Prvi človek, ki je letel z nadzvočno hitrostjo, je bil Chuck Yeager. Izurjeni vojaški pilot je s pomočjo B-29, ki je njegovo letalo Bell X-1 poneslo na višino 6000 m, 14. 10. 1947 dosegel hitrost zvoka. Sledila so mu serijsko izdelana lovska letala F-100 super sabre in F-104 starfighter. Konec petdesetih let je bila zahtevana hitrost za prestreznike dosegla machovo število 2.

Ti naj bi po prejetem alarmu v desetih minutah dosegli nasprotnikove bombnike. Nastajala so letala tretje generacije MiG-21, Mirage III, lightning F.1A in mnoga druga. Razvoj prestreznikov in njihova uporaba je bila zelo draga. Prestreznik F-106 je bil kar desetkrat dražji od F-86. Vojska se je zato usmerila tudi v razvoj raket. Rakete zrak – zrak in zemlja – zrak so spremenile taktiko bojevanja, saj nasprotnika ni bilo več potrebno videti, da bi ga sestrelil.

To je na svoji koži občutil tudi pilot vohunskega letala Lockheed U-2 Gary Powers. Sovjeti so ga maja 1960 sestrelili z višine 22 km. Powers se je izstrelil iz letala in končal v rokah Sovjetov, ki so ga po pogajanjih predali ZDA. Hladna vojna je dosegla vrhunec 1962 leta, ko so Sovjeti gradili izstrelišče raket srednjega dosega na Kubi. Tam so sestrelili tudi drugo letalo U-2 in pilot tega letala je postal tudi edina žrtev hladne vojne, ki bi lahko terjala smrt milijonov ljudi. Plod hladne vojne je tudi Lockheedovo strateško izvidniško letalo SR-71 blackbird. 

Black bird velja za najhitrejše in najvišje leteče letalo s posadko na svetu. Ameriški izvidnik je dosegel hitrost 3529,56 km/h in višino 30 km. SR-71 je sicer zbir vrhunske tehnologije, ki jo zaokrožuje radarska neopaznost 

(stealth). Ta lastnost pa je postala ključna pri izdelavi vseh sodobnih vojaških letal zadnjih generacij (F-117, B-2, F-22, JSF F-35).

Vse to pa ne bi bilo mogoče brez razvoja vojaške tehnologije, ki so jo več kot uspešno uvajali tudi v civilno uporabo. V sredini sedemdesetih let so namreč v lovce, kot sta F-14 tomcat in F-15 eagle, vgradili veliko elektronike, ki je pilotom omogočala lažje delo. Razvoj sodobnih konstrukcijskih materialov pa je konstruktorjem omogočal dosegati nemogoče. 

To je bilo obdobje, ko so nastajala najimenitnejša bojna letala, ki še danes predstavljajo hrbtenico vojnih letalstev. Težko bi našteli vse, še težje pa se je odločiti, katerih ne bi. Tu so torej harrier, F-16, F-18, tornado, mirage 2000, MiG-29, Su-27, gripen, radarsko slabo opazen F-117, F-22 in nenazadnje eurofighter. 

V operativno uporabo prihaja tudi skupni lovski bombnik JSF F-35, ki naj bi bil po napovedih verjetno zadnje zahodno bojno letalo s posadko. Brezpilotna letala (UAV) danes že uporabljajo v različne namene, medtem ko bojna brezpilotna letala (UCAV) šele preskušajo. Sodobna tehnologija je torej pregnala človeka od tam, kamor si je pred sto in več leti tako močno želel priti.

A310MRTT | KC-10 | KC-135 | KC-767

---

Že v zelo zgodnji dobi letalstva se je pojavil problem doleta letal. In ideja je prišla kar sama po sebi: povečali naj bi ga z oskrbo z gorivom v zraku. Prvi preizkus je bil eksotičen, pravzaprav tak, kot se za (pionirske) Američane spodobi; tako imenovani »sprehajalec po krilu« - wing walker je sestopil z letala Lincoln standard na hrbet Curtissa JN-4 s cevjo, jo vtaknil v čep slednjega in prečrpavanje seje lahko začelo.

Druga vojna je potem spravila na površje problem prekratkega dolet letal. Že leta 1942 se je v ZDA mudil predstavnik angleškega FLR in namestil opremo za prečrpavanje goriva na letečo cisterno, v tistem primeru je bil to B-24 liberator, in v sprejemnika B-17 flying fortress.

Resnejše razmišljanje o tem pa so potem vzpodbudila reakcijska letala seveda dosti bolj požrešna in potrebna goriva, kot prejšnja z batnimi motorji. Pri Boeingu so začeli z razvojem posebnega sistema, ki bi olajšal postopek, in nastala je teleskopska cev, opremljena z majhnimi krilci, ki se s koncem spoji s sprejemnikom v oskrbovanem letalu. Tak način dopušča precej večjo hitrost, kot s cevjo. Sistem je že deloval in ZDA so začele v leteče cisterne spreminjati predvsem bombnike, tako na primer B-29, ki je kot tanker dobil oznako KB-29. Ker so potrebe po povečanem doletu bojne flote Poveljstva strateških sil naraščale, so na osnovi potniškega štirimotornega reaktivca Boeing B707 izdelali leteče cisterne z oznako KC-135.

Tudi v Sovjetski zvezi so poskušali z razvojem in s postopki dopolnjevanja zaloge goriva v zraku, vendar ni šlo tako pospešeno kot v ZDA, niti ne v takšnem obsegu. Rusi so tako šele po letu 1960 dobili nekaj zmogljivosti za oskrbo z gorivom v zraku, dopolnjevanje goriva so prakticirali zgolj z manjšimi 1etali in še to bolj v bližini svojih oporišč. Razvili so predvsem sistem s cevjo in padalom za stabilizacijo na koncu.

Veliko novosti v tehniki oskrbovanja z gorivom v zraku so uvedli z novim velikim letalom - letečo cisterno KC-10 izvedenko iz trimotornega potniškega letala. Novost je vključevala tudi oba sistema hkrati na istem letalu, s teh cistern pa se hkrati lahko oskrbujejo tako letala Letalskih sil ZDA (USAF) kot letalstva Vojne mornarice ZDA (US Navy).

Pravo mesarsko klanje pa poteka za bodočo 'letečo cisterno' ameriških Letalskih sil in letalstva Vojne mornarice. Boj seveda poteka med Airbusom in Boeingom.


Nazaj

An-12 | An-70 | An-124 | An-225 | A400M | C-5 | C-17 | C-27J | C-130J | C-141 | C-160 | C-235/-295 | G222 | Il-76 | L-410

---

V današnjih obsežnih vojnih operacijah ima zračni transport življenjsko pomembno vlogo, vendar od nekdaj ni bilo tako. Zračni transport z letali in (tudi ali celo predvsem) s helikopterji je bil morda ena najpočasneje razvijajočih se plati letalstva in njegove uporabe v bojne namene, če ta razvoj seveda primerjamo z na primer lovci, pa bombniki, izvidniki in podobno.

Letalski vojaški transporterji so bili sprva, bila so to dvajseta in trideseta leta 20. stoletja, ali predelani bombniki ali pa kar prirejena letala, drugače namenjena prevozu potnikov, Prvo letalo, posebej namenjeno prevozu vojaških enot, je bil Vickers vernon Kraljevskih letalskih sil - RAF v letu 1922, razvit iz civilnega potniškega letala Vickers vimy, prepeljal pa je lahko 11 vojakov - ob treh članih posadke. In hitrost: za takrat »kar« 128 km/h, preletena razdalja pa nad 500 km. Prvikrat so ga za vojaški transport uporabili v vojaških operacijah v Iraku.

Po teh štorkljastih dvokrilcih so v tridesetih letih začeli z razvojem verjetno ene od največjih legend mod vojaškimi (pa tudi civilnimi) transportnimi letali nasploh, slovitim Douglasovim C-47 dakota. Kot prototip civilnega potniškega leta z oznako DC-1 je vzletel že leta 1933, potem je iz izpopolnjenega DC-2 že nastala prva verzija vojaškega transporterja. Vendar je bil DC-2 še vedno nekoliko »podhranjen« za svoje namene, zato so izdelali daljšega in predvsem močnejšega DC-3. Prvo obsežnejše naročilo je prišlo za kar 545 C-47 v septembru 1940, izdelavo samo pa je še pospešil vstop ZDA v vojno, ko so vojaške namene uporabili tudi veliko število civilnih DC-3. Zagotovo je C-47 transportni rekorder, vseh skupaj so, s civilnimi vred, izdelali nad 10.000 in uporabljali v kar 103 državah vsega sveta. Serijo nad 2000 dakot – Li-2 - so licenčno izdelali tudi Rusi.

Druga svetovna vojna je pomenila široko uporabo vojaških transportnih letal. Dakote so v zavezniških silah uporabljali med drugim tudi za transport padalskih desantov. Še nekaj je značilnost tega obdobja, to so bila transportna jadralna letala, uporabljale pa so jih tako Luftwaffe kot USAF in RAF. Kaj prida prihodnosti ta nemotorna transportna letala niso imela in so proti koncu druge svetovne vojne ugasnila. Dve klasični transportni letali druge svetovne vojne sta bila še Curtissov C-46 commando in Junkersov Ju-52.

Med povojnimi vojaškimi transporterji, ki so izstopali, je bil Douglasov C-74 globemaster I, ki se je moral nemudoma dokazovati v operaciji Berlinski zračni most. Z modifikacijo trupa je nastal C-124 globemaster II.

Bolj plodna so bila petdeseta leta minulega stoletja, »Položili so temeljni kamen« za transportnega uspešneža stoletja, Lockheedovo letalo YC-130 hercules. Leta 2004 je hercules srečal Abrahama, vendar je še vedno v proizvodnji - zadnja verzija ima oznako C-130J. Uporabljajo ga v 61 državah po svetu, njegovo veliko uspešnost in kakovost potrjuje dejstvo, da so uporabniki herculesov stare verzije preprosto zamenjali z novejšimi, ne pa z drugačnim - morda sodobnejšim - tipom transporterja! Dokončno so tudi uveljavili turbinske motorje.

Rusija je po drugi svetovni vojni razvila in izdelovala kar široko paleto vojaških transportnih letal, vendar je iz petdesetih let izšel kot najpomembnejši Antonov An-12. Izdelali so jih nad 1200, uporabljali pa, poleg bivše Sovjetske zveze, še v vsaj 20 drugih državah, nekateri primerki pa so še vedno operativni. Kitajska jih je licenčno izdelala 667 - kot Y-8.

Američani so za vojaške namene predelali tudi svoje znamenito štirimotorno potniško letalo, prvo reakcijsko čezoceansko, Boeingov B707. Vojaška izvedenka je dobila oznako C-135, skupaj so jih izdelali 88.

Naslednji ameriški vojaški transporter je bil povsem namensko vojaški, Lockheed C-141 starlifter, sledil pa mu je še večji C-5 galaxy.

V Rusiji so turbopropelersko An-12 začeli zamenjevati s štirimotornimi reakcijskimi Iljušini Il-76 srednjega do dolgega doleta. Izdelali so jih kar veliko serijo, skupaj nad 800.

Tudi kontinentalna Evropa je konec je leta 1963 dobila svoje prvo namensko vojaško transportno letalo, nastalo v okviru transportne zveze, od tod tudi naziv transall C-160.

Značilnost zadnjega desetletja - ali celo dveh, če upoštevamo še britansko operacijo na Falklandih - na tem področju je primanjkovanje zračnotransportnih zmogljivostih. Slednje dokazujejo predvsem Američani in zavezniki s podatkom, da so v operaciji Puščavski vihar - največji zračnotransportnih operacij po drugi svetovni vojni - kar štiri petine vojaških transportov opravili s floto komercialnih letal.

V takšnih razmerah je nastal McDonnell Douglasov - zdaj Boeingov C-17 globemaster III. Izkazal se je z zračnim mostom med Rhein-Maino in Bosno v letih 1995 in 1996 v operaciji IFOR. Tudi to pa ni bilo dovolj za večje domače (ameriško) naročilo ali celo iz tujine. Že skoraj desetletje pa potekajo pregovarjanje evropskih držav o projektu A400M (pod okriljem vojaške veje Airbusa v sklopu EADS).

V bivši Sovjetski zvezi sta nastala dva zanimiva projekta, oba vojaško-civilna. Gre seveda za dva transportna orjaka na eni strani An-124 in potem še Rusi, skupaj z Ukrajinci, tudi danes nočejo zaostajati in so razvili veliko transportno turbopropelersko letalo An-70.

Konflikta v Iraku in Afganistanu sta za vojaške načrtovalce neizčrpen vir izkušenj in preizkušanja vsega, kar so pred časom načrtovali bodisi na strateškem in/ali taktičnem področju. Gre tako za uporabo vojaških taktik kot za uporabo sodobno zasnovane opreme in oborožitve, načrtovane za bojevnika 21. stoletja. Vse je na preizkusu in nekatera izvedenska mnenja kažejo, da se vse taktike in vsa oprema ter oborožitev niso izkazali v skladu s pričakovanji. Načrtovalci so posebno poglavje namenili tudi zračnemu transportu tako medcelinskemu kot znotrajvojskovališčnemu. Danes gre za transporte do omenjenih žarišč, že jutri je to lahko kje drugje, ali v Južni ali Latinski Ameriki, Afriki ... In s čim danes prevažajo po zraku vojake in jih oskrbujejo z opremo in drugi potrebnim?


• Dvomotorni turbopropelerski vojaški transporterji
• Taktični transportni dvomotorni reaktivci
• Štirimotorni reaktivci
• Štirimotorni propeleraši
• Možni kandidati za transportno letalo SV
• Analiza trga transportnih letal


Nazaj