Lovec za premoč
Vsak komentar o Supermarinovem spitfiru je domala nepotreben: ta veličastni lovec je morda najbolj znano letalo, kar so jih izdelali v Veliki Britaniji. Postal je znamenitost druge svetovne vojne in eden najboljših lovcev, ki so jih kdaj izdelali. Namenili pa so mu tudi druge bojne naloge, ki jih je ravno tako izpolnjeval nadvse uspešno. Tako je bil izvidnik, taktični lovski bombnik, palubni lovec ...
Brez dvoma je spitfire najslavnejše britansko letalo vseh časov. čŒeprav v bitki za Britanijo ni imel tako pomembne vloge kot na primer manj slavni Hawkerjev hurricane, je bil brez dvoma najpomembnejše letalo na zavezniški strani v drugi svetovni vojni. Izdelali so jih več kot katerih koli drugih zavezniških letal, če ne upoštevamo proizvodnje bojnih letal v Sovjetski zvezi. Prava sreča je bila verjetno, da so se Britanci odločili za ta tip lovca, ki je bil leta 1936 zasebni projekt konstruktorja, podpiral pa ga je njegov štab sodelavcev. Kasneje so tega lovca nenehno razvijali in izpopolnjevali in na koncu je imel njegov motor še enkrat večjo moč kot prototip. Nič čudnega torej, da je spitfire postal lovec sprednje bojne črte v večini najpomembnejših letalskih bitk druge svetovne vojne.
Po uradnih britanskih podatkih je bil prvi prototip spitfira z oznako supermarine 224 po strukturi podoben Schneiderjevim jadralnim letalom trophy s 492-kilovatnim motorjem, oborožen s štirimi mitraljezi - dvema v trupu in dvema v krilih ter s fiksnim »hlačnim« podvozjem. Njegov konstruktor Reginald Mitchell ni bil prav nič ponosen nanj, zato se je usedel za risalno mizo in začel konstruirati novo izvedbo z oznako type 300. To je bilo bolj aerodinamično in manjše letalo z uvlačljivim podvozjem ter konstrukcijo iz nosilnih oplat. Opremili so ga z motorjem Rolls-Royce PV.12 s približno 671 kW (okoli
Mitchell si je zamislil krili v obliki elipse, da bi vanj spravil vseh osem načrtovanih mitraljezov. Tako je značilno oblikovano krilo spitfira postalo eno najboljših kril katerega koli do takrat konstruiranega lovca. Sama oblika elipse sicer ni imela nič pri tem, celo težavna je bila za izdelavo, vendar je bil celoten aerodinamični profil letala primeren za hitrosti do 0,9 macha, kasnejše izvedenke, izdelane med drugo svetovno vojno, pa so dosegle hitrost 0,92 macha, kar je bilo celo hitreje od znamenitih nemških medvojnih reaktivcev. Takrat so hoteli supermarinovo krilo spremeniti in uvesti tako imenovani laminarni profil, letalo pa so imenovali spiteful. Vse skupaj pa se ni prav nič obneslo in ko so ta profil prenesli še na reakcijska letala, so vsi, vključno s preizkusnimi piloti, želeli, da bi konstruktorji vgradili stara spitfirova krila.
Preizkusi in proizvodnja
Tako kot njegov življenjski sovražnik Messerschmittov Bf 109 je imel tudi Supermarinov spitfire ozko podvozje pod trupom, ki se je uvlačilo navzven in v krili. Prav tako kot Bf 109 je tudi spitfire uporabljal za hlajenje motorja tekočino iz vode/glikola, vstopišči zraka v hladilnika pa je imel nameščeni pod zadnjim delom notranjih delov kril. Britanci so ti vstopišči namestili asimetrično, na notranjem delu desnega krila je bil hladilnik motorja, pod notranjim delom levega krila pa ozek hladilnik olja. Druge značilnosti so bile razcepljena zakrilca (ki jih je, podobno kot podvozje, poganjal hidravlični sistem s pomočjo ročne črpalke v pilotski kabini), udobna pilotska kabina s plastičnim premičnim pokrovom pilotske kabine, ki ga je pilot lahko potisnil povsem nazaj, potem po tri izpušne cevi iz motorja na nosnem delu trupa ob straneh, repno kolo in močan, grob dvokraki leseni propeler.
To je bil takrat nedvomno najlepše oblikovani lovec. Letalsko ministrstvo mu je pripisalo serijsko številko K5054 (torej »zgodnejša« številka od hurricanove K5083, čeprav je hurricanov prototip vzletel šest mesecev prej). Povsem pripravljen prototip je prvič vzletel z letališča Eastleigh (zdaj southamptonsko letališče) dne 5. marca 1936, pilotiral pa ga je šef preizkusnih pilotov »Mutt« Summers. Upravljati ga je bilo kot v sanjah, zato pa so bile toliko večje težave s pripravo delavcev za množično proizvodnjo tega letala; šlo je zelo počasi. Prvi spitfire je prišel v 19. eskadriljo v Duxfordu julija
Po smrti konstruktorja Mitchela je postal glavni konstruktor Joe Smith, ki je skrbel za nadaljnji razvoj in izpopolnitve kasnejših izvedenk spitfirov. Tako so v seriji B v notranjost vgradili dva top; firme Hispano kalibra
V letu 1941 so izdelali veliko eksperimentalnih in posebnih izvedenk, vključno z letalom za postavljanje hitrostnih rekordov speed spitfire, potem dve jadralni letali iz deloma plastičnih materialov, ki pa jih ni bilo v izobilju. Izvedenki. Mk III in Mk IV sta bi že podaljšani, vanju so vgradili daljši motor griffon in štirikrake propelerje. Serijska proizvodnja pa je bila bolj ali manj omejena na izvedenki Mk I in skoraj enako Mk II; letala so izdelovali v prostranih obratih »Shadow Factory« v Castle Bromwichu blizu Birminghama. Tudi naslednji proizvodnji model Mk V se ni bistveno razlikoval od prvih dveh. Imel je nekoliko podaljšan trup, podobno kot Mk III, močnejši motor merlin in širše krake trikrakega propelerja, nanj so lahko vgradili krila »A«, »B« in »C«, pod trebuhom pa je imel nosilce za odvrgljivi rezervoar za
Fotografsko izvidovanje
Nekaj letal verzije Mk V (229) so opremili tudi za fotografsko izvidovanje, pogosto pa so jih zamenjevali, ker so imela oznako PR.IV (ki pa so jo pripisovali verziji Mk IV, opremljeni s popolnoma drugačnim motorjem griffon). Pri izvidniški izvedenki so topa zamenjali z dodatnima 302-litrskima rezervoarjema za gorivo v sprednjem robu obeh kril. Namestili so dve kameri pod zadnji del trupa, pilot je imel večjo zalogo kisika, motor pa večji oljni rezervoar.
Mk IV je bila prva verzija spitfira za prestrezniške naloge na velikih višinah s pilotsko kabino pod umetnim tlakom in ošiljenim koncem kril, kar je povečalo razpetino na
Končni spitfire VIII
Verzija Mk IX je bil preprosto spitfire Mk V z novim motorjem, dokončno pa je bil res pravi, legendarni spitfire, tisti z oznako Mk VIII, veliko boljše letalo kot njegovi predhodniki. Njegovega naslednika, spitfira Mk IX so izdelovali še v letu 1945, izdelali pa so jih 5665. Seveda so to letalo, pravzaprav izpeljanke in izvedbe, označevali s kopico oznak, vključno z LF (z razpetino kril
Izdelali so razmeroma majhno število prelepih Mk VIII, po mnenju pilotov najlepših spitov, ki so kdaj leteli. Prav tako malo je bilo modelov Mk VII. Pojavila se je še kopica »oženjenih« verzij; tako so na primer proizvajalci vzeli kokpit z izenačenim pritiskom verzije Mk VI, modificirana krila verzije C in dvostopenjski motor merlin. Nekaj verzij Mk VII so opremili z izboljšanim uvlačljivim podvozjem in s standardnimi motorji serije merlin 60. Verzije Mk VIII, opremljene s posebnim tropskim filtrom, so pošiljali v čezmorske države, vključno s tistimi na območju Pacifika. Zadnja verzija spitfire Mk XI z motorjem merlin, ali PR.XI, je predstavljala najpomembnejše zavezniško izvidniško letalo na evropskem vojskovališču, uporabljali pa so jo izvidniki RAF in Letalskih sil ZDA za izvidniške naloge nad vso Evropo in celo nad Berlinom. Ta letala so na tako oddaljene cilje vzletala iz Anglije.
Prvi spitfire, opremljen z motorjem griffon, je bil Mk XII. Daljši motor je zahteval podaljšan nos z izboklinami zaradi povečanih blokov valjev motorja. Verzija Mk XII je bila namenjena predvsem za prestrezanje na majhnih višinah, kjer so bili njihovi nasprotniki nemški Fw 190. Na majhni višini je celo dosegel hitrost
Močnejši motorji
Rolls-Royce je motor griffon opremil z dvostopenjskim superuplinjačem, kar je dalo motorjem serije 65 več kot dvakraten potisk v primerjavi z letali z motorji merlin na vseh višinah. Zaradi tega so spitfire podaljšali za
Po drugi svetovni vojni so postali operativni trije skoraj povsem enaki modeli spitov z zelo izpopolnjenim trupom; opremljeni so bili z mogočnimi motorji griffon, njihova masa pa je bila znatno večja. Krila niso več imela oblike elipse, nosila so po štiri topove, v njih so našli prostor za dodatno gorivo, prav tako pa so letala opremili z močnejšim podvozjem. Velik repni smerni stabilizator je dobil s kovino prevlečeno smerno krmilo, prav tako tudi višinski krmili, vsi sistemi pa so bili popolnoma novi. Prvi iz te nove družine spitov je bil F.21, izdelovati so jih začeli že v letu 1944. Nekatere izmed njih so opremili z motorji griffon serije 85, imeli pa so po dva šestkraka, nasproti se vrteča propelerja. Verzija F.22 je imela kapljičasto kabino in, enako kakor zadnji F.21, 24-voltno električno napeljavo. F.22 je imel velik horizontalni stabilizator in nov smerni stabilizator, kakor model spiteful. Ni pa imel rezervoarja za gorivo v zadnjem delu trupa, ker je povzročal smerno nestabilnost. Zadnja verzija, F.24, je imela že uporaben zadnji trupni rezervoar, dodali pa so še malenkostne izboljšave, kot na primer raketne lanserje in električno upravljanje topovskega ognja. Zadnji izmed 20.334 spitov F.24 je bil dobavljen v februarju 1948.
Za potrebe letalstva mornarice so v letalskem trenažnem servisu leta 1941 izdelali palubno verzijo spitfira VB z oznako seafire IB. Sicer pa je letalstvo mornarice že imelo nekaj seafirov, ki pa so bili le predelani običajni spitfiri. Večino seafirov med drugo svetovno vojno je predstavljala verzija Mk VC, opremljeni pa so bili z motorji merlin serij
Spitfire: izvedbe
Spitfire I: Izvirni proizvodni model s 768-kilovatnim (okoli
Spitfire II: Castle Bromwichevo letalo z majhnimi dopolnitvami in močnejšim motorjem merlinXII z 877kW (skupaj 750IIA in 170 MB)
Spitfire III: poskusni prototip (samo eden) z 995-kilovatnim motorjem merlin XX
Spitfire IV: prototip z motorjem griffon; enako oznako so uporabljali za 229 PR verzije MkV
Spitfire V: podaljšan trup zaradi motorja merlin 45 s 1103kW ali merlina 50 s 1097kW; odvrgljiv rezervoar za gorivo, krila F ali LF; oborožitev po shemi »A«, »B« in »C« (skupaj 94 Mk VA, 3.923 Mk VB in 2.447 MkVC)
Spitfire VI: prestreznik za velike višine z motorjem merlin 47 s 1056kW, z izenačenim pritiskom v pilotski kabini in ošiljenimi krili HF z razpetino
Spitfire VII: prestreznik za velike višine, opremljen z dvostopenjskim motorjem merlin serij 61, 64 ali 71, pilotska kabina z izenačenim pritiskom, uvlačljivo repno kolo (skupaj 140)
Spitfire VIII: pravi lovec z dvostopenjskim motorjem serij 61, 63, 66 ali 70, pilotska kabina z izenacenim pritiskom, uvlacljivo repno kolo, siroko osiljeno smerno krmilo (skupaj 140)
Spitfire IX: pravzaprav »masilo« - začasna rešitev, »združitev« dvostopenjskega motorja merlin serij 61, 63, 66 ali 70 s trupom verzije MKV; krila LF, F in HF; oborožitev »B«, »C« ali »E« (skupaj 5.665)
Spitfire X: verzija PR.XI s kabino z izenačenim pritiskom, motor merlin serije 77; en primer s krili HF (skupaj 16)
Spitfire XI: neoboroženo izvidniško letalo; motorji merlin serij 61, 63 ali 70 (skupaj 471)
Spitfire XII: prestreznik za nizke višine, enostopenjski motor griffon II ali IV s 1.294kW; krila LF; oborožitev »B« (skupaj 100)
Spitfire XII: verzija PR za nizke višine, v osnovi MkB z motorjem merlin 32 (s trikrakim propelerjem); oborožen s štirimi mitraljezi
Spitfire XVI: verzija MklX z motorjem Packard merlin 266; krila »F« ali »LF«; ponavadi z oborožitvijo »C« ali »E«; večina opremljena s kapljičasto kabino (skupaj 1054)
Spitfire XVIII: končni lovec z dvostopenjskim motorjem griffon; krila F; orožje »E«; pokrov pilotske kabine kapljičaste oblike in dodatni rezervoar za gorivo v krilu; izvedba FR.XVIII (povojni FR.18) z izvidniško kamero pod zadnjim delom trupa (skupaj 300)
Spitfire XIX: neoborožena verzija PR; dvostopenjski motor griffon; večina s kabino z izenačenim pritiskom (skupaj 225)
Spitfire XX: en sam prototip, izveden iz verzije Mk IV in prototipa MkXIl
Spitfire 21: preoblikovan trup; večinoma z motorjem griffon 61 ali 64 s petkrakim propelerjem; štirje topovi
Spitfire 22: malenkostne spremembe; nekateri opremljeni s 1772-kilovatnim motorjem griffon
Spitfire 24: malenkostne spremembe; rep spitefula; kratkocevni top MkV (skupaj 54)
Seafire IB: palubna verzija spitfira VB (skupaj 166)
Seafire IIC: katapultna kljuka in ojačano podvozje; motor merlin 32 s štirikrakim propelerjem (skupaj 372)
Seafire III: dvakrat sklopljiva krila; motor merlin 55M s 1183kW (skupaj 1200)
Seafire XV: enostopenjski motor griffon VI s 1380 kW, asimetrična hladilnika kot pri verziji spitfire XII; večina opremljena s kljuko; pozneje izdelane verzije imajo kapljičasti pokrov kabine (skupaj 390)
Seafire XVII ali 17: kot seafire XYV s kapljičasto kabino; z ojačanim podvozjem; nekaj (FR.17) s kamero na prostoru za zadnji gorivni rezervoar (skupaj 232)
Seafire 45: nekaj sprememb na trupu, podobno kot pri verziji spitfire 21; krila nesklopljiva; motorja griffon 61 (petkraki propeler) ali 85 z nasprotnim potiskom (skupaj 50)
Seafire 46: kot seafire 45: kapljičasti pokrov kabine; FR.46 s kamero pod zadnjim delom trupa; kasnejši proizvodni model so imeli spitefulov rep (skupaj 24)
Seafire 47: (hidravlično) sklopljiva krila; motor griffon 87 ali 88 z nasprotnim potiskom in uplinjačem povsem pod oblogo glave propelerja; večja količina goriva; kasnejši modeli RF so bili vsi opremljeni s kamero (skupaj 140)
Tehnični podatki:
Supermarine Spitfire
Velika Britanija
Tip: enosedi lovec prestreznik
Motor: batni motor Rolls-Royce merlin 45Vee s 1103kW
Mere: | |
- razpetina | 11,23 m |
- dolžina | 9,12 m |
- višina | 3,02 m |
- površina kril | 22,48 m2 |
Mase: | |
- prazno | 2267 kg |
- največja vzletna | 2911 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost na višini | 594 km/h |
- začetno vzpenjanje | 1445 m/min |
- največja višina | 11.125 m |
- največji dolet | 1827 km |
Oborožitev: osem mitraljezov browning
Nazaj