Začetki ameriškega vojaškega vesoljskega programa 1. del

Začetki ameriškega vojaškega vesoljskega programa segajo v hladno vojno med velesilama kot tudi že v začetek vesoljske dobe in vesoljske tekme ter seveda zanimanja ene velesile za drugo. V reviji Slovenska vojska bomo v dveh nadaljevanjih predstavili enega takih zgodnjih ameriških vesoljskih vojaških programov.

KH-1 corona
Corona je predstavljala zaupna prizadevanja znotraj oborožitvenega sistema vojnega letalstva ZDA, znanega tudi kot 117L ali WS-117L. Ta program je pridobila družba Lockheed leta 1956. Iz njega se je razvil program za ogledovanje iz vesolja, povezave pa je imel s podobnimi programi, katerih namen je bil zbiranje stalnih obveščevalnih podatkov nekega velikega območja fotografsko na filmski trak.

V zgodnjih letih administracije takratnega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja sta se pojavila tako skrb in tudi opozorilo, ko so obveščevalni viri razkrili več pomembnih tehničnih dosežkov Sovjetov, ki so bili prvič taki, da bi lahko z jedrskim orožjem napadli ameriško ozemlje, obsegali pa so test vodikove bombe leta 1953, delovanje bombnika bizon leta 1955 in namige o obstoju programa razvoja balističnih izstrelkov. Ko se je ekspanzija Sovjetske zveze nadaljevala, so domače aktivnosti postale vedno bolj tajne in skrivnostne, tako pa se je onemogočilo vpogled v to, kaj ta največja država na svetu dela.

Zavrnitev pobude, ki je leta 1955 dana o izmenjavi načrtov vojaških instalacij z rednimi preleti letal in ustreznimi fotografijami vseh takih instalacij, so Eisenhowerja vodile do sklepa, da je namen takratnega voditelja Sovjetske zveze Nikite Hruščova, da SZ še naprej ostane zaprta družba. Seveda je tak namen spodbudil akcijo, saj so ZDA in Zahod želeli dobiti več obveščevalnih podatkov o njihovih vojaških sposobnostih. Tako je Eisenhower 27. Decembra 1955 odobril projekt balonov nosilcev kamer, znanih tudi kot genetrix. Baloni, ki so leteli na višini do 27 kilometrov, so potovali čez kopenske mase Sovjetske zveze in fotografirali zanimiva območja. Po preletu so jih prestregli v zraku nad Pacifikom. Poleti so se začeli 22. januarja 1956 in se nadaljevali do 24. februarja. Pri tem je bilo sproščenih kar 516 balonov, program pa so končali zaradi ostrega nasprotovanja Sovjetov.

wwwimagesgooglesi.jpg


























Zbiranje obveščevalnih podatkov se je nadaljevalo s poleti letala U2, ki so se začeli 4. julija 1956 in so potekali tajno do 1. Maja 1960, ko je bil pilot Francis Gary Powers sestreljen med poletom od Pakistana proti Norveški čez za ZDA zanimiva območja Sovjetske zveze. Takrat se je predsednik Einsenhower odločil, da odpove nadaljnje polete U2 nad SZ, tako da ZDA ponovno niso dobivale teh podatkov.

Leta 1957 je SZ prevzela vodstvo v vesoljski tekmi, saj je že avgustovski uspešni polet velikega medcelinskega balističnega izstrelka (ICBM) v ZDA povzročil osuplost in strah. Tam so namreč doživeli kar pet zaporednih in medijsko zelo odmevnih testov balističnih izstrelkov, ki so se vsi končali neuspešno. Takoj po sovjetskem uspehu se je začel uporabljati izraz razlike v balističnih izstrelkih. Nacionalna zaskrbljenost se je pokazala v izjavi Eisehowerja, »da je bil redko dan, ko sem bil neuspešen v zavzetem proučevanju poročil v našem napredku in ocenah sovjetskih zmožnosti ter sposobnosti«.

SZ je izstrelila prvi umetni satelit Sputnik I 4. oktobra 1957, mesec dni pozneje pa tudi Sputnik II, ki je bil še težji in na katerem je bilo celo prvo živo bitje v vesolju psička Lajka. ZDA so odgovorile tako, da je mornarica v začetku decembra 1957 izstrelila satelit Vanguard. To se je zgodilo pred televizijskimi kamerami in torej pred ameriško javnostjo. Takoj po izstrelitvi je raketa eksplodirala in jo je uničil ogenj na izstrelni ploščadi. Satelit je padel na tla in ostal skoraj nepoškodovan. Zdaj je popravljen in si ga lahko ogledate v znanem muzeju letalstva in vesolja National Air and Space Museum v Washingtonu. V tej zmedi je ameriški minister za obrambo Neil H. McElroy odobril pospešitev programa WS-117L, ki naj bi se nadaljeval z »največjo možno hitrostjo in seveda skladno z dobrim upravljanjem «. Satelite je omogočilo pet predhodnih dosežkov, in sicer razpolaganje z raketo thor že leta 1957, razvoj vesoljskega raketnega sistema agena, ki bo skladiščilo in omogočilo delovanje tovorov, povratna vozila, ki so bila razvita za balistične izstrelke, so lahko ščitila tovor med ognjeno vrnitvijo na Zemljo, izboljšani modem kamere genetrexa za uporabo na satelitu in uporaba preizkušene opreme genetrexa za pobiranje tovorov. Potreba po programu WS-117 se je pojavila že leta 1954 s posebnim operativnim zahtevkom številka 80. Vladna komisija je 26. Marca 1956 predlagala izbiro predloga družbe Lockheed. 29. oktobra je bilo izdano pismo o pogodbi, v katerem je bil Lockheed določen za glavnega industrijskega izvajalca za program, zdaj znan kot WA-117L. 1. januarja 1957 je Lockheed v Palo Altu v Kaliforniji ustanovil prvo organizacijo Space Systems, ki se je pozneje preselila v Sunnyvale.

Gremo naprej
Da bi se zaščitil vesoljski obveščevalni razvoj, je upravnik vojnega letalstva in progama WS-117L polkovnik Frederic C. E. Oder predstavil sistem kot znanstveni satelit vojnega letalstva ZDA discoverer oziroma odkritelj. Kot predhodnik za poznejše zasnove in konstrukcije vesoljskih plovil je program discoverer prešel pod pristojnost osrednje obveščevalne agencije CIA in zahodnih razvojnih oddelkov vojnega letalstva ZDA, poveljeval pa mu je generalmajor Bernard A. Schriever, ki je obdržal odgovornosti tehničnega upravljanja.

S spremembo programa WS-117L v program znanstvenega satelita se je seznanil tudi predsednik Eisenhower februarja 1958 v Beli hiši. Glede na izjemno občutljivost zadeve so bile podrobnosti dane le ustno. Razloženo je bilo, da bo corona Zemljo obkrožila trikrat in snemala površino, ko bo potovala čez kitajsko-sovjetski blok, nato pa bo iz orbite sprostila kapsulo s filmi. Tako je bilo zelo pomembno, da se zaščiti ta projekt, saj so kamere satelita sposobne ločiti predmete, velike od 15 do 30 metrov. Sovjeti bi lahko ob tem spoznanju zgradili modele, ki bi prevarali kamere satelita, zato je bilo zelo pomembno, da se jim onemogoči, da kaj izvedo o tem programu. Predsednik je namignil, da naj ima CIA izključni nadzor nad obveščevalnimi fazami operacije. Prav tako je menil, da naj bi le malo ljudi vedelo zanj. V poznejšem srečanju je Eisenhower poudaril svoje mnenje, da naj bi bil projekt osredotočen na novo obrambno vesoljsko agencijo, ki naj dela tisto, kar želi od njih CIA. Po tem srečanju je sledila revizija programa, ki je vključevala raketo thor z višjo stopnjo hustler, ta pa je bila pozneje znana kot satelitsko vozilo agena, ki jo je zasnoval Lockheed. Podpora Bele hiše prizadevanjem s tem, da CIA to sprejema, je omogočilo napredek programa corona. Dodatni dejavniki, ki so vodili v vključevanje CIE, so bile zmožnosti, da lahko izvaja pogodbe z industrijo, in tudi zmožnost, da se vzdržuje učinkovita varnost, ter želja CIE, da usmeri program proti zbiranju obveščevalnih podatkov, ki so prednostni.

Program
Leta 1959 se je program WS-117L preimenoval v sentry oziroma stražar, ki je bil nato razdeljen v tri podprograme, in sicer discoverer, midas ter sentry, kmalu pa je bil program sentry preimenovan v samos. Do leta 1960 je sentry obsegal discoverer (corona) za pobiranje filmov in vidno ogledovanje, samos 101 A (E2) in 101 B (E5) za ogledovanje z veliko povečavo in vračanjem tako posnetih filmov. Podobno nalogo sta imela programa samos 201 (E6) in midas, ki se je nanašal na infrardeče tipalo, ki je bil predhodnik današnjega defense support program ali DSP, ta pa zaznava izstrelitve izstrelkov in gibanje bombnikov.

Program samos je bil končan, in sicer projekta 101 leta 1961 in program 201 leta 1962, ko je corona doživela nenehno rastoči uspeh. Treba je omeniti, da je bil v zgodnjih letih program samos ključni vohunski satelit, ki je ZDA in Zahod obširno obveščal o ključnih vojaških instalacijah in drugih podobnih zadevah, ki so se dogajale za železno zaveso. Tako je bila zmeda, ki je program discoverer videla kot krinko za pobiranje kapsul programa samos, prevelika in je okrepila mišljenje, da je vesoljski obveščevalni sistem predstavljal velike organizacije s širokimi in razpoznavnimi aktivnostmi, kar je pomenilo antitezo programa corona.

Da se je lahko sestavljalo corono v operativno pripravljene satelite, se je zakupilo delovno področje v Menlo Parku v Kaliforniji. Znotraj Lockheeda se je pojavilo nekaj vprašanj, ki so se pojavila potem, ko je postal program corona oddelčen. Večina delavcev je bila odgovorna le za eno fazo sestavljanja vesoljskega vozila. Od začetka leta 1963 in do rednega programa corona ter njegovega delovanja so bili le štirje ljudje v Lockheedu seznanjeni s celotnim programom corona. Program je bil leta 1959 preseljen v tovarno Lockheeda v Sunnyvalu v Kaliforniji.

Avtor: Miloš Krmelj

*Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (I. S. U.) za Slovenijo in redni član ter regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (I. A. A.).

Vir: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_11.pdf

Revija slovenska vojska, Leto XVI 27. 6. 2008, številka 11