Danes brez dvoma najzmogljivejši, najbolje opremljeni in najudarnejši bojni helikopter. Korenine ima v sedemdesetih letih, ko je nastal na podlagi natečaja za armadni napredni jurišni helikopter (AAH). V prototipni verziji YAH-64 je prvi vzletel 30. septembra in drugi 22. novembra 1975. Kopenska vojska ZDA je nato izbrala novi jurišni helikopter leta 1976, pet let kasneje pa je dobil ime apache.
Dobave Kopenski vojski ZDA so se začele leta 1984, do leta 1990 so jih dobavili 600, potem pa leta 1993 še zadnjega, 807. iz pogodbe. Operativni so apachi postali v 6. konjeniškem polku leta 1986. Bojni krst je AH-64 doživel v operaciji Just Cause decembra 1989 v Panami. Sledila je precej množična raba teh jurišnih helikopterjev v operaciji Puščavska nevihta leta 1991 v Iraku. Kar nad 200 apachev je bilo svoj čas nameščenih v ameriških bazah po Evropi (Nemčiji).
Naslednja generacija apacha je bil AH-64D longbow, pri čemer je poudarek na longbow, radarju (APG-78) v kupoli nad osjo glavnega rotorja, ki deluje na milimetrskem valovnem območju. Hkrati sledi 128 ciljem in potem klasificira 16 najbolj pomembnih.
Verzijo –D so začeli razvijati v avgustu 1990, razvoj pa je trajal kar 70 mesecev. Piloti so začeli helikopter preizkušati v letu 1995, predvsem pa so bili zadovoljni z vzdržljivostnimi testi, v katerih se je izkazal bistveno bolje kot predhodnik AH-64A. Izdelovali so ga še v proizvodnih obratih McDonnell Douglas Helicopter Systemsa, ki je že v letu 1983 prevzel prvotnega proizvajalca Hughes Helicopter Inc.
Predserijski AH-64 v standardu D je bil torej nared leta 1995, potem je Kopenska vojska ZDA podpisala pogodbo o petletni nadgradnji skupaj kar 232 apachev v najsodobnejšo in najbolj izpopolnjeno izvedenko. Prvi so bili izdelani nato v marcu 1997. Naslednje leto so izdelali prvega apacha longbow za Kraljevske nizozemske letalske sile. Leto zatem je sledila »poroka« MCDonnell Douglasa z Boeingom in AH-64D odtlej nosi Boeingovo ime.
Ameriška kopenska vojska je sprejela odločitev o nadgradnji 501 apacha v verzijo AH-64D, vendar naj bi jih le 227 dobilo radar longbow. Skupaj pa so doslej naročili kar 1034 apachev, od tega v osnovni izvedenki –A 937, katere proizvodnjo so sklenili leta 1997. Poleg ZDA so z apachi oboroženi še Grki, Egipt, Izrael, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Zanimiva je britanska verzija, izdelana v »domačem« Westlandu, zato tudi oznaka WAH-64. Prvi povsem nadgrajeni in opremljeni AH-64D longbow je vzletel leta 2001, vanj pa so zaradi znižanja cene vgradili na komercialnem trgu dostopne elektronske in druge komponente. Leta 2001 se je za apacha odločila Japonska, v tekmi z Bellovim AH-1Z, sestavljali naj bi jih v Fuji Heavy Industries, od želene serije pa so jih zaradi krčenja sredstev za obrambo doslej dobavili le 10, zato pa se je kot kupec pojavil še Singapur. Kupcev tega zelo sodobnega in zmogljivega oborožitvenega sistema bi bilo še več. bistvena ovira pa je predvsem cena, predvidoma kar 20 milijonov USD!
Tehnični podatki
Boeing
AH-64D (longbow) apache
ZDA
Tip: bojni helikopter
Posadka: pilot in operater sistemov v tandemski kabini
Pogon: dva turbogredna motorja General Electric T700-GE-401 z največjo močjo 2 x po 1447 kW (v sili 2,5 min), močjo 2 x po 1324 kW 30 min in 2 x po 1238 kW kontinuirane moči.
Dobave Kopenski vojski ZDA so se začele leta 1984, do leta 1990 so jih dobavili 600, potem pa leta 1993 še zadnjega, 807. iz pogodbe. Operativni so apachi postali v 6. konjeniškem polku leta 1986. Bojni krst je AH-64 doživel v operaciji Just Cause decembra 1989 v Panami. Sledila je precej množična raba teh jurišnih helikopterjev v operaciji Puščavska nevihta leta 1991 v Iraku. Kar nad 200 apachev je bilo svoj čas nameščenih v ameriških bazah po Evropi (Nemčiji).
Naslednja generacija apacha je bil AH-64D longbow, pri čemer je poudarek na longbow, radarju (APG-78) v kupoli nad osjo glavnega rotorja, ki deluje na milimetrskem valovnem območju. Hkrati sledi 128 ciljem in potem klasificira 16 najbolj pomembnih.
Verzijo –D so začeli razvijati v avgustu 1990, razvoj pa je trajal kar 70 mesecev. Piloti so začeli helikopter preizkušati v letu 1995, predvsem pa so bili zadovoljni z vzdržljivostnimi testi, v katerih se je izkazal bistveno bolje kot predhodnik AH-64A. Izdelovali so ga še v proizvodnih obratih McDonnell Douglas Helicopter Systemsa, ki je že v letu 1983 prevzel prvotnega proizvajalca Hughes Helicopter Inc.Predserijski AH-64 v standardu D je bil torej nared leta 1995, potem je Kopenska vojska ZDA podpisala pogodbo o petletni nadgradnji skupaj kar 232 apachev v najsodobnejšo in najbolj izpopolnjeno izvedenko. Prvi so bili izdelani nato v marcu 1997. Naslednje leto so izdelali prvega apacha longbow za Kraljevske nizozemske letalske sile. Leto zatem je sledila »poroka« MCDonnell Douglasa z Boeingom in AH-64D odtlej nosi Boeingovo ime.
Ameriška kopenska vojska je sprejela odločitev o nadgradnji 501 apacha v verzijo AH-64D, vendar naj bi jih le 227 dobilo radar longbow. Skupaj pa so doslej naročili kar 1034 apachev, od tega v osnovni izvedenki –A 937, katere proizvodnjo so sklenili leta 1997. Poleg ZDA so z apachi oboroženi še Grki, Egipt, Izrael, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Zanimiva je britanska verzija, izdelana v »domačem« Westlandu, zato tudi oznaka WAH-64. Prvi povsem nadgrajeni in opremljeni AH-64D longbow je vzletel leta 2001, vanj pa so zaradi znižanja cene vgradili na komercialnem trgu dostopne elektronske in druge komponente. Leta 2001 se je za apacha odločila Japonska, v tekmi z Bellovim AH-1Z, sestavljali naj bi jih v Fuji Heavy Industries, od želene serije pa so jih zaradi krčenja sredstev za obrambo doslej dobavili le 10, zato pa se je kot kupec pojavil še Singapur. Kupcev tega zelo sodobnega in zmogljivega oborožitvenega sistema bi bilo še več. bistvena ovira pa je predvsem cena, predvidoma kar 20 milijonov USD!
Tehnični podatki
Boeing
AH-64D (longbow) apache
ZDA
Tip: bojni helikopter
Posadka: pilot in operater sistemov v tandemski kabini
Pogon: dva turbogredna motorja General Electric T700-GE-401 z največjo močjo 2 x po 1447 kW (v sili 2,5 min), močjo 2 x po 1324 kW 30 min in 2 x po 1238 kW kontinuirane moči.
| Mere: | |
| - dolžina trupa | 15,47 m |
| - dolžina z rotorjem | 17,67 m |
| - višina | 4,95 (z radarjem) |
| - razpetina nosilnih kril | 5,79 m |
| - premer glavnega rotorja | 14,63 m |
| - premer repnega rotorja | 2,79 m |
| - disk glavnega rotorja | 168,1 m2 |
| - disk repnega rotorja | 6,13 m2 |
| Mase: | |
| - prazen | 5352 kg z radarjem longbow |
| - največja operativna | 8006 kg |
| - največja vzletna | 10.432 kg |
| - gorivo | 1421 l + 4 x |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | 265 km/h |
| - potovalna hitrost | 250 km/h |
| - vrhunec leta | 5915 m |
| - vzpenjanje | 12,26 m/s |
| -vrhunec lebdenja | |
| brez talnega efekta | 2890 m ( |
| s talnim efektom | 4170 m ( |
| - bojni radij | 553 km (v mirovni operaciji) |
| 392 km (v izvidniški nalogi) | |
| z 38 nevodljivimi raketami in 4 raketami zrak-zrak) | |
| - trajanje leta | 164 min z notranjim gorivom, 480 min z notranjim in zunanjim gorivom |
Oborožitev:
16 x AGM-114A/B/C/F/K hellfire
76 nevodljivih raket
Uporabniki: ZDA (501 AH-64D, od tega 227 longbow), RAF (67), Nizozemska (30), Egipt (nadgradnja 30 AH-64A), Izrael (9), Singapur (8 + 12), Japonska (60)
Cena: 20 milijonov USD, konverzija iz AH-64 od 5,2 milijona do 7,9 milijona USD
Nazaj
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com