Enciklopedija

Dejansko gre za zadnjo inačico zelo uveljavljenega dvomotornega potniškega letala za krajše in srednje razdalje Douglas DC-9, ki je bilo vrsto let pojem varnega, zanesljivega in dobičkonosnega potniškega letala praktično v vseh delih sveta. Še danes leti cela vrsta inačic – bratov in že »bratrancev« - DC-9, ki so kasneje, z združitvijo McDonnella in Douglasa dobili oznako MD. McDonnel Douglas je v vseh letih razvoja tega letala prišel z nekaj več kot stosedežnega letala na letalo s toliko podaljšano potniško kabino, da je šlo vanjo nad 170 sedežev. Nikoli pa ti podaljšani modeli, sprva so jih poimenovali »super devetke«, zatem so dobili oznako MD in številčne oznake MD-84 ipd. Po nekajletnih študijah se je McDonnell Douglas nameraval vrniti k izhodišču, racionalnemu in varnemu ter zanesljivemu stosedežniku s klasično namestitvijo para repnih motorjev ob trupu. Končno so razvojne načrte potrdili leta 1995, prvo novo devetko pa začeli gradili dve leti kasneje.

McDonnell Douglasu je k investiciji uspelo pridobiti široko mednarodno družbo proizvajalcev različnih sklopov. Recimo: ameriški AlliedSignal je dobil podsklop avionike in pnevmatik, italijanska Alenia glavne dele trupa, korejski Hyundai krila, izraelski IAI podvozje, japonski Shin Maywa višinski stabilizator in nosilce motorjev ipd.

Po »fuziji« McDonnell Douglasa z Boeingom sredi leta 1997 je postal projekt vprašljiv, Boeing ga je kanil nadaljevati šele leta 1998, tokrat s svojo prosto številčno oznako 717. Ob klasičnem stosedežniku (dejansko 106 sedežev) serije 20 so načrtovali še serijo 100X s samo 80 sedeži in serijo –300C s 120 sedeži.

Prvi 717 je zapeljal iz proizvodnih hal v juniju 1998, vendar še kar nekaj časa ni vzletel zaradi zapletov z britansko-nemškimi motorji BMW-Rolls Royce BR-715. Med preizkušanji se je namreč zlomila lopatica tretje stopnje visokotlačnega kompresorja, kar je zahtevalo preoblikovanje. Končno je prvi 717 vzletel septembra 1998, v zraku ostal cele 4 ure in 7 minut. Drugi prototip mu je sledil poldrug mesec kasneje.

Kupec je bil že znan – AirTran (nekdaj ValuJet), razveselili pa so predvsem podatki o porabi goriva, ki je bila kar 3 do 5 odstotkov manjša od načrtovane, 300 m so pridobili pri višini letenja z gospodarno hitrostjo, pristajalne razdalje pa so bile tudi 3 do 7 odstotkov krajše od prvotno načrtovanih.  Prvi serijski model 717 so izdelali v letu 1999, AirTran pa ga je dobil v septembru 1999.

Konstruktorji so si prizadevali zgraditi letalo, v katerega bi vgradili v bistvu najpreprostejše in najbolj izpopolnjene tehnologije, prilagojene zelo pogostim operacijam na srednjih in kratkih razdaljah. Povrhu vsega naj bi bili stroški vzdrževanja čim manjši, manj kot 600 dolarjev za eno uro letenja, hrup motorjev pa nekaj pod omejitvijo za stopnjo III.

Tehnični podatki:
Boeing B717-200,
ZDA

Tip: potniško letalo kratkega in srednjega doleta
Proizvajalec: Boeing, ZDA
Posadka: 2
Potniški sedeži: 106 v razporeditvi z dvema razredoma (8 + 98) ali 117 (129) v enotnem razredu
Tovor: 26,8 m³ tovornega prostora
Pogon: dva turboventilatorska motorja BMW-Rolls .Royce BR715 ob trupu  s po 82,3 kN (opcijsko 93,32 kN) potiska

Mere
- dolžina	37,81 m
- višina	8,86 m
- razpetina kril	28,45 m
- površina kril	92,97 m2
- premer trupa	4,88 m
- premer kabine	3,35 m
Mase
- operativna praznega	31.675 kg ali 32.110 kg (opcija z največjo vzletno maso)
- največji tovor	12.220 kg
- gorivo	11.162 kg ali 13.381 kg
- največja masa brez goriva	43,5 t ali 45,6 t
- največja vzletna masa	51,7 t ali 54,9 t
- največja pristajalna masa	46,3 t ali 49,9 t
Zmogljivosti
- dolet	2908 km ali 3593 km
- optimalna potovalna hitrost	M = 0,76 – 811 km/h
- vrhunec leta	11.295 m
- vzletna razdalja (0 m, ISA +15°C)	1950 m
- pristajalna razdalja	1465 m