Vsak 'butl' ne more biti pilot

To se besede vodje naše šole, ko smo izvedeli, da bo šolanje izmed desetih študentov nadaljevalo le šest. Vendar ne bom preskakoval in bom lepo začel od začetka.

vid_srsen.jpgZa vse tiste, ki ste podvomili vame in mislili, da sem že pobegnil nazaj v Slovenijo, vam lahko z veseljem sporočim - še vedno se nahajam v Linzu ter se počasi in vztrajno bližam koncu svojega letalskega šolanja. Bil je že čas, da prekinem ''blogovski'' molk, zberem energijo in tudi napišem nekaj.

Od zadnje objave je minilo kar precaj časa. V tem obdobju se je zgodilo marsikaj zanimivega. Po uspšeno opravljanjem izpitu za športnega pilota je sledilo nabiranje ur. Pred začetkom ''Time Buildinga'' (tako tukaj pravimo nabiranju letalskih ur) sem mislil, da bo vse to potekalo bolj sproščeno. Hitro se je izkazalo, da moramo v zelo kratkem obdobju nabrati zelo veliko ur. To pomeni, da smo vsak dan morali zabeležiti vsaj tri ure letenja. Da me kdo ne bo narobe razumel – vsi smo postali zaljubljeni v letenje in uživali smo skoraj v vsakem trenutku v zraku. Pred približno letom dni mi je Adriin pilot Anže dejal, da je letenje 95% užitka, ostalih 5% pa ni tako prijetnih. To sem tudi doživel na lastni koži v času nabiranja ur. Uživali smo na polno, preletel sem celo Avstrijo, bil sem tudi v Nemčiji, Švici, Italiji, na Hrvaškem in seveda tudi v naši preljubi Sloveniji. V preostalih 5% pa sodi letenje v slabem vremenu, težave z letali in zasilni pristanek, da zasilni pristanek. Upam, da moj prvi in zadnji v karieri.

Let čez avstrijske Alpe
Na lep sončnen dan sva se s sošolcem odločila, da bova iz Linza poletala v Honemems. To je majhno avstrijsko mesto, ki se nahaja blizu Bodenskega jezera na tromeji med Švico, Nemčijo in Avstrijo. Že zjutraj sva popolnoma normalno vzletala v Linzu, za krmilom sem bil jaz, sošolec pa je prevzel krmilo na povratnem letu. Let je potekal brez težav, vreme je bilo let_cez_alpe.jpgpreskrasno, preletela sva že celotno območje Salzburga in se bližala Innsbrucku. Takrat pa so nastopile težave. Sprva je kontrolol iz stolpa v Innsbrucku zahteval najino pozicijo. To se je nama zdelo čudno, saj sva že bila na radarju in po podatkih kontrolerja sva naenkrat izginila iz ekrana. Nekaj minut za tem so začeli radijski inštrumenti čudno utripati in nekaj sekund za tem sva izgubila vso elektriko v letalu. Takoj sva se odločila za zasilni pristanek v Kufsteinu, kjer je bila na voljo zelo kratka travnata steza.  Na radarju sva bila nevidna in bila sva tudi brez radijske komunikacije, zato se nisva odločila za pristanek na mednarodnem letališču v Innsbrucku. Sošolec je takoj po telefonu sporočil, kaj se je zgodilo in tudi to, da ne bova pristala v Innsbrucku. Motor je seveda še delal, ampak nisva vedela, kaj je bilo narobe, zato sva želala čimprej pristati. Za dane razmere sva pristala zelo dobro, saj nisva imela na voljo zakrilc (ker so na elektročni pogon) in s tem je bilo letalo hitrejše ter tudi pristajalna pot je daljša. Opravila sva vse suvereno, v šoli so sva bila deležna pohval z vseh strani. Tisti dan sva se potem z vlakom odpravila v Innsbruck, kjer sva prespala, medtem pa so prišli serviserji iz Linza in popravili letalo. Vse skupaj sem, tako kot vse ostalo, sprejel kot zelo zanimivo in poučno izkušno, zraven pa sem si lahko ogledel še Innsbruck. ''Time buildung'' sem zaključil konec maja z zadnji letom Linz – Ljubljana  – Portorož – Poreč –Ljubljana – Linz.

Že kmalu za tem, natanko 6. junija pa se že začel nov ciklus -  Instrument Rating (IR). To pomeni, da od sedaj ne bomo leteli več v lepem vremenu, ampak tudi v slabem – s pomočjo inštrumentov. Začetek predavanj sem pričakal s strahospoštovanjem, saj pravijo, da je to najtežji del izobrazbe in v tem obdobju je opravljena največja selekcija. Vsi inštruktorji so podarjali, da moramo res zagrizti, če želimo postati pravi piloti. Sam sem vzel to resno in tudi začel trdo delati. Plod dobrega dela se je poznal že pri predavanjih, kjer sem, še vedno kot edini tujec, skoraj vedno poznal odgovore na različna vprašanja. Popolnoma se je spremenil odnos sošolcev – od tistih čudnih pogledov na začetku šolanja in misli, da kot tujec nikoli ne bom naredil, sem postal izjemno spoštovan. Svojo dobro znanje sem potrdil tudi na internem šolskem izpitu iz IR teorije, kjer sem pri enajstih predmetih dosegel skupni rezultat z 92,6%. Boljši je bil le novi član naše skupine, ki pa ima že vso opravljeno teorijo za pilota potniškega letala, opraviti mora le še prakso. Tako, da je bilo logično, da mora doseči boljši rezulatat.  Že pred izpitom smo začeli tudi s simulatorjem, kjer nas je čakalo kar 28 lekcij, dolgih 90 minut. Vmes smo morali na Dunaju opraviti še vso teorijo. Skoraj vsi smo to opravili v dveh delih, saj je bilo v katalogu preko 8000 vprašanj.

Že na internem šolskem izpitu se je pokazala stroga selekcija, ki poteka v svetu letalstva, saj nas je od desetih študentov izpit opravilo le pet. Ostali so mosimulator.jpgrali še enkrat pristopiti k izpitu, v primeru ponovnega padca sledi ponavljanje celotnega ciklusa (še enkrat teorija itd.). Drugo sito v selekciji pa je opravil simulator. Sam sem simulator jemal zelo resno in tudi na lekcije sem prihajal zelo dobro pripravljen. Ves čas sem razmišljal le korak naprej in nikakor si nisem dopustil padca. Kmalu sem začel dobivati odlične ocene in tudi inštruktorji so bili izjemno navdušeni nad moji delom. Na koncu se je izkazalo, da sem po prikazanem na samem vrhu v skupini. Za nagrado sem prejemal najtežje inštruktorje in sem tudi edini, ki sem ''preživel'' tri lekcije z vodjem šole. Sedaj ga bom poimenoval SF, saj ne bi rad pisal poimensko. SF je bil vojaški pilot v avstrijsko vojski in je letel z Saab-om 105 ter bil poveljnik flote. Sedaj je eden izmed glavnih pilotov pri Austrian Airlines, kapetan Boeinga 767 in soustanovitelj manjše letalske družbe. SF je torej strah in trepet v naši šoli. Vojaško vzgojo prenaša tudi v naše vrste. V simulatorju sem imel ''čast'', da se z njim trikrat letel. Res je, da sem se naučil ogromno, ampak sem po koncu ure skoraj uglušel. SF ima princip dela, da išče tvojo šibko točko in tako dolg pritaska, dokler se ne zlomiš pod celotnim pritiskom. S ponosom lahko povem, da me zaenkrat ni uspel zlomiti, še več pri njemu sem pokazal odlično predstavo v simulatorju. Tako, da so ostali inštruktorji kar začudeno opazovali moje ocene.

V času šolanja na simulatorju sem imel izredno zanimivo debato z enim od inštruktorjem, ki me je učil tudi v času šolanja za športnega pilota. Debati je prisostoval tudi sošolec, ki je imel ogromno težav na vseh področjih in ga sedaj ni več med nami. Inštruktor je sošolcu dejal, da naj zagrize, se začne učiti in si naj mene vzame za vzgled. Pripomnil je, da sem bil v času PPL-a povprečen pilot in sedaj sem zrastel v izjemnega IR pilota. Vse skupaj kot edini in prvi tujec v tej šoli. Inštruktor kokpit_piper_seneca_34.jpgje sam poudaril, da si nikoli ni mogel predstvaljati, da bom tako močno napredoval.  Seveda sem bil močno ponosen na besede inštruktorja, ampak se nisem pustil zavesti. Na naslednjo lekcijo na simulatorju sem prišel še bolj pripravljen. V glavi sem v čas razmišljal: ''To še ni moj maksimum, lahko dam še več''. Takšen način dela mi je tudi omogočil, da se končal lekcije v simulatorju brez ponavljanja. To je uspelo samo še mojemu partnerju v simulatorju, vsi ostali so ponavljaji vsaj enkrat. Zraven pa moram še poudarati, da je v naši skupini bilo deset pilotov, sedaj nas je ostalo pa samo še šest.

Da ne bo kdo slučajno narobe razumel in misli, da sem vse opravil brez težav. Levji delež sem opravil že v času šolanja za športnega pilota, kjer sem imel borbo s tujim jezikom, samim sabo in še z marsičem. Takrat sem postal močnejši in tudi zaradi tega sem imel veliko manj težav kot sošolci, ki so se pri PPL-u sprehodili skozi šolanje.

V sklopu IR šolanje me čaka sedaj še devet poletov s Piper Seneco 34. Opravil sem vse lekcije v simulatorju in tudi že prva dva leta s Seneco, ki spadata pod ''pretraining.'' Seneca je že veliko bolj kompleksno letalo, z dvema motorjema in leteti s takšnim letalom je res izjemen občutek. Po koncu devetih lekcij v Seneci me čaka praktični izpit, potem pa že naslednja stopnja -  CPL (Comercial pilot licence).

čŒe bomo nadaljevali s takšnim tempom, bom z mojim šolanjem zaključil ob koncu leta ali na začetku naslednjega. Seveda me čaka še veliko učenja, vendar sploh ne dvomim, da mi ne bi uspelo.

Besedilo: Vid Seršen