Pošljite nam besedila, fotografije in posnetke z letalskimi motivi na info@sierra5.net

Enciklopedija letalstva

Enciklopedija letalstva (572)

06 Jul 07
Napisal
A310MRTTKC-10KC-135 | KC-767
Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.

mcdonnel_douglas_kc_10_extender.jpgDruga vojna je potem spravila na površje problem prekratkega dolet letal. Že leta 1942 se je v ZDA mudil predstavnik angleškega FLR in namestil opremo za prečrpavanje goriva na letečo cisterno, v tistem primeru je bil to B-24 liberator, in v sprejemnika B-17 flying fortress.

Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.

Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.

Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).

Pravo mesarsko klanje pa je poteklo za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj je seveda potekal med Airbusom in Boeingom. Na koncu je zmagal Boeing.
06 Jul 07
Napisal
An-12 | An-70 | An-124 | An-225 | A400M | C-5 | C-17 | C-27J | C-130J | C-141 | C-160 | C-235/-295G222Il-76 | L-410


V današnjih obsežnih vojnih operacijah ima zračni transport življenjsko pomembno vlogo, vendar od nekdaj ni bilo tako. Zračni transport z letali in (tudi ali celo predvsem) s helikopterji je bil morda ena najpočasneje razvijajočih se plati letalstva in njegove uporabe v bojne namene, če ta razvoj seveda primerjamo z na primer lovci, pa bombniki, izvidniki in podobno.

Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar« 128 km/h, preletena razdalja pa nad 500 km. Prvikrat so ga za vojaški transport uporabili v vojaških operacijah v Iraku.

berlin_c_47_na_letaliscu_tempelhof.jpgPo teh štorkljastih dvokrilcih so v tridesetih letih začeli z razvojem verjetno ene od največjih legend mod vojaškimi (pa tudi civilnimi) transportnimi letali nasploh, slovitim Douglasovim C-47 dakota. Kot prototip civilnega potniškega leta z oznako DC-1 je vzletel že leta 1933, potem je iz izpopolnjenega DC-2 že nastala prva verzija vojaškega transporterja. Vendar je bil DC-2 še vedno nekoliko »podhranjen« za svoje namene, zato so izdelali daljšega in predvsem močnejšega DC-3. Prvo obsežnejše naročilo je prišlo za kar 545 C-47 v septembru 1940, izdelavo samo pa je še pospešil vstop ZDA v vojno, ko so vojaške namene uporabili tudi veliko število civilnih DC-3. Zagotovo je C-47 transportni rekorder, vseh skupaj so, s civilnimi vred, izdelali nad 10.000 in uporabljali v kar 103 državah vsega sveta. Serijo nad 2000 dakot – Li-2 - so licenčno izdelali tudi Rusi.

Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.

Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.

c130j_pred_vzletom_virlm.jpgBolj plodna so bila petdeseta leta minulega stoletja, »Položili so temeljni kamen« za transportnega uspešneža stoletja, Lockheedovo letalo YC-130 hercules. Leta 2004 je hercules srečal Abrahama, vendar je še vedno v proizvodnji - zadnja verzija ima oznako C-130J. Uporabljajo ga v 61 državah po svetu, njegovo veliko uspešnost in kakovost potrjuje dejstvo, da so uporabniki herculesov stare verzije preprosto zamenjali z novejšimi, ne pa z drugačnim - morda sodobnejšim - tipom transporterja! Dokončno so tudi uveljavili turbinske motorje.

Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.

Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.

Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.

V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.

Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.

Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.

antonov_an-225_tovor_skica.gifV takšnih razmerah je nastal McDonnell Douglasov - zdaj Boeingov C-17 globemaster III. Izkazal se je z zračnim mostom med Rhein-Maino in Bosno v letih 1995 in 1996 v operaciji IFOR. Tudi to pa ni bilo dovolj za večje domače (ameriško) naročilo ali celo iz tujine. Potm je tu tudi evropski projekt A400M (pod okriljem vojaške veje Airbusa v sklopu EADS, danes Airbus Military).

V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-124 in potem še Rusi, skupaj z Ukrajinci, tudi danes nočejo zaostajati in so razvili veliko transportno turbopropelersko letalo An-70.

Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?


• Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
• Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
• Štirimotorni propeleraši
• Možni kandidati za transportno letalo SV
• Analiza trga transportnih letal
06 Jul 07
Napisal

boeing_kc_767.jpgV sklop transportnih letal smo uvrstili vse tipe transporterjev, tako civilne kakor vojaške in tudi leteče cisterne. Tu boste našli tudi večnamenske transporterje MRTT.

Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise transporterjev, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.




transporterji
leteči tankerji


06 Jul 07
Napisal

alphajet | C-101G-4 | hawk | IAR-99 | Jak-130 | L39/-59 | L139/-L159 | makoM-346 | MB-339 | MiG AT | PC-7 | PC-9 | PC-21 | T-45 | T-50/A-50 | T-6A | Zlin 242


Če bi se ozrli štiri desetletja nazaj in naredili pregled šolskih letal, tako osnovnih propelerskih za prve "korake" vojaških letalcev do najbolj izpopolnjenih šolskih in trenažnih, tudi nadzvočnih reakcijskih, bi videli, da kaj dosti novosti še ni. Ostala pa je značilnost izpred treh desetletij, namreč zelo široka ponudba, skratka prevelika glede na potrebe. To so že nova, zelo zmogljiva letala z najsodobnejšo opremo in konstrukcijo, ki se spogleduje s tehnologijo slabe radarske opaznosti ali jo celo že vklaplja. In posledica: v tej zvrsti bo gneča še večja.

casa_c_101_aviojet.jpgIn kakšna so ta šolska letala? Začenjajo se s klasiko, ki sega že v leta pred drugo svetovno vojno in na primer znamenitega angleškega tiger motha: klasično batno propelersko letalo, takrat z repnim kolesom, zdaj je "klasika" tricikelsko podvozje in dva zaporedna – tandemska sedeža v pilotski kabini, drugi običajno vsaj za višino glave dvignjen nad prvega.

Začne se nekako z močjo 112 kW pri osnovnih, najmanjših modelih, potem pa se s konji (močjo) v motorjih letala tudi dražijo. Slovenska vojska uporablja za selekcijo in osnovno šolanje češke zline 242L, kar je povsem primerljivo s svetom, kjer za te namene danes prevladujejo letala z okoli 150 kW (okoli 200 KM). Najsodobnejši primerek med temi propelerskimi osnovnošolskimi letali so modeli Grob G115.

Sledi kategorija propelerskih dvosedov s sedežema v tandemu in uvlačljivim podvozjem ter motorji tja do 250 kW. Izjemi sta ruska šolska Su-32 in Jak-52, oba z zvezdastima motorjema, izjemnim akrobatskim poreklom in podvozjem z repnim kolesom. Skratka bolj letali za vrhunske letalske akrobatske tekme kot za odpuščanje osnovnošolskih pilotskih napak.

Naslednji razred pa že predstavljajo šolski dvosedi s turbinskimi motorji, ne več za popolne začetnike. Največkrat gre kar za s turbinskimi motorji opremljene klasične propelerske šolske dvosede, kot sta na primer Agustin model SF-260 ali pa na primer čilski pillan, oba sta imela predhodnika s klasičnim batnim motorjem.

Sledi kategorija že kar precej izpopolnjenih turbopropelerskih dvosedih šolskih letal, praviloma s tandemskima sedežema, katerih najbolj znan in tudi značilen predstavnik je švicarski PC-7. Opremili so ga s prav tako značilnim motorjem za to in tudi še bolj ambiciozne turbopropelerske šolske dvosede in že tudi lahke jurišnike. Gre jasno za Pratt & Whittneyeve turbinske motorje PT-6A s praktično enako osnovo za celotno paleto od manj do najbolj zmogljivih, le da so zmogljivejši bolj "naviti". PT-6 tako obsega moči vse od 410 kW pri PC-7 do PT6A-68/1 za brazilskega super tucana in Pilatusa PC-21 s kar 1159 kW (1600 KM).

Nad tem osnovnim razredom turbopropelerskih dvosedov se začenjajo "pravi" šolsko-bojni dvosedi s katapultnimi sedeži in praktično z letalnimi zmogljivostmi reaktivcev. Po hitrosti najhitrejši turbopropelerski dvosedi zlahka tekmujejo z osnovnimi reakcijskimi šolskimi dvosedi, prav tako po nosilnosti, po gibčnosti, torej v manevru, pa so v prednosti kar turbopropelerski šolski dvosedi!

bae_systems_hawk_100_kokpit-2.jpgČe se ozremo na sodobnejše šolske reakcijske dvosede, lahko kategorizacijo začnemo nekako z Agustinim modelom S.211 s potiskom 11,12 kN (okoli 1150 kg), ki ga daje turboventilatorski motor Pratt & Whittney Canada JT15D-4C.

Motor, ki poganja največ šolskih reaktivcev, je AlliedSignalov (prej Garett) turboventilatorski TFE731 v razponu od 15,57 do 20,9 kN (1585 do 2.130 kg) potiska. Allied Signalove motorje vgrajujejo na reakcijska šolska letala FMA pampa (Argenitina), NAMC/PA K-8 (Kitajska-Pakistan), L-139 (Češka) in Casa C-101 aviojet (Španija). V ta razred uvrščamo tudi eno najbolj številčnih, ali pa sploh najštevilčnejše šolsko reakcijsko letalo Aero L-39 češke proizvodnje z ruskim turboventilatorskim motorjem (Ivčenko AI-25TL), ki so jih izdelali nad 2800, uporabljajo pa jih v 16 državah sveta.

V tem razredu imajo Italijani zelo zmogljivo letalo Aermacchi MB339, katerega edini greh je najbrž v zelo glasnem reakcijskem motorju Rolls-Royce viper 680. Aermacchi je na tej osnovi razvil tudi kar solidno zmogljiv MB339C, namenjen nalogam neposredne podpore. Zadnji krik iz te italijanske letalske krojaške hiše pa je verzija MB339FD z digitaliziranim kokpitom. Slavo si je prislužil seveda v akrobatski letalski skupini vojaškega letalstva naše zahodne sosede Frecce Tricolori.

Nad italijanskim šolskim reaktivcem je britanski hawk, najbolje prodajani in tudi razširjeni model po omenjenem češkem L-39. Uporablja ga že vsaj 15 letalstev v svetu. Tudi Britanci so na osnovi šolskega hawka izdelali enosedo jurišno izvedenko z oznako hawk 200.

Vrh razreda šolskih dvosedov predstavljajo dvomotorni reaktivci. Začeli so Američani z Northropovim T-38 super tailonom z nadzvočno hitrostjo, najdlje pa so prišli Japonci z Mitsubushijevim T-2 in kar 1,6-kratno hitrostjo zvoka. Med dvomotorna šolska letala, vendar z ambicijami jurišnika s kar zavidljivo nosilnostjo bojnega tovora - 2500 kg, se uvršča nemško-francoski Dornier/Dassault alpha jet. Poljska  I-22 iridya je praktično kopija te zasnove, tako kot tudi veliko novejši ruski MiG-AT.  Vzporeden temu projekt je ruski Jak-130, v italijanski verziji Aermacchi M-346 (včasih je bil to skupni rusko-italijanski projekt, zdaj sta dva ločena na ruski, Jakovljevi zasnovi).

Pred leti je vzletel južnokorejski T-50, nastal je v sodelovanju z ameriškim Lockheed Martinom. Gre za zelo ambicioznega šolskega dvoseda, pomanjšano kopijo F-16 z 1,5-kratno hitrostjo zvoka.

Še korak naprej gredo v svojih snovanjih Nemci v okviru evropskega obrambnega in letalskega konzorcija EADS s projektom šolskega dvoseda mako tehnologije stealth, "uvajalca" pilotov za eurofighterja. Med novosti, katerih prihodnost je v celoti nejasna, sodi tudi najnovejši Pilatusov turbopropelerski dvosed s petkrakim propelerjem, katapultnima sedežema vrste nič-nič in digitalnim kokpitom (po vzoru Eurofighterjevega typhoona). Torej uvajalno letalo s klasičnim turbopropelerskim pogonom.

Vojaška šolska letala več

Nazaj

06 Jul 07
Napisal

A310 AEW  | A-50 | ABL YAL 1A | atlantique | B737 AEW&C | B767 AWACS | E-2 | E-3 | E-4B | EMB-145 | nimrod | P-3S-3 | SR-71Tu-126 | U-2 /TR-2

Izvidniki, patruljna letala, letala za zgodnje odkrivanje

S to vrsto letal se je pravzaprav začela uporaba letal v vojaške namene. Pred prvo svetovno vojno v armadah po svetu še ni bilo samostojnega letalstva, pehotni generali in mornariški admirali so gledali na letala kot na bolj ali manj nevšečne zadeve, ki naj bi jim ne pripisovali posebnega pomena. Po njihovem naj ne bi bili v nobeno korist, da pa bi prizorišče bojevanja prenesli tudi v tretjo dimenzijo, se jim je zdelo naravnost smešno. Čisto proti svoji volji so morali nato med prvim svetovnim spopadom, začel se je leta 1914, priznati, da je mogoče z letali opravljati izvidniške in opazovalne naloge iz zraka bistveno bolj učinkovito kot s katerim koli drugim sredstvom. Prvo »orožje« letal so bile torej snemalne kamere, s pomočjo katerih so piloti, resnici na ljubo so bile kamere takrat še zelo velike in okorne naprave, posneli - negative na steklene plošče - položaj z višine 5000 m in več. Ob koncu tega spopada so kamere že dobile kolute s filmi, leče pa so bile celo ogrevane, da niso zamrznile.

lockheed_u_2_vir5.jpg

Tudi med drugo svetovno vojno so bile kamere še zelo velike, skoraj do višine moža, le mala pa je bilo posebnih namenskih izvidniških letal. Večinoma so bili to v osnovi lovci ali bombniki z dodatno vgrajeno izvidniško opremo, običajno pa so jim zaradi povečane količine goriva odstranili orožje in ostalo odvečno »navlako«, da so lahko leteli visoko, dolgo in hitro. V petdesetih letih je postalo zaradi vse bolj izpopolnjenih sistemov zračne obrambe letenje pod 15.000 m že skoraj samomorilsko. Iz tega obdobja izhaja še danes operativni višinski izvidnik U-2, pravzaprav motorizirano jadralno letalo (s fineso 27! - kar pomeni, da brez motorja prejadra z višine 1 km razdaljo 27 km). Prav U-2 je bil leta 1960 med enim od številnih vohunskih preletov nad ZSSR tudi prva žrtev novih, zmogljivih raketnih protiletalskih izstrelkov.

Ameriški Lockheed je razvil tako U-2 kot njegovega nekaj večjega naslednika TR-1. Kameram v teh letalih so že dodali visokotehnološko radarsko opremo, ki s širokokotnim opazovanjem navzdol zajame ogromne površine in jih podrobno preišče. Pogosto imajo ti današnji sofisticirani izvidniki tudi povezavo s kopenskimi bazami, kamor po podatkovnih zvezah pošiljajo podatke, ki jih obdelajo v najsodobnejših procesnih napravah, posneto stanje pa je jasno v realnem času.

Veliki naslednik U-2 je bil SR-71 blackbird, ena največjih »skrivnosti« v letalstvu še dandanes. Tehnološko je bil toliko korakov pred drugimi, da nekaterih dosežkov še danes ni uspelo nikomur razkriti. Sovjetska zveza se je mu je postavila po robu s po hitrosti in na nekaterih področjih podobnim visokozmogljivim izvidnikom MiG-25 (temelječem na višinskem prestrezniku). Orožji teh izvidnikov sta še danes velika višina, tudi nad 15 km, in hitrosti, ki presegajo trikratno hitrost zvoka.

In v čem je prihodnost izvidnikov? Že vsaj desetletje ponovno ravno izvidniška letala prebijajo novo področje, področje vse bolj uveljavljenih daljinsko vodljivih brezpilotnih letal. Tako se je tudi začelo z letalstvom v vojski - najprej z izvidniki, potem z oboroženimi verzijami ...

Mornariška patruljna letala
Nekoliko drugačno vlogo kot izvidniki imajo letala za patruljiranje nad morjem in oceani. Paleta teh letal je po velikosti kar precej različna, saj pokrivajo tako preprostejše naloge obalnega patruljiranja kot preiskovanje oceanskih prostranstev. Nekatera letala so celo oborožena, npr. s protiladijskimi izstrelki, protipodmorniškimi izstrelki in bombami, navsezadnje tudi s topovi. Predvsem so ti patruljniki veliki nasprotniki podmornic, ki se morajo zaradi njih umikati v velike globine oceanov. Za izsleditev podmornic uporabljajo celo vrsto občutljivih senzorjev - od elektroakustičnih boj do detektorjev magnetnih anomalij (zaznavajo razliko med Zemljinim magnetnim poljem in magnetnim poljem preiskovanega področja); s temi senzorji zaznani impulzi so lahko v času današnjih zmogljivih računalnikov komajda še zaznavni, pa vendar jih naprave zelo hitro obdelajo in postrežejo z realnim podatkom.

Rusija (Sovjetska zveza) je imela nekaj mornariških patruljnih letal, najmogočnejša pa je izpeljanka iz bombniškega letala Tu-95 »bear«, označena s Tu-142. Na Zahodu je najbolj uveljavljeno tovrstno letalo Lockheedov P-3 orion, štirimotorna turbopropelerska različica civilnega potniškega letala electra. Britanci že leta razvijajo in izpopolnjujejo svoje letalo (nimrod) za nadzor morij in oceanov ter vsega, kar se giblje na njihovih gladinah in pod njimi. Gre za predelavo cometa, prvega potniškega reaktivca iz let po drugi svetovni vojni.

Ta letala postajajo že zastarela in proizvajalci velikih letal ponujajo alternative, ameriški Boeing na eni strani svoj model B757, Airbus na drugi strani pa A310.

Letala za protielektronski boj
Kot majhen pododdelek bi lahko uvrstili v naš pregled še letala za elektronsko bojevanje, ki pa danes kot samostojna praktično izginjajo in izgubljajo svoj pomen. Po eni strani zaradi dejstva, ker so danes ustrezno opremo za elektronske protiukrepe in motenje že tako zmanjšali - ob enaki ali nekajkrat večji učinkovitosti, da jo lahko v zabojniku nosi praktično vsak lovec ali lovski bombnik, po drugi strani pa vsako od omenjenih dveh vrst bojnih letal v današnjem načinu vojskovanja tako opremo pravzaprav nujno potrebuje, če hoče izvajati svoje primarne naloge na zahtevani ravni. Med najbolj znana letala za elektronski boj sodijo palubni EA-6 prowler, štirised, izpeljan iz palubnega jurišnika A-6 intruder, neoborožen in opremljen izključno z opremo za protielektronski boj. Ta letala se počasi poslavljajo tako s palub ameriških letalonosilk kot z neba.

Naslednje takšno letalo v odhajanju je različica ameriškega lovskega bombnika F-111 in lahkega bombnika FB-111, ER-111 raven. Poleg tega ima na primer Nemčija posebnega tornada za elektronski boj in izvidniške naloge ECR, nekatera letala pa so namenjena tudi sama elektronskemu prisluškovanju, na primer ameriški EC-135.

Nadzor iz zraka
awacs.jpg

Ena najsodobnejših zvrsti nebojnih letal, pa vendar v boju še kako potrebnih, so leteče radarske postaje, običajno opremljene z občutljivimi radarji velikega dosega in drugimi občutljivimi senzorji ter s kopico zmogljive procesne opreme kar na samem krovu. Ta letala so sposobna preiskati vse območje in najti »iglo v kopici sena« v oddaljenosti do 350 km, v premeru do 750 km torej.

Prva tako zelo zmogljiva leteča radarska postaja za odkrivanje ciljev, njihovo identifikacijo ter zatem usmerjanje lastnih prestrezniških letal nanje je bil ameriški E-3 sentry (stražar). Po kratici, ki označuje namembnost tega letala, se danes kar vsa tovrstna letala imenujejo preprosto awacs - zgodnje odkrivanje, opozarjanje in nadzor, skrajšano tudi AEW (kar velja tudi za sisteme z zmanjšanim obsegom zmogljivosti), predvsem za zgodnje odkrivanje in opozarjanje, pridobljene podatke pa ta letala pošiljajo v obdelavo v kopensko bazo. E-3 sentry temelji na ostarelem štirimotornem Boeingu 707 izpred petih desetletij. Zamenjali naj bi ga z modelom B767 s samo dvema motorjema.

Sovjetska zveza je te zmogljivosti razvijala počasneje in v dosti manjšem obsegu kot ZDA in zahodne države. Šele v sodobnejšem času so dobili ustrezno letalo, Be-50 (izhaja iz potniškega letala in vojaškega transporterja Iljušin Il-76).

Več o nadzoru iz zraka

Nazaj

06 Jul 07
Napisal

A-6A-7 | A-10A | AMX | B-1B | B-2 | B-17 | B-29 | B-52 | Canbera | F-4 | F-14 | F-15 | F-16 | F/A-18 | F-22 | JSF F-35 | F-104 | F-111 | FB-111A | F-117 | harrier | IAI kfir | J-8/F-8 II | JA 35 | JA 37 | JAS-39 | jaguar | MFI | MiG-21 | MiG-23/-27 | MiG-25 | MiG-29 | MiG-31 | mirage 2000 | mirage IV | rafele | Su-17/-20/-22 | Su-24 | Su-25 | Su-27/-30/-35 | Su-47 (S-37) | tornado | Tu-16 | Tu-142 | Tu-22M | Tu-95 | Tu-160 | typhoon | Vulcan
 

Pred dobrim stoletjem je vzletelo prvo letalo na motorni pogon in težje od zraka. To je bil Flyer bratov Wright v Kitty Hawku v ZDA leta 1903. Če prav kmalu so letala tudi prvič uporabili v vojni; to so storili Italijani v svoji vojni s Turčijo pri libijskem mestu Tripoli. Bila je seveda zgolj izvidniška akcija, toda pred vrati je bil spopad svetovnih razsežnosti, prva svetovna vojna, v kateri se je letalo dokončno uveljavilo kot eno najučinkovitejših izvidniških, napadnih in obrambnih sredstev, s katerim se doseže strateška prevlada v zračnem prostoru, končno pa tudi na bojišču in vojskovališču.

f-16_vstopanje.jpg

Letalci so bili torej sprva izvidniki; zatem so dvosedi izvidniki dobili za obrambo mitraljez in kmalu so to orožje namestili še enosedim izvidnikom, zato so se letala že začela izogibati drugo drugemu; prišlo je do prvih zračnih dvobojev in letalo je postajalo vse bolj bojno sredstvo.

Prvi namenski lovec je bil Fokker EI; v enokrilno letalo so vgradili sinhroniziran mitraljez, s katerim je bilo moč streljati v vzdolžni osi letala skozi propeler.

  • Zahteve: kakšno naj bo bojno letalo
    • Aerodinamične zasnove bojnih letal
    • Profil krila
    • Hitrejši od zvoka
    • Stabilnost
    • Krmarjenje s pomočjo računalnika
    • Superkrmarljivost
    • Materiali
    • Pogonski motorji
    • Navigacijski sistemi
    • Kazalniki
    • Orožje

    • pilot eurofighterja - intervju


    Nazaj
06 Jul 07
Napisal

pilatus_pc9_formacija2_virmors.jpgV sklop vojaškega letalstva smo uvrstili vojaška letala, ki smo jih razvrstili v tri področja. Bojna, ki so oborožena, vojna, ki so lahko izvidniki, patruljna, mornariška, AWACSi, ... in vojaška šolska letala. Morda klasifikacija ni najbolj na mestu, a vendar smo se zaradi preglednosti morali odločiti za eno.

Bralci ste vabljeni, da nam pošljete opise letal, ki jih tu niste zasledili, in imate o njih mogoče kaj napisano.


bojna letala
vojna letala
šolska letala


letalonosilke

06 Jul 07
Napisal

Veliki brat Vas gleda

Za ZDA je včasih veljalo, da so potniki lahko vstopali na letala notranjih letov skorajda brez varnostnih pregledov in včasih celo brez dokumentov. Potem je prišel ameriški 9-11 in z njim vred je na letališčih zavladal pravi kaos. Američani so ustanovili Ministrstvo za domovinsko varnost in letališča so postala prave trdnjave. Od tedaj cveti industrija, ki izdeluje naprave za varnostne preglede potnikov in prtljage.

potniki_se_cekirajo_na_letaliscu_ben_gurion_virmsnbcmsncom.jpgAmeričani pripravljajo standarde in zahteve za novo generacijo naprav za pregled potnikov in prtljage, ki bodo zmožna zaznati eksploziva, orožje in vse potencialno nevarne predmete in snovi. čŒe imajo današnje naprave vgrajene ene vrste senzorjev (rentgen) bodo imele bodoče naprave vgrajen celoten sistem senzorjev, ki bo zaznaval najrazličnejše fizikalne in kemične lastnosti predmetov, ki jih bodo imeli pri sebi ali v prtljagi potniki. Ameriška Agencija za varnost v transportu upa, da bodo na ta način povečali učinkovitost pregledov, zmanjšali površine, ki jih zasedajo današnji rentgeni in predvsem zmanjšali število zaposlenih, ki danes pregledujejo potnike in prtljago.

Danes v ZDA uporabljajo 930 naprav (scanerjev) z vgrajenim sistemom računalniške tomografije (CT), ki jih je izdelal General Electric In Vision. Vsaka od teh naprav stane milijon ameriških dolarjev v tej ceni pa niso všteti stroški vzdrževanja. Na manjših letališčih uporabljajo manj zmogljive Revealsove CT scanerje, ki stanejo 350.000 dolarjev in imajo zmogljivost le 80 kosov prtljage na uro. Te scanerje uporabljajo poleg klasičnih rentgenskih naprav. Cilj Agencije za varnost v transportu je, da bi proizvajalci v končni fazi združili vse zahtevane senzorje v eni napravi, ki bi bila povezana z bazo osebnih podatkov. Tako bodo lahko v hipu preverili identiteto in problematičnost potnika pri katerem bodo našli prepovedan predmet. Te sisteme razvijajo pri General Electric In Vision, L-3 Communications, Smiths Detection, Reveal Imaging Technologies Inc., Analogic Corporation, Rapiscau Systems in drugih.

pregled_potnikov.jpgGE trenutno razvija dva modela za ameriška letališča. Prvi bo namenjen skeniranju prtljage, ki jo potniki oddajo ob prijavi na let drugi pa bo namenjen pregledu potnikov ob prehodu nadzorne točke. Naprava za skeniranje prtljage bo vsebovala dva sistema. Prtljago bodo najprej pregledali z CT in nato še z  rentgenom. V primeru, da bosta zaznala nevaren predmet bo računalnik preko laserja na koordinate tega predmeta usmeril laserski žarek. Senzorji bodo na podlagi lomljenja laserskega žarka ugotovili molekulsko sestavo materiala nadzorovanega predmeta. Molekulsko sestavo bo računalnik primerjal z molekulsko sestavo nevarnih snovi in ugotovitev javil operaterju. Po besedah vodje marketinga pri GE Security's Yotama Margalita bodo na ta način preprečili vnos nevarnih snovi na letala in hkrati zmanjšali neizbežne preglede sicer sumljivih kosov prtljage. na_letaliscu_v_amsterdamu_vas_vidijo_takole_virschipolairport.jpgTehnologija analiziranja prtljage z laserskim žarkom še ne omogoča kontinuiranega skeniranja vse prtljage zato bo lasersko obdelana le sumljiva prtljaga – tista, ki jo bosta določila CT in/ali rentgenski pregled. Cilj GE je razviti sistem, ki bo vseboval CT, rentgen in laser v eni napravi in hkrati ne bo večji od današnjih rentgenskih naprav, saj na letališčih nimajo neomejenih prostorskih možnosti. Danes laserski način analiziranja vsebine prtljage že uporabljajo na nekaterih nemških letališčih, saj je podjetje Yxlon, ki je sistem razvilo prav iz Nemčije. Yxlon je prevzelo podjetje In Vision, ki je danes v lasti GE. GE je tako prišel do know-how tehnologije, ki jo je združil s svojim znanjem in bo tako trgu ponudil napravo, ki bo v hitrejšem času sprejela več odločitev in bolj natančne (kaj je in kaj ni nevarno), kakor bi jih človek. Dolgoročno gledano bo sistem za uporabnike mnogo cenejši, kakor ekvivalentni klasični ročni pregled prtljage.

Naprava, ki jo pri GE razvijajo za skeniranje potnikov bo vsebovala več podsistemov, ki bodo analizirala potnika in njegovo prtljago ne da bi mu bilo treba sleči oblačila, sezuti čevlje ali odložiti osebno prtljago (ključe, denarnico, telefon, laptop, ...). GE eno od svojih naprav že testira na letališču v San Franciscu in jo uporabljajo kot laboratorij, saj bodo na podlagi zbranih podatkov sistem dovršili in pripravili za trg. Testno postajo imenujejo kar Check point of the future. Naprava sestoji iz več sistemov:

  1. CT skener, ki odkriva prisotnost eksploziva in orožja
  2. Sistem, ki deluje v območju milimetrskih valov in na zaslonu izriše potnikovo silhueto na njej pa vse potencialno nevarne predmete. Intimni deli potnikov ne bodo vidni.
  3. Sistem Quadrupole, ki deluje podobno kakor magnetna resonanca, ki jo uporabljajo v bolnišnicah za slikanje pacientov. S to naprav bodo preverjali vsebino potnikove obutve. Potnik bo stopil nekaj centimetrov nad napravo, ki bo oddajala radijske valove in merila spremembo frekvence, ki bo razkrila prisotnost določenih molekul v obutvi.
  4. Sistem s tehnologijo Itemize FX bo potnikom ob pritisku na določen gumb ugotavljal prisotnost eksplozivnih snovi na potnikovem prstu.

Celoten postopek nadzora enega potnika bo trajal približno pol minute. Naprava pa bo imela zmogljivost obdelave do 400 kosov prtljage na uro. Večina od teh postopkov je že dobila certifikat o zanesljivosti in uporabnosti od ameriške Agencije za varnost v transportu. V bližnji prihodnosti bodo še en 'laboratorij' postavili nekje v Evropi.

toplotno_obcutljiv_skenar_ne_razkriva_intimnih_delov_telesa_virnationalgeographic.jpgL-3 Communications razvija podobno napravo kakor GE s tem, da bo njihov skener nekoliko drugačen. Bistvena razlika bo v sistemu zračnega curka. Potnik bo namreč položil ober roki na točno določeno mesto in s tem sprožil črpalko, ki bo okrog potnika napravila prepih in posesala zrak v merilno komoro. Senzorji v komori bodo analizirali kemično in bilološko sestavo zraka in ugotavljali prisotnost eksploziv. Sistem so razvili pri podjetju CyTerra, ki sedaj deluje pod okriljem L-3 Communications. Prototip te naprave bodo vgradili v Pentagonu, kjer bodo zbirali podatke in nadzirali delovanje naprave. Ko bo delovanje naprave dovolj zanseljivo in praktično preverjeno jo bodo poslali na trg.

Smiths Detection pa razvija podobno napravo kakor GE s tem, da bo pri njih razpored sistemov nekoliko obrnjen. S tem naj bi zagotovili večjo pretočnost in zmanjšali število lažnih alarmov.

Cilj vseh proizvajalcev varnostnih naprav za skeniranje potnikov in prtljage je enak. Zagotoviti najvišji možen nivo odkrivanja vseh potencialno nevarnih snovi, ki bi jih potencialni teroristi lahko pretihotapili na letala. Hkrati pa potnikom zagotoviti hiter in osebno dostojen vpogled v njihovo prtljago in pod njihova oblačila. Skrajnosti, kakršnim smo priče sedaj na angleških in ameriških letališčih, ko morajo potniki nositi določene predmete v prozornih plastičnih vrečkah in celo na zahtevo pristojnih organov poskusiti materino mleko, ki je namenjeno dojenčkom pa presegajo meje dobrega okusa. Oblasti imajo pač svoj prav in varnost vseh potnikov je tako, kljub vsemu na prvem mestu. Samo na nas pa je odločitev ali bomo kljub temu potovali z letali ali ne.


Nazaj

06 Jul 07
Napisal
Za običajne smrtnike, vajene gibanja v dveh dimenzijah, predstavlja zrak za gibanje »neživljenjsko« okolje, ki si ga je podredil z letalnimi napravami, denimo letalom in helikopterjem. čŒe se vlak giblje v dve smeri, načeloma naprej in vzvratno, to pomeni, da se ga lahko krmari z eno samo roko. Avto je že bolj zapleten, gre naprej in vzvratno kot vlak, vendar tudi levo in desno.

rocice_za_upravljanje_helikopterja.jpgSmer spreminjamo s krmilom – volanom, vožnjo naprej ali nazaj pa z menjalnikom, kar teoretično in praktično (za avtomobile z avtomatskim menjalnikom) pomeni, da avtomobil krmarimo z eno roko in eno nogo.

Vsakdo pa, ki je kdajkoli videl pilotsko kabino letala, - sploh ni nujno, da je bil to velikanski jumbo jet - se je lahko prepričal v malce bolj zapleteno napravo – za krmarjenje. Torej je letenje le bolj zahtevno od vožnje po tleh! Letalo gre tako naprej kot levo in desno, za razliko od avtomobila in vlaka tudi še navzgor in navzdol, ne pa tudi vzvratno. Vseeno pa v pet smeri! In pilot potrebuje za krmarjenje eno roko in obe nogi.

Helikopter je še nekolikanj bolj zapletena naprava, kot je letalo, vsaj kar zadeva smer gibanja in krmarjenja naprave. Gre tako navzgor kot navzdol, tako levo kot desno - celo bočno - in tako naprej kot, kar je posebnost letalnikov, vzvratno, poleg tega pase še vrti okoli osi v eno ali drugo smer urinega kazalca. Gibanj torej kolikor hočete, najbolj pomembno pa je pravzaprav »negibanje« v zraku: lebdenje!

ciklicni_hod.jpgOsnovno krmilo helikopterja je ročica cikličnega hoda, podobna ročici pri letalih. Krmari hod vsakega od krakov glavnega rotorja. Vsi ti kraki (ali najmanj par) med vrtenjem tvorijo en sam disk, sprememba cikličnega hoda (izraženo bolj zapleteno in fizikalno ), pa povzroči, da se helikopter nagne, ker ustvari komponento aerodinamične rezultante Ta rezultanta sil dovoljuje, da se helikopter giblje naprej, nazaj ali bočno. Ali bolj preprosto: ko pilot potisne ročico cikličnega hoda naprej, se tudi disk rotorja nagne naprej in usmeri curek pretočnega zraka nazaj, leti pa naprej. In podobno vzvratno in v smeri obeh bokov.

Kadar pilot potisne ročico cikličnega hoda naprej, se tudi disk nagne naprej in usmeri curek pretočnega zraka nazaj. Vodoravna komponenta rotorja je tako zmanjšana, izravnavo doseže pilot s povečanjem vpadnega kota krakov, kar pa stori z ročic kolektivnega hoda.

kolektivni_hod.jpgDruga je ročica za uravnavanje kolektivnega hoda , ki spreminja korak vseh krakov rotorja in jim spreminja nosilnost. Na tej ročici je tudi ročica za uravnavanje vrtljajev motorja. Ročica hkrati nadzoruje korak vseh krakov rotorja, z dvigom ročice pilot poveča naklonski kot vseh krakov sočasno, s tem pa poveča pretok zraka skozi rotor, kar pri istih obratih rotorja povečuje nosilnost. Z zmanjševanjem obratov rotorja se zmanjšuje tudi vzgon, kar lahko privede do kritične hitrosti; v izogib temu je trebna ob povečevanju kota krakov rotorja povečevati tudi moč motorja, ki tako kompenzira povečani upor. Večina sodobnih helikopterjev s turbinskimi motorji ima vgrajen sistem avtomatskega napajanja z gorivom, ki vzdržuje konstantno hitrost vrtljajev rotorja.

Z nožnimi pedali pilot spreminja  korak repnega rotorja in s tem spreminja smer  helikopterja po navpično osi. Gre pravzaprav za rotor za uravnovešanje reakcije vrtilnega momenta, ki ga ustvari rotacija glavnega rotorja. Ponavadi je repni rotor, kar pove že ime, postavljen na repu helikopterja in ga poganja kar podaljšana gred iz istega motorja(motorjev), ki poganja(jo) tudi glavni rotor.

Ob že omenjenih gibanjih v vseh smereh, največja prednost pri tem sta vertikalen dvig in/ali spust, pa ima helikopter še eno bistveno prednost pred vsemi letalniki: lebdenje v zraku. In med tem lebdenjem lahko pilot obrača helikopter okoli svoje navpičnice in si tako ogleduje vse okoli sebe.

artikulirani_rotor.jpgOsnovna vzgonska površina helikopterja je glavni rotor, pravzaprav bi krake glavnega rotorja lahko primerjali kar s krili, ki se vrtijo. Predstavljamo si lahko krili (ali več), pritrjeni na osrednjo gred , ki se vrti. Vse skupaj podobno ventilatorju pod stropom. Vrteči kraki rotorja so aerodinamično zasnovani enako kot krila letala. Z izjemo, da so kraki helikopterskega rotorja pač tanjši in ožji, saj se morajo vrteti zelo hitro. Torej je v tem primeru vrteče helikoptersko krilo imenovano preprosto glavni rotor. In ko temu glavnemu rotorju dodamo potem samo še vpadni kot posameznih krakov (kril) in poženemo gred v vrtenje, že začne nastajati potreben vzgon za letenje.

Glavni rotor je tudi sicer najpomembnejši del letalnika – helikopterja, saj zagotavlja za letenje potrebni vzgon, ravno tako pa so potem pomembne še krmilne površine, s katerimi nadzoruje pilot gibanje – letenje, obračanje, menjavo višine ipd. Pri vrtenju krakov rotorja nastajajo seveda ogromne obremenitve, ki jih mora ta najpomembnejši sklop helikopterja vzdržati. Torej mora biti rotor izredno trden.

In kako držati helikopter v smeri, saj glavni rotor s svojim vrtenjem povzroča vrtilni moment, ki ga je potrebno izničiti, da bi se helikopter zaradi tega ne vrtel okoli navpične osi? Običajno in največkrat je to pri helikopterjih rešeno z repnim rotorjem, ki ustvarja potisk, ravno tako kot na primer letalski propeler. Prav ta potisk potem preprečuje vrtenje helikopterja. Z nožnimi pedali pilot spreminja korak repnega rotorja - potisk - in s tem spreminja smer helikopterja po navpični osi. Gre pravzaprav za rotor za uravnovešanje reakcije vrtilnega momenta, ki ga ustvari rotacija glavnega rotorja. Ponavadi je repni rotor, kar pove že ime, postavljen na repu helikopterja in ga poganja kar podaljšana gred iz istega motorja (motorjev), ki poganja tudi glavni rotor.

Smeri vrtenja rotorja in repnega rotorja ter vrtilnega momenta
smeri_vrtenja.jpgTa repni rotor je lahko tudi oplaščen, torej v nekakšnem kanalu. Učinek je enak, le da je oplaščeni rotor tišji, imenujejo pa ga fenestron. Prav lahko pa repni rotor nadomestijo z šobo za iztekajoče pline. Plini iztekajo v nasprotni smeri vrtilnega momenta in tako preprečujejo, da bi se trup (helikopter) zavrtel. Razvili so ga ameriški proizvajalci, sistem pa poimenovali NOTAR – brez repnega rotorja. Znana ameriška inovativna družba za proizvodnjo specialnih helikopterjev in tehnološko najbolj zahtevnih delov za letala Kaman je razvila tehnologijo dveh sinhronizirano nasproti vrtečih rotorjev, ki imata osi postavljeni pod kotom. Ob tej so konstruktorji zasnovali še več rešitev, ena sta na primer dva rotorja – koaksialna - na isti gredi, ki se vrtita v obratni smeri, kot na primer pri helikopterjih ruskega proizvajalca Kamov, ali pa sta rotorja vsak sebi na skrajnih delih trupa, prav tako pa se vrtita v obratni smeri. Takšno rešitev so uporabili med drugim pri helikopterju CH-47 chinook. Tudi pri namestitvi rotorjev na koncu kril, kot na primer pri konvertiplanu V-22, se rotorja vrtita v nasprotni smeri.

Pogonski sklop
Ta del helikopterja sestavljajo trije sklop:, bistveni je turbogredni motor, potem še reduktor in transmisije.

turbogredna_motorja_helikopterja_mi-8_mtv1.jpgTurbogredni motorji so pravzaprav tisti, ki so ustvarili helikopter kot varno in zanesljivo zračno-transportno sredstvo, batni motorji namreč niso dali želenih rezultatov iz več vzrokov, bistveni pa je bil dosti večja poraba goriva, s tem pa primerno krajši dolet, pa tudi velikost je bila za ustrezno enako moč bistveno večja pri batnih motorjih, kot je pri turbinskih.

Turbinski motor je pravzaprav podoben kot pri turbopropelerskih motorjih, pripada praktično isti družini. Običajno ga sestavljata enogredni sistem in prosta turbina (prosta zato, ker gre večji del energije na prosto turbino, ki ni mehansko povezana s turbino za pogon kompresorja), glavni deli pa so dovodnik (zajemnik) zraka , kompresor, zgorevalna komora, turbina, prosta turbina, izpušni sistem, ohišje pogona motorja in reduktor motorja. Dva, lahko bi rekli ravno tako pomembna podsistema, pa sta naprava za zagon motorja in podmazovalna naprava.

Zajemnik-dovodnik zraka je profiliran kanal na prednji strani, skozi katerega se uvaja zrak v kompresor, pri tem konstruktorji motorja poskrbijo, da so izgube čim manjše in zračni tok čim manj moten zaradi stabilnosti tokovnega polja pred komresorjem. Pri velikih hitrostih deluje ta dovodnik zraka kot difuzor v katerem se kinetična energija zraka pretvori v potencialno.

vstopnik_za_zrak_cougar_as532al.jpgZrak prihaja v motor skozi vstopnik zraka – profiliran kanal na sprednji strani Zrak potem prehaja v kompresor pri čemer konstruktorji pri zasnovi poskrbijo, da so izgube pri tem karseda majhne in je zračni tok čim manj moten, saj to vpliva na stabilnost tokovnega polja pred kompresorjem. Ta dovodnik zraka hkrati funkcionira kot difuzor, v njem pa se kinetična energija pretvarja v potencialno. Tako stabilen in enakomeren (tok) zraka gre potem v kompresor, bodisi aksialen ali pa centrifugalen (eno ali več stopenjski, pri sodobnih turbogrednih motorjih so kompresorji večinoma večstopenjski), tako stisnjen in že segret zrak gre potem v zgorevalno komoro, v kateri se mu vbrizga še gorivo. Ta zmes goriva in skomprimiranega in segretega zraka se potem vžge in prav nastali produkt zgorevanja potem zagotavljajo potrebno energijo za pogon turbinskega dela motorja, pomožnih pogonskih enot, kot so črpalke in generatorji, zatem pri turbopropelerskem motorju propelerja in v našem primeru namesto tega rotorja. Turbina motorja je preko gredi povezana z kompresorjem, ki z vrtenjem zagotavlja nov zrak in opisani delovni proces se tako ponavlja.

turbogredni_motor_helikopterja_cougar_as532_mk1.gifKadar turbina reakcijskega motorja ne ustvarja potisnega curka ali ne poganja vijaka, temveč rotor helikopterja, imenujemo tak motor turbogredni. Tudi v tem primeru pa mora biti turbinska gred preko reduktorja povezana z rotorjem, da tako zagotovi manjše vrtljaje. Motorji so konstruirani tako, da se večina energije, ki se sprosti v zgorevalni komori, porabi za vrtenje turbine. Izpušni plini zato ob izstopu iz motorja nimajo velike kinetične energije. Prav to dejstvo zagotavlja tem motorjem precej nizko raven hrupnosti.

V ohišju motorja je potem še vrsta različnih naprav, agregatov in napeljav.

pod_pokrovom_bell_206.jpgPomemben sklop je seveda reduktor motorja, ki zreducira število vrtljajev na ustrezno raven ali da zmanjšajo smer vrtenja. Turbogredni motorji dosegajo vrtljaje vse od nekaj tisoč pa celo nad 25.000 obratov v minuti, kar je seveda preveč za rotorje in druge gibljive dele, zato je potrebno te vrtljaje zmanjšati. Tako na primer reduktor v turbogrednem motorju helikopterja SA 332 super puma zmanjša število vrtljajev motorja z 22.800 na 265 min-1 za glavni rotor in na 1279 min-1. Glavni reduktor je jasno tisti, ki zreducira število vrtljajev turbine na želeni število vrtljajev glavnega rotorja; obenem pa prenaša vrtljaje še na reduktor repnega rotorja, poleg tega pa zagotavlja še pogon črpalk za olje in hidravličnega bloka. Stopnja reduciranja obratov znaša v navedenem primeru pri super pumi približno 86 :1 za glavni rotor, za repnega 18 : 1.

Transmisija
Transmisija je namenjena prenosu moči motorja na glavni rotor, pa tudi repni rotor, pa tudi za pogon različnih agregatov in naprav. Tako se transmisije tudi imenujejo po teh sklopih.

glava_rotorja_transportnega_helikopterja_mi-8_mtv1.jpgGorivni sistem sestavljajo gorivni rezervoarji, črpalke za gorivo, filtri, vodi, oddušni vodi in čep za natakanje goriva. Ta sistem je v helikopterjih bistveno preprostejši kot pri letalih, saj so gorivni rezervoarji nameščeni večinoma vzdolž vzdolžne osi helikopterja, pa tudi količina je precej manjša kot običajno v letalu. Vojaški helikoppterji imajo običajno od 3 do 5 gorivnih rezervoarjev, so pa tudi izjeme s samo enim, na primer SA 341 gazelle, ki ima dva.

Avtorotacija
Ko govorimo o pogonu in njegovih sklopih, moramo reči še nekaj o tem, kako se obnaša helikopter v primeru odpovedi motorja. V tem primeru se ne bo preprosto zrušil. Pilot s kolektivno ročico takoj pomakne krake rotorja na majhne vpadne kote (na nož) kar jim zagotavlja avtorotacijo - samovrtenje zaradi zraka, skozi katerega potuje. To helikopterju tudi zagotavlja potreben vzgon, ki pa nikakor ni dovolj velik za zagotovitev horizontalnega leta, omogoča pa kolikor toliko varno prizemljitev. Je pa res, da na primer v primeru odpovedi motorja med lebdenjem na višinah med 10 in 250 m rotor ne dobi potrebne hitrosti vrtenja in zato na teh višinah lebdenje ni priporočljivo. Ima pa vsak helikopter, glede na svojo maso in ostale lastnosti, predpisano število vrtljajev rotorja za takšne primere in pilot se ravna po teh predpisanih vrednostih.

Elektronska oprema
Eden najpomembnejših sklopov helikopterja je elektronska oprema, znotraj te pa navigacijski sistemi. Teh sta dve vrsti, najprej sredstva za določanje položaja helikopterja v letu ali lebdenju na osnovi signalov, ki so zunaj helikopterja, in avtonomna sredstva, ki so v helikopterju.ec_725_kokpit.jpg Osnovna navigacijska sredstva so radijski kompas, radio-goniometer, usmerjeni radijski svetilniki (VOR,TACAN,ILS), hiperbolična navigacijska sredstev (npr. LORAN), taktična navigacijska sredstva (TACAN) in radarska navigacijska sredstva (slednja se delijo potem na helikopterske dopplerske radarje, radarske radijske višinomere) ter na koncu najsodobnejša, satelitska navigacijska sredstva, kot je na primer GPS.

instrumentna_plosca_v_cougarju_sv.jpgVsak helikopter je načeloma opremljen s po dvema radijskima sprejemnikoma-oddajnikoma, radijskim kompasom, giroskopski kompas, radijski višinomer, iterfon in oprema za instrumentalno letenje. Seveda imajo zapletenejšo opremo vojaški in nasploh bojni helikopterji. Predvsem na primer so z navigacijskimi sredstvi dobro opremljeni helikopterji za delovanje nad morjem, manj zapletene navigacijske opreme je v helikopterjih za taktični transport in logistiko.

ah-64d_apache_longbow_kokpit_virboeing.jpg




Posebna oprema
Helikopter je bil nekdaj tipično sredstvo za uporabo zgolj podnevi ali ob zelo svetli noči. Zelo oteženo je bilo že letenje podnevi ob slabem vremenu, sploh pilotom vojaškim helikopterjem, ki potrebujejo zaradi specifičnega načina letenja tik nad tlemi in v zavetju ovir. Vse to je seveda zahtevalo čim boljšo vidljivost, to pa so v skrajnih razmerah omogočile šele naprave, kot je nočnogled, pa tudi sklop in kombinacija drugih naprav in senzorjev, ki podajajo podatke potem na večfunkcionalne zaslone v pilotski kabini, naposled pa tudi že na vizir pilotove čelade.

V času elektrooptičnih naprav druge generacije, so piloti lahko z nočnogledi komajda opazili daljnovode in druge, na primer telefonske vode, pa z zdajšnjimi napravami lahko mirno letijo kjerkoli. Kljub temu je tako, predvsem zelo nizko letenje še vedno zelo zahtevno. Od pilota zahteva poznavanje zemljišča, predvsem pa kondicioniranje, torej redno letenje v nočnih in drugih skrajnih pogojih.

sodobna_pilotska_celada_virec.jpgSeveda pa današnja tehnologija že ponuja vrsto naprav tudi za nočno letenje in celo nočno bojno delovanje s helikopterji. V poštev pride seveda predvsem v vojaškem, spektru, morda do določene mere še v iskalno-reševalnem.

Od civilnih helikopterjev, in pa tistih za bolj splošno rabo,se zelo razlikujejo bojni helikopterji in pa vgrajena oprema v njih. Gre predvsem za namerilni sklop opreme, ki je v zadnjih desetletjih zelo napredoval. Ti bojni helikopterji imajo v nosu ali na »jamboru« nad gredjo rotorja ali nad pilotsko kabino vgrajene, posebne kupole v katerih je cela vrsta opazovalno-namerilnih naprav, od IR do TV ter drugih senzorjev. Najsodobnejša in najfunkcionalnejša naprava je FLIR - IR naprava za opazovanje prednje polsfere,. Gre za sklop naprav, med njimi je termovizijska kamera, tako v opazovalni kot namerilni funkciji. Naslednji element tega sklopa je radar, zatem radijski ojačevalnik ter računalnik za obdelavo video signala. Vse te od senzorjev pridobljene podatke pilot prebira z večfunkcionalnih zaslonov v kabini, lahko pa mu poseben sistem te podatke generira na zaslon na vizirju čelade ali na zaslon pred vetrobranskim steklom – HUD.

ah-64d_apache_longbow_vzdrzevanje_virboeing.jpgZa vojaške helikopterje so prav zaradi nizkega ali nočnega letenja ter letenja v najslabših razmerah zelo priporočljive naprave, ki pilota opozarjajo na ovire. Običajno gre za manjšo napravo – helikopterski radar, ki odkriva ovire in jih posreduje na zaslon v kabini ali na pilotov vizir. Senzor odkrije oviro in posreduje podatek, ko je ovira oddaljena še cel km ali nekaj manj. Takšen radar opazi 3 mm debelo žico v razdalji nad 600 m, debelejšo, 14 mm, pa na 900 m. V povezavi z drugimi senzorji in napravami dobiva pilot jasno sliko nevarnosti, v večini primerov pa tudi zvočno opozorilo.

lepo_vidne_zascitne_plosce_iz_kevlarja_ki_varujejo_pilota_helikopterja_b412_ki_letijo_na_kosovu.jpgSeveda bi lahko našteli še veliko sistemov, ki jih vgrajujejo v današnje helikopterje, vse od sistemov za reševanje posadk v morebitni nesreči do sistemov za javljanje nevarnosti trčenja v zraku, pa sistemov za protielektronsko zaščito. Večina bojnih helikopterjev ima tudi oklepno zaščito, največkrat jo predstavljajo jeklene plošče ali plošče iz kompozitnih predvsem ogljikovih materialov. S to zaščito varujejo člane posadke pred strelivom vsaj kalibrov osebnih orožij, pa vse tja do kalibra 23 mm. Pilot ima običajno zaščiten sedež, tako da sta njegovo telo in glava varna pred kroglami iz lahkega pehotnega orožja. Zaščiteni pa so tudi nekateri vitalni deli helikopterja, od na primer gorivnih rezervoarjev (so iz samozalepne gume) do motorjev in elektronskih sklopov. Zajemniki zraka so prav tako v dosti primerih zaščite s posebno mrežo, ki preprečuje vstop prašnim delcem.

Oborožitev
Posebno poglavje predstavlja oborožitev helikopterjev. Slednja je nekje, preprosto rečeno, med pehotno in letalsko. Zasledili boste tako vgrajene mitraljeze kalibrov od 7,62 mm navzgor, do topov kalibra 30 mm in vodljivih ter nevodljivih raket. eurocopter_tiger_virec.jpgTi raketni izstrelki so bili najprej protioklepni, zdaj se jim vse bolj pogosto pridružujejo izstrelki zrak-zrak za obrambo pred nasprotnikovimi helikopterji ali letali. Pri protioklepnih izstrelkih jih večina izhaja iz kopenskih sistemov, takšna sta na primer TOW in HOTR, oba povrhu vsega še kompatibilna z kopenskimi sistemi. To precej poenostavi oskrbo, saj se helikopter med kratkim postankom lahko oboroži kar s kopenskimi verzijami teh izstrelkov.

Rakete zrak-zrak izhajajo iz letalskih sistemov, na primer AIM-9 sidewinder ali Matra mistral, prav lahko pa izhajajo tudi iz sistemov zemlja-zrak. Naštejemo lahko primere, kot so stinger, igla in drugi, ki jih strelci običajno izstreljujejo z ramena.

Zaradi letalnih lastnosti predstavljajo na helikopterjih zelo učinkovito orožje nevodljive rakete, uporabljajo jih zelo na široko. Na helikopterje, večje in zmogljivejše, pa v nekaterih primerih, čeprav redko, pripenjajo tudi bombe s celo 500 kg.

Pomembno in zelo učinkovito orožje helikopterjev so protiladijski izstrelki, namenjeni uničevanju površinskih plovil, in pa torpedi za protipodmorniški boj.

Nad morjem uporabljajo še dve vrsti posebnih helikopterjev, prvi so opremljeni s sonarji za iskanje in odkrivanje ter slednje podmornic (ti ponavadi tudi nosijo protipodmorniško orožje), naslednji pa so tako imenovani minolovci z (elektromagnetnimi in drugimi) napravami za razminiranje.

Helikopterska prihodnost
bellboeing_v-22_osprey_kokpit_virnavair.jpgO tej je tudi veliko govora, nekaj primerov pa smo tudi podrobneje opisali. Med vojaškimi helikopterji jo vsekakor predstavlja RAH-66 (program je bil ukinjen), bojni izvidnik z uporabo tehnologije slabe radarske opaznosti pri konstruiranju in vseh prednosti, ki jih sicer helikopter nudi: torej vertikalnim manevrom, veliko okretnostjo in hitrostjo. Med transportnimi helikopterji je takšen predstavnik sodobne usmeritve evropski NH90, zagotovo helikopter za prihodnja desetletja z rešitvami, ki se bodo zagotovo uveljavile tudi nasploh v konstrukciji transportnih helikopterjev.

Prihodnost je morda, tu ne moremo biti več tako zanesljivi, v konvertiplanih, če bodo le uspeli preseči nekaj tehničnih pomanjkljivosti, ki so botrovale več nesrečam med preizkušanji V-22. Zagotovo bo vse več elektronike v opremi, kar po eni stani olajšuje delo pilotom, po drugi strani pa zapleta vzdrževalcem, kajti integracija vse opreme, vseh sklopov, senzorjev in celotne elektronike v enovit sistem postaja precej zapletena. Sploh pri današnji veliki konkurenčni ponudbi, ko se proizvajalci s tako imenovanim »Costumizingom« trudijo zadovoljiti prav vsaki kupčevi želji in zahtevi, končni rezultat pa so serije praktično povsem različnih helikopterjev, čeprav so vsi istega tipa in celo z enakimi oznakami. Vse to na račun vgradnje opreme in sistemov po željah njegovega veličanstva današnjega dne : kupca.


Nazaj 
06 Jul 07
Napisal

V obdobju hladne vojne pa je tekel še en prestižni boj! Boj za vesolje. Prestižna zmaga je pripadla Sovjetom, saj so bili prvi, ki so izstrelili človeka v vesolje. Z izstrelitvijo Vostoka 12. aprila 1961 leta je Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je z vesoljskim plovilom obkrožil Zemljo. Osem let kasneje je Neil Aremstrong kot prvi človek stopil na Luno in izrekel legendarni stavek 'Majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo'.



jurij_gagarin_pred_prvim_poletom_v_vesolje_aprila_1961.jpgameriska_vesoljca.jpg


Več: Pol stoletja osvajanja vesolja
Več: Explorer 1

 

Koledar objav

« Maj 2021 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
          1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31