München je mesto polno navdihov in čudovitih pogledov. Samo mesto skriva v sebi tisto, kar nam ljubiteljem letalstva naredi poseben žar v očeh in objektivih fotoaparata. To je trideseto največje letališče na svetu – mednarodno letališče Franz Josef Strauß.

Pred približno mesecem dni sem izvedel za organiziran izlet v München, kjer je bil v program vključen tudi ogled letališča. Ker sem strasten ljubitelj letalstva sem se nemudoma odločil, da na ta izlet moram iti.

Na izlet sem se odpravil s prijateljem in prav tako strastnim letalcem Klemnom Gerdinom. Prav njegova družba mi je dan še polepšala.

V München sva odšla izpred avtobusne postaje v Tivoliju v Ljubljani. Pot se je nadaljevala skozi predor Karavanke in od tam v Avstrijo. Ura je bila približno pet zjutraj in na obzorju so se začeli delati prekrasni oblaki in jutranje sonce je prihajalo na plan. Na izletu se nama je  pridružil še spoter Aleš Janša. Ekipa, ki je slikala letala na letališču v Münchnu je bila tako popolna. Slikali smo letala in nekaj fotografij lahko vidite tu. Jutranje sonce in modro deloma oblačno podnebje sta ponudili prekrasne poglede na avstrijsko gorstvo, zato je bila vožnja skozi Avstrijo zelo zanimiva.

V München smo prišli okoli 9. ure zjutraj in, ko so pogovori že tekli o letalih je A340, ki je preletel avtobus poskrbel, da se je iz mirnega stanja razvil pogon pogledov proti nebu. Bilo je veličastno.

Iz avtobusa se je že na daleč videlo razliko med našim letališčem na Brniku in letališčem Franz Josef Strauß. Parkirali smo pred manjšim spoterskim mestom od koder so se odlično videla letala in steze. Zraven je bila še manjša trgovinica z modeli letal in obeski ter seveda še drugimi malenkostmi. Klemnu, Alešu in meni so se na široko odprla usta ob pogledi na velikost letal in njihovo ceno. Vendar vam povem vsaj kvalitetni so bili. Kmalu smo se odpravili proti varnostni kontroli, kjer so nas najprej pregledali nato pa smo se vsi skupaj vsedli na letališki avtobus in odšli na pot po letališču. Naše poglede so še posebej pritegnila letala od Lufthanse, Qatarja, U.S. Airwaysa, Continentala, Air Canada itd. Velikost letal nas je osupnila vendar ne tako kot nas je naslednje. Pot je šla mimo terminalov in letal različnih družb mi pa smo jih z veseljem slikali. Po končanem vodenem ogledu smo se Klemen, Aleš in jaz odpravili proti zunanjemu muzeju, kjer je bil parkiran constelation in ford tri motor od Lufthanse. Ura je bila približno ena in takrat so naše oči videle letalo, ki smo si ga želeli videti. Klemen strasten ljubitelj Emiratov je prišel na svoj račun, ko se je po vozni poti iz pristajalne steze, namenjen proti terminalu pripeljal Emiratov Airbus A380 - največje potniško letalo na svetu. Bil je izjemen. Tudi sam sem navdušen nad Airbusi in to kar sem videl je le dokaz, da se nisem motil o moji predstavi o njih.

Pot smo nato nadaljevali z fotografiranjem letal do treh popoldan, ko smo se odpravili proti mestu Münichen. Na letališču smo videli tudi nov terminal, ki je še v gradnji, hotel in pa kontrolni stolp. Žal notranjosti letališča nismo videli.

Peljali smo se mimo Allianz arene in kmalu prišli v osrčje bavarskega mesta. Sprehodili smo se do glavnega Marijinega trga v starem delu mesta. Izvedeli smo nekaj zanimivih lastnosti in zgodovine o Nemcih in mestu München. Nato pa smo se odpravili vsak po svoje.

Okoli šeste ure zvečer smo se zbrali na zbirnem mestu in se povzpeli na avtobus. Naslednji cilj pa je bila seveda Ljubljana, peljali smo se še mimo BMW tovarne, sodišča, itd. Okoli polnoči smo prispeli v Tivoli in tukaj se je naš izlet poln smeha, zabave in letal, kjer se je začel tudi končal.

V letalstvo sem zaljubljen že od osnovne šole. Sedaj, ko sem starejši - imam namreč 17 let - pa si pridobivam letalske prijatelje. Moj cilj je za enkrat zelo visok vendar, če bom v družbi takih kot so tukaj na slovenskem letalskem portalu www.sierra5.net potem mi ni treba skrbeti. Čeprav bo trud predvsem na moji strani bom z vami lažje postal to, kar si želim. Rad bi se zahvalil Klemnu in Alešu, ki sta šla zmano mi delala družbo. Skupaj smo videli naše sanjsko letalo A380.

Lep pozdrav, Matej Grčar
Fotografije: Matej Grčar in Klemen Gerdin, fotogalerija FB

Comming soon...

Leta 2003 sem imel priložnost obiskati letalonosilko Harry S. Truman, ki se je zasidrala v Koprskem zalivu. Pogled na letalonosilko oziroma plavajoče mesto pred Koprom je bil veličasten in prav imajo tisti, ki poudarjajo psihološki učinek navzočnosti teh strojev, ne le v bližini kriznih žarišč, temveč povsod, kjer se pojavijo.

Letalonosilke predstavljajo velikansko moč in vzbujajo strahospoštovanje tudi pri najbolj pogumnih.

Sprehod po Trumanu pred skoraj desetimi leti sem si zapomnil zaradi veliko varnostnih pregledov in po zelo hitrem obisku, ob katerem mi ni uspelo videti veliko, le hangar v podpalubju z nekaj letalniki, dispečersko sobo in palubo z ducatom mirujočih letal. Letalonosilka je bila videti zapuščena in je tudi bila, saj se je skoraj 6000 njenih prebivalcev potepalo po Sloveniji in si ogledovalo njene lepote. Med njimi je bil tudi pilot palubnega lovca tomcat Marcus A. Hitchcock.Tokrat sem imel priložnost, da si letalonosilko ogledam v njeni osnovni funkciji in tam, kjer je njeno mesto, sredi širnega morja v bojni operaciji. Priti na letalonosilko ni preprosto, toda s pomočjo pravih ljudi na pravih mestih se mi je po pol leta dogovarjanj le uspelo vkrcati na transportno letalo C-2 greyhound, ki je imelo prav poseben cilj: jedrsko letalonosilko razreda nimitz USS Dwight D. Einsenhower – CVN69, ki jo ljubkovalno kličejo Ike. Lokacija: Zaupno! Letališča Ike ni na seznamu letališč in turističnih destinacij, zato je bil let s Krete, kjer smo se vkrcali na letalo C-2, še posebno vznemirljiv.

Priprave na let smo začeli v letališki avli, kjer smo dobili rešilne jopiče in čelade. Sledili sta skupinsko fotografiranje in vkrcanje na letalo. Sedeži so obrnjeni v nasprotni smeri letenja, da se sile na telo ob pristanku porazdelijo po sedežu. Prav pristanek na letalonosilki in vzlet z nje sta se mi zdela najbolj vznemirljiv del obiska na Iku, saj nisem pričakoval, da bomo tako rekoč padli v vojno stanje. Ike je bil na poti v bližino Sirije. Zaradi zaupnosti nam lokacije Ika niso povedali, toda GPS-koordinate, ki sem jih videl na mostu, so mi doma omogočile natančen vpogled na točko v Sredozemlju, kjer smo bili.

Mogočna zunanjost
Piloti, ki so usposobljeni za pristajanje na letalonosilkah, so med najboljšimi na svetu. Paluba Ika je dolga 330 in široka 76 metrov, pristajalni del palube pa je dolg 220 ter širok 22 metrov. Vsak, ki je kdajkoli letel z letalom, si lahko predstavlja, kako natančen mora biti pilot pri pristajanju z 220 km/h, če želi pristati v kvadrantu štirih jeklenic, ki so na razdalji 24 metrov, in pri tem, da se letalonosilka premika v ritmu morja, kar lahko pomeni tudi večmetrsko nihanje palube. Sam med pristankom nisem videl iz letala, saj je bilo brez oken. Mogoče je prav tako, saj je že občutek, da boš pristal na površini rokometnega igrišča pri 220 km/h, dovolj razburljiv. Piloti se morajo ob slabem vremenu popolnoma zanesti na kolege v belih telovnikih, ki skrbijo, da je letalo na pravi, torej na priletni smeri 3°. V pomoč jim je tudi posebna navigacijska naprava, imenovana the ball, na levem delu letalonosilke, ki s svetlobnimi znaki označuje vertikalni odmik od idealne priletne smeri. Med pristankom letalo s posebno kljuko ulovi eno izmed štirih jeklenic, ki se razprostirajo čez palubo in ustavljajo letala. Zaradi varnosti piloti ob dotiku s palubo dodajo poln plin, saj bi, če bi zgrešili vse štiri jeklenice, letalo lahko končalo v morju, tako pa ima dovolj potisne sile, da varno nadaljuje z vzletom. Ob dotiku zaviralne kljuke in jeklenice se telo prilepi na sedež, zato sile niso tako obremenjujoče kot pri vzletu, ko te hoče iztrgati iz sedeža in te na njem držijo le štirje varnostni pasovi. Vse zaviralne jeklenice zamenjajo po 100 ujetih letalih, če na njih najdejo kakršnekoli fizične poškodbe, pa že prej. Zaviralne jeklenice letalo ustavijo na dolžini 100 metrov. Tudi nas so in občutek je bil nepozaben.


Na Iku je približno 5000 ljudi, vključno z letalskim osebjem, mi je povedal kapitan letalonosilke Marcus A. Hitchcock, ki je bil sicer bojni pilot in je opravil več kot 3400 ur letenja in 620 pristankov na letalonosilkah. Leta 2003 in 2004 je bil poveljujoči letalski eskadrilji Swordsmen, ki je bila na letalonosilki Harry S. Truman in je delovala v operaciji Iraška svoboda, obiskal pa je tudi Koper ter bil nad Slovenijo navdušen.

ZDA imajo sicer deset letalonosilk razreda nimitz. Prvo, po kateri se razred tudi imenuje, USS Nimitz so splavili leta 1975, zadnjo USS George H. W. Bush pa leta 2009. Glavne naloge letalonosilk so po besedah poveljnika bojne skupine 8 admirala Michaela C. Manazirja podpora bojnim operacijam, izvajanje pomorskih varnostnih operacij (nadzor plovnih poti in pomorskih blokad), podpora ekspedicijskim silam, obveščevalna dejavnost, protiteroristična dejavnost in tudi orodje diplomacije. Manazir, sicer bojni pilot s 3500 urami letenja in 1000 pristanki na letalonosilkah, poveljuje bojni skupini 8, v kateri so poleg Ika še križarka, rušilca, podmornica in oskrbovalna ladja. Z letalonosilkami podpirajo in omogočajo delovanje bojnim ter drugim vojnim letalom, ki so vpletena v bojne in druge operacije. Na Iku so štiri eskadrilje z letali F/A-18 hornet in super hornet, eskadrilja letal za zgodnje odkrivanje in opozarjanje E2-C hawkeye, eskadrilja letal za elektronsko bojevanje EA-6B prowler, eskadrilja protipodmorniških helikopterjev SH-60 seahawk in eskadrilja za logistično podporo z letali C-2 greyhound. Skupaj je več kot 60 letalnikov, katerih operativnost zagotavlja 2500 pripadnikov letalskih sil ameriške vojske.

Lovci F/A-18 hornet in super hornet so vzletali vsakih nekaj minut, vmes sta se v zrak dvignila E2-C hawkeye ter SH-60 seahawk. Po končani misiji se je na Ika vrnil še EA-6B prowler. Hrupa, tresljajev, vročine in navideznega kaosa se ne da opisati. Na palubi je kot na mravljišču. Pravzaprav mravljišče ni prava beseda, saj je vse pisano. Osebje, ki opravlja svoje delo na palubi, torej enem najbolj nevarnih delovišč, ima barvne telovnike z enako barvo čelade. Vsaka barva ima natančno določen pomen in ljudje opravljajo svoje delo po natančnih predpisih. Že najmanjša napaka lahko pomeni smrt, zato so varnostni ukrepi zelo strogi. Kar osem barv čelad in telovnikov lahko vidite, medtem ko osebje hiti po palubi ter opravlja svoje delo. Brez znakovnega jezika bi delo na letalonosilkah obstalo. Naključnemu opazovalcu se zdi, da osebje preganja mrčes, toda vsak gib ima svoj pomen. Nam, laikom, je bil razumljiv le dvignjen palec.

Skrivnostna notranjost
Ko se sprehajaš po notranjosti letalonosilke, se ti z vsakim korakom odkrivajo nove zanimive podrobnosti. Popolno obnovo Ika so končali leta 2005, ko so ga po štirih letih vrnili v operativno uporabo. Obnova je obsegala obnovo vseh sistemov in menjavo gorivnih palic v reaktorjih, saj Ika poganjata jedrska reaktorja, ki mu omogočata 25 let plovbe. Cena obnove je bila 2,5 milijarde dolarjev, Ike pa je sicer vreden 4,5 milijarde dolarjev. Obnovili so tudi kapitanovo rezidenco, ki pa je ohranila videz iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in na prvi pogled deluje precej starinsko. Naključni obiskovalec bi prej pomislil, da je v muzeju kot na najsodobnejšem bojnem stroju na svetu. Masivno pohištvo, kristal, veličastni lestenci in kraljeva masivna postelja govorijo o pomembnosti moža, ki ji poveljuje. Gibanje po Iku je precej oteženo, saj je ladijska konstrukcija narejena tako, da so hodniki in stopnišča ozki ter tudi slabo prezračevani. Dvigal ni, zato je potrebno precej napora, da prehodiš iz podpalubja na most in nasprotno. Ike je od gredlja do vrha nadgradnje visok kar 74 metrov.


V dolžino meri 340 metrov, kar je toliko, kot je visok Empire State Building v New Yorku. Kljub množici ljudi na letalonosilki ni bilo opaziti pretirane gneče. Poveljnik Ika Hitchcock mi razloži, da na dan pripravijo 15.000 obrokov in da je račun za hrano ter pijačo kar 70.000 dolarjev na dan. Na Iku imajo svojo destilarno, v kateri lahko pripravijo milijon in pol litrov vode na dan, ker bi zadostovalo za 2000 domov. Poleg delovnih prostorov, strojnice, hangarjev, skladišč za letalsko gorivo in orožje ter vsega, kar ima povprečna slovenska občina, razen osnovne šole, imajo tudi pošto in zapor. Kljub vsej sodobni tehniki se še vedno zanašajo tudi na preverjene stare metode. V dispeču imajo tako model palube letalonosilke, na kateri so lesena letala, na njih pa vijaki in matice raznih barv. V realnem času vse premike letal na krovu prenesejo tudi na model in tako imajo pod nadzorom vse, kar se z letali in na njih dogaja. O premikih odločajo v kontrolnem stolpu (Pri-fly), ki ima najelitnejšo lokacijo na Iku. Tako imenovani air boss ureja letalski promet na letalonosilki in v njeni okolici, poleg tega je tudi odgovoren za vse, kar se na palubi dogaja.


Odhod v stilu
Paluba Ika omogoča katapultiranje letal s štirimi parnimi katapulti, ki pospešijo letalo iz mirovanja na 240 km/h v komaj dveh sekundah. Osebje na palubi lahko katapultira dve letali v 37 sekundah in vmes lahko eno tudi pristane, ponoči pa so ti časi nekoliko daljši. Občutki med pristankom in katapultiranjem letala so izjemni. Roke pred prsmi prekrižaš in se primeš za varnostne pasove, zobe stisneš skupaj, glavo pa daš v predklon. Z nogami se opreš v tla in ko tehnik letalec zakriči: »Here we go, here we go, here we go,« lahko le še čakaš. Vibracije, hrup motorja, ki deluje na polno, in pričakovanje neznanega dvigajo raven adrenalina. Sunek, krčenje mišic, begajoče misli in veličastni dve sekundi, ki smo ju vsi čakali, se zdita neskončni dolgi. Telo ob vzletu občuti obremenitve do 6 g. Dve sekundi, kolikor smo potrebovali za vzlet in dosego hitrosti 240 km/h, sta se vlekli v neskončnost. Telo ni vajeno takih pospeškov, zato se občasno zgodi, da kdo izmed potnikov omedli, je po pristanku na Kreti povedal pilot letala Glen Mankin, ki ima za seboj več kot sto pristankov. Mi smo vzlet pospremili z aplavzom in si želeli še. Še kak odhod v tem stilu!

Fotogalerija
Video - YOUTUBE
Foto: Borut Podgoršek

Tehnični podatki:

• izdelana: Newport News Shipbuilding, Virginija, ZDA,
• dolžina: 340 m,
• dolžina palube: 330 m,
• širina: 76 m,
• višina: 74 m,
• teža: 95.000 t,
• površina palube: 16.178 m2,
• pogon: jedrska reaktorja,
• največja hitrost: 56 km/h+,
• katapulti: štirje parni katapulti,
• dvigala za letalnike: 4, zmogljivost: dva letalnika hkrati,
• letalniki: 60+.

Pomen barv čelad in telovnikov:

• rumena: usmerjevalci prometa na palubi,
• bela: skrbniki varnosti in pregledov letal pred vzletom,
• zelena: upravljavci katapultov in zaviralnih jeklenic ter vzdrževalci letal,
• vijolična: skrbniki letalskega goriva,
• rjava: skrbniki letal,
• modra: upravljavci dvigal, vozniki vlečnih vozil, odgovorni za pozicioniranje letal,
• rdeča: orožarji,
• srebrna: preiskovalci nesreč in gasilci.

Oborožitev letalonosilke:
Letalonosilko ščitijo spremljevalne ladje in podmornica ter tudi letala in helikopterji, če je treba. Na svojem krovu ima ofenzivne in defenzivne obrambne sisteme:

• protiletalske in protiladijske rakete sea sparrow,
• obrambni sistem za zaščito pred protiladijskimi raketami (Rolling Airframe Missile – RAM),
• zaščito proti torpedom,
• motilce signalov.