Ponedeljek, 19 November 2018 08:10

S hrano proti stresu

Leta 2012 sem imel možnost leteti s 75 let starim letalom Polikarpov Po-2. Občutek je bil veličasten. Srčno verjamem, da se prvi potniki, ki so leteli na redni liniji med Londonom in Parizom leta 1919, niso počutili dosti drugače od mene.

Objavljeno v Novice

Zbirka Parka vojaške zgodovine je bogatejša za nov, dragocen eksponat –lovski bombnik F-84G Thunderjet (polna oznaka: Republic Aviation F-84G Thunderjet 10642 (serija F-84G-31RE, serijska številka 52-2910). Letalo, ki je eksponat Vojaškega muzeja Slovenske vojske, bo v naslednjih dneh sestavljeno in odslej na ogled obiskovalcem Parka.

f-84g_-_pivka1.jpg

Sobota, 07 December 2013 11:08

Srečni smo lahko, da živimo na tem planetu

sunita_williams_reuters.jpgSkromna, neopazna, toda v vseh pogledih izjemna Sunita Williams je ena izmed mnogih potomcev Slovencev, ki so odšli v svet, da bi uresničili svoje sanje. No, sanje svojih staršev so uresničili predvsem njihovi otroci, med katerimi je tudi Sunita.

Letos je drugič obiskala Slovenijo, gostili pa smo jo tudi na Ministrstvu za obrambo. Svoje izjemne dosežke, ki jih je kar nekaj, je predstavila Slovencem, tudi Urši, Romani in Andreji. Nikogar ni pustila ravnodušnega. Danes je Sunita Williams vodja operacije Rusija v Zvezdnem mestu (Star City) pri Moskvi. V tej vlogi vodi urad, ki zagotavlja vso logistiko za ameriške, evropske, japonske in kanadske člane posadk, ki se usposabljajo v Zvezdnem mestu in pripravljajo za odhod v vesolje. Interview is also in English

Sobota, 13 September 2014 11:00

Planespoterski izlet v München

V mesecu avgustu sva se s planespotterskim kolegom Vladimirjem (oba sva člana SloPlanespotters team-a) po enoletnem premoru ponovno odpravila na tradicionalni, vsakoletni, tokrat 2-dnevni »trip« na letališče München, natančneje Flughafen München - Franz Josef Strauß MUC/ EDDM (v nadaljevanju MUC).

sa_a346_miha_znidar.jpg

letalisce_minhen.jpg

Letališče je 7. najbolj prometno letališče v Evropi, prek katerega je lani potovalo 38,7 milijona potnikov. Letališče MUC je t. i. drugi hub Lufthanse, Lufthanse Citylina in Air Dolomitov, ki so stalnica letališča, prek katerega lete opravlja še 86 letalskih družb v potniškem prometu ter 7 tovornih oz. cargo letalskih družb.

lh_a346__miha_znidar.jpg

Pot naju je vodila po avtocesti čez Karavanke, Beljak, Salzburg vse do Münchna, kjer je letališče MUC še 28,5 km izven mesta. Teh 28,5 km se ob 7. uri zjutraj, ko si poln adrenalina pred letalsko »meko«, vleče neskončno dolgo. Po prihodu na 1. planespottersko pozicijo letališča ob stezi 26L so naju najprej pozdravile meglice, saj je bila sobota, kot večina letošnjega poletja, deževna. Da sva to deževno soboto začela v veselem vzdušju, je poskrbel South African Airways z 2-urno zamudo, saj po točnem času prileti v MUC nekaj po 6. uri zjutraj, a tokrat je njihov A340-641 v najino veselje zamujal. Do 13. ure sva tako ujela še kar nekaj lepih letal, in sicer Qatar Airways z B787-8, Etihad Airways z A340-641, Arkio z B757-300 in v spremstvu vojaškega oklepnika Turkish Airlines z A330-300 ter seveda Lufthansina A340-641 in A330-300, žal drugih tipov  Lufthansinih »heavyjev« v MUC ni. Ravno tako v MUC ne boste zasledili Lufthansinih Boeingov na nobeni od njihovih linij iz in v MUC. Za zanimivost naj povem, da Lufthansa med Münchnom in Frankfurt/Main-om samo ob sobotah leti 9-krat dnevno z Airbusom A321-231. Samo ob sobotah v MUC pristane nekaj čez 400 letal in jih približno toliko tudi odleti.

jp_a319__miha_znidar.jpg

Po 13. uri sva se prestavila na 2. spottersko pozicijo na prag steze 26R, kjer sva »pospremila« Unitedovo floto Boeingov B767-424ER (tisti dan kar 4) in Deltinega B767-424ER. Na najino veliko veselje je ravno v tistem času iz steze 26R poletel tudi Airbus A320-214 v barvah Etihad / Airberlin. Po »odpremi« vseh zgoraj naštetih letal sva se odpravila na kosilo v terminal. Kot zanimivost naj povem, da sva ob razglednem hribu in muzeju našla parkirno mesto, na katerem plačaš 1,50 € za 4 ure. Od tam do terminala je 1,2 km peš poti, kar pa ni tako hudo. Za primer naj navedem, da ura v parkirni hiši ob terminalu stane 4,5 €.

Po kosilu sva se vrnila nazaj na 1. planespottersko pozicijo, kjer sva pospremila odhod Emiratesovega Airbusa A380-841 za Dubai, ki sedaj s tem tipom letala leti v MUC 2-krat dnevno. Najbolje se mi zdi, ko pilot po navedbi let. družbe in številke leta v odgovoru kontroli letenja doda »Super«, ki je oznaka za Airbus A380. V preostanku dneva sva poleg Lufthansinih letal ujela še Croatio Airlines z Dashom 8Q-400, Etihad Airways z Airbusom A330-300, KLM z Embraerjem E190 in B737-800, Cyprus Airways z A320-232, S7 z B737-800 v barvah letalskega združenja One Word, Air China z A330-200, Aegean Airlines z A320-232, Air France s celotno družino A320 in še bi jih lahko našteval, saj je MUC zelo prometno letališče. Moram pa omeniti še en čarterski let, in sicer Bulgarian Air Charter z MD-82, dobri stari mad-dog in njegov zvok motorjev.

ek_a388__miha_znidar.jpg

Vladimirjem sva se najbolj razveselila Adriinega presenečenja ob 20.25 na letu JP108, saj je tisti večer v MUC priletela »Vesna« (Bombardier CRJ900NextGen S5-AAV). Počakala sva vse do njenega odhoda ob 21.05, saj je prav fascinantno gledati »rush hour« ob 21.00 na letališču MUC.

sloplanespotters.jpg

Prenočišče sva si uredila približno 5 km stran od planespotterske pozicije v hotelu Hallbergerhof, kjer sva bila prav presenečena nad ceno (26,00 € po osebi) in storitvijo, ki so jo nudili za takšno ceno. Jaz bom rekel: »Nemci pač znajo«.

Sončno nedeljsko jutro je bilo kot naročeno za planespotting na letališču MUC. Prvo presenečenje Etihad Airways z B777-200LR in Airbus A340-541, kar je pomenilo v dveh dneh 4 različni tipi letal za Etihad Airways. Air Berlin naju je ponovno presenetil z Airbusom A320-214 Fan Force One ter Air France z A320-211 v barvah letalskega združenja Sky Team. Od vsega pa sem bil najbolj vesel naše Adrie s tremi leti: Ljubljana, Lotz in Priština. Jutranji let iz Ljubljane s CRJ900 S5-AAK, ki je let nadaljeval v Lotz, ter popoldanski let z A319-132 S5-AAR iz Prištine. Kar se je na letališču MUC spremenilo, je to, da so turbopropelerska letala po zaključku obratovanja let. družbe Augsburg Airways in prodaji letal ATR72-500 Air Dolomitov skoraj popolnoma izginila Edini let. družbi, ki sta še ostali s turbopropelerskim letalom, sta Croatia Airlines in Eurolot z Dashi 8Q-400, kar me zelo žalosti, saj ves čas največkrat videvaš iste tipe letal.

ab_a320eyab__miha_znidar.jpg

V nedeljo popoldan se je eden najinih zdaj že tradicionalnih izletov na MUC zaključil in pot naju je po ustaljeni »trasi« München, Salzburg, Beljak, Karavanke z 823 fotografijami in 172 video posnetki vodila proti domu.

tk_a321wl__miha_znidar.jpg

Besedilo in fotografije: Miha Žnidar

ey_a346__miha_znidar.jpgjp_crj9__miha_znidar.jpgqr_b788__miha_znidar.jpg

 

Petek, 30 Maj 2008 12:11

Anin zadnji let

Sedem let mi je bilo, ko je letalo Inex Adrie Avioprometa treščilo v goro San Pietro in vse, kar sem si zapomnil, je bil seznam z imeni ponesrečencev, ki so se nemo izpisovala na črni podlagi televizijskega zaslona. Kar ni in ni jih hotelo biti konec.

img_5688.jpg

Sedemindvajset let po nesreči sem imel možnost oditi na goro in se prepričati, kakšno razdejanje je ostalo po dvaintrideseti največji letalski nesreči vseh časov. Kosi letala so ležali po pobočju in polnili globeli pod vrhom 1365 metrov visoke gore. Če ne bi videl, ne bi verjel, da je mogoče, da so ostanki letala ostali tako dolgo skoraj popolnoma ohranjeni. Konstrukcijski materiali, iz katerih so izdelana letala, so najvišje kakovosti, kar je bilo ob pogledu na razbitine videti. Kakor da bi se zgodilo včeraj, toda od tega je že dobrih 26 let in skrajni čas je bil, da se ostanke razbitin pospravi. Prav s to nalogo je na Korziko odšlo 60 reševalcev iz Uprave RS za zaščito in reševanje, Gorske reševalne zveze Slovenije ter Slovenske vojske in poklicnih gasilcev, ki so v dobrih dveh tednih goro očistili in ji vrnili mir.

img_5406.jpg

Prvi teden reševalne akcije so se okrog gore zgrinjali temni oblaki, megla, veter in dež, ki so prav neverjetno za ta letni čas ovirali delo reševalcev ter ga na trenutke tudi onemogočali. Poleg tega se je pokvaril helikopter in reševalci so morali na goro večkrat peš. V dežju in megli so bili povsem premočeni, še preden so prišli na delovišče in začeli delo. Zdi se, da je gora hotela obdržati tisto, kar je njeno že sedemindvajset let in so ji zdaj hoteli vzeti. Vztrajnost, strokovnost in požrtvovalnost najboljših mož, ki so se dela lotili z velikim spoštovanjem do preminulih in gore, se ne da opisati. Kdor jih je videl delati na gori, se je lahko prepričal, da so to možje, ki jim lahko zaupaš. Kakor uglašen stroj so se gore lotili z vrha navzdol in pobirali kos za kosom in vse drugo, kar bi lahko pripadalo letalu ali njegovim nesrečnim potnikom. Zelo velike bele transportne vreče, v katerih so zbirali ostanke letala, so se hitro polnile. Gasilci so rezali in žagali prevelike kose letala, gorski reševalci pa so jih opremili z jeklenicami za helikopterski prevoz na zbirno mesto. Skupina reševalcev se je medtem spuščala čez prepadne stene in iskala posamezne kose letala, ki so obtičali na najbolj nedostopnih krajih. Zelo zahtevno delo so opravili tudi tisti, ki so z dreves spravljali ostanke krila in trupa letala, ki so se že vrasli v drevesa ter postali del njih. Težko je vzeti naravi tisto, za kar misli, da je njeno. Območje nesreče je spominjalo na mravljišče, kjer vsakdo natančno ve, kaj dela. In res je bilo tako, saj so delo usklajevali iz baze na prav tistem letališču, kamor je bila Ana namenjena – v Ajacciu. Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo je kaj delal, ker so vsi skupaj delali eden za drugega in eden z drugim za skupni cilj, in sicer uspešno končati asanacijo kraja letalske nesreče.

img_5357.jpg

Po pobočju so bele transportne vreče spreminjale videz gore kakor bele snežinke. Nekdanji župan občine Petreto-Bicchisano Fieschio Toussaint mi je s solzami v očeh povedal, da ga zvok helikopterja spominja na tiste dni, ko so z gore prav tako vozili bele vreče, takrat s človeškimi ostanki. Med najinim pogovorom je tudi nebo jokalo kot ves prvi teden asanacije. Čustva med najinim pogovorom so bila pristna, kakor da bi se poznala že veliko let. Fieschio Toussaint je bil zelo hvaležen Slovencem, da so opravili to, kar bi moral nekdo drug opraviti že pred mnogimi leti. Ko sem z vrha pečine opazoval helikopter Slovenske vojske, ki je lebdel 50 metrov stran in nižje od mene ter dvigal največji del trupa letala YU-ANA, sem zatrepetal in pomislil sem, da je to Anin zadnji let. Trup letala je zanihal pod helikopterjem, kot da se še zadnjič poslavlja od gore, od ljudi, od usode, ki ga je za 26 let in pol prikovala na ta kraj. Počasi, zelo počasi se je helikopter dvignil in deset minut sem ga opazoval na obzorju, ko je nazadnje le izginil za grebenom te nesrečne gore. V ozadju se je slišal zvon cerkve iz Petreto-Bicchisana, kakor da mu bije v slovo.

fotogalerija FB
video YT

Torek, 23 November 2010 12:01

Na most!

Spodnji zapis ima z letalstvom bore malo skupnega. Morda besedo plovba (ob kateri mi g. Pavle vedno napiše litanijo) in besedo pilot. Vse ostalo je za dušo!


triglav.jpg Stojim v koloni pred Štampetovim mostom na primorski avtocesti in zazvoni mi telefon. Kadar me kliče šef, je nekaj resnega. »Živijo, ali motim?« »Ne, grem s Počka!« »Ali bi šel na prevzem ladje v Rusijo. Za 17 dni.« »Joj! A toliko? Ja, no, če že nihče drug noče, potem pa grem!« Prekinem zvezo in pomislim! Jaz na ladjo? Že ob misli na to mi je postalo slabo. Z barkami si nisem blizu. V bistvu mi je šlo vedno na bruhanje, kadar sem bil na barki, toda, ja, grem! Bom že kako! Malo tablet in obliž čez popek in bo šlo. V najslabšem primeru lahko na Kreti pobegnem z ladje in na letalo. Dan odhoda se bliža! Povsem sem miren, vseeno mi je in sem v pričakovanju nove pustolovščine. Ja, tako službo imam. Lepo, zanimivo, polno izzivov in nikoli ne vem, kje bom končal. To me žene naprej. Nekaj dni v hotelu, potem na ladjo.

sunset_ships_img_1248.jpg V nedeljo zvečer kapitan Andrej skliče posadko. Pripravi ladjo za izplutje! Slišim aplavz. Na slabost sem že pozabil. Čakam met zadnje vrvi, s katero smo privezani na dok, in na dvig slovenske zastave. Tema! Nad krmo se oddaljuje Novorossiysk, nad premcem pa nič ne vidim. Malo me zaskrbi, toda saj fantje vedo, kaj delajo. Ob štirih se spravim spat, vendar ne morem zaspati. Preveč adrenalina. Grem nazaj na most in vsi so tam. Vsi smo budni že 22 ur. Ko sem prejšnje dni opazoval fante na ladji, nisem razumel, kaj jih žene v ta poklic. Barvajo, pometajo, brusijo, gledajo zemljevide, preverjajo stanje olja v motorjih, kuhajo, dvigajo in spuščajo zastave, čistijo orožje, ribajo, ukazujejo en drugemu in tako naprej. Vsak dan enako in vedno nekaj delajo! Zakaj? Grem na stolp in gledam okrog sebe.

Signalist mi pove, da so nas ob odhodu pozdravili z ruske vojaške ladje. »Kako pa to veš?« ga vprašam. »Ja, dvignili so zastavi, ki pomenita srečno pot! In mi smo odgovorili lep pozdrav!« »Spet z zastavami?« ga vprašam. Seveda. Stvar postane zanimiva. Mornarji imajo svoj »zastava jezik«. Vrhunsko. In zastavice na bojah imajo pomen? Ja, vsaka svoj! Ko korakam naprej po ladji, zadiši iz kuhinje. Pogledam vanjo in že se mi smejijo vsi trije, kuharja in pomočnik. »Si lačen?« Ja, ob takem vonju sem lačen tudi na ladji. Diši. Večerjo pojem z največjim veseljem. Pozabil sem, da mi gre že ob misli na ladjo na bruhanje. Hrana je vsak dan boljša. In ne, ne pretiravam. Zjutraj grem najprej na most. Za menoj pride mornar in glasno reče: »Na most!« Častnik ponovi: »Na most!« In me že zanima, zakaj je to dobro. Izvem, da je to zato, da vedo, kdo je kje in kje je kdo. Če ni na mostu, je na svojem mestu. In poveljnik mora vedeti, kje je kdo. Od zdaj naprej sem tudi jaz na mostu.

most_na_ladji_triglav.jpg

Mornarsko življenje mi postaja všeč, toda še vedno jih ne razumem, zakaj so izbrali ta poklic. Ladja pljuje naprej, približujemo se Bosporju. Megla, da bi jo lahko rezal. Na radarju kup zelenih lis v kvadratku. Navigator mi razloži, da so to ladje in da čakajo na prehod ožine. Tudi mi bomo počakali na pilota, da nam pomaga skozi. Ladja stoji! Valovi niso veliki, toda meni je slabo ob tem guganju. Grem na palubo in zamižim. Globoko vdihnem in zrak mi pomaga. Pred premcem vidim jato delfinov, ki še nekaj časa sledi ladji. Spremljata nas tudi turška fregata in obalna straža. Res smo zanimivi. Vsi imajo v rokah fotoaparate. S pomočjo navigacijskih kart in radarja smo našli cilj v temi ter megli. Fantje obvladajo! Res me zanima, kako bi šlo s sekstantom. Megla se dvigne, pilot pride. »Ali ga potrebujemo?« vprašam navigatorja. Taka so pravila. Varnost je na prvem mestu! Bospor in Istanbul zažarita v jutranjem soncu. Čudovito. Križarjenje mi postaja všeč. Sprehod po ladji me zanese še v podpalubje. Nekoč sem bil v strojnici Ankarana. Zdržal sem deset sekund, potem pa mi je bilo že slabo. Tokrat zadržim pol ure. Vse je v redu. Hrup in vročina sta neznosna. Pot kaplja z glav strojnikov. Motorji brnijo, strojniki preverjajo količino olja, temperaturo, vrtljaje in vse je v redu. Vročina in zatohlost me nazadnje preženeta nazaj na svež zrak. Počutim se že del njih, dobil sem majico in kapo z napisom VNL Triglav 11, vendar dotikam se lahko le kozarca, pribora in omela. Hrana je odlična! Zdaj, ko smo zapustili turške vode, lahko pokažemo trgovskim ladjam, da smo vojaška ladja. Orožarji dvignejo zaščitne prevleke s topa in mitraljezov. To ni vsa naša bojna moč. Imamo še kar nekaj orožja na zalogi, toda naj raje ostane v skladišču.

sunset_img_1312.jpg

Dočakam sončni zahod. Kamera in fotoaparat bosta pregorela. Tega pogleda nočem zamuditi. Če ne bi bilo hrupa motorjev, bi bilo že romantično. A ja, tudi žensk ni na ladji, tako da z romantiko ne bo nič. Sonce utone in na morje pade noč. Luna sije s pol moči, jaz pa počasi začenjam razumeti, zakaj so se odločili za ta poklic. Dežurajo v treh izmenah po štiri ure. Ko niso na dolžnosti, imajo druge opravke. Dela na ladji nikoli ne zmanjka. Ladjo so vzeli za svojo in svoje delo opravljajo z ljubeznijo. Zdaj jih razumem. Radi imajo svoje delo in nič jim ni težko.

ladja_triglav_img_1315.jpgOb kosilu se pogovarjamo o prihodu v koprsko pristanišče. Kje bo kdo stal, kaj bo kdo delal. Vsi imajo svoje mesto in delo. Midva civilista sva nekako odveč. Izstopala bova. Vsi bodo v mornariških oblekah, mogoče tudi slovesnih. »Koliko imaš številko noge?« se napol zadere poveljnik odreda Stanko. »46!« »Če si postrižeš nohte, lahko nosiš moje gojzarje.« Kapitan, ki je tako velik kot jaz, mi ponudi svojo delovno uniformo. Uuuu, kakšna čast! Vzeli so naju za svoja. Čin si lahko izbereva sama. Komaj čakam, da pridemo v Koper. V čast mi je bilo pluti na krstni plovbi naše slovenske ladje Triglav. Srečno mornarji!

Besedilo in fotografije: Borut Podgoršek
Članek je bil objavljen v reviji Slovenska vojska, letnik XVIII/18, 19. november 2010, str. 16 in 21.

 

Koledar objav

« September 2019 »
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
            1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30