Prvi polet Maistrovih letalcev z letalom hansa-brandenburg C.I. 14. decembra 1918 (poročnik Emil Grizold sedi na kolesu, podčastnik Ludvik Jureš v sredini)

Konec prve svetovne vojne leta 1918 je v Evropi pomenil tudi konec imperijev, ki so še nekaj let prej bili videti večni. Na razbitinah cesarskih dinastij so začele nastajati nove evropske države, in sicer Finska, Litva, Latvija, Estonija, Poljska, Češkoslovaška …

Nova pomlad narodov ni mogla zaobiti Slovenije. Propad Avstro-Ogrske je pomenil osvoboditev izpod skoraj tisočletne nemške nadoblasti in uresničitev nacionalne svobode slovenskega naroda. 29. oktobra 1918 je bila razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, a ob slovenskih mejah so se že začele težave. Na zahodu je namreč Italija dobil a kot vojni plen od antantnih zaveznikov Primorsko in Istro, na vzhodu je Madžarska še vedno zasedala Prekmurje in se bojevala s svojimi notranjimi (rdečimi) trenji, vprašanje severne meje z novonastalo republiko Nemško Avstrijo pa je bilo popolnoma odprto. Avstrija si je prizadevala, da bi meja potekala po južnih mejah nekdanjih dežel Koroške in Štajerske, kar pa ni ustrezalo narodnostnim razmeram in razmerjem med Slovenci ter Nemci oziroma Avstrijci. Postalo je očitno, da bomo morali Slovenci po komaj končani prvi svetovni vojni svojo narodnostno svobodo braniti z orožjem.

V Mariboru je general Rudolf Maister z odločno akcijo 1. novembra prehitel Nemce in obotavljivo ljubljansko Narodno vlado ter razglasil Maribor za jugoslovansko posest. General Maister je imel v teh novembrskih dneh pod svojim poveljstvom približno 4000 mož, in sicer pehoto ter topništvo. Zmeda pri vračanju vojaštva in vojaškega materiala po železnici je tudi v Mariboru zatrpala železniške postaje. Na tezenskem kolodvoru je nastajajoča slovenska vojska našla bogat tovor, ki je Maistrovim borcem dal krila, in sicer letala. 2. novembra 1918 sta v Ljubljani pilota Mirko Plehan in Stane Rape po nalogu Narodne vlade opravila prvi izvidniški polet slovenskega vojaškega letalstva. Poletela sta proti italijanski meji. Ugotoviti sta namreč morala, ali se z nekdanje fronte vrača vojaštvo, ki bi lahko povzročalo nemire in ropalo, poleg tega sta iskala zapuščena letala, ki bi jih lahko uporabljali v nastajajoči ljubljanski letalski stotniji. Prvi poveljnik letalske stotnije je postal nadporočnik Žarn, imela pa je že pet letal, ki so jih za vrnitev v domovino uporabili piloti razpuščenega avstro-ogrskega letalstva in jih puščali, kjer so ostali brez goriva. Vsi takšni poleti proti domu pa se niso končali tako srečno. 3. novembra 1918 je namreč vračajoče se letalo treščilo v hrib pri Ožbaltu ob Dravi, oba pilota sta bila mrtva. Tudi mnogi slovenski piloti so se zavestno vračali z letali, saj so vedeli, da bo nova vojska potrebovala tudi letalstvo. Tako smo Slovenci petnajst let po izumu letala bratov Wright leta 1903 in le sedem let po njegovi prvi uporabi v vojni, kar so storili Italijani leta 1911 v Tripolitaniji v današnji Libiji, za zaščito svojih meja uporabili letalo kot vojaški stroj.

4. novembra je poročnik Emil Grizold, sicer Mariborčan, prišel iz Ljubljane v Maribor pregledat zaplenjena letala s tezenskega kolodvora, ki so jih Madžari skušali pretihotapiti na Madžarsko. Treba je bilo pohiteti, saj jih je antantna komisija že iskala kot vojni plen. Po podatkih Franja A. Pivke naj bi bilo osem letal, po podatkih Emila Grizolda pa dvanajst. Letala so bila dvosedežna tipa hansa-brandenburg C.I (250 KS) in UFAG C.I (250 KS). Nekaj letal so namenili letalski stotniji iz Ljubljane. Hkrati so začeli razmišljati o ustanovitvi letalske stotnije v Mariboru, saj so bili preleti Karavank iz Ljubljane na Koroško pozimi zelo težki ali celo nemogoči, ljubljansko letališče pa tudi predaleč od Maribora in Prekmurja. Tako so začeli na nekdanjem pomožnem letališču avstro-ogrske vojske na Teznu urejati letališče za letalce letalske stotnije Maribor. Letališče je bilo v slabem stanju, saj so odhajajoči vojaki objekte precej uničili, z letali pa verjetno odleteli proti domu. Na letališču je ostalo le eno letalo hansa-brandenburg C.I (200 KS), nekaj orodja in malo bencina, olja ter masti. Vzletna steza ni bila poškodovana. Med prvimi piloti, ki so sodelovali pri urejanju letališča in sestavljanju letal, so bili štabni narednik Ludvik Jureš, doma iz Slovenskih Goric, pilot poročnik Mihajlo Dorčič, pilota narednika Krištofič in Ogrizek …

Iz letala veliki brandenburg (hansa-brandenburg C.I) letalske stotnije Maribor so metali letake nad Prekmurjem.
(foto: J Švanjcer Slovenska vojska 1918, 1919)

25. novembra 1918 je Emil Grizold tudi uradno postal poveljnik letalske stotinje Maribor. Stotnija je bila formalno podrejena majorju Pošu iz Mariborskega topniškega polka, pozneje pa kot letalski odred Tezno taktično podrejena štajerskemu obmejnemu poveljstvu v Mariboru, in sicer generalu Rudolfu Maistru ter generalštabnemu stotniku Koserju.
V tem času se je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združila s Kraljevino Srbijo, tako da je bila 1. decembra razglašena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Avstrijci so 12. novembra ustanovili republiko Nemško Avstrijo, 15. novembra pa zračne sile Nemške Avstrije (Deutsch-Osterreich Flligertruppe). Tako je letalstvo Nemške Avstrije začelo izvajati posamezne akcije nad Koroško in Štajersko. 6. decembra 1918 je poročnik Haulgert ukazal Juliusu Yllamu, poveljniku letalske enote Fligerhorst 2a iz Celovca, da začne z izvidniškimi poleti nad položaji Narodnega sveta zbirati obveščevalne podatke.

14. decembra 1918 je letalska stotnija iz Maribora opravila svoj prvi polet. Tega dne je moštvo pripravilo za polet letalo hansa-brandenburg C.I, serije 169. Pilot Ludvik Jureš in opazovalec Emil Grizold sta se uspešno dvignila s Tezna in poletela proti mestu. Tam sta nekaj časa krožila nad mestom, kar je pri prebivalcih povzročilo precejšnje vznemirjenje. Novo letalo še ni imelo vrisanih narodnostnih oznak in Mariborčani, ki niso vedeli, da ima vojska generala Maistra tudi letalce, so se v strahu, da je to avstrijsko letalo, ki jih namerava bombardirati, razbežali. Po mestu je celo vozil gasilski avtomobil in z zvonjenjem opozarjal na »nevarnost« iz zraka. Omenjeni polet je v romanu General Maister opisal Jože Hudales.

Tistega dne je prišlo do hude zaostritve na Koroškem, kjer so naše enote zasedle Grabštajn in bile naslednji dan iz njega pregnane. Naj omenim, da je Grabštajn rojstni kraj pilota in letalskega konstruktorja slovenskega rodu Jožeta Zablatnika oziroma Josefa Sablatniga, pionirja potniškega letalstva. Intenziviranje poletov letalcev Nemške Avstrije in razplamtevanje bojev na Koroškem pa ni bil edini razlog za ta poizkusni polet, saj je bila naslednji dan, torej 15. decembra, v Mari- boru velika parada ob razorožitvi Schutzwehra oziroma nemške Zelene garde in ob združevanju v novo državo. Letalo je tega dne dve uri in pol krožilo nad Mari- borom, okrašeno pa je bilo z zastavo. Tako se je stotnija tudi uradno pred- stavila Mariborčanom in kmalu je dobila vzdevek Maistrova eskadrilja. Decembra je poveljstvo nad letalsko stotnijo iz Maribora prevzel poročnik Mihajlo Dorčič. Usposobili so še nekaj letal za bojno delovanje, vse preizkusne polete pa je opravil štabni narednik Jureš.

Vsa letala so bila oborožena z mitraljezi in bombami. Goriva je primanjkovalo, zato so ga uporabljali le za preizkusne polete. Pomanjkanje goriva in zima sta preprečila polete, tako da se je moštvo posvetilo pripravi letal in osebja za polete, ko bi vreme in logistika to omogočala. Januarja 1919 je stotnija dobila iz Ljubljane dve lovski enosedežni letali aviatik berg D.I, serije 92, s katerima so leteli piloti Janko Colnar, Bobig, Šimenc in Tomšič. 12. marca 1919 sta spet poletela pilot Dorčič in opazovalec Grizold. Dorčič, Grizold in Hinko Arzenšek so naslednji dan, in sicer 13. marca, prvič poleteli na koroško bojišče. Takrat so najverjetneje opravili tudi izvidniški polet nad krajem Soboti pri Muti. Oficir Mariborskega polka je v Sobotih, kjer je bila stalna posadka omenjenega polka, stotnija, dobil obvestilo, da naj bi Avstrijci na svoji strani kopali položaje za topove. Oficir je zato zaprosil poveljstvo v Mariboru za letalsko izvidovanje. Izvidniško letalo je poletelo nad avstrijske položaje. Ob vračanju je v nizkem preletu nad krajem Soboti odvrglo steklenico, v kateri je bilo sporočilo, da na avstrijski strani ni topov.

Člani letalske stotnije iz Maribora na letališču spomladi 1919
(foto: J Švanjcer Slovenska vojska 1918, 1919)

5. marca so Maistrovi letalci, med njimi sta bila tudi Jureš in Grizold, prvič poleteli nad Prekmurje v predel Murske Sobote. Letala so odmetavala v Mariboru natisnjene propagandne letake, ki so med našimi rojaki onstran Mure krepili upanje o skorajšnji pripojitvi Prekmurja k matični domovini. Stotnija tu ni bojno delovala, saj je beograjsko premirje, sklenjeno novembra 1918, prepovedovalo kakršnekoli bojne akcije. Tistega dne so podobno akcijo pripravili tudi nad Koroško. Žal pa se je prvi polet nad Prekmurjem za posadko brandenburga končal skoraj tragično. Malo pred letališčem je namreč zmanjkalo goriva, letalo je strmoglavilo z višine približno 50 metrov, se razbilo, pilot Jureš je bil huje poškodovan, Grizold pa je dobil le nekaj prask.




















Letalo republike Nemške Avstrije hansa-brandenburg C.I iz enote Fliegerhorst 2a; na repu Andrejev križ

Letake so metali piloti Emil Grizold, Hinko Arzenšek, Ludvik Jureš, Vinko Arzenšek, Janko Colnar in Mihajlo Dorčič. Propagandne polete nad Prekmurjem so ponovili 9., 13. in 19 aprila, raztrosili pa so 20.000 letakov. Avstrijske letalce so v zračnem prostoru Prekmurja opazili trikrat.

Meja operacijskih con letalskih stotnij iz Maribora in Ljubljane je potekala po 2558 metrov visokem Grintovcu, tako da je zahodno polovico proti italijanski meji pokrivala ljubljanska stotnija, vzhodno do Madžarske pa mariborska. Zaradi izvidniškega delovanja avstrijskih letal sta bili 30. marca 1919 iz Maribora premeščeni v Pliberk dve lovski letali aviatik berg D.I. Tako je v Pliberku nastal pododdelek mariborske stotnije, v katerem sta bila pilot Janko Colnar in poveljnik poročnik Tomšič.
23. aprila je bil za poveljnika mariborske stotnije imenovan Stjepan Burazovič, ki se je že novembra 1918 kot prostovoljec ob vračanju s soške fronte pridružil letalcem letalske stotnije iz Ljubljane. Tega dne leta 1919 je poveljstvo Dravske divizije letalsko stotnijo Maribor uradno preimenovalo v aeroplansko eskadriljo Maribor. Tudi novi poveljnik je bil neposredno podrejen generalu Maistru. Nova reorganizacija pa je kazala ne le na počasno in načrtno zmanjševanje samostojnosti slovenskega vojaškega letalstva in vojske, temveč tudi na priprave pred ofenzivo. Nova oblast v Beogradu je ob neuspehu ofenzive tej vojaški operaciji odrekla legitimnost, saj naj bi šlo za samovoljno vojaško akcijo, kar pa je malo verjetno.

Omenjena ofenziva se je začela 29. aprila. Zapis v letalskem dnevniku avstrijskih letalcev iz enote Fliegerhorst 2a v Celovcu za ta dan pravi: »Pričakovana ofenziva se je začela ob 4. uri. Vojaška letala so z obeh strani poletela v boje. Po ukazih poveljnika koroških sil smo bombardirali železniško postajo v Sinči vasi oziroma Kühnsdorfu. Slabo vreme je izvršitev te naloge sprva onemogočilo. Ob 8. uri je polkovnik Kenzian (letalski as prve svetovne vojne – devet zmag) začel z izvidniškim poletom z letalom albatros 253.132. Ob njegovi vrnitvi so v izvidovanje poleta še tri letala, ki so se varno vrnila. Ob 9. uri so štiri letala poletela v napad na železniško postajo v Sinči vasi. Odvrženih je bilo za 160 kilogramov bomb, s strojničnim ognjem pa so dosegli razpršitev sovražnih enot. Protiletalski ogenj je naša letala večkrat zadel v trup in krilne površine. Ob vrnitvi so naša letala opazila sovražno letalo nad Velikovcem. Polkovnik Georg Kenzian ga je napadel, a ga ni mogel sestreliti. Sovražno letalo je odletelo. V teh akcijah so sodelovala letala 253.132, 29.90, 429.39, 369.04, 64.29 in 369.144. Tega dne ni bilo drugih letalskih akcij.«

Poveljnik nasprotnikov Letalske stotinje Maribor Oberleutnant Georg Kenzian Edler von Kenzianshausen - letalski as soške fronte z devetimi priznanimi zmagami.

Spodletela ofenziva je sprožila silovito protiofenzivo enot republike Nemške Avstrije. Od 2. do 6. maja so potisnili naše enote čez Dravo do meje s slovensko Štajersko, zasedli Mežiško dolino in celo začeli ogrožati Maribor. Letalska stotnija Maribor je imela v teh kritičnih trenutkih pomembno vlogo, saj je opazovala premike sovražnih enot in jih skušala onemogočati z bombardiranjem in strojničnim ognjem.

Do druge ofenzive, ki so jo naše enote začele 28. maja 1919, so Maistrovi letalci 1. maja izvedli zračni spopad nad Dravogradom, 4. maja polet nad Velikovec in spopad s sovražnikom v zraku, 5. maja opazovalni polet nad Sinčo vasjo, 6. maja zračne boje na črti Lipnica-Pliberk, 7. maja opazovalni polet v okolici Dravograda, 8. maja polet nad Guštanj (danes Ravne na Koroškem) in Št. Janž, 9. maja so ponovili opazovalni polet nad Guštanj in Dravograd, 10. maja so opravili zračni spopad nad Muto, 12. maja ponovljeni opazovalni polet nad Guštanj, 16. maja polet nad Dravograd in Slovenj Gradec, 17. maja polet vzdolž celotnega bojišča, dolg več kot 620 kilometrov, 28. maja polet nad Dravogradom, Velikovcem in čez Labotsko dolino. 28. maja je torej prišlo do nove, tokrat uspešne ofenzive. Naši letalci so se 29. maja pojavili nad Labotsko dolino do Pliberka, 30. maja pa so poleteli nad Sinčo vas in Velikovec.

Pri Dravogradu so napadli topništvo in topniško baterijo, ki se je pomikala proti Velikovcu. Letalo pilota Majerja in opazovalca Burazoviča je bilo pri tem zadeto. Poškodovana sta bila vplinjač in hladilnik za olje, prestreljena trup in krila, presekana krmilna žica, motor se je ustavil. Pilotu Majerju je uspelo s skrajnimi močmi letalo usmeriti proti našim položajem. Uspelo mu je pristati pri Kazcu blizu Drave. Ranjeni opazovalec Burazovič je še istega dne poletel na bombardiranje celovškega letališča. Zanimivo je, da obstajata dve različici te sestrelitve: po slovenski literaturi naj bi bila posledica protiletalskega ognja pehote, saj je letalo letelo zelo nizko, za Avstrijce pa je bila to zračna zmaga Johana Svecza iz Fligerhorsta 2a, ki naj bi našega brandenburga sestrelil z letalom albatros D.III oeffag.

















Pilot Majer, sestreljen 30. maja 1919 v okolici Velikovca. Letalo je bilo uničeno, pilot in opazovalec sta imela več sreče. Na tej fotografiji stoji pred Aviatik Bergom D.I
(foto: Ajdič/Jerin Letalstvo in Slovenci 2)

V noči z 29. na 30. maj so Avstrijci zaprosili za premirje. Poleti so se nadaljevali, in sicer 31. maja izvidniški polet nad Št. Pavel in Št. Andraž, 1. junija 300 kilometrov dolg polet vzdolž celotnega bojišča, 2. junija še dva takšna poleta, oba daljša od 500 kilometrov, 4. junija polet in zračni spopad nad Wolfsbergom, v katerem je bilo letalo pilota Franca Senekoviča močno poškodovano, pilot in opazovalec pa sta bila laže ranjena. Tudi ta polet je bil daljši od 500 kilometrov. 5. junija so letala poletela na dva daljša poleta, med katerima sta bombardirala celovško letališče. Naslednjega dne so enote Kraljevine SHS zasedle Celovec. Bojne akcije na koroškem letališču so se tako končale, z njimi pa tudi poleti letalske stotnije iz Maribora oziroma Maistrove eskadrilje. Z rešitvijo vprašanja Prekmurja, ki so ga 12. avgusta 1919 v dogovoru z antantnimi silami zasedle jugoslovanske enote, ni bilo več taktične potrebe po obstoju letalske stotnije na Teznu. Tako je bila 6. oktobra 1919 z ukazom razpuščena, letala in hangarji pa premeščeni v Zagreb. Vsi udeleženci letalskih bojev za severno mejo iz stotnije v Mariboru so bili povišani za en čin. Za boje na Koroškem so bili z zlato medaljo za hrabrost odlikovani naredniki Mirko Ogrizek, Ernest Turk, Franc Senekovič in Janko Colnar. Letalska stotnija Maribor ni imela smrtnih žrtev, le nekaj ranjenih in dve uničeni letali.

Zanimivo je, da v literaturi ne zasledimo, da bi bili na nasprotnikovi strani aktivnejši štajerski letalski enoti Fliegerhorst 3 in Fliegerhorst 4, nameščeni v Gradcu (Thalerhof), slednja je imela sicer matično letališče v Beljaku, temveč je udarno moč predstavljal Fliegerhorst 2a, opremljen z lovci albatros D.III in lahkimi bombniki hansa-brandenburg C.I pa tudi z brandenburgi KD, phönixi D.I, D.II … Polete nad Prekmurjem maja 1919 bi verjetno lahko pripisali enotama iz Gradca, vendar gre le za sklepanje.

• Janez J. Švajncer: Slovenska vojska 1918–1919. Prešernova družba, Ljubljana, 1990.
• Gustav Ajdič: Letalstvo in Slovenci 2. Založba Borec-Mladika, Ljubljana, 1990.
• Dr. Sandi Sitar: Letalstvo in Slovenci 1. Založba Borec, Ljubljana, 1985.
• Dr. Sandi Sitar: Z vozili skozi čas. Prešernova družba, 1995.
• Janez Hartman: Spominski zbornik 1918–1919. Klub koroških Slovencev v Mariboru, Maribor, 1979.
• Janez J. Švajncer: Boj za Maribor 1918–1919. Založba Obzorja, Maribor, 1988.
• Richard Humberstone: Insignia Magazine 1. Blue Rider Publishing, London, 1995.
• Richard Humberstone: Insignia Magazine 5. Blue Rider Publishing, London, 1997.
• Janez Mataj: Letala nad Prekmurjem 1894–1945. Pomurska založba, Murska Sobota, 1999.
• Sava J. Mikič‡: Istorija jugoslovenskog vazduhoplovstva. Naša krila, Beograd, 1933.
• Šime Oštrič‡: Oznake jugoslovenskih vazduhoplova, III. deo. YU-VAM bilten 3, 1986.
• Šime I. Oštrič‡: Prva ratna izkušenja naših krila. YU-VAM Aeroplan 3, 1989.