Leta 1981 so McDonnell Douglasa (zdaj Boeing) izbrali za glavnega razvojnika novega strateškega vojaškega transporterja, za katerega so dali pobudo v obrambnemu ministrstvu že dve leti pred tem. Zahtevali so reakcijsko transportno letalo z dovolj nosilnosti in prostora tako za tovor kot vojaška (gosenična in kolesna) vozila. Takšen tovor naj bi pripeljalo v najkrajšem možnem času v kateri koti del sveta. Letalo naj bi bistveno povečalo vojaške transportne zmogljivosti ZDA.
S podpisom pogodbe so potem odlašali vse do decembra 1985, ko so na natečaju izbrano konstrukcijo poimenovali C-17A globemaster III. Šlo je pravzaprav za nadgradnjo McDonnell Douglasove konstrukcije YC-15 iz sedemdesetih let, ko je namreč proizvajalec sodeloval z njim v projektu naprednega transporterja s kratkovzletnimi lastnostmi za srednje in kratke razdalje - AMST.
V program so potem leta 1990 že prvikrat posegli in zmanjšali število letal s prvotno zamišljenih 210 na 120. Po nekaj odpovedih je prvo letalo uspešno vzletelo 15. septembra 1991, samo dve leti kasneje pa so prišli prvi primerki v operativno rabo.
Brez dvoma gre za enega najbolj prilagodljivih zračnih transporterjev v Letalskih silah ZDA po uvedbi turbopropelerskega C-130 hercules.(lockheed) Največji dosežek transportnega letala je vsekakor prilet s tovorom opreme in oborožitve, vojaki ali kombinacijo omenjenega čim bolj v bližino bojišča. Kot so se z leti spreminjali interesi ZDA v svetu, se je spreminjala taktika in strategija njihovih sil, pa tudi sama struktura, oborožitev in oprema. Bistveno se je povečala ognjena moč, hkrati s tem pa tudi transportne zmogljivosti in skrajšal reakcijski čas. Za izpolnitev vsega tega so bila potrebna sodobna in zelo mobilna sredstva. Naposled tudi za vse številnejše humanitarne akcije in mirovne operacije po vsem svetu.
Najbolj so se globemastri dokazali v operaciji Joint Endavour v podpori mirovni operaciji v Bosni in Hercegovini ter v zavezniški operaciji na Kosovu. Leta 1999 je osem C-17 opravilo najdaljšo operacijo s spuščanjem tovora iz zraka med letenjem, ko so s tovorom preleteli iz ZDA v osrednjo Azijo, odvrgli enote in njihovo opremo ter se vrnili, premagali pa razdaljo14,816 km v 19 ur trajajočem neprekinjenem letu. Nekaj podobnega so potem ponovili še v letu 2000.
V C-17 je prostornina tovorne kabine enkrat večja kot v starlifterju, zato lahko prevaža praktično vso opremo ameriške vojske, tudi tisto nesorazmernih dimenzij. Vanj gredo na primer trije helikopterji AH-64 apache, ali en glavni bojni tank abrams, trije oklepniki bradley, poleg tega še vrsta palet in zabojnikov za brezštevilne kombinacije.
To veliko transportno letalo je seveda velik in zelo zaželen cilj, zato so ga opremili z vrsto pasivnih zaščitnih sistemov, najpomembnejši je protiraketni zaščitni sistem, ki po opozorilu o usmeritvi rakete na letalo reagira in odvrže ustrezne protiraketne vabe.
Po načrtih naj bi bila kvota 120 naročenih letal izpolnjena leta 2004, življenjska doba letala pa je 30.000 obratovalnih ur. Predvidene so tudi nadgradnje, predvsem na področju avionike, vendar bodo proizvajalci (zdaj Boeing, potem ko je pred leti prevzel prvotnega McDonnel Dauglasa) ta sklop nadgrajevali z dognanji iz sfere civilnega letalstva.
Sicer je C-17 lastnik več kot dvajsetih svetovnih rekordov v svojem razredu. Eden tistih, ki najbolje ponazorijo njegove kvalitete je rekord, pri katerem je C-17 vzletel s skoraj 20 t tovora po427 m vzletne razdalje in pristal z enakim tovorom na pristajalni razdalji, ki je bila še nekaj krajša.
Od operativne uporabe leta 1995 je bilo 206 letal dobavljenih ameriškim letalskim silam, tako da imajo v začetku leta 2011 ameriške letalske sile skupno dobile 205 letal C-17, enoj ebilo uničeno v nesreči. Drugi naročniki zunaj ZDA so naročili 20 letal, od tega Avstralci štiri, enako tudi Kanadčani, letala pa so bila dobavljena v letih 2007 in 2008. Združeni arabski emirati so februarja 2009 naročili štiri letala C-17, decembra pa to številko povečali na šest, Katar dve in iniciativa SAC tri. Angleži imajo sedem letal C-17 globemaster III zadnjega so dobili sredi januarja 2011. Vsi angleški C-17 so stacionirani v letalski bazi RAF Brize Norton in pripadajo 99. eskadrilji. Maja 2011 je minilo deset let odkar so v svojo eskadrilijo sprejeli prvega C-17, od takrat pa so s šestimi letali naleteli 60.000 ur.
Proizvodnja C-17 bo tekla vsaj še do konca leta 2014. UAE so jih naročili šest, kljub prvotno objavljeni številki štiri. Štirinajst so jih izdelali leta 2010, preostale pa leta 2011 in 2012. Do julija 2013 so dobavili 254 letal C-17, vključno s prvim Indijskim. Skupno število naročenih se je tako ustavilo pri 263. Indija je naročila deset letal (november 2010). Prav zaradi zmanjšane proizvodnje so prezaposlili 1100 delavcev, ki delajo na programu C-17. V Long Beachu so tako ukinili drugo proizvodnjo linijo. Program sicer zaposljuje 15.000 delavcev. Indija bo vseh deset C-17 dobila do konca leta 2014, pet leta 2013.
Zanimivost
Skupni nalet letal C-17 je 10. decembra 2010 dosegel 2 milijona ur. V teh urah pa so preleteli 2 milijardi kilometrov. To je ekvivalent 2360 letom na luno in nazaj. C-17 letijo že sedemnajst let. V uporabi jih je 226, en pa je bil uničen v nesreči. Do marca 2006 so C-17 (152 letal) naleteli milijon ur.
Boeing je do konca leta 2012 dobavil 250 letal C-17. Od tega 218 U.S. Air Force. Preostalih 32 C-17 so dobavili Avstraliji, Kanadi, Indiji, Qatarju, UAE, Veliki Britaniji in SAC NATO programu. Indija je 15. junija 2011 naročila deset letal. Prvega indijskega C-17so začeli testirati v ZDA 23. januarja 2013.
Video
Tehnični podatki:
Tip: strateško kratkovzletno (STOL) transportno letalo
Pogon: štirje turboventilatorski motorji Pratt & Whitney F117-PW-100 s po 20.135 kg (180 kN) potiska
S podpisom pogodbe so potem odlašali vse do decembra 1985, ko so na natečaju izbrano konstrukcijo poimenovali C-17A globemaster III. Šlo je pravzaprav za nadgradnjo McDonnell Douglasove konstrukcije YC-15 iz sedemdesetih let, ko je namreč proizvajalec sodeloval z njim v projektu naprednega transporterja s kratkovzletnimi lastnostmi za srednje in kratke razdalje - AMST.V program so potem leta 1990 že prvikrat posegli in zmanjšali število letal s prvotno zamišljenih 210 na 120. Po nekaj odpovedih je prvo letalo uspešno vzletelo 15. septembra 1991, samo dve leti kasneje pa so prišli prvi primerki v operativno rabo.
Brez dvoma gre za enega najbolj prilagodljivih zračnih transporterjev v Letalskih silah ZDA po uvedbi turbopropelerskega C-130 hercules.(lockheed) Največji dosežek transportnega letala je vsekakor prilet s tovorom opreme in oborožitve, vojaki ali kombinacijo omenjenega čim bolj v bližino bojišča. Kot so se z leti spreminjali interesi ZDA v svetu, se je spreminjala taktika in strategija njihovih sil, pa tudi sama struktura, oborožitev in oprema. Bistveno se je povečala ognjena moč, hkrati s tem pa tudi transportne zmogljivosti in skrajšal reakcijski čas. Za izpolnitev vsega tega so bila potrebna sodobna in zelo mobilna sredstva. Naposled tudi za vse številnejše humanitarne akcije in mirovne operacije po vsem svetu.
Najbolj so se globemastri dokazali v operaciji Joint Endavour v podpori mirovni operaciji v Bosni in Hercegovini ter v zavezniški operaciji na Kosovu. Leta 1999 je osem C-17 opravilo najdaljšo operacijo s spuščanjem tovora iz zraka med letenjem, ko so s tovorom preleteli iz ZDA v osrednjo Azijo, odvrgli enote in njihovo opremo ter se vrnili, premagali pa razdaljo
V C-17 je prostornina tovorne kabine enkrat večja kot v starlifterju, zato lahko prevaža praktično vso opremo ameriške vojske, tudi tisto nesorazmernih dimenzij. Vanj gredo na primer trije helikopterji AH-64 apache, ali en glavni bojni tank abrams, trije oklepniki bradley, poleg tega še vrsta palet in zabojnikov za brezštevilne kombinacije.
To veliko transportno letalo je seveda velik in zelo zaželen cilj, zato so ga opremili z vrsto pasivnih zaščitnih sistemov, najpomembnejši je protiraketni zaščitni sistem, ki po opozorilu o usmeritvi rakete na letalo reagira in odvrže ustrezne protiraketne vabe.
Po načrtih naj bi bila kvota 120 naročenih letal izpolnjena leta 2004, življenjska doba letala pa je 30.000 obratovalnih ur. Predvidene so tudi nadgradnje, predvsem na področju avionike, vendar bodo proizvajalci (zdaj Boeing, potem ko je pred leti prevzel prvotnega McDonnel Dauglasa) ta sklop nadgrajevali z dognanji iz sfere civilnega letalstva.
Sicer je C-17 lastnik več kot dvajsetih svetovnih rekordov v svojem razredu. Eden tistih, ki najbolje ponazorijo njegove kvalitete je rekord, pri katerem je C-17 vzletel s skoraj 20 t tovora po
Od operativne uporabe leta 1995 je bilo 206 letal dobavljenih ameriškim letalskim silam, tako da imajo v začetku leta 2011 ameriške letalske sile skupno dobile 205 letal C-17, enoj ebilo uničeno v nesreči. Drugi naročniki zunaj ZDA so naročili 20 letal, od tega Avstralci štiri, enako tudi Kanadčani, letala pa so bila dobavljena v letih 2007 in 2008. Združeni arabski emirati so februarja 2009 naročili štiri letala C-17, decembra pa to številko povečali na šest, Katar dve in iniciativa SAC tri. Angleži imajo sedem letal C-17 globemaster III zadnjega so dobili sredi januarja 2011. Vsi angleški C-17 so stacionirani v letalski bazi RAF Brize Norton in pripadajo 99. eskadrilji. Maja 2011 je minilo deset let odkar so v svojo eskadrilijo sprejeli prvega C-17, od takrat pa so s šestimi letali naleteli 60.000 ur.
Proizvodnja C-17 bo tekla vsaj še do konca leta 2014. UAE so jih naročili šest, kljub prvotno objavljeni številki štiri. Štirinajst so jih izdelali leta 2010, preostale pa leta 2011 in 2012. Do julija 2013 so dobavili 254 letal C-17, vključno s prvim Indijskim. Skupno število naročenih se je tako ustavilo pri 263. Indija je naročila deset letal (november 2010). Prav zaradi zmanjšane proizvodnje so prezaposlili 1100 delavcev, ki delajo na programu C-17. V Long Beachu so tako ukinili drugo proizvodnjo linijo. Program sicer zaposljuje 15.000 delavcev. Indija bo vseh deset C-17 dobila do konca leta 2014, pet leta 2013.
Zanimivost
Skupni nalet letal C-17 je 10. decembra 2010 dosegel 2 milijona ur. V teh urah pa so preleteli 2 milijardi kilometrov. To je ekvivalent 2360 letom na luno in nazaj. C-17 letijo že sedemnajst let. V uporabi jih je 226, en pa je bil uničen v nesreči. Do marca 2006 so C-17 (152 letal) naleteli milijon ur.
Boeing je do konca leta 2012 dobavil 250 letal C-17. Od tega 218 U.S. Air Force. Preostalih 32 C-17 so dobavili Avstraliji, Kanadi, Indiji, Qatarju, UAE, Veliki Britaniji in SAC NATO programu. Indija je 15. junija 2011 naročila deset letal. Prvega indijskega C-17so začeli testirati v ZDA 23. januarja 2013.
Video
Tehnični podatki:
Tip: strateško kratkovzletno (STOL) transportno letalo
Pogon: štirje turboventilatorski motorji Pratt & Whitney F117-PW-100 s po 20.135 kg (180 kN) potiska
| Mere: | |
| Krila: | |
| - razpetina | 51,57 m |
| - površina | 353 m2 |
| Trup: | |
| - dolžina | 53,04 m |
| - višina | 16,79 m |
| Tovorna kabina: | |
| - dolžina | 26,82 m (ploščad |
| - širina | 5,49 m |
| - višina | 4,5 m |
| - prostornina | 591,8 m2 |
| Mase: | |
| - prazno | 125,645 kg |
| - največja vzletna | 265,350 kg |
| - tovor | skupaj do |
| Gorivo: | 82,108 kg |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost | M = 0,77 ( |
| - potovalna hitrost | M = 0,73 ( |
| - največja višina | 13.716 m |
| - vzletna steza (72,5 t tovora) | 914 m |
| - dolet (72,5 t tovora) | 4360 km |
| - dolet (55 t tovora) | 5278 km |
| - največji dolet | 9432 km |
Oborožitev: nima
Uporabniki: skupno 254 proizvedenih letal (do leta 2016 naj bi jih skupno izdelali 288), 222 ZDA , dvanajst držav NATO in partnerstva za mir, Velika Britanija, Kanada, Qatar, Indija, UAE in Avstralija so skupaj naročil 32 letal.
Cena: 202,5 milijona USD
Nazaj
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com