Dejansko gre za zadnjo inačico zelo uveljavljenega dvomotornega potniškega letala za krajše in srednje razdalje Douglas DC-9, ki je bilo vrsto let pojem varnega, zanesljivega in dobičkonosnega potniškega letala praktično v vseh delih sveta. Še danes leti cela vrsta inačic – bratov in že »bratrancev« - DC-9, ki so kasneje, z združitvijo McDonnella in Douglasa dobili oznako MD. McDonnel Douglas je v vseh letih razvoja tega letala prišel z nekaj več kot stosedežnega letala na letalo s toliko podaljšano potniško kabino, da je šlo vanjo nad 170 sedežev. Nikoli pa ti podaljšani modeli, sprva so jih poimenovali »super devetke«, zatem so dobili oznako MD in številčne oznake MD-84 ipd. Po nekajletnih študijah se je McDonnell Douglas nameraval vrniti k izhodišču, racionalnemu in varnemu ter zanesljivemu stosedežniku s klasično namestitvijo para repnih motorjev ob trupu. Končno so razvojne načrte potrdili leta 1995, prvo novo devetko pa začeli gradili dve leti kasneje.
McDonnell Douglasu je k investiciji uspelo pridobiti široko mednarodno družbo proizvajalcev različnih sklopov. Recimo: ameriški AlliedSignal je dobil podsklop avionike in pnevmatik, italijanska Alenia glavne dele trupa, korejski Hyundai krila, izraelski IAI podvozje, japonski Shin Maywa višinski stabilizator in nosilce motorjev ipd.
Po »fuziji« McDonnell Douglasa z Boeingom sredi leta 1997 je postal projekt vprašljiv, Boeing ga je kanil nadaljevati šele leta 1998, tokrat s svojo prosto številčno oznako 717. Ob klasičnem stosedežniku (dejansko 106 sedežev) serije 20 so načrtovali še serijo 100X s samo 80 sedeži in serijo –300C s 120 sedeži.
Prvi 717 je zapeljal iz proizvodnih hal v juniju 1998, vendar še kar nekaj časa ni vzletel zaradi zapletov z britansko-nemškimi motorji BMW-Rolls Royce BR-715. Med preizkušanji se je namreč zlomila lopatica tretje stopnje visokotlačnega kompresorja, kar je zahtevalo preoblikovanje. Končno je prvi 717 vzletel septembra 1998, v zraku ostal cele 4 ure in 7 minut. Drugi prototip mu je sledil poldrug mesec kasneje.
Kupec je bil že znan – AirTran (nekdaj ValuJet), razveselili pa so predvsem podatki o porabi goriva, ki je bila kar 3 do 5 odstotkov manjša od načrtovane, 300 m so pridobili pri višini letenja z gospodarno hitrostjo, pristajalne razdalje pa so bile tudi 3 do 7 odstotkov krajše od prvotno načrtovanih. Prvi serijski model 717 so izdelali v letu 1999, AirTran pa ga je dobil v septembru 1999.
Konstruktorji so si prizadevali zgraditi letalo, v katerega bi vgradili v bistvu najpreprostejše in najbolj izpopolnjene tehnologije, prilagojene zelo pogostim operacijam na srednjih in kratkih razdaljah. Povrhu vsega naj bi bili stroški vzdrževanja čim manjši, manj kot 600 dolarjev za eno uro letenja, hrup motorjev pa nekaj pod omejitvijo za stopnjo III.
Tehnični podatki:
Boeing B717-200,
ZDA
Tip: potniško letalo kratkega in srednjega doleta
Proizvajalec: Boeing, ZDA
Posadka: 2
Potniški sedeži: 106 v razporeditvi z dvema razredoma (8 + 98) ali 117 (129) v enotnem razredu
Tovor: 26,8 m3 tovornega prostora
Pogon: dva turboventilatorska motorja BMW-Rolls .Royce BR715 ob trupu s po 82,3 kN (opcijsko 93,32 kN) potiska
McDonnell Douglasu je k investiciji uspelo pridobiti široko mednarodno družbo proizvajalcev različnih sklopov. Recimo: ameriški AlliedSignal je dobil podsklop avionike in pnevmatik, italijanska Alenia glavne dele trupa, korejski Hyundai krila, izraelski IAI podvozje, japonski Shin Maywa višinski stabilizator in nosilce motorjev ipd.
Po »fuziji« McDonnell Douglasa z Boeingom sredi leta 1997 je postal projekt vprašljiv, Boeing ga je kanil nadaljevati šele leta 1998, tokrat s svojo prosto številčno oznako 717. Ob klasičnem stosedežniku (dejansko 106 sedežev) serije 20 so načrtovali še serijo 100X s samo 80 sedeži in serijo –300C s 120 sedeži.
Prvi 717 je zapeljal iz proizvodnih hal v juniju 1998, vendar še kar nekaj časa ni vzletel zaradi zapletov z britansko-nemškimi motorji BMW-Rolls Royce BR-715. Med preizkušanji se je namreč zlomila lopatica tretje stopnje visokotlačnega kompresorja, kar je zahtevalo preoblikovanje. Končno je prvi 717 vzletel septembra 1998, v zraku ostal cele 4 ure in 7 minut. Drugi prototip mu je sledil poldrug mesec kasneje.
Kupec je bil že znan – AirTran (nekdaj ValuJet), razveselili pa so predvsem podatki o porabi goriva, ki je bila kar 3 do 5 odstotkov manjša od načrtovane, 300 m so pridobili pri višini letenja z gospodarno hitrostjo, pristajalne razdalje pa so bile tudi 3 do 7 odstotkov krajše od prvotno načrtovanih. Prvi serijski model 717 so izdelali v letu 1999, AirTran pa ga je dobil v septembru 1999.
Konstruktorji so si prizadevali zgraditi letalo, v katerega bi vgradili v bistvu najpreprostejše in najbolj izpopolnjene tehnologije, prilagojene zelo pogostim operacijam na srednjih in kratkih razdaljah. Povrhu vsega naj bi bili stroški vzdrževanja čim manjši, manj kot 600 dolarjev za eno uro letenja, hrup motorjev pa nekaj pod omejitvijo za stopnjo III.
Tehnični podatki:
Boeing B717-200,
ZDA
Tip: potniško letalo kratkega in srednjega doleta
Proizvajalec: Boeing, ZDA
Posadka: 2
Potniški sedeži: 106 v razporeditvi z dvema razredoma (8 + 98) ali 117 (129) v enotnem razredu
Tovor: 26,8 m3 tovornega prostora
Pogon: dva turboventilatorska motorja BMW-Rolls .Royce BR715 ob trupu s po 82,3 kN (opcijsko 93,32 kN) potiska
Mere | |
- dolžina | 37,81 m |
- višina | 8,86 m |
- razpetina kril | 28,45 m |
- površina kril | 92,97 m2 |
- premer trupa | 4,88 m |
- premer kabine | 3,35 m |
Mase | |
- operativna praznega | 31.675 kg ali 32.110 kg (opcija z največjo vzletno maso) |
- največji tovor | 12.220 kg |
- gorivo | 11.162 kg ali 13.381 kg |
- največja masa brez goriva | 43,5 t ali 45,6 t |
- največja vzletna masa | 51,7 t ali 54,9 t |
- največja pristajalna masa | 46,3 t ali 49,9 t |
Zmogljivosti | |
- dolet | 2908 km ali 3593 km |
- optimalna potovalna hitrost | M = 0,76 – 811 km/h |
- vrhunec leta | 11.295 m |
- vzletna razdalja (0 m, ISA +15°C) | 1950 m |
- pristajalna razdalja | 1465 m |
Cena: 31,5 milijonov USD (1999); 35,5 milijona USD za verzijo s povečano največjio vzletno maso; AirTran (ValuJet) naj bi dobil prvih petdeset letal za dogovorjeno ceno milijardo USD!
Uporabniki: AirTran je naročil 50 letal in jih rezerviral še 50; Bavaria International Aircraft Leasing iz Münchna jih je naročila 5, od tega dvea za Olympic Aviation; Pambroke Capital (10); TWA je podpisal pismo o nameri za nakup 50 letal in za rezervacijo naslednjih 50 (leta1998)
Nazaj