Pošljite nam besedila, fotografije in posnetke z letalskimi motivi na info@sierra5.net

Enciklopedija letalstva

Enciklopedija letalstva (572)

06 Jul 07
Napisal

Pred koncem druge svetovne vojne, ko sta svet na dvoje razdelili konkurenčni politični ideologiji, so se v ameriški vojski pojavile potrebe po novem strateškem bombniku. Ta naj bi zamenjal starejše, sicer dobro preizkušene, a ne več dovolj zmogljive B-36, B-47 in B-50. S svojo jedrsko in konvencionalno oborožitvijo, naj bi bil namenjen predvsem odvračanju in zastraševanju nasprotnika. Spomladi leta 1946 je ameriška vojska izdala natečaj za novo strateško bombniško letalo B-52. V osemdesetih so strateške bombnike B-52 nadomestili Rockwell Internationalovi strateški bombniki B1-B (obe sta še danes v uporabi!).

b_52gvir5.jpg

rockwell_b_1b_vir5.jpg

S pričetkom hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo (ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik) se je razplamtela tudi oboroževalna tekma. Vse skupaj se je začelo z razdelitvijo Nemčije in Berlina na dva dela. Moč letalstva se je tu pokazala z vzpostavitvijo Berlinskega zračnega mostu. Polarizacija sveta je postala dejstvo in vidno vlogo pri tem je imelo letalstvo, ki je vstopilo v svoje najinovativnejše trenutke.

mig_15_vir5.jpg

Američani so s pomočjo Angležev in prebeglih Sovjetov prišli do opreme in znanja, ki jim je omogočalo razvijanje sodobnih tehnologij, ki so jih vgrajevali v več ali manj tajna letala. Plod tega sodelovanja so bila letala P-59 airacomet, F-80 shooting star, T-33 jet treiner in North American F-86 sabre.

Sovjeti so ta čas razvili MiG-15. Med korejsko vojno novembra v začetku petdesetih let 20. stoletja  je bil ravno MiG-15 tudi prvo sestreljeno reakcijsko letalo. Reakcijskega prestreznika je sestrelil lovec F-86 sabre.

tupoljev_tu_16_badger_vir5.jpg

Vzporedno z lovskimi letali so razvijali tudi bombnike. Največji bombnik vseh časov B-52 stratofortress so Američani začeli uporabljati leta 1955. Bombniki B-52 še danes letijo in s svojimi 31.500 kg bojnega tovora ohranjajo primat, ki ga imajo že 50 let. Sovjeti so na drugi strani prav tako gradili bombnike s katerimi bi ponesli jedrsko orožje nad ZDA. Tipična predstavnika tega obdobja sta Tu-16 badger in Tu-95 bear.

Kakšna napetost je vladala med američani in sovjeti pove podatek, da so imeli Američani v zraku neprekinjeno 70 bombnikov B-47 in B-52, poleg tega pa je bilo na tleh po vsem svetu za takojšnjo uporabo na voljo še 600 bombnikov.

 

06 Jul 07
Napisal

Prvi človek, ki je letel z nadzvočno hitrostjo, je bil Chuck Yeager. Izurjeni vojaški pilot je s pomočjo B-29, ki je njegovo letalo Bell X-1 poneslo na višino 6000 m, 14. 10. 1947 dosegel hitrost zvoka. Sledila so mu serijsko izdelana lovska letala F-100 super sabre in F-104 starfighter. Konec petdesetih let je bila zahtevana hitrost za prestreznike dosegla machovo število 2.


chuck_yager_v_letalu_x_1vir5.jpg
north_american_f_86_sabrejet_vir5.jpg

Ti naj bi po prejetem alarmu v desetih minutah dosegli nasprotnikove bombnike. Nastajala so letala tretje generacije MiG-21, Mirage III, lightning F.1A in mnoga druga. Razvoj prestreznikov in njihova uporaba je bila zelo draga. Prestreznik F-106 je bil kar desetkrat dražji od F-86. Vojska se je zato usmerila tudi v razvoj raket. Rakete zrak – zrak in zemlja – zrak so spremenile taktiko bojevanja, saj nasprotnika ni bilo več potrebno videti, da bi ga sestrelil.

mig_21.jpglockheed_u_2_vir5.jpg

To je na svoji koži občutil tudi pilot vohunskega letala Lockheed U-2 Gary Powers. Sovjeti so ga maja 1960 sestrelili z višine 22 km. Powers se je izstrelil iz letala in končal v rokah Sovjetov, ki so ga po pogajanjih predali ZDA. Hladna vojna je dosegla vrhunec 1962 leta, ko so Sovjeti gradili izstrelišče raket srednjega dosega na Kubi. Tam so sestrelili tudi drugo letalo U-2 in pilot tega letala je postal tudi edina žrtev hladne vojne, ki bi lahko terjala smrt milijonov ljudi. Plod hladne vojne je tudi Lockheedovo strateško izvidniško letalo SR-71 blackbird. 

sr_71_black_bird_vir5.jpg

Black bird velja za najhitrejše in najvišje leteče letalo s posadko na svetu. Ameriški izvidnik je dosegel hitrost 3529,56 km/h in višino 30 km. SR-71 je sicer zbir vrhunske tehnologije, ki jo zaokrožuje radarska neopaznost 

(stealth). Ta lastnost pa je postala ključna pri izdelavi vseh sodobnih vojaških letal zadnjih generacij (F-117, B-2, F-22, JSF F-35).

hawker_siddeley_harrier_vir5.jpg
mig_29_fulcrum_vir5.jpg

Vse to pa ne bi bilo mogoče brez razvoja vojaške tehnologije, ki so jo več kot uspešno uvajali tudi v civilno uporabo. V sredini sedemdesetih let so namreč v lovce, kot sta F-14 tomcat in F-15 eagle, vgradili veliko elektronike, ki je pilotom omogočala lažje delo. Razvoj sodobnih konstrukcijskih materialov pa je konstruktorjem omogočal dosegati nemogoče. 

To je bilo obdobje, ko so nastajala najimenitnejša bojna letala, ki še danes predstavljajo hrbtenico vojnih letalstev. Težko bi našteli vse, še težje pa se je odločiti, katerih ne bi. Tu so torej harrier, F-16, F-18, tornado, mirage 2000, MiG-29, Su-27, gripen, radarsko slabo opazen F-117, F-22 in nenazadnje eurofighter. 

V operativno uporabo prihaja tudi skupni lovski bombnik JSF F-35, ki naj bi bil po napovedih verjetno zadnje zahodno bojno letalo s posadko. Brezpilotna letala (UAV) danes že uporabljajo v različne namene, medtem ko bojna brezpilotna letala (UCAV) šele preskušajo. Sodobna tehnologija je torej pregnala človeka od tam, kamor si je pred sto in več leti tako močno želel priti.

lockheed_f_117_stealth_fighter_vir5.jpgmcdonnell_douglas_f_15_eagle_vir5.jpg

jsf_f_35.jpg


 

06 Jul 07
Napisal
• Brezpilotni letalniki, 15. marec 2008
Projekt brezpilotnih sistemov v Slovenski vojski20. junij 2008
Tehnično tehnološke značilnosti brezpilotnih letal z vzletno maso do 10 kg, Gregor Kos, oktober 2008


Video: Brezpilotna zračna plovila Avtor: Borut Podgoršek (video shranjen na Vimeo.com)


Daljinsko vodena letala in helikopterji, ki so jih v preteklosti za svoj hobi razvijali in uporabljali predvsem ljubiteljski modelarji v današnjem času postajajo orodje za nadzor, izvidovanje  in obveščevanje v vseh modernih vojskah. V bodoče pa jih bodo uporabljali tudi, kot bojne stroje.

UAV (unmanned aerial vehicle) pomeni brezpilotni letalnik torej letalnik brez posadke. Prve modele UAV, ki so bili precej nezanesljivi je v 70. ih začela uporabljati izraelska vojska. Novost je terjala veliko raziskovalnega dela, ki pa od zažetka ni obradila željenega sadu. Izraelci so namreč izgubili velik del svojih prvih UAV-jev.

luna_vir_emt.jpgGrobo gledano brezpilotne letalnike delimo na strateške, ki delujejo na velikih višinah, taktične, ki delujejo na majhnih višinah in bojne, ki nosijo oborožitev. Skupno pa jim je to, da so bili konstruirani zaradi izničenja možnosti izgube posadke med vojno ali krizami in zato ker lahko ostanejo v zraku dlje kot letala s posadko. Eagle – proizvod evropskega konzorcija EADS - na primer lahko ostane v zraku 30 ur. čŒe Eagla pošljemo na območje, ki je oddaljeno 1000 km lahko tam nadzira dogajanje 12 ur, kar pa letalo s posadko ne zmore. Druga prednost je v tem, da Eagle v realnem času posreduje sliko v nadzorni center. Načrtovalci operacije tako v realnem času lahko spremljajo kaj se na terenu dejansko dogaja in lahko spreminjajo svoje odločitve.


Glede na velikost brezpilotnega letalnika se spreminja tudi število ljudi, ki z njimi upravljajo. Med majhne UAV-je spadata tudi nemška Luna in Aladin.Sistem Luna upravljata dva človeka v nadzorni postaji. Prvi je operater misije drugi je upravljalec slike. Poleg tega potrebujete še dva človeka na mestu izstrelitve in pristanka. Luno lansiramo s katapultom in pristane z padalom Aladina, ki je še nekoliko manjši upravlja en človek. Poleg njega je v posadki še drugi član, ki ga prenaša in lansira.

euromale_vireads.jpgVečji Uav-ji potrebujejo bolj številčno posadko. Misijo vodijo in nadzorujejo iz nadzornega centra. V nadzornem centru svoje delo opravlja številčna posadka. Pred poletom priprvijo letalo in misijo, ki je v celoti digitalno nadzorovana. Vodja misije naredi načrt poleta, ki kasneje poteka povsem avtomatsko. V vsakem trenutku pa ga lahko poljubno spreminja. Med misijo operater izvidniških sistemov opazuje in upravlja z optičnimi napravami. UAV ima vgrajene različne senzorje in kamere, ki omogočajo snemanje okolice v vseh vremenskih pogojih, podnevi in ponoči.






Tretji član posadke je zadolžen za nadzor nad delovanjem UAV. Pravzaprav je pilot, toda le na ta način da opazuje inštrumente, ki podajajo podatke o stanju sistemov na letalu. Spremlja položaj UAV, hitrost, višino, smer, ... Spremlja pa tudi stanje vseh podsistemov na UAVju; podatke o delovanju motorja, električnem sistemu, ... in gorivu. Glede na to, da je polet avtomatiziran je njegova bistvena naloga v tem, da sprejme odločitve v primeru okvar.

Iz enega nadzornega centra lahko upravljajo tudi dva UAV letalnika hkrati. To je ena bistvenih prednosti UAV pred letali s posadko. Samo en pilot-operater namreč lahko leti in spremlja podatke z dveh letal, kar je za letalo s pilotom nemogoče.
  Taktične brezpilotne letalnike pilot upravlja preko radijske zveze ali pa je njihov let že v naprej sprogramiran. V tem primeru letalnik leti s pomočjo avtoplita. Avtopilot deluje s pomočjo GPSa. Komunikacijo z zemeljsko postajo pa mu omogoča radijska povezava.

eurohawk_vireads.jpgStrateški UAV-ji, kot so Eagle, Global Hawk in Predator, ki letijo na misije izven vidnega dosega zemeljske postaje pa za komunikacijo uporabljajo druge poti. Najbolj pogosto se poslužujejo satelitske komunikacije, ki omogoča komunikacijo med nadzornim centrom in UAVjem tudi izven vidnega območja. V določenih primerih pa komunikacija poteka tudi preko drugega UAVja. To je posebej učinkovito v primeru goratega področja, kjer nadzorni center ne vidi obeh UAVjev ampak samo enega. Takrat so podatki preko vidnega UAV posredovani v nadzorno postajo.

Prvotni nemen UAV-jev je torej nadzor, izvidovanje in obveščevanje. Za to pa so opremljeni z različno opremo in merilnimi inštrumenti. Osnovna oprema je večini UAV-jve skupna.


Opremljeni so z elektro optičnimi senzorji. To so dnevna kamera, ki prenaša živo sliko in infrardeča kamera za nočno opazovanje. Strateški UAV-ji pa imajo lahko vgrajen tudi sintetični režni radar, ki skenira površino, sistem za izogibanje trčenju v zraku in laserski označevalec.

UAVje so uspešno uporabli v operaciji Iraqi freedom v Iraku in enduroing freedom v Afganistanu. V takih situacijah je zelo pomembno, da je plovilo pravilno konstruirano in kompatibilno z civilnimi sistemi. Konstruirani so za uporabo v času vojn, kriz in tudi mirovnih operacij. To pomeni, da so vsi kritični deli sistemov podvojeni. Poskušali so doseči varnostni nivo, ki ga dosegajo vsa civilna letala. UAVji pa so kompatibilni tudi s civilnim letalstvom. V času kriz ali mirovnih operacij je zračni prostor pod nadzorom civilnih oblasti. Eagla je opremljen z opremo, ki mu omogoča vključitev v sistem civilne kontrole letenja. To pa pomeni, da lahko brezpilotna plovila uporabljamo tudi v civilne namene.

UAV je lahko uporabljen za slikanje območja, ki je bilo prizadeto v naravnih nesrečah. Tako lahko sprožijo reševalne akcije in ocenijo škodo na objektih in v naravi. Prav tako jih lahko uporabljajo za komunikacijske poti, opazovanje okolja, vremena in v pomoči policiji.

Ob vsem tem se seveda pojavlja vprašanje stroškov, ki jih imajo njihovi uporabniki. V represivnih organih stroški sicer niso prvotnega pomena, a vendarle je uporaba UAV jev praviloma mnogo cenejša, kakor uporaba plovil s posadko. Ekipa, ki vzdržuje strateške UAVje je štiri krat manjša kot pri primerljivem letalu. Šolanje posadke, ki upravlja z njimi pa je mnogo cenejše. Eksploatacijski stroški UAVjev so torej nižji in to dela UAVje zelo zanimive.

x-47pegasus_virairforcetechnology.jpg



















Brezpilotni letalniki, danes opravljajo nebojne naloge. V prihodnosti pa je pričakovati, da bodo UAVje opremili tudi z bojnim tovorom. Bojne UAVje oziroma UCAV (C=combat) so že uspešno preskusili pri Boeingu s prototipom X-45 in pri Northrop Grummanu s plovilom X-47.

Letalniki brez posadke vse bolj nadomeščajo različna vojaška letala. Po ocenah analitikov, naj bi bil JSF F-35  skupni lovski bombnik, ki ga razvija Lockheed Martin zadnje zahodno bojno letalo sposadko. V uporabo naj bi prišel leta 2008, uporabljali pa naj bi ga vsaj naslednjih 25 let. Takrat pa naj bi bojno vlogo letal prevzeli UCAVi.

več: Brezpilotni letalniki, 15. marec 2008

Domov

06 Jul 07
Napisal

A310MRTTKC-10KC-135 | KC-767


Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.

mcdonnel_douglas_kc_10_extender.jpgDruga vojna je potem spravila na površje problem prekratkega dolet letal. Že leta 1942 se je v ZDA mudil predstavnik angleškega FLR in namestil opremo za prečrpavanje goriva na letečo cisterno, v tistem primeru je bil to B-24 liberator, in v sprejemnika B-17 flying fortress.

Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.

Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.

Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).

Pravo mesarsko klanje pa poteka za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj seveda poteka med Airbusom in Boeingom.


Nazaj
06 Jul 07
Napisal

An-12 | An-70 | An-124 | An-225 | A400M | C-5 | C-17 | C-27J | C-130J | C-141 | C-160 | C-235/-295G222Il-76 | L-410


V današnjih obsežnih vojnih operacijah ima zračni transport življenjsko pomembno vlogo, vendar od nekdaj ni bilo tako. Zračni transport z letali in (tudi ali celo predvsem) s helikopterji je bil morda ena najpočasneje razvijajočih se plati letalstva in njegove uporabe v bojne namene, če ta razvoj seveda primerjamo z na primer lovci, pa bombniki, izvidniki in podobno.

Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar« 128 km/h, preletena razdalja pa nad 500 km. Prvikrat so ga za vojaški transport uporabili v vojaških operacijah v Iraku.

berlin_c_47_na_letaliscu_tempelhof.jpgPo teh štorkljastih dvokrilcih so v tridesetih letih začeli z razvojem verjetno ene od največjih legend mod vojaškimi (pa tudi civilnimi) transportnimi letali nasploh, slovitim Douglasovim C-47 dakota. Kot prototip civilnega potniškega leta z oznako DC-1 je vzletel že leta 1933, potem je iz izpopolnjenega DC-2 že nastala prva verzija vojaškega transporterja. Vendar je bil DC-2 še vedno nekoliko »podhranjen« za svoje namene, zato so izdelali daljšega in predvsem močnejšega DC-3. Prvo obsežnejše naročilo je prišlo za kar 545 C-47 v septembru 1940, izdelavo samo pa je še pospešil vstop ZDA v vojno, ko so vojaške namene uporabili tudi veliko število civilnih DC-3. Zagotovo je C-47 transportni rekorder, vseh skupaj so, s civilnimi vred, izdelali nad 10.000 in uporabljali v kar 103 državah vsega sveta. Serijo nad 2000 dakot – Li-2 - so licenčno izdelali tudi Rusi.

Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.

Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.

c130j_pred_vzletom_virlm.jpgBolj plodna so bila petdeseta leta minulega stoletja, »Položili so temeljni kamen« za transportnega uspešneža stoletja, Lockheedovo letalo YC-130 hercules. Leta 2004 je hercules srečal Abrahama, vendar je še vedno v proizvodnji - zadnja verzija ima oznako C-130J. Uporabljajo ga v 61 državah po svetu, njegovo veliko uspešnost in kakovost potrjuje dejstvo, da so uporabniki herculesov stare verzije preprosto zamenjali z novejšimi, ne pa z drugačnim - morda sodobnejšim - tipom transporterja! Dokončno so tudi uveljavili turbinske motorje.

Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.

Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.

Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.

V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.

Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.

Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.

antonov_an-225_tovor_skica.gifV takšnih razmerah je nastal McDonnell Douglasov - zdaj Boeingov C-17 globemaster III. Izkazal se je z zračnim mostom med Rhein-Maino in Bosno v letih 1995 in 1996 v operaciji IFOR. Tudi to pa ni bilo dovolj za večje domače (ameriško) naročilo ali celo iz tujine. Že skoraj desetletje pa potekajo pregovarjanje evropskih držav o projektu A400M (pod okriljem vojaške veje Airbusa v sklopu EADS).

V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-124 in potem še Rusi, skupaj z Ukrajinci, tudi danes nočejo zaostajati in so razvili veliko transportno turbopropelersko letalo An-70.

Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?


Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
Štirimotorni propeleraši
Možni kandidati za transportno letalo SV
Analiza trga transportnih letal


Nazaj

Koledar objav

« Maj 2021 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
          1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31