Pojavil se je sredi sedemdesetih let, ameriški obveščevalni viri pa so ga opazili konec tistega desetletja. šele v osemdesetih letih je postalo jasno, da gre za novega jurišnika Su-25, ki so mu (na Zahodu) zaradi oblike nadeli ime "frogfoot". Sprva so ga šteli kot rusko protiutež ameriškemu protioklepnemu jurišniku A-10 thunderbolt II. Vendar se je izkazalo, da ne gre za tako zvesto kopijo, saj je "frogfoot" drugače zasnovan in ne tako oklepljen kot ameriški razbijač tankov.

Su-25 nese manjši bojni tovor kot A-10, vendar je hitrejši. Krila imajo puščico 20°, na celotnem sprednjem robu pa predkrilca. Na zadnjem robu ima sekcije zakrilc z dvojni precepom in krilca. Repni del je zasnovan precej konvencionalno, podvozje pa tipično tricikelsko z gumami z nizkim tlakom za pristajanje na slabo urejenih stezah. Oba dokaj močna turboreakcijska motorja so namestili v gondoli v korenih kril. Pilot sedi v oklepljeni kabini.

Sovjetsko vojno letalstvo je zmogljivosti "frogfootov" dodobra preizkusilo v osemdesetih letih v času okupacije Afganistana. V akcijah so sodelovali skupaj s helikopterskimi topnjačami Mi-24 "hind". Za napade na mudžahide so jih oborožili z bombami kasetnicami RBK-250, za boj proti v jamah skritim gverilcem pa so uporabljali raketne izstrelke AS-7 "kerry". V boju pa so bili tudi iraški Su-25, ki so jih Američani prestregli v protigverilski akciji proti Kurdom in dva sestrelili z lovci F-15. Prav afganistanske izkušnje so klicale po izboljšavah predvsem na področju samozaščite in jurišnike so opremili z metalci svetlobnih in radarskih vab.

Z verzijo za izpopolnjeno šolanje z orožjem Su-25UB so izvedli tudi pristanek na palubi letalonosilke Tbilisi (z zaviralno kljuko), zadnje verzije Su-25T pa že imajo zelo izboljšano avioniko - predvsem večnamenski radar kopijo-25, oklepljene vitalne dele ter nadgrajene ofenzivne sisteme. Za verziji -T in -TM boste zasledili tudi oznako Su-39, sicer pa lahko najdete v virih kar 10 različnih izvedenk, kot je sicer običajno pri vseh tipih ruskih letal.

Prvi tujim porabnik "frogfootov" je bila že leta 1985 čŒeškoslovaška (ki je potem razdelila floto Su-25 s Slovaško). Poleg teh dveh držav in Rusije imajo ali pa so imele"frogfoote" še v številnih državah bivše Sovjetske zveze, na Madžarskem in v že omenjenem Iraku. Skupaj naj bi jih namreč izdelali kar 700. V zadnjem času lahko zasledimo nekaj poskusov posodobitve, tudi pod izraelskim okvirjem.

Še za časa Sovjetske zveze je tekla proizvodnja "frogfootov" v gruzinskem Tbilisiju v obratih TAM. Letoa 2001 so Gruzinci skupaj z izraelskim Elbitom pokazali nadgrajeno izvedenko, poimenovali so jo škorpijon. Prednost te nadgradnje naj bi bila v dejstvu, da je kompatibilna tako z vzhodnimi kot zahodnimi navigacijsko-namerilnimi napravami in sistemi orožij.

V zvezi z letalom kroži vrsta zgodb, bolj ali manj zabavnih. V njih je kar malo zaničevan (zahodni viri), pa tudi precej poveličevan (ruski viri iz Afganistana).

Ocene zanj so v silnem razponu: od perfekcionističnega akrobata do z močjo podhranjene ruske kopije jurišnikov, in do trditve mudžahidov, da gre za nemško tehnologijo, kajti Rusi niso nikoli naredili kaj tako učinkovitega ...

Tehnični podatki:
Su-25 "frogfoot"
SZ, Rusija

Tip: enosedi jurišnik
Pogon: dva turboreakcijska motorja Tumanski R13-300
- potisk 2 x po 4500 kg

Mere:
- skupna dolžina	15,53 m
- višina	4,80 m
- razpetina kril	14,36 m
- površina kril	33,7 m2
Mase:
- prazno	8709 kg
- največja vzletna	18.144 kg
- bojni tovor	5443 kg
- gorivo
- notranje	3810 kg
- zunanje	934 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost na
- majhni višini	975 km/h
- največja višina	7000 m
- vzpenjanje	225 m/s
- dolet	750 km

Oborožitev:
- protioklepne rakete (8) AT-9 vikr (prebije 900 mm debel oklep)
- lasersko vodljive rakete AS-10 "karen" (Kh-235ML) in AS-14 "kedge" (Kh-29L), AS-17 "krypton" (Kh-31A/P)
- protiradarske rakete Kh-58 (AS-11 "kilter")
- lasersko vodljive bombe KAB-500
- lasersko vodljive rakete S-125L
- rakete zrak-zrak AA-8 "aphid"
- dvocevni top 30 mm
V operativni rabi: Angola, Azerbajdžan, Belorusija,  Bolgarija, čŒeška, Irak, Iran, Gruzija (v Tbilisiju so Su-25 tudi proizvajali), Madžarska, Rusija, Severna Koreja, Slovaška in Ukrajina.


Nazaj

Sredi sedemdesetih let je Sovjetska zveza uvedla novo bojno letalo, prvenstveno namenjeno globokim prodorom nad nasprotnikovo ozemlje. Sprva so ga označevali s Su-19, pozneje pa preoznačili v Su-24 "fencer". Gre za ruski odgovor ameriškim konstruktorjem F-111, saj so mu ravno tako namenili krila s spremenljivo puščico. Dolgo časa je bil precej skrbno varovana skrivnost, podrobnosti o "fencerju" so postale znane šele v osemdesetih letih, ko so dva polka teh letal namestili v Nemški demokratični republiki.

Puščičasta krila tega visokokrilca so nastavljiva v tri lege: kot 16° imajo povsem razprta, srednja lega kril je pri kotu 45° in skrajna ob trupu pod kotom 68°. Krila so opremljena s predkrilci po celotni razpetini sprednjega roba, prav tako tudi z zakrilci z dvema precepoma in spojlerji na sprednjem vrhnjem delu kril. Vse te naprave kažejo, da so mu hoteli izboljšati manevrske zmogljivosti, kar potrjujeta tudi povsem gibljiva višinska repna stabilizatorja/višinski krmili.

Dvočlanska posadka sedi na vzporednih sedežih in Su-24 je bilo prvo sodobno bojno sovjetsko letalo s sedežem za operaterja sistemov.

Obesnih točk za orožje je skupaj 9, kar pet jih je pod trupom, po dve pa na nepremičnem delu krila in po dve na premičnih delih kril.

Prvi "fencerji" se od kasnejših razlikujejo predvsem po repnem trupnem delu, zadnja verzija pa je "fencer-D" - Su-24M - s številnimi, tudi na oko opaznimi zunanjimi popravki in izpopolnitvami. Za malenkost so mu podaljšali nos, na vrhnjo stran kril so dodali dve aerodinamični pregradi nad notranjima krilnima nosilcema, pod trupom v zadnjem delu so namestili aerodinamično izboklino, pod katero je laserska namerilna naprava,  prav tako so "fencerja-D" opremili z uvlačljivo cevjo za oskrbovanje z gorivom v zraku. Manj vidni izpopolnitvi sta zboljšani sklop avionike in radar za sledenje zemljišča. Izvozno verziji S-24MK so tudi v tem primeru vgradili siromašnejšo elektroniko. Po letu 1985 je sledila še izvidniška izvedenka z oznako MR. Skupaj so izdelali nad 900 letal, proizvodnja pa se je ustavila v začetku devetdesetih let. Med uporabniki "fencerjev" so poleg držav bivše Sovjetske zveze še Libija, Sirija in Iran.

Rusija bo morala, če bo hotela "fencerje" še uporabljati, nujno izvesti posodobitev. V tej smeri so že razmišljali in v letalo vgradili HUD - polprosojni EO zaslon, zatem nov zmogljiv računalnik in navigacijski sistem GPS. S preizkušanjem nadgrajene izvedenke so začeli v Aktubinsku, nadgradnje pa naj bi bile deležne predvsem izvidniške verzije Su-24MR in izvedenke za zgodnje opozarjanje Su-24MP EW.

Tehnični podatki:
Su-24 "fencer"
SZ, Rusija

Tip: dvosedi lovski bombnik za globoke prodore, izvidnik
Pogon: dva turboreakcijska motorja Ljulka AL-21F3
- potisk ob dodatnem zgorevanju 11.500 kg
- brez dododatnega zgorevanja 7800 kg

Mere:
- skupna dolžina (s prečrp.cevjo)	24,53 m
- višina	4,97 m
- razpetina kril	največ 17,63 m, najmanj 10.360 m
- površina kril	42,00 m2
Mase:
- operativna praznega	19.000 kg
- največja vzletna	39.700 kg
- bojni tovor	11.000 kg
- gorivo
- v notranjih rezervoarjih	10.400 kg
- v zunanjih rezervoarjih	8500 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost
- na veliki višini	M=2,18 (2316 km/h)
- na površini morja	M=1,2 (1469 km/h)
- največja višina	17.500 m
- vzpenjanje	142 m/s
- bojni radij	1050 km

V operativni rabi: v državah bivše SZ, Irak, Sirija, Libija


Nazaj

Ruski (nekdaj sovjetski) konstrukcijski biro Suhojev je dolga leta gradil predvsem lovce zglajenih oblik, po dolgoletnih izkušnjah pa so jim pridružili še lovskobombniška letala in jurišnike. Z lovskimi bombniki družine Su-17/-20/-22 so uspeli v kar 16 državah. Zasnova sega v petdeseta leta, ko so izdelali lovca Su-7, potem pa so po Američanih povzeli dobro izkušnjo z bojnimi letali s spremenljivo puščico krila in nastala je družina "fitterjev".

Prvi Su-17 s spremenljivo puščico kril je vzletel leta 1966 in bili so zadovoljni z vzletnimi ter pristajalnimi zmogljivostmi letala, pa tudi z doletom. čŒeprav je sprva vse bolj kazalo na poskus, pa je, potem ko so letalo opremili še z zmogljivejšim motorjem, sledilo kar osem verzij tega letala. Prve serijske Su-17 so označevali s "fitter-C". Su-20M "fitter-D" je dobil radar za izogibanje zemljišču in laserski daljinomer. V "fitterje-F" (Su-22) so že vgrajevali močnejše motorje. Sicer se verziji Su-20 in Su-22 le malo razlikujeta od Su-17. Ostala pa je ena značilnost: izvozne verzije "fitterjev" so namreč imele slabšo opremo. Zadnja verzija je bil "fitter-K".

Suhoj Su-22M-4 »fitter-K«
Nosi lahko tako konvencionalno kot kemično in jedrsko oborožitev, lasersko vodljive bombe in protiladijske rakete. Dodali so mu že tudi opremo za protielektronske ukrepe, prav tako je bil opremljen z metalci vab. Precej "fitterjev" so opremili tudi z obesnikom z izvidniško opremo, ki so ga pritrdili na nosilce pod trupom. »Fitter-K« je trdne zgradbe, namenjen uporabi na sprednji bojni črti. Rusi so ga poimenovali striž - hudournik, ima pa relativno krajši dolet kot večina podobnih letal. Oborožijo ga s štirimi lanserji nevodljivih raket, v vsakem je po 32 raket 57 mm. Prav tako lahko nosi štiri rakete zrak-zrak ali štiri bombe, v novejšem času pa celo paleto vodljivih raket zrak-zemlja, kot sta na primer AS-7 »kerry« ali protiradarska raketa AS-9 »kyle«. Po izkušnjah iz afganistanske vojne, ko so glavno nevarnost za ta letala pomenile rakete stinger, so jih opremili z metalci toplotnih in svetlobnih vab.

Iz bojnih akcij je  znana sestrelitev dveh libijskih Su-22M-2 v zalivu Sirta med ameriškim napadom leta 1981, sestrelili so ju ameriški palubni tomcati. Prav tako so "fitterje" uporabljali na obeh straneh v Afganistanu med rusko intervencijo na to državo. Skupaj je bilo izdelanih nad 1000 "fitterjev" različnih verzij, samo Sovjetska zveza jih je v svojem letalstvu prve bojne črte uporabljala nad 800. Z njimi so (bila) opremljena letalstva Afganistana, Alžirije, Angole, Bolgarije, čŒeške, Egipta, Madžarske, Iraka, Libije, Peruja, Poljske, Sirije, Vietnama, Jemna, Sovjetske zveze in tudi bivše Nemške demokratične republike.

Zaradi številnih "fitterjev", ki so še operativni, ponujajo posodobitveni paket različni proizvajalci, vključno z izraelskim IAI Lahav. Suhoj ponuja vgradnjo GPS in druge navigacijske izboljšave ter izboljšane namerilne sisteme. "Fitterji" so opremljeni z napravami za lasersko vodenje izstrelkov zrak-zemlja in za TV ter lasersko vodljive bombe KAB-500KR in KAB-500L. Su-22 po želji opremijo tudi z raketami zrak-zrak kratkega dosega magic-2. Poljske Su-20/22M bodo posodobili Izraelci z radarjem Elta, barvnimi večnamenskimi zasloni, novim računalnikom in širokokotnim polprosojnim EO zaslonom - HUD. Tako jim bodo operativno uporabo podaljšali še do konca desetletja.

Verzije:
Su-17M "fitter-C": enosedi lovski bombnik, osnovna verzija
Su-17R: izvidniška verzija
Su-17M-2/M-2D "fitter-D": za 0,38 m podaljšan trup
Su-17UM-3 "fitter-H": izboljšani enosed, nekaj modifikacij, dva topa v korenih kril, rakete AA-8  "aphid", dva podkrilna rezervoarja za gorivo, aktivna naprava za protielektronske ukrepe
Su-17M-4 "fitter-K": povečana nosilnost orožja na 4250 kg, vključno z jedrskimi bombami; rakete zrak-zrak AA-2 "atoll", AA-8 "aphid" (R-60), AA-11 "archer" (R-73), rakete zrak-zemlja AS-7 "kerry" (Kh-23), AS-10 "karen" (Kh-25ML)
Su-20 "fitter-V": izvozna verzija Su-17M (vse verzija Su-17 in Su-20 so opremljali z motorji AL-21F-3, izvozne pa s šibkejšimi Tumanskijevimi R-39BS-300)
Su-20R: izvidniški Su-20
Su-22U "fitter-E": dvosedi trenažnik z motorjema Tumanski, brez topa v levem korenu krila
Su-22 "fitter-F": izvozni model Su-17M-2, motor R-29, modificirana elektronika
Su-22UM-3K"fitter-G": izvozni Su-17UM-3 z obema inačicama motorjev
Su-22M-3 "fitter-J": kot Su-17M-3, vendar z motorjem R-29, večjo količino goriva in raketami AA-2
Su-22MM-4 "fitter-K": kot Su-17M-4, z motorji AL-21F-3

Tehnični podatki:
Su-22 "fitter-J" (Su-22M-3)SZ, Rusija

Tip: enosedi lovski bombnik
Pogon: dva  turboreakcijska motorja Ljulka AL-21F-3
- potisk 15.600 kg
- z dodatnim zgorevanjem 24.400 kg

Mere:
- dolžina	18,76 m
- višina	5,00 m
- razpetina kril
- razprta	13,60 m
- sklenjena	10.00 m
- površina kril	34,50/38,50 m2
Mase:
- prazno	9500 kg
- največja vzletna	19.500 kg
- bojni tovor	4250 kg
- gorivo
- notranje	4550 l
- zunanje	3220 l
Zmogljivosti:
- največja hitrost
- na višini	M=2,09 (2220 km/h)
- nizko	M=1,06 (1300 km/h)
- največja višina	15.200 m
- vzpenjanje	225 m/s
- bojni radij	675 km

Oborožitev:
- dva topa NR-30 30 mm s po 80 naboji
- rakete zrak-zemlja AS-7 "kerry", AS-9 "kyle", AS-10 "karen" - bombe do 3.175 kg (tudi jedrske)
V operativni rabi: v 16 državah ter bivših državah SZ


Nazaj

Razvijati so ga začeli leta 1973 v nameri, da zamenja predhodnika, kar uspešno dvosedo enomotorno reakcijsko letalo Jugoslovanskega vojnega letalstva G-2 istega proizvajalca. Razvoj je potekal v Vojaškotehničnem inštitutu, prototip je nato vzletel leta 1978. Za serijsko proizvodnjo je bil zrel leta 1983. Izdelali so šest predserijskih G-4PPR. Konstruktorji so imeli nekaj začetnih težav predvsem z repnimi horizontalnimi površinami, vendar so to kasneje odpravili. Koliko so jih natančno izdelali, ni podatkov, po nekaterih virih 90, po drugih 125. Jasno pa je, da jih je poleg JVL uporabljalo še vojno letalstvo Burme – Myanmar, kamor je zaradi embarga zoper nedemokratični režim prodajal le malokdo.

Letala so proizvajali v tovarni Soko v Mostarju (BiH), ki so jo med državljansko vojno leta 1992 ustavili, proizvodno linijo pa premestili v Utvo v Pančevu (Srbija).

Po zunanji obliki precej spominja na britanskega hawka, poganja ga solidno zmogljiv Rolls-Roycev motor viper (izdelan licenčno v zavodu Orao v Rajlovcu pri Sarajevu).

Že v devetdesetih letih se je kar precej razpravljalo o posodobitvi super galeba v verzijo G-4M, prizadevali so si celo priti na natečaj za skupno izpopolnjeno šolsko letalo Letalskih sil ZDA in Letalstva Vojne mornarice ZDA – JPATS., vendar so vojne razmere v bivši Jugoslaviji v devetdesetih letih odmaknile ta projekt v drugo tisočletje in prvi prototipni nadgrajeni super galeb je vzletel leta 2002.

Tehnični podatki:
Soko G-4 super galeb
SFR Jugoslavija

Tip: dvosedo enomotorno letalo za izpopolnjeno šolanje, lahki jurišnik
Pogon: en turboreakcijski motor  Rolls-Royce viper mk 632-46 s 17,8kN potiska

Mere:
Krila
- razpetina	9,88 m
- površina	19,5 m²
Trup
- dolžina	11,35 m
- višina	4,28 m
Mase:
- prazno	3250 kg
- največja vzletna	6330 kg
Gorivo:
- notranje	1635 kg
- zunanje	591 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost
- visoko	910 km/h
- potovalna	845 km/h
- gospodarna	550 km/h
- največja višina	15.000 m
- začetno vzpenjanje	40,6 m/s
- koeficient obremenitve g	+7,3/-3
- dolet (z dod. rezervoarji)	2630 km

 

Oborožitev:
skupaj do 1280 kg orožja na štirih podkrilnih obesnih točkah
- top GŠ-23L
- bombe, kasetnice
- nevodljive rakete G-4M
- zrak- zrak R-60 (AA-8 "aphid")
- zrak-zemlja AGM-65 maverick

Uporabniki: Jugoslavija (Srbija in čŒrna Gora), Myanmar (Burma)
Cena: 25,8 milijona USD


Nazaj

Trimotorni Sikorsky S-80 super stallion je največji in najmočnejši helikopter, kar so jih izdelali izven ZSSR. Razvili so ga na osnovi predhodnika S-65 v šestdesetih letih za ameriško vojno mornarico in mornariško pehoto, prvič je vzletel sredi sedemdesetih let, v operativno rabo pa je prišel leta 1981 kot CH-53E. Marinci so ga uporabljali kot težki desantni helikopter, vanj je šlo kar 55 vojakov ali do 16 ton tovora (obešenega). V ameriški mornarici ga uporabljajo za oskrbovanje ladij ali dviganje ter odvoz poškodovanih letal. Mornarica ga uporablja tudi za polaganje morskih min iz zraka v verziji MH-53E sea dreagon. Edini tuji uporabnik super stallionov je japonska obrambna agencija.

CH-53E super stallion je prvič poletel leta 1974 in prišel v operativno uporabo pri mornariški pehoti leta 1981. Skupno so dobavili 172 helikopterjev, od katerih jih je še 165 v uporabi pri Atlantski in Pacifiški floti ter v rezervi mornariške pehote. Zadnje stallione so USMC dobavili novembra 2003. Uporabljajo jih za podporo pri amfibijskih napadih in za prevoz težkih tovorov (tudi letal na letalonosilke in z njih). Leta 2000 so objavili posodobitev teh helikopterjev v CH-53X. Tako bi lahko leteli z njimi vse do leta 2025. Posodobitev pa bi vključevala nove motorje, kompozitni rotor, steklen kokpit in fly-by-wire sistem. Marca 2004 so se odločili, da bi bilo bolje izdelati nov trup. Posel je aprila 2006 dobil Sikorsky, model pa ime CH-53K Heavy Lift Rotorcraft (HLR). Helikopter bo poganjal motor GE38-1B. Skupno naj bi izdelali 156 helikopterjev, ki bodo prišli v uporabo po letu 2015.

CH-53E bodo nadomestili z CH-53K super stallion. Združeval bo vse najboljše lastnosti predhodnikov z odpravljenimi pomanjkljivostmi, ki so jih imeli prejšnji modeli. Njegov prihod v mornariške enote ZDA je predviden za leto 2015.

CH-53E ima za seboj precej operacij v vojnem oziroma kriznem območju. Tako so z njim uspešno rešili osebje ameriške ambasade v Somaliji leta 1990, prepeljali velike količine tovora v operacijah Desert Shield in Desert Storm leta 1990, ter uspešno evakuirali sestreljenega pilota v Bosni leta 1995. Delovali so tudi na področju Albanije, Zaira in Siera Leone.

V kabino gre 55 vojakov ali pa zavidanja vrednih 14.515 kg na sedmih standardnih paletah. Na podtrupno kljuko pa lahko obesijo 16.330 kg tovora. CH-53E ima vgrajen sistem za nočno letenje Helicopter Night Vision System (HNVS), ki mu omogoča nizko letenje in letenje v slabih vremenskih razmerah. Opremljen je tudi s sistemom za prečrpavanje goriva v zraku ali z oskrbovalne ladje medtem ko lebdi. Helikopter je mogoče opremiti z strojnicama, ki sta vgrajeni na stranska okna. Za zaščito zadnjega dela je možno vgraditi dodatno strojnico M3M RMWS, ki izstreli 1100 nabojev v minuti.

MH-53E sea dragon

Helikopter je namenjen odkrivanju vodnih minskih polj. Mornarica ga uporablja od leta 1986. Izdelanih je bilo preko 40, opremili pa so jih z dodatnimi posodami za gorivo in močnejšimi motorji T64-GE-419 s po 3729 kW moči. Opremljeni so z iskalcem min Edo AN/ALQ-166, Northrop Grummanovim AN/AQS-14 bočnim sonarjem, minskim iskalnim sistemom AN/ALQ-141 in Lockheed Martinovim minsko navtralizacijskim sistemom AN/AQS-232.





Tehnični podatki:
MH-53E sea dragon
ZDA

Tip: težki transportni helikopter (mornariški)
Proizvajalec: Sikorsky Aircraft Division of United Technologies Corp.
Prvi polet: 23. december 1981, operativen od junija 1986
Pogon: tri turbogredni motorji General Electric T64-GE-419 s po 4750 KM
Posadka: 3

Mere:
- dolžina	22 m
- višina	8,6 m
- premer rotorja	24,1 m
Mase:
- največja vzletna	31.693 kg
- masa praznega	16.667 kg
- kapaciteta	- 55 vojakov ali 14.512 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost	278 km/h
- najvišja višina	3050 m

 

Uporabnik: CH-53E ameriška mornarica in japonska obrambna agencija


Nazaj

Leta 1972 so ga izbrali za zamenjavo priljubljenim Bellovim UH-1, potem pa so UH-60 postali standardni univerzalni helikopterji v Kopenski vojski ZDA. V operativni rabi so od leta 1978, razvili so vrsto verzij za različne namene, vključno z izvedenko za elektronski boj, za reševanje in prevoz specialnih sil na velike razdalje. Prvotno je bil UH-60 zamišljen kot desantni helikopter, v zasnovo so vključili vrsto izkušenj, pridobljenih v vietnamski vojni. Zanj sta značilni izjemna robustnost in oklep, vzdrži ogenj pehotnega orožja do kalibra 7,62 mm. Vanj gre 11 popolnoma opremljenih vojakov, pod trupom ima še kljuko za 3629 kg tovora. Uporabljajo ga tudi za evakuacijo ranjencev, vanj namestijo štiri nosila, prostora pa je še za dva spremljevalca. Izdelali so preko 2600 helikopterjev S-70 in H-60, ki so naleteli skupaj 5 milijonov ur. Dandanes black hawki letijo v 25 državah sveta in opravljajo najrazličnejše naloge. Zadnji modeli UH-60M, ki jih izdelujejo za ameriško vojsko so opremljeni z najsodobnejšo opremo. Avionika je 'odprta', kar pomeni, da jo bodo lahko nadgrajevali z prihajajočo opremo in sistemi. Tudi motorji in reduktor so močnejši in prenovljeni. Pričakujejo, da jih bodo samo za ameriško vojsko izdelali 1200.

Pawe hawki so namenjeni SAR misijam in jih ameriška vojska uporablja širom sveta. Nekateri so opremljeni s sistemom za prečrpavanje goriva v zraku. Pawe hawk je izpeljanka UH-60 black hawka.

Helikopterje Sikorsky UH-60 so v velikem številu uporabljali v zalivski vojni, ko so izvedli dramatični desant slovite 101. desantne divizije.

Tehnični podatki:
Sikorsky UH-60 black hawk
ZDA
 

Mere:
- skupna dolžina	19,7 m
- premer rotorja	16,3 m
Zmogljivosti:
- največja hitrost	270 km/h
- dolet	600 km
- tovor	4200 kg

Zasnovan je na modelu 300C, prvič pa so ga predstavili leta 1988, vendar dovoljenj za letenje niso pridobili vse do leta 1992. Serijsko so jih začeli izdelovati leta 1993. Pod okriljem Northrop Grummana se je 330SP potegoval za naročilo ameriške kopenske vojske za šolski helikopter, vendar ni uspel. Verzija SP je zadnja razvoja  modela schweizer 330 in ima okoli 15 odstotkov boljše zmogljivosti.

Model 333 je nadaljnja stopnja razvoja tega helikopterja z večjo vzletno maso, izboljšanimi dinamičnimi komponentami, novo tehnologijo krakov rotorja in večjim premerom rotorja. Proizvajalec obljublja tudi nižje operativne stroške. Leta 2004 je prišel Schweizer pod okrilje Sikorsky Aircraft Corporation, kjer deluje kot samostojna enota.



Tehnični podatki:
Schweizer
ZDA

Tip: lahki helikopter
Posadka: 1, 2-3 potniki
Pogon: turbogredni motor Rolls-Royce (Allison) 250-C20W s 175 kW ob vzletu in 164 kW kontinuirane moči; poraba goriva pribl. 80 l/h                                                                                     

 

Mere:	330SP	model 333
- dolžina trupa	6,82 m	6,82 m
- dolžina trupa z vrtečim rotorjem	9,46 m	9,51 m
- višina	3,40 m	3,34 m
- širina trupa	1,72 m	1,72 m
- premer glavnega rotorja	8,30 m	8,39 m
- disk glavnega rotorja	54,26 m2	54,26 m2
- premer repnega rotorja	1,30 m	1,30 m
Mase:
- prazen	517 kg	567 kg
- koristen tovor	508 kg	590 kg
- največja vzletna	1025 kg	1157 kg
- gorivo	224 kg	224 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost	200 km/h	204 km/h
- potovalna hitrost	185 km/h	185 km/h
- največja višina	3900 m
- vrhunec lebdenja
brez talnega efekta	3145 m	2560 m
s talnim efektom	4145 m	2650 m
- največji dolet	555 km	561 km
- trajanje leta	240 min	230 minut

Uporabniki: modelov 330SP je bilo izdelanih nekaj nad 20, uporabljajo pa jih policija (ZDA), za šolanje (Nizozemska vojna mornarica in Hindustan Aeronautics – Indija ter Panama City). Modelov 333 je bilo narejenih manj kot 10, prvi kupec pa je bil zasebni poslovnež iz Teksasa, uporablja pa jih tudi Fuchs Helikopter v Švici.
Cena:  330SP velja okoli 535.000 USD, 333 pa 607.500 USD
- neposredni stroški operativne ure 330SP 131 USD, 333 pa 133 USD


Nazaj 

Helikopter Schweizer 300C je neposreden »potomec« Hughesovega modela 269 (TH-55A), ki je prvič vzletel leta 1969. Potem ko so do leta 1983 izdelali skupaj kar 2.800 helikopterjev obeh verzij, so proizvodnjo prevzeli v Schweizerju in jih od tedaj izdelali še 1000, skupaj pa jih je zdaj izdelanih že kar okoli 6000. Leta 2004 je prišel Schweizer pod okrilje Sikorsky Aircraft Corporation, kjer deluje kot samostojna enota.



Tehnični podatki:
Schweizer 300
ZDA

Tip: lahki helikopter
Posadka: 1, 1-2 potnika
Pogon: štirivaljni zračno hlajeni batni motor Textron Lycoming HIO-360D1A s 141 kW (poraba goriva 37 l/h)

Mere:
- dolžina trupa	6,67 m
- dolžina trupa z vrtečim rotorjem	9,40 m
- višina	2,65 m
- širina trupa	1,30 m
- premer glavnega rotorja	8,18 m
- disk glavnega rotorja	52,49 m2
- premer repnega rotorja
Mase:
- prazen	499 kg
- koristen tovor	431 kg
- največja vzletna	930 kg
- gorivo	87 kg (+ 87 kg dodat.)
Zmogljivosti:
- največja hitrost	176 km/h
- potovalna hitrost	159 km/h
- vrhunec leta	3.660 m
- vzpenjanje-najboljše razmerje	6,6 m/s
- vrhunec lebdenja
brez talnega efekta	850 m
s talnim efektom	1.830 m
- največji dolet	354 km (694 km z dodat. gorivom)
- trajanje leta	390 min

 

Verzije: 300 C sky knight, TH-300C (za vojaško šolanje),  300CB (izvedenka za šolanje z manj goriva in modifikacijami za zmanjšanje strokov), VTUAV (brezpilotna izvedba Vojne mornarice ZDA), RoboCopter (kanadska verzija brezpilotnega helikopterja)
Uporabniki: izdelanih skupaj 6000 helikopterjev, večinoma so v zasebni lasti, uporablja pa jih policija v Lakewoodu (Kaliforniji), imata pa jih še policiji v Baltimoru in Kansasu; švedska vojska ima 16 Schweizerjevih in 10 Hughesovih 300C
Cena: 250.000 USD
- neposredni stroški operativne ure 72,31 USD


Nazaj