V naslov smo sicer najprej zapisali oznako najnovejše izvedenke tega prvega jurišnega helikopterja, začeli pa bomo pri njegovi pestri in bogati ter tudi zelo vznemirljivi zgodovini. AH-1Z (ali AH-1W ali 4BW) je le zadnja izpeljanka, »spočeta« konec leta 1996. Drugače izvira kobra že iz konca petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je pravzaprav še kresalo znotraj štabov ameriških oboroženih sil, ki so uveljavljali taktiko in strategijo ter naposled krojili doktrino bojevanja ameriških oboroženih sil.
Helikopter je bil kot bojno sredstvo, namenjeno neposredni podpori na bojišču (ob njegovi že uveljavljeni prvenstveno transportni uporabi), šele v povojih, kajti številni vojaški strokovnjaki in načrtovalci so to nalogo obravnavali le kot eno od številnih nalog, ki jo ta letalnik lahko izvaja, le da ga posebej za to nalogo oborožijo.
Za koncept namenskega, jurišnega helikopterja so se seveda zavzemali pri proizvajalcu Bell Helicopters, zato so projekt v začetku tudi sami financirali. Projekt je dobil oznako D245, imenovali pa so ga Combat Recconaissance Helicopter. In prva konstrukcija helikopterskega jurišnika z ozkim trupom je ostala značilnost tovrstnih helikopterjev vse do dandanes.
Naslednja stopnja v razvoju je bil D255 iroquis warrior z nekaj značilnostmi vseh bojnih helikopterjev: stopničasto tandemsko kabino, ozkim trupom z majhnim čelnim uporom, nosno topovsko (mitralješko) kupolo. Pilot je dobil zgornjo, stopničasto dvignjeno kabino, strelec pa spodnjo, oba pa sta imela odlično preglednost naokoli. Takšna kobra je bila, tako kot zatem serijske verzije, zasnovana na osnovah transportnega večnamenskega UH-1 hueya. Ta bojevnik pa potem nikoli ni bil zgrajen v kakršni drugačni izvedbi kot v obliki lesene makete – »mock up«. Kmalu pa je poletel prvi prototip Bellovega bojnega helikopterja – model 207 sioux scout. Skonstruirali so ga, zaradi manjših stroškov, na osnovi OH-13, vendar je obdržal celo vrsto rešitev z irokeškega bojevnika - iroquese warriorja. V nosu je imel kupolo z dvojnim mitraljezom M60, na krilnih nosilcih pa raketne izstrelke. Motor je bil seveda batni, helikopter pa je dosegel kar198 km/h . Sicer ni nikoli prišel v serijsko proizvodnjo, vendar ga je ekspertni tim Bellovih inženirjev in strokovnjakov KOV ZDA vseeno vzel pod drobnogled, preizkuse so opravljali v letu 1963. Z enim samim siouškim oglednikom - sioux scoutom – so opravili nad 300 ur naleta, vsekakor so precej izkušenj s teh testiranj potem prenesli na konstrukcijo huey cobre, katere začetki segajo v letu 1964.
V tistem obdobju so pri Lockheedu in Sykorskem načrtovali izjemen helikopter, pravzaprav nekakšnega lovca med helikopterji, AH-56 cheyenne z osupljivimi hitrostmi kar skoraj400 km/h , pa z načrtovano opremo, kot sta računalnik, infrardeči nočnogled in podobne naprave. Ker pa tako ambicioznega načrta nikakor ne bi mogli uresničiti do konca šestdesetih let in ker bi projekt ogromno stal, so se zaradi potreb po bojnem helikopterju za uporabo v Vietnamu odločili za vmesno rešitev. Izbirali so med petimi ponudbami: Sikorskega S-61A, Boeing Vertolovim CH-47A, Kamanovim UH-2 tomahavk, Piaseckijevim modelom 16H in Bellovim modelom 209.
Bell 209 je bil še en bojni helikopter, ki ga je razvijala in financirala ta družba, sprva so ga imenovali model 262, snovanje pa se je začelo v letu 1965. Nastal je na podlagi izkušenj iz gradnje prototipnega modela 207, s katerega so povzeli tandemska stopničasta sedeža, krilna nosilca in vrtečo nosno kupolo. Z UH-1C so povzeli zelo zmogljiv rotorski sistem Bell 540 in repni del. Prav hueyi so nabrali največ izkušenj v vietnamski vojni in Bell je gradil aerodinamično učinkovite helikopterje, s sorazmerno majhnimi vibracijami, preprostim vzdrževanjem in dobro preglednostjo iz kabine. Lastnosti torej, ki so bile kot naročene za prvi povsem bojni helikopter, namenjen neposredni podpori iz zraka.
Prototipni model 209 je vzletel že šest mesecev po začetku gradnje. Dobil je oznako N209J in je do upokojitve leta 1971 naletel kar 1.090 ur, potem je pristal kot eksponat v Pattonovem muzeju oklepnomehaniziranih sredstev v Fort Knoxu v Kentuckyju.
Najbolj številčna je bila potem verzija AH-1G; vzrok za to je zagotovo iskati v široki uporabi v vietnamski vojni, skupaj pa jih je bilo kar 1.119 izdelanih samo za ameriško kopensko vojsko. Sledila je še cela vrsta inačic z oznakami AH-1Q (rakete TOW), AH-1R (motor s 1.342 kW), zatem kombinacija obeh zadnjih (z raketami TOW in motorjem s 1.342 kW ) AH-1S, sledil je model AH-1P (verzija S, izdelana po letu 1987), s topom oborožene verzije -S so postale AH-1E in še bolj posodobljena verzija AH-1F .
Korpus mornariške pehote je razvijal za svoje potrebe inačico AH-1G, odločili pa so se za dvomotorno izvedenko z motorjema P&W Canada T400-CP-400 twin pack, kar je značilnost za uporabo letal in helikopterjev nad morjem. Tako je nastala AH-1J sea cobra, kasneje še izboljšana v AH-1T improved sea cobra.
Vse to je vodilo do novih izboljšav in opreme z enakima motorjema, kot jih ima AH-64 apache, ter štirikrakega glavnega rotorja. Tako je nastala AH-1W(4WB) super cobra, danes označena z AH-1Z. Pri Bellu so se dela lotili tako, da so od naročnika, Korpusa mornariške pehote ZDA, prejeli stare sea cobre in jim predelali trup ter integrirali nove sisteme. Za te helikopterje se je v okviru natečaja leta 2000 odločila Turčija, za prvih 50 super cober bi odšteli kar poldrugo milijardo USD. Skupaj so se Turki ozirali za kar 145 jurišnimi helikopterji, posel pa trenutno počiva, dobave naj bi stekle šele po letu 2005, če bo sploh prišlo do njih zaradi trenutno zelo zapletenih ameriško-turških odnosov. Predhodnica super cobre je bila v devetdesetih letih tudi pri nas, naši vojski pa so ponujali helikopterje po okoli 13 milijonov dolarjev za kos. Bellovi tržniki si prizadevajo ta zelo učinkoviti jurišni helikopter prodati še v drugih državah, vendar z malo sreče, saj ga izpodrivajo tekmeci, Bell Textron pa se je v tem času precej bolj angažiral pri projektu »dvoživke« Bell/Boeing V-22 osprey.
Tehnični podatki
Bell AH-1Z super cobra
ZDA
Tip: večnamenski bojni helikopter
Posadka: pilot in operater sistemov v tandemski kabini z identičnimi instrumenti
Pogon: dva turbogredna motorja General Electric T700-GE-401 z največjo močjo 2 x po 1.285 kW (2 min), močjo 2 x po 1.590 kW 30 min in 2 x po 1.437 kW kontinuirane moči.
Oborožitev:
2 - 6 x rakete zrak-zrak AIM-9 sidewinder ali stinger,
8-16 x AGM-114A/B/C/F/K hellfire,
2 x7,62 mm mitraljez ali top 20 mm,
bombe mk.77, mk.76, mk.106, BDU33D/B, CBU-55
Uporabniki: Korpus mornariške pehote ZDA (180), Turčija (?)
Cena: konverzija 11,5 milijona USD za kos v letu 2000
Nazaj
Helikopter je bil kot bojno sredstvo, namenjeno neposredni podpori na bojišču (ob njegovi že uveljavljeni prvenstveno transportni uporabi), šele v povojih, kajti številni vojaški strokovnjaki in načrtovalci so to nalogo obravnavali le kot eno od številnih nalog, ki jo ta letalnik lahko izvaja, le da ga posebej za to nalogo oborožijo.
Za koncept namenskega, jurišnega helikopterja so se seveda zavzemali pri proizvajalcu Bell Helicopters, zato so projekt v začetku tudi sami financirali. Projekt je dobil oznako D245, imenovali pa so ga Combat Recconaissance Helicopter. In prva konstrukcija helikopterskega jurišnika z ozkim trupom je ostala značilnost tovrstnih helikopterjev vse do dandanes.
Naslednja stopnja v razvoju je bil D255 iroquis warrior z nekaj značilnostmi vseh bojnih helikopterjev: stopničasto tandemsko kabino, ozkim trupom z majhnim čelnim uporom, nosno topovsko (mitralješko) kupolo. Pilot je dobil zgornjo, stopničasto dvignjeno kabino, strelec pa spodnjo, oba pa sta imela odlično preglednost naokoli. Takšna kobra je bila, tako kot zatem serijske verzije, zasnovana na osnovah transportnega večnamenskega UH-1 hueya. Ta bojevnik pa potem nikoli ni bil zgrajen v kakršni drugačni izvedbi kot v obliki lesene makete – »mock up«. Kmalu pa je poletel prvi prototip Bellovega bojnega helikopterja – model 207 sioux scout. Skonstruirali so ga, zaradi manjših stroškov, na osnovi OH-13, vendar je obdržal celo vrsto rešitev z irokeškega bojevnika - iroquese warriorja. V nosu je imel kupolo z dvojnim mitraljezom M60, na krilnih nosilcih pa raketne izstrelke. Motor je bil seveda batni, helikopter pa je dosegel kar
V tistem obdobju so pri Lockheedu in Sykorskem načrtovali izjemen helikopter, pravzaprav nekakšnega lovca med helikopterji, AH-56 cheyenne z osupljivimi hitrostmi kar skoraj
Bell 209 je bil še en bojni helikopter, ki ga je razvijala in financirala ta družba, sprva so ga imenovali model 262, snovanje pa se je začelo v letu 1965. Nastal je na podlagi izkušenj iz gradnje prototipnega modela 207, s katerega so povzeli tandemska stopničasta sedeža, krilna nosilca in vrtečo nosno kupolo. Z UH-
Prototipni model 209 je vzletel že šest mesecev po začetku gradnje. Dobil je oznako N209J in je do upokojitve leta 1971 naletel kar 1.090 ur, potem je pristal kot eksponat v Pattonovem muzeju oklepnomehaniziranih sredstev v Fort Knoxu v Kentuckyju.
Najbolj številčna je bila potem verzija AH-1G; vzrok za to je zagotovo iskati v široki uporabi v vietnamski vojni, skupaj pa jih je bilo kar 1.119 izdelanih samo za ameriško kopensko vojsko. Sledila je še cela vrsta inačic z oznakami AH-1Q (rakete TOW), AH-1R (motor s 1.342 kW), zatem kombinacija obeh zadnjih (z raketami TOW in motorjem s 1.342 kW ) AH-1S, sledil je model AH-1P (verzija S, izdelana po letu 1987), s topom oborožene verzije -S so postale AH-1E in še bolj posodobljena verzija AH-
Korpus mornariške pehote je razvijal za svoje potrebe inačico AH-1G, odločili pa so se za dvomotorno izvedenko z motorjema P&W Canada T400-CP-400 twin pack, kar je značilnost za uporabo letal in helikopterjev nad morjem. Tako je nastala AH-1J sea cobra, kasneje še izboljšana v AH-1T improved sea cobra.
Vse to je vodilo do novih izboljšav in opreme z enakima motorjema, kot jih ima AH-64 apache, ter štirikrakega glavnega rotorja. Tako je nastala AH-1W(4WB) super cobra, danes označena z AH-1Z. Pri Bellu so se dela lotili tako, da so od naročnika, Korpusa mornariške pehote ZDA, prejeli stare sea cobre in jim predelali trup ter integrirali nove sisteme. Za te helikopterje se je v okviru natečaja leta 2000 odločila Turčija, za prvih 50 super cober bi odšteli kar poldrugo milijardo USD. Skupaj so se Turki ozirali za kar 145 jurišnimi helikopterji, posel pa trenutno počiva, dobave naj bi stekle šele po letu 2005, če bo sploh prišlo do njih zaradi trenutno zelo zapletenih ameriško-turških odnosov. Predhodnica super cobre je bila v devetdesetih letih tudi pri nas, naši vojski pa so ponujali helikopterje po okoli 13 milijonov dolarjev za kos. Bellovi tržniki si prizadevajo ta zelo učinkoviti jurišni helikopter prodati še v drugih državah, vendar z malo sreče, saj ga izpodrivajo tekmeci, Bell Textron pa se je v tem času precej bolj angažiral pri projektu »dvoživke« Bell/Boeing V-22 osprey.
Tehnični podatki
Bell AH-1Z super cobra
ZDA
Tip: večnamenski bojni helikopter
Posadka: pilot in operater sistemov v tandemski kabini z identičnimi instrumenti
Pogon: dva turbogredna motorja General Electric T700-GE-401 z največjo močjo 2 x po 1.285 kW (2 min), močjo 2 x po 1.590 kW 30 min in 2 x po 1.437 kW kontinuirane moči.
Mere: | |
- dolžina trupa | 13,87 m |
- dolžina z rotorjem | 17,73 m |
- višina | 3,78 m |
- širina | 2,13 m |
- razpetina nosilnih kril | 4,39 m |
- premer glavnega rotorja | 14,63 m |
- premer repnega rotorja | 2,97 m |
- disk glavnega rotorja | 168,11 m2 |
Mase: | |
- prazen | 5580 kg |
- obešen tovor (orožje) | 2812 kg |
- največja vzletna | 2850 kg |
- z obešenim tovorom | 8391 kg |
- gorivo | 1465 l |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost - teoretično | 411 km/h |
- največja hitrost | 298 km/h |
- potovalna hitrost | 265 km/h |
- vrhunec leta | 4270 m+ |
- vzpenjanje | / |
- vrhunec lebdenja s talnim efektom | 4495 m |
- trajanje leta | 220 minut |
- bojni radij | 234 km (s |
334 km (z dod. gorivom | |
- dolet | 587 km |
Oborožitev:
2 - 6 x rakete zrak-zrak AIM-9 sidewinder ali stinger,
8-16 x AGM-114A/B/C/F/K hellfire,
2 x
Uporabniki: Korpus mornariške pehote ZDA (180), Turčija (?)
Cena: konverzija 11,5 milijona USD za kos v letu 2000
Nazaj