Spoznala sva se precej pozno v najini vojaški karieri. On je bil pilot, odličen pilot, pravijo njegovi sodobniki. Ker sem tudi sam ljubitelj letenja sva si imela veliko povedati vsakič, ko sva se srečala, kjerkoli so se križale službene poti. Letenje in ljubezen do letenja je nekaj, kar je neozdravljivo, ko se z njim okužiš. Od tod tudi izvira sposobnost razumeti se brez filozofije in odvečnih besed. Tako preprosto je to.
Ko sem se pred nekaj dnevi spraševal, kaj neki počne zdaj, ko je v pokoju, me je v četrtek presenetila novica, da je odletel v nebo: »Piloti ne umrejo, samo odletijo v modro nebo in ne pristanejo več.« Novica je prišla iz oddaljene dežele, Sierra Leone, kjer je nazadnje delal ali bolje rečeno, letel.
Decembrski dan leta 1962 je moral biti zelo lep in srečen za slovensko pesnico Nežo Maurer, ki smo jo kot pesnico spoznali že, ko smo bili še otroci v osnovni šoli. Takrat je v Ljubljani na svet prijokal Miklavž. Da ga je navdušenje za letala prijelo takrat, ko ga je v 6. razredu osnovne šole s seboj v zrak vzel družinski prijatelj, ki je bil, kako priročno, pilot, je povedal v svoji predstavitvi. Kot je to za tisti čas bilo značilno, je bila edina pot do poklica pilota vojaška šola. Pri nepolnih štirinajstih letih je odšel v vojaško letalsko gimnazijo v Mostar. Da jo je končal z odliko je skoraj odveč navajati. Po selektivnem letenju in sprejemu na letalsko vojaško akademijo v 
Zadru, se je odločil za kariero pilota na helikopterju. Seveda je tudi diplomiral z odliko. Najprej je letel na helikopterju gazela, kasneje pa na Mi-8. V Zagrebu je služboval do leta 1991, ko je prestopil v Teritorialno obrambo Republike Slovenije.
Po ustanovitvi letalske enote TO je bil razporejen vanjo. Opravljal je različne dolžnosti in naloge. Bil je vodja posadke na helikopterju B-412, učitelj letenja in tudi preizkusni pilot. Do upokojitve oktobra 2010 je v Slovenski vojski opravljal veliko različnih nalog, med katerimi lahko naštejem mednarodne lete, sodelovanje v mirovnih operacijah, šolanje mladih pilotov, reševanje v gorah, cestno reševanje, prenašanje tovorov v gore za oskrbo planinskih postojank. Ukvarjal se je tudi z iskanjem novih smeri pri razvoju uporabe helikopterjev za potrebe civilne družbe.
NI naključje, da je bil zunaj vojske, v kateri je prebil vso poklicno pot, najbolj znan med gorskimi reševalci in nasploh med reševalci. Skupaj s kolegi iz helikopterske enote Slovenske vojske je bil na mnogih reševalnih akcijah in urjenjih za reševanje v gorah. Pri tem delu je bil mnogo več kot samo še eden od dežurnih pilotov, ki čakajo na klic in se nanj odzovejo. Bil je mislec, ki je znal vedno oceniti mejo med tveganjem in pomenom neke akcije. Njegovi pilotski kolegi trdijo, da je bil verjetno eden najboljših pilotov helikopterjev v Slovenski vojski.
Šele po upokojitvi smo izvedeli še za en njegov dar. Na pobudo kolegov in prijateljev je objavil nekaj zanimivih in čustveno navdahnjenih prispevkov za revijo Letalo in slovensko letalsko spletišče sierra5.net. Predpraznično razmišljanje , Belo na belem in Mala Anja ali reševanje na Kriški gori so poželi nemalo navdušenja med obiskovalci in bralci tega in spletišča. Prepričan sem, da je vsem žal, ker nam je njegova mnogo prezgodnja smrt odnesla še marsikatero zanimivo zgodbo. Morda tudi katero iz časa po upokojitvi, ko je delal v tujini. Ne bi pa smelo biti to odkritje presenečenje za poznavalce literature in dela njegove mame, Neže Maurer, saj je prav on izbral in za knjižno izdajo uredil vsaj dve pesniški zbirki: Kadar ljubimo (leta 1990) in Litanije za mir (leto 1991).
Težko je opisati vse dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal v svojem prekratkem življenju. Zato namesto konca samo: »Hvala, Miklavž, da smo lahko bili s teboj.
OPENSOARING , 8. februarja 2015, besedilo Milan Korbar, fotografije Rok Einhaver, osebni arhiv in PZS)