700 kg |
- bojni tovor | 11.000 kg |
- gorivo | |
- v notranjih rezervoarjih | 10.400 kg |
- v zunanjih rezervoarjih | 8500 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- na veliki višini | M=2,18 (2316 km/h) |
- na površini morja | M=1,2 (1469 km/h) |
- največja višina | 17.500 m |
- vzpenjanje | 142 m/s |
- bojni radij | 1050 km |
Mere: | |
- dolžina | 18,76 m |
- višina | 5,00 m |
- razpetina kril | |
- razprta | 13,60 m |
- sklenjena | 10.00 m |
- površina kril | 34,50/38,50 m2 |
Mase: | |
- prazno | 9500 kg |
- največja vzletna | 19.500 kg |
- bojni tovor | 4250 kg |
- gorivo | |
- notranje | 4550 l |
- zunanje | 3220 l |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- na višini | M=2,09 (2220 km/h) |
- nizko | M=1,06 (1300 km/h) |
- največja višina | 15.200 m |
- vzpenjanje | 225 m/s |
- bojni radij | 675 km |
Razvijati so ga začeli leta 1973 v nameri, da zamenja predhodnika, kar uspešno dvosedo enomotorno reakcijsko letalo Jugoslovanskega vojnega letalstva G-2 istega proizvajalca. Razvoj je potekal v Vojaškotehničnem inštitutu, prototip je nato vzletel leta 1978. Za serijsko proizvodnjo je bil zrel leta 1983. Izdelali so šest predserijskih G-4PPR. Konstruktorji so imeli nekaj začetnih težav predvsem z repnimi horizontalnimi površinami, vendar so to kasneje odpravili. Koliko so jih natančno izdelali, ni podatkov, po nekaterih virih 90, po drugih 125. Jasno pa je, da jih je poleg JVL uporabljalo še vojno letalstvo Burme – Myanmar, kamor je zaradi embarga zoper nedemokratični režim prodajal le malokdo.
Letala so proizvajali v tovarni Soko v Mostarju (BiH), ki so jo med državljansko vojno leta 1992 ustavili, proizvodno linijo pa premestili v Utvo v Pančevu (Srbija).
Po zunanji obliki precej spominja na britanskega hawka, poganja ga solidno zmogljiv Rolls-Roycev motor viper (izdelan licenčno v zavodu Orao v Rajlovcu pri Sarajevu).
Že v devetdesetih letih se je kar precej razpravljalo o posodobitvi super galeba v verzijo G-4M, prizadevali so si celo priti na natečaj za skupno izpopolnjeno šolsko letalo Letalskih sil ZDA in Letalstva Vojne mornarice ZDA – JPATS., vendar so vojne razmere v bivši Jugoslaviji v devetdesetih letih odmaknile ta projekt v drugo tisočletje in prvi prototipni nadgrajeni super galeb je vzletel leta 2002.
Tehnični podatki:
Soko G-4 super galeb
SFR Jugoslavija
Tip: dvosedo enomotorno letalo za izpopolnjeno šolanje, lahki jurišnik
Pogon: en turboreakcijski motor Rolls-Royce viper mk 632-46 s 17,8kN potiska
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | 9,88 m |
- površina | 19,5 m² |
Trup | |
- dolžina | 11,35 m |
- višina | 4,28 m |
Mase: | |
- prazno | 3250 kg |
- največja vzletna | 6330 kg |
Gorivo: | |
- notranje | 1635 kg |
- zunanje | 591 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- visoko | 910 km/h |
- potovalna | 845 km/h |
- gospodarna | 550 km/h |
- največja višina | 15.000 m |
- začetno vzpenjanje | 40,6 m/s |
- koeficient obremenitve g | +7,3/-3 |
- dolet (z dod. rezervoarji) | 2630 km |
Oborožitev:
skupaj do 1280 kg orožja na štirih podkrilnih obesnih točkah
- top GŠ-23L
- bombe, kasetnice
- nevodljive rakete G-4M
- zrak- zrak R-60 (AA-8 "aphid")
- zrak-zemlja AGM-65 maverick
Uporabniki: Jugoslavija (Srbija in čŒrna Gora), Myanmar (Burma)
Cena: 25,8 milijona USD
Nazaj
Trimotorni Sikorsky S-80 super stallion je največji in najmočnejši helikopter, kar so jih izdelali izven ZSSR. Razvili so ga na osnovi predhodnika S-65 v šestdesetih letih za ameriško vojno mornarico in mornariško pehoto, prvič je vzletel sredi sedemdesetih let, v operativno rabo pa je prišel leta 1981 kot CH-53E. Marinci so ga uporabljali kot težki desantni helikopter, vanj je šlo kar 55 vojakov ali do 16 ton tovora (obešenega). V ameriški mornarici ga uporabljajo za oskrbovanje ladij ali dviganje ter odvoz poškodovanih letal. Mornarica ga uporablja tudi za polaganje morskih min iz zraka v verziji MH-53E sea dreagon. Edini tuji uporabnik super stallionov je japonska obrambna agencija.
CH-53E super stallion je prvič poletel leta
CH-53E bodo nadomestili z CH-53K super stallion. Združeval bo vse najboljše lastnosti predhodnikov z odpravljenimi pomanjkljivostmi, ki so jih imeli prejšnji modeli. Njegov prihod v mornariške enote ZDA je predviden za leto 2015.
CH-53E ima za seboj precej operacij v vojnem oziroma kriznem območju. Tako so z njim uspešno rešili osebje ameriške ambasade v Somaliji leta 1990, prepeljali velike količine tovora v operacijah Desert Shield in Desert Storm leta 1990, ter uspešno evakuirali sestreljenega pilota v Bosni leta 1995. Delovali so tudi na področju Albanije, Zaira in Siera Leone.
V kabino gre 55 vojakov ali pa zavidanja vrednih
MH-53E sea dragon
Helikopter je namenjen odkrivanju vodnih minskih polj. Mornarica ga uporablja od leta 1986. Izdelanih je bilo preko 40, opremili pa so jih z dodatnimi posodami za gorivo in močnejšimi motorji T64-GE-419 s po 3729 kW moči. Opremljeni so z iskalcem min Edo AN/ALQ-166, Northrop Grummanovim AN/AQS-14 bočnim sonarjem, minskim iskalnim sistemom AN/ALQ-
Tehnični podatki:
MH-53E sea dragon
ZDA
Tip: težki transportni helikopter (mornariški)
Proizvajalec: Sikorsky Aircraft Division of United Technologies Corp.
Prvi polet: 23. december 1981, operativen od junija 1986
Pogon: tri turbogredni motorji General Electric T64-GE-419 s po 4750 KM
Posadka: 3
Mere: | |
- dolžina | 22 m |
- višina | 8,6 m |
- premer rotorja | 24,1 m |
Mase: | |
- največja vzletna | 31.693 kg |
- masa praznega | 16.667 kg |
- kapaciteta | - 55 vojakov ali 14.512 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 278 km/h |
- najvišja višina | 3050 m |
Uporabnik: CH-53E ameriška mornarica in japonska obrambna agencija
Nazaj
V začetku šestdesetih let so si v Kraljevskih letalskih silah - RAF in Letalski armadi Francije- Arm»e de l'Air želeli nadzvočno šolsko letalo, obenem pa naj bi dobili še nekaj za zamenjavo ostarelih jurišnikov hunter in mystere. Sledilo je skoraj čudo, kajti britanski British Aerospace se je združil s francoskim Breguetom in nastalo je moštvo - kasneje imenovano SEPECAT - za razvoj bojnega letala francoske konstrukcije z britanskim pogonom.
Prvotno namero so resda kmalu opustili - nadzvočno šolsko letalo, toda nastal je jurišnik. Marsikaj je potekalo skladno z dejstvom, da sta letalo razvijali dve državi in da so bili tako želje kot pristopi dostikrat nasprotujoči. Že na primer dva Rolls-Royceva motorja adour, za katera, šibka kot sta bila, bi prav lahko poiskali nadomestilo v enem samem dovolj zmogljivem motorju. Zagovorniki so pohiteli s trditvijo, da sta dva motorja varnejša, zlasti ob mogočih poškodbah pri delovanju na bojišču, spet drugi so zatrdili, da je varnost večja za zanemarljiv odstotek, dva motorja pa pomenita dve možnosti za okvaro.
Na pogled je jaguar videti neroden, vsaj na tleh, z izrazito okornim in visokim podvozjem. Takšen naj bi bil zaradi uporabe na bolj grobih vzletno-pristajalnih stezah. Letalu so namenili kratko vzletno stezo, zato so na krilo dodali predkrilca na sprednjem in zakrilca na zadnjem robu. Prvotne motorje so Britanci kmalu zamenjali z zmogljivejšimi, Francozi pa so ostali pri starih. Prav tako so v izvozne verzije vgrajevali močnejše motorje.
Enosedi jaguar je dobil par topov 30 mm v notranjosti, Britanci so vgrajevali top aden, Francozi pa DEFA. Najbolj nenavadni so bili jaguarji z oznako international, saj so na zgornjo stran kril dobili nosilca raket zrak-zrak sidewinder. Še največja razlika med francosko in otoško verzijo jaguarjev je bila v notranjosti, torej v elektronski opremi. Francozi so težili k robustnemu, zmogljivemu in preprostemu jurišniku in temu primerna je bila tudi avionika, Britanci pa so v letalo vgrajevali takrat zelo sodobno in izpopolnjeno elektroniko, na primer digitalni inercialni komunikacijski sistem, pa sodobne namerilne naprave, laserski iskalnik in označevalnik cilja, radarske opozorilnike ipd.
Vse podatke o cilju so piloti v angleških jaguarjih dobivali na zaslon pred vetrobranskim steklom, namerilna naprava pa je vseskozi prikazovala točko cilja, ki ga je jaguarjevo orožje zgrešilo največ do 15 m.
Svoj prvi pravi bojni krst so jaguarji doživeli v zadnjem obdobju rabe, v zalivski vojni v začetku devetdesetih let. RAF je uporabljal 12 jaguarjev, ki so opravili nad 600 bojnih poletov vključno z napadi na kopenske cilje na bojišču, napadi na ladje in tudi izvidniških poletov. V napadih so uporabljali nevodljive rakete, topovsko strelivo ter bombe kasetnice kasetne in klasične bombe.
Tudi francoski jaguarji so bili v zalivski vojni, sodelovalo jih je 28. Uporabljali so različna orožja, vključno s kasetnicami beluga in lasersko vodljivimi AS.30L s katerimi so dosegli 80-odstotno natančnost.
V tej vojni Iračani niso sestrelili nobenega francoskega ali britanskega jaguarja, eden francoskih jaguarjev pa je bil poškodovan po zadetku z raketo zemlje-zrak SAM-7.
Še vedno pa za potrebe indijskih letalskih sil licenčno izdelujejo jaguarje v Hindustan Aircraft. Prav tako nadaljuje s posodabljanjem svojih jaguarjev britanski RAF, kar potrjuje navedbe, da jih bodo v operativni rabi obdržali vse do leta 2008 ali morda še dlje. Britanci so izboljšali znaten del navigacijskih naprav, predvsem za nizko letenje, zatem dodali zabojnik z namerilno napravo TIALD, dodali rakete zrak-zrak srednjega dosega ASRAAM, ob tem pa obnovili motorje adour.
Ostareli jaguarji so končno dočakali svojo vojno v Zalivu, v kateri so jih uporabili Britanci in Francozi. Opremljeni so bili s sodobnimi laserskimi bombami, vendar jim je moralo cilje osvetljevati drugo letalo.
Tehnični podatki:
Sepecat jaguar
Tip: enosedi lovski bombnik
Pogon: dva turboventilatorska motorja R-R/Turbomeca
- potisk 5535 kg
- z dodatnim zgorevanjem 8415 kg
Mere: | |
- celotna dolžina | 16,83 m |
- višina | 4,91 m |
- razpetina kril | 8,69 m |
- površina kril | 24,16 m2 |
Mase: | |
- prazno | 7000 kg |
- največja vzletna | 15.700 kg |
- zunanji tovor | 4765 kg |
- gorivo | |
- notranje | 3337 kg |
- zunanje | 2844 l |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- visoko | M = 1,4 |
- nizko | M = 1,25 |
- največja višina | 13.270 m |
Oborožitev:
Rakete zrak-zrak: AIM-9B sidewinder, Matra 550 magic
Rakete zrak-zemlja: TV vodljiva AH168 martel, AS.30, AS.30L
Protiradarske rakete: alarm
Protiladijske rakete: kormoran, AM.39 exocet
Bombe: durandal, paveway
Nevodljive rakete: SNEB 68 mm; Thomson-Brandt 100 mm
- top aden 30 mm (2x) ali DEFA 30 mm (2x)
Uporabniki: Jaguarje poleg Britancev (203) in Francozov (200) uporabljajo še že omenjeni Indijci (85+), pa tudi v Ekvadorju (12), Nigeriji (18) in Omanu (24).
Nazaj
Te helikopterje so licenčno izdelovali v britanskem Westlandu z oznako whirlwind, prvi uporabnik pa je bila armada ZDA. Prototipni helikopter je vzletel 10. novembra 1949, uporabljali so ga v Kopenski vojski ZDA, v Vojni mornarici ZDA, Korpusu mornariške pehote ZDA in Obalni straži ZDA. Nekaj teh helikopterjev je letelo tudi z vojaškimi oznakami bivše JLA. Ameriška armada jih je označevala z oznako in imenom H-19 chickasaw. Ameriški marinci so jih uporabljali tudi za prevoz enot, mornarica pa za protipodmorniški boj ter iskanje in reševanje. Ameriški Sikorsky je skupaj izdelal okoli 1300 helikopterjev S-55, britanski Westland pa 437 whirlwindov, vklučno z nekaj modeli za civilno rabo in za kraljevsko floto. V omejenem številu so jih izdelovali licenčno še v Franciji in na Japonskem. Certifikat za civilno uporabo je pridobil 25. marca 1952.
Civilno različico S-55 je poganjal 450 kW batni motor Wasp proizvajalca Pratt & Whitney. Kasnejše modele S-55A ja poganjal radialni batni motor Wright R-1300-3 s 596 kW.
Westland, ki je gradil helikopterje v Veliki Britaniji jih je označeval WS-55. Ti helikopterji so bili opremljeni z batnimi motorji Alvis Leonides in kasneje z 785 kW turbogrednimi motorji Rolls-Royce Bristol Gnome H.1000. Licenčno so jih proizvajali tudi na Japonskem (40) in v Franciji. Leta 1971 je Aviation Specialties (ustanovili so Helitec Corp.) pridobil certifikat za obnovo in zamenjavo motorjev. Približno 40 S-55 so opremili z turbogrednimi motorji Garrett AiResearch TSE331. Skupna masa helikopterja se je zaradi novega motroja zmanjšala za 410 kg.
Leta 1993 so nadgradili helikopter v serijo S-55QT Whisper Jet (super quiet). Certifikat je pridobil leta 1999. Trikraki rotor so zamenjali s petkrakim in vgradili motor Allied Signal TSE 331-10. Certificiran je bil za MTOW 3492kg in bil posebej prirejen za panoramske polete. Prve je kupila družba Papillon Grand Canyon Helicopters.
Sikorskyjeve S-55 so uporabljali za vrsto nalog tako v ameriških kot britanskih oboroženih silah, pa tudi v drugih armadah po svetu. Britanska armada jih je uporabila v vojnah na Bližnjem vzhodu in na Borneu.
Tehnični podatki:
Sikorsky S-55 whirlwind (H-19 chickasaw)
ZDA
Mere: | |
- skupna dolžina | 12,88 m |
- premer rotorja | 16,15 m |
Mase: | |
- največja vzletna | 3583 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 180 km/h |
- dolet | 580 km |
- tovor | 1200 kg |
Mere: | |
- skupna dolžina | 19,7 m |
- premer rotorja | 16,3 m |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 270 km/h |
- dolet | 600 km |
- tovor | 4200 kg |
Zasnovan je na modelu
Model 333 je nadaljnja stopnja razvoja tega helikopterja z večjo vzletno maso, izboljšanimi dinamičnimi komponentami, novo tehnologijo krakov rotorja in večjim premerom rotorja. Proizvajalec obljublja tudi nižje operativne stroške. Leta 2004 je prišel Schweizer pod okrilje Sikorsky Aircraft Corporation, kjer deluje kot samostojna enota.
Tehnični podatki:
Schweizer
ZDA
Tip: lahki helikopter
Posadka: 1, 2-3 potniki
Pogon: turbogredni motor Rolls-Royce (Allison) 250-C20W s 175 kW ob vzletu in 164 kW kontinuirane moči; poraba goriva pribl. 80 l/h
Mere: | 330SP | model 333 |
- dolžina trupa | 6,82 m | 6,82 m |
- dolžina trupa z vrtečim rotorjem | 9,46 m | 9,51 m |
- višina | 3,40 m | 3,34 m |
- širina trupa | 1,72 m | 1,72 m |
- premer glavnega rotorja | 8,30 m | 8,39 m |
- disk glavnega rotorja | 54,26 m2 | 54,26 m2 |
- premer repnega rotorja | 1,30 m | 1,30 m |
Mase: | ||
- prazen | 517 kg | 567 kg |
- koristen tovor | 508 kg | 590 kg |
- največja vzletna | 1025 kg | 1157 kg |
- gorivo | 224 kg | 224 kg |
Zmogljivosti: | ||
- največja hitrost | 200 km/h | 204 km/h |
- potovalna hitrost | 185 km/h | 185 km/h |
- največja višina | 3900 m | |
- vrhunec lebdenja | ||
brez talnega efekta | 3145 m | 2560 m |
s talnim efektom | 4145 m | 2650 m |
- največji dolet | 555 km | 561 km |
- trajanje leta | 240 min | 230 minut |
Helikopter Schweizer
Tehnični podatki:
Schweizer 300
ZDA
Tip: lahki helikopter
Posadka: 1, 1-2 potnika
Pogon: štirivaljni zračno hlajeni batni motor Textron Lycoming HIO-360D1A s 141 kW (poraba goriva 37 l/h)
Mere: | |
- dolžina trupa | 6,67 m |
- dolžina trupa z vrtečim rotorjem | 9,40 m |
- višina | 2,65 m |
- širina trupa | 1,30 m |
- premer glavnega rotorja | 8,18 m |
- disk glavnega rotorja | 52,49 m2 |
- premer repnega rotorja | |
Mase: | |
- prazen | 499 kg |
- koristen tovor | 431 kg |
- največja vzletna | 930 kg |
- gorivo | 87 kg (+ kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 176 km/h |
- potovalna hitrost | 159 km/h |
- vrhunec leta | 3.660 m |
- vzpenjanje-najboljše razmerje | 6,6 m/s |
- vrhunec lebdenja | |
brez talnega efekta | 850 m |
s talnim efektom | 1.830 m |
- največji dolet | 354 km ( |
- trajanje leta | 390 min |